SLOVENSKO ETNOGRAFSKO DRUŠTVO
Milko Matičetov
Tudi pomembna, široko zastavljena etnografska ali etnološka dela so
se v naši preteklosti rojevala po zaslugi prizadevnih posameznikov.
Valvasor na svojih pionirskih potih ni imel tovariša; čas romantike je
zdramil precej zbiralcev, vendar do prave sinteze tedaj nismo prišli, ker
je izmed zmožnejših organizatorjev prvi — Korytko — prekmalu umrl,
drugi — Vraz — pa zašel na ilirsko stranpot; kasnejši literarni rod —
Valjavec, Jurčič, Levstik, Trdina — je iskal poti k ljudskemu izročilu
in iz njega čisto po svoje, kajpada brez ožje medsebojne povezanosti;
v drugi polovici stoletja se začenjajo pogosteje oglašati teoretikj, sprva
še nekam romantično zasanjano, potem vse bolj trezno in tehtno; tako
smo ob izteku prejšnjega stoletja z dr. Štrekljem prvič dosegli vrh, srečno
združitev zbirateljske delavnosti in teoretične misli. Za veliko zbirko
»Slovenske narodne pesmi« je uredniku zares uspelo mobilizirati sloven-
sko javnost, za zbirko ljudskih pesmi z napevi pa zbrati okoli sebe ple-
jado strokovnih sodelavcev. In vendar je tudi to delo še zmerom tako
ozko zvezano z eno osebnostjo, da z njo stoji in pade, kakor se je žal
pokazalo ob prezgodnji Štrekljevi smrti.
V našem stoletju so močno pospešile napredek etnografskega dela
na Slovenskem ustanove, kjer je bilo vrsti ljudi omogočeno, da se po-
klicno posvetijo samo stroki. Tako so med dvema vojnama nastali Etno-
grafski muzej v Ljubljani (namesto poprejšnjega skromnega etnograf-
skega oddelka v Kranjskem deželnem muzeju), Maroltov »Folklorni
institut« pri Glasbeni Matici (sedanji Glasbeno narodopisni inštitut),
etnološka stolica na ljubljanski univerzi, po osvoboditvi pa še narodo-
pisni inštitut pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Kajpada so
se s tem razširile tudi izdajateljske možnosti, pri čemer je treba pred-
vsem omeniti glasnik Etnografskega muzeja »Etnolog«. Nerazdružljivo
z aktivnostjo Etnografskega muzeja v Ljubljani je tudi sintetično delo
»Narodopisje Slovencev«, prvo svoje vrste pri nas, nastalo ob sodelovanju
širšega kroga strokovnjakov.
Razumljivo je, da je bil pri rasti slovenske etnografije delež Ljub-
ljane precejšen in marsikdaj odločilen, vendar ne smemo prezreti tudi
drugih središč, ki so ne samo podpirala, ampak včasih tudi prehitevala
ljubljanska prizadevanja. Pomislimo le na Celovec, Maribor, Gorico,
Celje! In ni naključje, da je ravno v enem teh središč — v Mariboru —
7
Milko Matičetov
prvič prišla do veljave tudi etnografija, čeprav samo kot odsek v mejah
organizacije, ki ji je bil uradni naslov »Zgodovinsko društvo« (ustanov-
ljeno leta 1903), ki pa je vendarle od vsega začetka poimenovalo svoje
glasilo »Časopis za zgodovino in narodopisje«. Tudi na slovenskem za-
hodu — v Gorici — je bilo pred prvo vojno načeto etnografsko delo v
mejah tamkajšnjega muzejskega društva (prim. goriško »Vedo«), žal pa
je svetovni vihar pometel z vsem, ne da bi se bili mogli pokazati prvi
sadovi dela. V Ljubljani pri »Muzejskem društvu za Kranjsko« (od 1919
»za Slovenijo«) o kakem etnografskem delovanju skorajda ni moč go-
voriti. Do ustanovitve prvega izrecno in samo etnografskega društva na
Slovenskem je prišlo leta 1939. Etnolog XIII, 174, je o tem na kratko
poročal:
»Začetkom avgusta [1939] je bilo ustanovljeno Etnografsko društvo
v Ljubljani v podporo in pomoč Etnografskemu muzeju poleg namena
očuvanja, ohranjanja in zbiranja etnografskih predmetov in pospeše-
vanja etnografske znanosti. Predsedstvo društva je prevzel direktor mu-
zeja dr. N. Županić, tajnik je g. Vekoslav Bučar, v odboru in društvu so
še drugi vidnejši slovenski etnografi.«
To društvo pa je kmalu ugasnilo, med drugim tudi zato, ker so
takrat nastopila usodna leta okupacije, ko je Slovencem šlo za biti ali
ne biti.
Čas po osvoboditvi, čas, ki je potekal v znamenju čimprejšnje obnove
opustošene domovine, je tudi od slovenskih etnografov terjal vrsto od-
govornih, neodložljivih del: obnovitev med vojsko pretrganih predavanj
iz etnologije na ljubljanski univerzi, da bi mogli priti do prepotrebnih
novih kadrov; nadaljevanje ali bolje prenovitev osrednjega slovenskega
strokovnega glasila; preureditev razstavnih zbirk in razširitev predmet-
nega fonda Etnografskega muzeja v Ljubljani, tako da bi ne bil več samo
kranjska deželna iistanova, temveč ena izmed osrednjih slovenskih znan-
stvenih in kulturnih ustanov, če le mogoče v lastni stavbi; preureditev
ali ustanovitev etnografskih oddelkov v kompleksnih muzejih v pro-
vinci; pospešeno organizacijo zbiralnega dela na podeželju, da bi nas ne
prehitel razvoj, ki bistveno spreminja podobo slovenske vasi in da bi
zajeli — dokler je še čas za to — čim več dokumentarnega gradiva o
nekdanji gmotni, družbeni in duhovni kulturi slovenskega ljudstva; skrb
za nekatera doslej pri nas po mačehovsko ali nenačrtno gojena poglavja
duhovne kulture, kot so ustno slovstvo, posebej prozno, običaji in igre.
Pri izpolnjevanju teh nelahkih nalog in ob reševanju sprotnih teo-
retičnih in praktičnih vprašanj smo kajpada neštetokrat imeli v mislih
potrebo društvene povezave in se o tem celo posvetovali s hrvatskimi
sosedi, vendar je moralo preteči dobro desetletje do odločilnega koraka.
Zadnja pobuda je to pot prišla iz vrst naših etnomuzikologov, ki so bili
leta 1952 soustanovitelji »Udruženja glasbenih folklorista Jugoslavije«.
Ko je to društvo leta 1955 na željo članstva uvidevno odprlo vrata tudi
nemuzikologom in obenem primerno spremenilo svojo ureditev in ime,
ni bilo nobene ovire, da bi se tudi Slovenci ne organizirali v lastno
8
Slovensko etnografsko društvo
»Društvo slovenskih folkloristov« in postali član Zveze folklornih dru-
štev Jugoslavije. Razvoj pa se pri nas ni usta\'il na tej stopnji, ampak je
težil k še večji razširitvi društva, tako da bi se v njem mogli počutiti
neutesnjene vsi člani, ki se jih je bilo do spomladi leta 1957 vpisalo že
okoli petdeset (sedanje članstvo: 64 rednih in 2 častna člana). To de-
jansko stanje je bilo tudi formalno sankcionirano na občnem zboru dne
29. junija 1957, ko je društvo privzelo svoje sedanje ime — »Slovensko
etnografsko društvo«.
Nameni društva so — če naj se zaradi kratkosti zatečemo kar k suhi
formulaciji pravilnika — med drugim tile: »organiziranje in podpiranje
vsakovrstne znanstvene, umetniške in propagandne delavnosti na pod-
ročju materialne, socialne in duhovne kulture; povezovanje znanstveni-
kov, umetnikov in strokovnih delavcev ter institucij in organizacij na
področju ljudske kulture; zaščita ljudske umetnosti in boj proti njeni
profanaciji«.
Za dosego svojih namenov je društvo seveda odločeno aktivno na-
stopati v javnosti. S kakšnimi problemi se ta čas spoprijemlje, naj po-
kaže kratek izvleček iz sklepov zadnjega občnega zbora z dne 28. junija
1958. leta: Da bi bilo nujno v univerzitetnih učnih načrtih dati poseben
poudarek ljudskemu slovstvu in ljudski likovni umetnosti, bodisi pri
stolici za etnologijo ali za slovensko literaturo oziroma umetnostno zgo-
dovino; — da se izvede varstvo ljudske arhitekture; — da se v etno-
grafske in muzejske ustanove pritegnejo diplomirani etnologi na prazna
ali nestrokovno zasedena mesta; — da se ustanovi delovna skupina za
sestavo slovenske etnografske bibliografije; — da odbor za etnografski
film doseže stik z umetniškimi vodstvi filmskih podjetij; — da se vsako
leto na drugem kraju priredi zborovanje z občnim zborom.
Posebej so se sklepi dotaknili tudi našega stališča do dveh društvenih
organizacij na ozemlju Jugoslavije. Poleg že omenjene Zveze društev
folkloristov Jugoslavije obstoji namreč od leta 1957 tudi še Etnološko
društvo Jugoslavije (glej poročilo o njem na str. 212 sL). Ob ustanovitvi
le-tega je samo naše društvo odkrito izrazilo svoje načelne pomisleke,
kaj bi z dvema organizacijama, katerih program in torišče sta v marsi-
čem enaka. In kakor pred letom dni, tako smo kajpada še zmerom pre-
pričani, da je dvotirnost nekoristna in da skriva v sebi resne nevarnosti
za normalen razvoj naše stroke. Osnovne organizacijske celice za uspešno
in nemoteno delo so namreč po naši oceni edinole enotna in močna
društva po republikah. Zato je vroča želja vseh članov Slovenskega
etnografskega društva, da bi se Zveza društev folkloristov in Etnološko
društvo Jugoslavije čimprej sporazumeli med sabo in zlili v eno samo
organizacijo zveznega značaja. Ne da bi čakalo, kdaj bo do tega prišlo,
pa je Slovensko etnografsko društvo trdno odločeno, delati po svojih
najboljših močeh za napredek etnografske znanosti v ožji domovini Slo-
veniji, v Jugoslaviji in v svetu.
Slovensko etnografsko društvo nam ne zbuja samo upanje, ampak
nam je lahko tudi porok, da bomo delali složno naprej kakor v času
9
Milko MatičetoT
obnove. Danes ne med ljubljanskimi etnografskimi zavodi ne v ustano-
vah ali oddelkih po drugih središčih ne med raziskovalci in ljubitelji
zasebniki ni nikogar, ki bi mogel tako kot društvo skrbeti za medsebojno
zvezo, posredovati pri delitvi dela in področij, pripravljati morebitne
skupne nastope in podobno. In ko se na vseh koncih in krajih, v vseh
mogočih strokah kažejo odlični sadovi organiziranega, koordiniranega
dela kolektivov in posameznikov, je pač treba priznati, da je tudi za
etnografijo čas osamljenih delovnih akcij dokončno minil.
Résumé
LA SOCIÉTÉ ETHNOGRAPHIQUE SLOVENE
La premiere association des ethnographes de Slovénie remonte a l'an 1939,
ou fut fondée, a Ljubljana, sous la présidence du professeur dr. Niko Županič,
l'fEtnografsko drustoo» (Société ethnographique). Mais la Société dut bientôt
disparaître, car la Guerre venait d'éclater et la Slovénie fut occupée. Apres la
libération, les ethnographes Slovenes prenaient part active au renouveau maté-
riel et spirituel de la patrie dévastée, »'imposant d'urgence, et ne trouvaient pas,
tout de suite, le temps a s'organiser dans un organisme a part. Ce ne furent que
les ethnomusicologues qui fonderent, les premiers, leur association a eux, asso-
ciation encore unique pour toute la Yougoslavie (1952). Mais des que de nom-
breux folkloristes qui n'étaient pas d'ethnomusicologues eurent résolu a adhérer
a la nouvelle organisation, celle-ci s'en rendit compte et s'élargit sans hésiter;
elle adopta le systeme fédéral et devint l'«Union des Sociétés des Folkloristes
de Yougoslavie» (1955). Y adhéra la ^Société des folkloristes Slovenes» qui venait
de se former en 1956. Cet organisme réussit, en peu de temps, a réunir presque tous
les spécialistes Slovenes, non seulement ceux qui se vouent aux recherches de la
culture spirituelle, mais aussi ceux qui travaillent au domaine des cultures so-
ciale et matérielle du peuple slovene. D'une maniere tout a faut naturelle, il en
résulta une nouvelle situation dans l'association qui, se rendant compte du
nouvel état des choses, prit le nom de «Slovensko etnografsko drustvo» (Société
ethnographique slovene). Cette Société est, toutefois, toujours affiliée a l'^Union
des Sociétés des Folkloristes de Yougoslavie», et ne fait pas partie de la récente
^Société ethnologique yougoslave», fondée en 1957. C'est que les statuts de
celle-ci ne conviennent pas tout a fait aux membres de l'organisme slovene;
ceux-ci refusent surtout l'organisation selon le principe centraliste. Cependant,
les membres de la «Société ethnographique slovene» désirent vivement de voir
naitre, au plus tôt possible, une entente raisonnable entre l'i.Union des Société
des Folkloristes de Yougoslavie» et la «Société ethnologique yougoslave» ou,
mieux encore, une fusion des deux organismes. C'est qu'ils sont convaincus
qu'une double organisation des ethnologues du meme pays reste une anomalie.
La jeune «Société ethnographique slovene» est, malgré tout, ou justement pour
cette raison, fermement décidée a se vouer, de son mieux, au progres de la sci-
ence ethnographique, aussi bien en Slovénie, qu'en Yougoslavie et dans le monde.
10