ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 26. avgusta 2004
Leto XIV, št. 17
PISANA DRUŽBA UMETNIKOV STR. 3
SOMBO-
TELČANI
V
BLATOGRADI STR. 6-7
Gornji Senik: IV. srečanje porabskih Slovencev
»VERA IN JEZIK STA KOT ZVEZDA, KI NAM KAŽE POT«
Gornji Senik je bil dva dni - minulo soboto in nedeljo -kraj in prostor, kjer so se pogovarjah in veselih porabski rojaki, ki so jih okoliščine primorale ah so se sami odločili, da odidejo v Sombotel, Mosonmagyarovar, Sopron, Szekesfehervar, Budimpešto in druge mesta, nekateri pa na tuje. Na IV. srečanje jih je prišlo okoli 300, skupaj z domačimi in gosti iz Slovenije se je v velikem šotoru in ob njem zbralo blizu 500 ljudi. Kamorkoli sem pogledal v soboto popoldne in v nedeljo, povsod sem videl zadovoljne in tudi radovedne oči in obraze. Tako med tistimi redkimi, ki so letos na srečanje prišli prvič, kakor onimi, ki se družijo na vseh prireditvah v domačem kraju.
Položitev vencev k spomeniku Jožefu Košiču in Janošu Kuharju je bila priložnost za domačega duhovnika Ferija Merklija, da prikliče iz spomina bogato življenje dveh mož, ki sta si prizadevala za ohranitev slovenske besede v Porabju. O »domači rejči« je bilo potlej slišati na različnih mestih, tudi v odličnem dokumentarnem filmu Porabje nekoč in danes urednice Slovenskih utrinkov in Števanovčanke Vijolice Dončec, ki so ga pokazali v kulturnem domu pa v pridigi župnika Ferija Merklija, s katerim sta somaševala starosta Ivan Camplin in pater Miha, slovenska beseda je prepletala tudi ves kulturni program domačih in gostujočih skupin.
Govorim o »uradnem programu«, kajti tudi sproščeni klepeti med znankami in znanci
so bili v domačem narečju, čeprav so si morah nekateri pomagati občasno z madžarskimi besedami. Ženica, ena izmed štirih sester, ki so prišle na srečanje mi je potožila, da me dobro razume, toda odgovoriti vedno ne zna po domače.
»Vera in jezik sta kot zvezda, ki nam kaže pot,« je v pridigi poudaril domači župnik in pohvalil odločitev, da je srečanje na Gornjem Seniku, »pri izviru slovenske besede.« Slovenski veleposlanik v Budimpešti Andrej Gerenčer je izrazil zadovoljstvo, da je med zbranimi nekoliko več mladih kot prejšnja leta, staršem pa položil na srce, naj učijo otroke slovenski, materin jezik, »kajti najprej je družina, potem vrtec, šola...«. Vodja Urada za narodne in etnične manjšine Antal Heizer pa je napovedal sprejem novega zakona o narodnih in etničnih manjšinah, pri učenju materinščine pa je poudaril tudi vlogo Slovenije.
IV. srečanje porabskih Slovencev na Gornjem Seniku je uspelo. Kdo vse so zaslužni za to, ne želim našteti, ker bi gotovo koga pozabil, tega pa ne želim storiti. Rečem naj, da je bilo v organizaciji Državne slovenske samouprave, ki jo vodi Martin Ropoš. S srečanjem so Slovenci počastili svoj dan, ki so ga (28. avgust) izbrali v spomin na rojstni dan Avgusta Pavla. Dosedanja srečanja so bila v Monoštru in Sombotelu, letošnje na Gornjem Seniku, kje bo prihodnje leto, se bodo še dogovorih.
eR
2
Pred parlamentarnimi volitvami v Sloveniji (2)
Mi o jabolkih, oni pa o hruškah
Pred dvema tednoma sem napovedal, da bom tokrat namenil osrednjo pozornost kandidatom, ki bodo na parlamentarnih volitvah pritegnili največ glasov, toda moram namero preložiti na poznejši čas. Bolj kot posamezniki, ki bodo v ospredju volilne kampanje, ki se uradno pravzaprav niti ni začela, je ta čas v Sloveniji aktualna interpelacija, ki stajo o delu in odgovornosti vlade Antona Ropa vložili Slovenska demokratska stranka (SDS) Janeza Janše in Nova Slovenija (NSi) doktorja Andreja Bajuka. Interpelacijo so vložili zaradi neuresničenih obljub slovenskim državljanom, ki so jih vladne stranke zapisale v koalicijsko pogodbo na začetku mandata leta 2000, zaradi slabega upravljanja z državo ter zaradi razraščanja korupcije in klientelizma v Sloveniji. Prišel je čas polaganja računov, je ta korak pojasnil prvak NSi dr. Andrej Bajuk.
Poleg Janeza Janše (SDS) in dr. Andreja Bajuka (NSi) je interpelacijo podpisalo še devet poslancev SDS, pripombe pa so napisane na 44 tipkanih straneh. Janez Janša je na predstavitvi interpelacije med neizpolnjenimi obljubami vladne koalicije (Liberalna demokracija, združena lista socialnih demokratov, Demokratična stranka upokojencev in pretežni del mandata tudi Slovenska ljudska stranka) posebej omenil nizko gospodarsko rast, za pol manj zgrajenih neprofitnih stanovanj, kot so obljubili, povečanje javnega dolga, na splošno so razvojne možnosti po njegovem mnenju ostale neizrabljene, socialne razlike pa naj bi se povečale čez vse razumne meje. Andrej Bajuk (NSi) je k temu dodal, da jih je od več kot 500 ovadb zaradi nezakoni-
tega ravnanja pri privatizaciji podjetij le 20 prišlo do sodišč in ta so od 31 obsodila tri ljudi. V interpelaciji so analitiki opozicijskih strank kritično ocenili vseh 15 ministrstev, zunanje nekoliko manj, verjetno zaradi razrešitve ministra dr. Dimitrija Rupla, ki se je pridružil poslanski skupini SDS. Interpelacijo lahko državni zbor v sedanji sestavi obravnava le na izredni seji, ker je v tem mandatu nehal delati in rednih sej sploh nima več predvidenih. Izredno sejo mora sklicati predsednik državnega zbora (Feri Horvat, ZLSD) na lastno pobudo ali na zahtevo vlade, delovnega telesa državnega zbora, najmanj četrtine poslancev ali predsednika republike (dr. Janez Drnovšek). Po zadnjem sestanku vladne •koalicije bo sklic izredne seje predlagala vlada (proti kateri je interpelacija uperjena), ker želi, da bo seja čimprej, se pravi pred uradnim začetkom volilne kampanje. Namera vlagateljev interpelacije je (bila) ravno obratna, in sicer naj bi bila izredna seja čim bližje datumu (3. oktober) volitev. Predvsem zato, ker izredne seje neposredno prenašaTV Slovenija, kar bi naj pomenilo odlično priložnost opozicije, da si pridobi čimveč, zlasti neopredeljenih glasov. Rečeno poenostavljeno: to bi bila zastonj predvolilna agitacija, v kateri - tako je prepričana - bi bila opozicija spretnejša od vladnih strank. Kdaj natančno pa bo izredna seja, ob pisanju članka še ni določeno.
Na interpelacijo se je prvi oglasil vodja poslanske skupine ZLSD Miran Potrč. Na novinarski konferenci je poudaril, da interpelacija prihaja v neobičajnem času za to in pomeni nove prepire o preteklosti, ne pa razprave o programih za prihodnje
mandatno obdobje. Miran Potrč se je dotaknil tudi intervjuja predsednika SDS Janeza Janše v Delu in se odzval na njegovo mnenje, da leta 2000 nismo imeli veljavnega volilnega sistema. Potrč je ocenil, da Janša ustvarja ozračje izrednih razmer v Sloveniji.
Med ministri se je prvi oglasil Dušan Mramor: ,,Če bi mi takšno nalogo oddal študent (dr. Mramorje redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani), bi jo zavrnil, ker je napisana nestrokovno in površno, v njej mrgoli napak!” Finančni minister je prepričan, da se avtorji niso potrudili toliko, da bi preverili podatke, ki so jih napisali v interpelacijo.
Oglasili so se tudi drugi ministri in drug za drugim zavrnili očitke v interpelaciji in ji pripisali zgolj namen pridobivanja volivcev pred parlamentarnimi volitvami v Sloveniji.
Vlada je na interpelacijo odgovorila v nekaj manj kot štirinajstih dneh in odgovor napisala na 350 straneh. Premier Anton Rop je ob tem povedal. „Tako mene kot ministrsko ekipo veseli, da nam je odgovor na vloženo interpelacijo dal možnost predstaviti vše tisto, kar je bilo storjeno v zadnjem mandatu. Poročilo o razvoju Slovenije med letoma 2000 in 2004jasno kaže, da smo v minulem mandatu skupaj spremenili Slovenijo na bolje. Da smo torej v številnih segmentih družbe naredili ko-rake naprej in smo lahko optimistični glede nadaljnjega razvoja in uveljavljanja Slovenije v Evropski uniji. ”
Glavni pobudnik interpelacije Janez Janša (SDS) se je odzval hitro in v svojem slogu: „ Vladaje predstavila nekaj, kar naj bi bil odgo-
vor na interpelacijo, je pa zgolj poskus poročila o delu. Vgradivu ni niti enega odgovora niti izgovora na tisto, kar sprašujemo. Nismo namreč spraševali o tem, ka je vlada naredila, pač pa o tem, česa ni. Mi o jabolkih, oni pa o hruškah. ”
Ne glede na to, kdo bo sklical izredno sejo državnega zbora in kdaj bo „spektakel”
na TV Slovenija, je političnih poletnih počitnic v Sloveniji nepreklicno konec. Kljub temu, da predsednik sveta LDS Gregor Golobič vložitev interpelacije tik pred volitvami označuje za »zlorabo te inštitucije tik pred volitvami, kar nima primere v evropskih parlamentarnih demokracijah.” eR
Slika ne laža
Skur srejdi Sobote stoji té ram. Ništernim se je nej vidlo, prej ka je nej vredi kaj takšoga v Varaši gledati. Vej je pa Sobota takši moderni Varaš, se je leko čülo, zato tou trbej taporüšiti. Tak de Sobota vövidla eške bole lejpa in naprej valaun. V toum rami so inda živeli Ciganji pa takši socialni problemi, steri so Sobočancom vsikši den na nous obesili, ka edni živejo dober Žitek, drugi pa bole lagvoga. Dapa tou je za vsigdar preminoulo.
Pred neka dnevami je po Soboti odo nikši bogati človek iz Merke. Gda je vido tou sramoto srejdi Varaša, se je v tistoj minuti zalübo v njou. Za velke pejneze jo je doj küpo in jo začo vödelati za svoj nouvi Vikend. Tak je Zdaj tou več nej Sramota srejdi Varaša, liki smo leko veseli, ka so prejdnji v Varaši tou nej dali taporüšiti. Kakšo norost bi leko naredli, če bi se tou zgoudilo? Dobro, ka je prišo gospoud z Merke. Eške čistak malo pa de njegvi Vikend v Soboti skur kak nouvi. Vej pa Slika dun ne laža.
Miki
RADIO MONOŠTER UKV(FM) 106,6 MHz Od pondejlka do Sobote od 16. do 17. vöre, v nedelo
od 12. do l4.vöre.
Porabje, 26. avgusta 2004
3
Pisana družba umetnikov na 3. mednarodni likovni
koloniji v Monoštru
Od 9. do 18. avgusta je potekala v Monoštru v Slovenskem kulturnem in informativnem centru 3. mednarodna likovna kolonija, ki sta jo organizirali Galerija Lendava in Zveza Slovencev na Madžarskem. Direktor Galerije Lendava Feri Gerič si že
nekaj let prizadeva, da bi se v Monoštru »udomačile« likovne kolonije, ki jih v Lendavi imajo že več kot trideset let. Njegove želje in prizadevanja so naletele na simpatijo tako pri prejšnjem županu in podžupanu mesta kakor tudi pri sedanjem. Tako je pred šestimi leti s pomočjo takratnega podžupana in podjetnika Csabe Kotlarja in predsednika društva za lepše mesto Lasla Bauerja začel organizirati kiparski simpozij, katerega rezultat so štiri skulpture iz slovenskega kamna in lesa. Za likovne kolonije je našel za partnerja Zvezo Slovencev na Madžarskem in njenega predsednika Jožeta Himoka.
Pred tremi leti je Slovenski kulturni in informativni center prvič sprejel udeležence kolonije, takrat so prišli umetniki iz Prekmurja in Porabja. Lanska kolonija je gostila večinoma zamejske Slovence iz Italije in Avst-
rije, na njej je sodeloval tudi slikar s Slovaške. Letošnja kolonija je dobila še večjo razsežnost, kajti umetniki so prišli iz petih držav: Slovenije, Madžarske, Slovaške, Romunije in Estonije. Iz Slovenije so na koloniji sodelovali slikarji Črtomir Frelih, Kalajdziski Goce in
Martina Koritnik Fajt ter kipar Ferenc Kiraly, iz Madžarske slikarja Gyorgy Eziist in Andrds Berkes ter grafik in kipar Janos Lipovics, iz Romunije slikar Gabor Biro, s Slovaške slikar Gyorgy Dolany, iz Estonije pa slikarka Marje Uksine. Med ustvarjanjem smo zaprosili nekatere umetnike za krajši klepet. Martina Koritnik Fajt, ki je prišla na kolonijo iz Krškega, je povedala:
»V te kraje sem prvič prišla, vendar sem bila že nekajkrat v Prekmurju, v koloniji v Moravskih Toplicah. Letos sem bila tudi v Lipovcih.«
•	Se vam zdi ta pokrajina podobna prekmurski? »Nisem si še kaj dosti ogledala pokrajine, danes sem šla malo na ogled pa je bila megla«, se zasmeji. »Vendar pa mislim, da je pokrajina nekako nadaljevanje prekmurske.«
•	Megla vas verjetno ne inspirira za delo.
»Megla ne, čakam sonce. Slikam pokrajino, najrajši polja. Delala sem po občutku, kakršnega sem dobila ob prihodu v ta kraj. Slikala sem ulico po opazovanju, sedaj pa bom šla na bolj odprta polja.«
•	Pokrajino v Krškem in okolici ste verjetno ze povsem naštudirali? »Študiram jo praktično že celo življenje, saj sem znana po tem, da ne zbiram kaj dosti motivov, ampak slikam vedno ene in iste motive. Vedno pa najdem nekaj novega in lahko delam večno na enem in istem motivu.«
•	Kdaj ste se začeli zanimati za slikanje? Že v mladosti?
»Najbrž že, čeprav v moji mladosti nismo kaj dosti vedeli o slikarstvu, vendar sem pa zmeraj imela poseben odnos do narave. Za slikarstvo sem se odločila po srednji šoli, študirala sem v Ljubljani na Akademiji za likovno umetnost.«
•	Živite samo od slikarstva?
»Ja, zadnja tri leta. Prej sem 30 let hodila v službo, ker je s samim slikarstvom malo težko preživeti, čeravno nimaš talenta za menedžment. Trideset let sem poučevala na osnovni šoli v bližini Krškega in v Kostanjevici na Krki.«
•	Se danes lažje prodajajo umetniške slike, kot so se včasih?
»Ne vem, ker ravno ne živim kaj dosti od prodaje.«
•	Kaj pa razstave?
»Zelo malo razstavljam, vendar vsake toliko časa pač postavim kako razstavo. Po večjih krajih nisem imela razstave, pa vendarle nekateri poznajo moja dela.«
• Se pogosto udeležujete kolonij?
»Zadnje čase se jih kar pogosto udeležujem, dvakrat,
trikrat na leto. V mojem kraju nekako nimam stikov z drugimi slikarji. Prihajam zaradi druženja, malo me pa zanima sama pokrajina, različni tipi pokrajin, ki jim dodajam svoj osebni odnos, kajti ni samo vidni izvor pomemben.«
• V Monoštru se je zbrala pisana mednarodna družba umetnikov.
»Meni je zelo všeč, zdi se mi, da ne navezujem težko stikov. Kar dobro sva se ujeli s kolegico iz Estonije. Tudi s sosedom iz sosednje ulice sem se pogovarjala, sicer razen madžarščine ni znal nobenega drugega jezika, jaz pa madžarsko ne, sva se pa vse dogovorila.«
Drugi moj sogovornik je bil zmeraj dobre volje in nasmejan slikar Kaladžiski Goce, po rodu Makedonec, doma iz Šentjurja pri Celju. »Na Madžarskem sem v kolonijah tretjič ali četrtič, bil sem v Zalaegerszegu, v Pacsi. Krajina se ne razlikuje veliko, je panonska, ki mi tudi leži. Čutim jo, ker sem po rodu Makedonec, tudi sam vajen ravnin. Tako, da se počutim skoraj kot doma,« - je povedal.
• Kako dolgo pa več niste v Makedoniji?
»Dva meseca«, se zasmeje in doda, da je bil na dopustu.
»Že 37 let živim v Sloveniji, v Šentjurju pri Celju, sem skoraj naturaliziran Slovenec, ampak po duši sem še zmeraj Makedonec.«
• V kakšni tehniki ustvarjate?
»Trenutno delam figuraliko, po koloritu se vidi, da sem Makedonec. Izražam svoj temperament, svojo energijo v tem. Tu so taki sončni
kraji, tudi vreme nam služi. Optimistično slikam, gledam naprej.«
• Kako se počutite v tej koloniji?
»Velikokrat sem v kolonijah, tudi v Prekmurju sem skoraj šestkrat, sedemkrat na leto. Mi je izredno všeč s kolegi izmenjati misli, da vidiš, kam spadaš v primerjavi z drugimi. Te kolonije nisem poznal, poznal sem pa kolonijo v Lendavi. Gospod Gerič me je že večkrat vabil, toda nisem imel časa. Letos sem pa utegnil in sem se je udeležil. Če bom povabljen, se je bom tudi drugič z veseljem udeležil.«
Iz del umetnikov se bo jeseni v Slovenskem kulturnem in informativnem centru pripravila razstava, vsak slikar bo eno svoje delo podaril centru.
M. Sukič
Martina Koritnik Fajt
Kaladžiski Goce
Porabje, 26. avgusta 2004
4
2. srečanje pomurskih upokojencev
V Beltinci so 16. avgustuša organizirali srečanje upokojencev, ki živejo v Pomurji. Na tau srečanje so povabili nas, porabske upokojence tö.
Leta 1996 smo v Porabji s 3 5 člani ustanovili upokojensko drüštvo. Idejo za tau smo dobili iz Murske Sobote, od Jožeta Vilda, ki je že te dugo lejt Vodo drüštvo upokojencev. Nej so nas samo »nanje vzeli«, liki prve naše »kilave« stopaje so nam pomagali, nas navčili, kak se kaj takšega dela.
Tomi je že osem lejt minaulo, ka smo v Porabji svoje perauti začnili malo opirati. Vsigdar so nam »pod pazdjo« segnili soboški prijateli. Etak smo leko prišli do toga, ka naši penzionisti tö leko lejpe dnéve zadobijo. Za tau srečanje smo že pred
mejseci nazaj, majuša zvedli pa prevzeli vabilo. Društvo upokojencev Murska Sobota nas je pozvala na 2. srečanje upokojencev Pomurja. Naši upokojenci sploj radi dejo na izlet, sploj pa v Slovenijo. Gda smo zvedli, ka leko demo na tau srečanje, smo se skauz pripravlali, skurok vsakši se je zglaso pa smo mislili, ka dva autobusa ranč ne dojdeta. Na te den smo se malo vküp »strausiti«, depa etak se nas je tö 97 pelalo na te den. Zazrankoma v 8. vöri smo se že v Murski Soboti pred Intersparom stavili, gde so
nas soboški prijateli že čakali. Pa te hajde, na zajtrik k mesari Kodila. Že smo te siti postanili, gda smo vidli nje-
gvo bauto. Poglednili smo, kak se siši prekmurska šunka. Po tejm smo se pa po klobasaj spistili, ka so je nam ponüdili.
Po dobrom zajtrki smo se napautili v Beltince. Moji spomini so se name sipali. Od 1974. leta, skurok 20 lejt, sam vsakšo leto tam bila na folklornom festivali. Ta sam spremljala sakalauvsko ali gornjoseničko folklorne skupino, goslare, Makoš bando pa Korpič bando. Lejpi cajti, kama ste odišli? Milica Šadl, Kociper banda, Boris Žalig pa eške Kelko pa kelko spoznancov.
Soboški gostiteli so nam na prireditvi rezervirali mesto, vsakši od nas se je leko doj vseo v senci. Na programi je
lepau bilau, kakoli ka smo slabo čüli, ka se je godilo. Po uradnom programi smo si poglednili beltinško cirkev, stera se imenuje sv. Ladislav. Leko smo si poglednili v Marijini kapeli družinsko
grobnico rodbine Zichy.
Po programi so nas naši gostiteli pelali na izlet v Moravske Toplice. Tam smo poglednili apartmane pa smo poglednili, gde se leko kaupa. Potejm smo šli na pik-
nik. Soboški prijateli so nam mesau pekli, dobro vino pa sok smo pili. Nišče nej mogo povedati, ka je lačen prišo
na piknik, ka smo v Beltinci tü dobili dober gulaš, depa nej smo mogli prauto staniti takšni dobrotam. Stanko je pa svojo harmonike tak vlačo, ka je eške plantave tü vözgono.
Ge tak mislim, ka so Porabski upokojenci s sploj lejpim spominom prišli domau pa so bogatejši z ednim lejpim dnevom.
Dragi gostiteli iz Murske Sobote! Dobro znamo, ka smo vam dosta trüdov, stroškov naprajli. V imeni vsakšoga porabskoga upokojenca, steri je tam bijo, se vam lepo zahvalim. K leta mi čakamo vas.
Irena Barber predsednica Društva porabskih slovenskih upokojencev
Porabski upokojenci v Beltincaj.
»Gasilska« sliko na pikniki v Nemčavcih.
Malo šale mora biti.
Jubilej gasilskega društva Hodoš
Prostovoljno gasilsko društvo Hodoš je praznovalo letos 110. obletnico obstoja. Ob tej priložnosti so organizirali slovesnost 24. julija, v soboto, nanjo so povabili nekaj gasilskih društev iz Slovenije in Madžarske ter eno iz Avstrije.
Jubilej se je začel ob 13. uri s slavnostnim pohodom društev, zazveneli sta himni Slovenije in Madžarske ter himna Evropske unije. Najprej je poveljnica ženske ekipe prebrala podrobno zgodovino 110-letnega gasilskega društva. Proslave so se udeležili župan Hodoša, poveljnik gasilskega društva, poslanka slovenskega parlamenta in general slovenske vojske. V kratkih nagovorih so čestitali društvu in mu zaželeli še veliko sreče in uspeha. Govori so izzveneli v slovenskem in tudi v madžarskem jeziku. Nato so izročili spominske plakete nekaterim hodoškim gasilcem. .Vodjem povabljenih gasilskih društev so podarili porcelanaste spominke v spomin na jubilej. Na koncu proslave sta nastopili folklorna skupina in otroška ekipa gasilskega društva.
Po proslavi so bili gostje in gasilci povabljeni na kosilo in zabavo, na kateri je igrala mlada, glasbena skupina.
Nikoleta Vajda
Berite Porabje tudi na spletni strani www.porabje.com
Porabje, 26. avgusta 2004
5
Mladinski tabor v Andovcaj
Slovenska manjšinska samouprava Andovci je od 26. julijado 1. avgusta organizirala tabor za materinščino. V tabor so Prišli mlajši iz Andovce, Števanovec pa iz Varaša, vse vküp dvaindvajset. Naš
Cilj je s tejm taborom bijo, naj mlajši volo dobijo k tauma, ka do se včili slovenski jezik v šauli pa nedo tak čütili, ka je tau mujs. Liki tau, ka je tau njigvi materni jezik. Če smo s tejm taborom telko dosegli,
te že leko povejmo, ka je vrejdno bilau.
Najprvi den je vsakši eden »vacalejg« daubo v roke, ka si ga je na šinjak mogo zvezati.
Na vacalejgi je bilau goraspisano, ka »Mladinski tabor Andovci 2004«. Sprvuga so ga nej trno steli gorazvezati, dapa sletkar, drügi, tretji den so več brezi tauga eden stopaj nej djali.
Pondejlak (prvi den), smo se s Porabjem spoznavali. Bili smo na Gorenjom Seniki pa smo poglednili Tromejnik. V Sakalauvci smo se pa na najbola zahodnji točki rosaga čüdivati. Težko njim je bilau ta-
rastolmačiti, Zaka so gnauksvejta tau točko v Sakalauvec djali pa nej na Gorenji Senik. Poglednili smo ešče Državno slovensko samouprave pa
Radio Monošter tö.
Drügi den smo se v Slovenijo pelali. V Veržeji smo poglednili, kak mela mlin na Muri. Najbola Zanimivo njim je tisto velko kolau bilau, stero je voda gnala. Pojbičke so se od
tauga tanačivala ka ta, ali eden traktor ma več mauči. Srečo smo meli, ka smo Potejm v Pokrajinski muzej šli v Soboti, zato ka se je dež püsto. Najprvin sam se bojo, ka so ešče mali pa je nede brigo muzej. Dapa nej tak bilau. Dvej vöre smo odli po sobaj, tak ka gda smo na radioni Murski val bili, smo že malo Silo meli. Silva Eöry nam je not pokazala študijo, ranč te so meli edno živo oddajo. Potejm smo se na kosilo pelali v Vinotoč Smodiš v Otovce. Tretji den smo pejški šli iz Andovce na Verico k lončari Karli Dončeci. Tam smo se malo vküpnamazali, potistim smo pa šli igrat nogomet. Pojbičke so sploj djizdavi bili.
»Deset brsnemo deklam pa tak volo zgibijo,« so prajli. Samo nej tak bilau! Dekle so jim dva brž brsnile, pojbičom se pa za vraga nej posrečilo gola dati. Že so skur volo zgibili, gda so njim dekle malo pistile. Brsnili so dva ali tri pa včasin mir grato.
Proti konca tabora se je že vidlo, ka smo edna ekipa gratali pa nej samo zato, ka smo
gnatje vacalejge meli na šinjaki. Pojbičke so že vsi padaši gratali pa dejkle tö. Gda smo proti Grni mlaki šli, so tak spejvali, ka je vse štrmelo. V gauštja se šetati se je njim bola vidlo, kak če bi kama koli šli. Tau je meni sploj špaj-
zno bilau. Nej bi se čüdivo, če bi iz Varaša bili, dapa tej so skur vsi iz vasnic. Leko ka je zato tak, ka so nej bili pionirji? V šauli so mlajši »uradno« dopodneva pa te dejo do-
mau. Nejmajo možnosti »nej uradno« vküper biti, gda tau leko delajo, ka škejo. Gda sam je pito, ka je bilau najbaukše v tabori, so prajli: »Pejški na Verico titi pa po gauštji ojdti.« Z naužicom sam njim bote zrezo, tak so radi bili, kak če bi drago špilo dobili.
Na začetki sam piso, ka »mladinski tabor«, dapa tau nej pravilno. Pravilno bi mogo
napisali, ka »Slovenski mladinski tabor.« Dapa leko, ka baukše, če samo tau napišemo, ka mladinski tabor? Nikdar bi nej dau valati, ka mlajši samo tak malo znajo slovenski. Leko bi Zdaj piso, ka cejli cajt, ka je tabor držo, smo se
samo slovenski pogovarjalo dosta vse so se navčili, dapa tau bi laž bijo. Sami sebe bi znorili. Pa tak mislim, ka tau ne vala samo za te par mlajšov, liki za cejle porabske
mlajše. Pri tejm so nej mlajši krivi. Krivi smo stariške (leko ka najbola), učitelji pa vsi tisti, steri bi meli možnost pomagati. Zdaj, zato ka kasneje že leko, ka kesno baude. Dapa dja tak mislim, ka ešče nej kesno. Mi smo s tejm taborom tü na tejm bili, naj volo damo k tauma mlajšom. Tak mislim, tau se je posrečilo.
K. Holec
Udeleženci tabora pred soboškim gradom.
Na radiu Murski val je nas čakala Silva Eöry.
Karči Dončec je nam z velkim veseljom pokazo, kak dela lončar.
Mlajši so se najlepše meli v gauštji.
Porabje, 26. avgusta 2004
6
OLIMPIJSKO PREMIRJE V PIRANSKEM ZALIVU
Hrvaška na zadnji noti slovenskega zunanjega ministrstva glede razmer v Piranskem zalivu še ni odgovorila, predvideno ni nobeno novo srečanje mešane komisije o izvajanju maloobmejnega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, datum srečanja s hrvaškim zunanjim ministrom Miomirjem Žužulom pa tudi še rjen, je na novinarski konferenci povedal zunanji minister Ivo Vajgl. "V Piranskem zalivu trenutno vlada olimpijsko premirje," je dejal, dodal pa, da žal ne more zagotoviti, da ne bo prihajalo do novih incidentov. Minister je še kot nepotrebno označil zamisel o oblikovanju slovensko-hrvaške komisije zgodovinarjev in pravnikov po vzoru podobnih z Italijo in Avstrijo. Slednji sta se namreč ukvarjali s problemi, nastalimi v vojnah, po njegovi oceni pa s Hrvaško Slovenija nima nobene obremenjujoče preteklosti. KMETI JSKO-ŽIVILSKI SEJEM V ZNAMENJU ZDRUŽENE EVROPE
Kmetijsko-živilski sejem v Gornji Radgoni, ki se bo začel 28. avgusta, tudi po vstopu Slovenije v EU ostaja most med državami in regijami. Ob tradicionalni predstavitvi kmetijstva, živilskopredelovalne industrije, vinarjev ter industrije opreme in strojev za kmetijstvo bodo sejemske novosti povezane predvsem z vstopom Slovenije V EU. Pri tem bodo imele po napovedih organizatorjev pomembno vlogo na sejmu tudi državne ustanove, kmetovalci in industrija pa se bodo seznanili z novimi zakonskimi in strateškimi usmeritvami. Na sejmu, ki ga bo odprl predsednik vlade Anton Rop, se bo na 55 tisoč kvadratnih metrih površin predstavilo 1410 razstavljavcev iz 21 držav.
Med skupinskimi razstavnimi prostori iz tujine organizatorji posebej omenjajo predstavitev Nemčije v organizaciji njihovega kmetijskega ministrstva ter avstrijske Štajerske v organizaciji okraja Radgona, predstavili se bosta tudi kmetijski zbornici iz avstrijske Štajerske in Koroške, zanimivi pa bodo tudi nastopi novih pristopnic EU z informativnimi stojnicami.
Sombotelčani
Blatograd je slovansko/slovensko ime za Zalavár, gde je v 9. stoletji emo svoj grad slovanski knez Pribina, in štero je bilau „glavno mesto” panonski Slovanov. O zgodovini tisti cajtov je gospaud Jožef Košič - plebanuš na Gorenjom Siniki v začetki 19.
stoletja-tak piso:
„... Po smerti Karola Velkoga ... so poganski Moravci
svojega vojvoda po imeni Pribino pretirali, zato ka se je prouti njihovoj volji püsto okerstiti... Pribina je ...od casara Lajoša I. doubo prece prestrano zemlišče vu Panonii. Tou Privinovo lastinstvo je od Blatne jezere vösegnilo do Rabe i Müre, od te gori v Optüj (Ptuj), odned prejk Drave i Save do Kupe
(Kolpe), tam odned pa doli do Pečüha. Tak so železni i salaski Slovenje tüdi v Pribinovo derzanje spadnoli i njegovi podložniki bili. ” Pribina si je svoj grad dau zozidati pri reki Zala na tistom kraji, gde je bole plitva bila, ka so tü leko prejk ojdli. Okauli Blatnoga jezera pa je takšo müzge bilau, kakšo je gnes na den videti samo v „Kis-Balatoni”. Pribina si je svoj grad zatok dau zozidati v müzge, ka bi se s trem hrano pred tihinci, tihinskimi sodaki.
V „malom Balatoni” se ne more kaupati, kak bi človek brodo. Tau je gnes narodni park, v šteroga leko skupine dejo samo s posebni dovolenjem in strokovnim vodičom. Sombotelčani so se po narodnom parki vozili z busom tri vöre. Vmejs so malo stanili, pa pej-
ški tö ojdli. Na srečo so dosta ftičov vidli, o steraj so se do tega mau samo v šauli včili ali v knjigaj šteli.
Zanimivi so bili tisti ftiči, šteri so „pejški” leteli po vodej, mesto toga, ka bi se po lufti nosili. Madžarsko se zove ta ftič »szárcsa”, slovenski črna liska. Vodič nam je pripovej-
do, ka so prej inda svejta popevge tak brodili, ka tau je nej ftič, liki riba. Zatok so go v petek pa v posti prej leko geli. Drügi zanimivi ftič je biu kormoran, madžarski »kárókatona”. Tej, srmačke, ne morejo si perge namazali z žirom (faggyú) kak rece. Po tistom,
gda si kakšno ribo vlovijo v vodej, morejo, en cajt na vejkaj sedeti in si perge pa perauti sišiti. Dosta smo je videli,
ka na vejkaj žalostno sedijo. Ništerni so plajutali s parauti, ka bi se škem prva posišili. Kak tam sedijo, Vmejs njim Včasik kaj „vujde”. Tau pa je
tak krepko, ka od toga se listke posišijo na grmauvdjé. Dosta takši posüšeni grmov smo vidli v vodej.
Na konci narodnoga parka smo si eške poglednili bivole (bivaly). Gnes majo po cejloj Madžarskoj samo kauti 100 bivolov in samo v rezervatumi (Kis-Balaton, Hortobágy, Hanság). Bivole so tam meli, gde je müzge bilau, ka se trnok radi kaupaujo pa v blati kobacajo. (Kak vidite na kejpi tö.) Bivoli so trnok krepka mara. En bik 1200 kg vaga, krava pa 800. Krave na leto 1000-2000 literov mlejka dajo, trnok mastnoga (8%). Gospaud Jožef Košič so eške tau tö napisali, ka je Pribina ,,sproso mešnike od soligradskoga (salzburgi) pišpeka, ki bi slovensko lüstvo vu ker-
stšanskoj veri podvčili ino okerstili. Tej so Slovenom po
slovensko predgali kerstšanske istine i zato tüdi v svojom apostolskom deli tak naprejdüvali, da je prousto lüstvo skoro zvekšega kerstšansko postanilo...”
Gda je Pribina mrau, je njegvi sin regero tadale. „Pribinov
sin Kocel.. .je tüdi dober skerben gospoud bio za svoje tükašnje Slovene... je prišo k Slovenom med Mürov i Rabov stanüvajočin v zimi z jagerijov še razveseljevat. Tü se je ešče vnogo poganov najšlo, šteri so najmre več žen majouči, za toga volo
nej so k kerstšanstvi pristaupili. Tem je zlejpa vero kerst-
šansko priporočao, one je pa pohvalo, obatrivao i pokopo, šteri so že pervle na
pravo vero katoličansko stanili...“- piše Košič.
Na prošnjo Koclja je papa II. Hadrijan 869. leta imenüvo Metoda za nadškofa (érsek) panonski Slovanov. Brata Ciril in Metod sta bila slovanska apoštola, sta vönajšla slovansko pisalo, sta mašüvala v slovanskoj maternoj rejči. V Zalavári so 1985. leta postavili spomenik Cirili in Metodi. Od tistoga mau ta spomenik Večkrat gorpoiškejo slovanski narodi, šteri živijo na Madžarskom. Letos so ojdli tam Slovenci iz Budimpešte, Sombotelski Slovenci pa 14. augustuša. Pri spomenik so
Porabje, 26. avgusta 2004
Sombotelčani pred Cirilom
Kis-Balaton
7
v Blatogradi
gorparšteli, ka je Jožef Košič piso o Pribini, Koclji, Cirili pa Metodi. Spomnili so se tüdi Janoša Kühara, šteri je v cerkvi na Gorenjom Siniki dau namalati Cirila in Metoda. Dušan Mukič pa je gorprešto Očenaš v geziki, v šteroj sta gučala in pisala Ciril in Metod (starocerkvenoslovanščina). Po tistom so Sombotelčani tázmolili Očenaš v porabskoj slovenščini. Tak so čüli, ka so ništeme reči skor gnake. Od Dušana so eške zvödli, ka je „cirilico” nej Ciril vönajšo. Ciril je vönajšo prvo slovansko pisalo „glagolico”. „Cirilico” so vönajšli Metodovi vučeniki.
896. leta so Madžari prišli v Karpatski bazen. Od  slovanski narodov, šteri so tü živeli, so še navčili grünt delati, pa so ništerne rejči tö prejk vzeli od nji. Napriliko: brana - borona, grablje -ge-
reblye, jarem -jarom, jasli -jaszol, kokolj-konkoly, kosa - kasza, len - len, lopata - lapat, sliva -- szilva in tak tadale. Slovanski narodi v Spodnji Panoniji so se zvekšega vküpzmejšali z Madžari, se pomadžarili. Ništerni Slova-
ni, Slovenci pa so se stisnili v kaut, med Müro in Rabo. Tau so bili naši stari stari starci, na štere so se Sombotelski Slovenci spominali v Zalavári.
Na pauti domau so si poglednili eške muzej Ferenca De-
áka v vesi Kehidakustány. Lani je bila 200. oblejtnica rojstva madžarskoga politika, šteri se je 1867. leta „zglijo” z Avstrijo. Ekskurzija Sombotelski Slovencov se je končala na Deákovom brejgi v vesi Zalakoppány. Tü ima članica drüštva Zsuzsa Barcza gorice. Gospa Barcza je pred 20. lejtami ustanovila fundacijo (alapítvány) za narodnostne vrtce v Železni županiji, štera pomaga našim Porabskim vrtcem tö. V zalski goricaj se je do kmice daleč čüla slovenska pesem. Dugo smo vödržali, ka nam je naš andovski padaš Karči Holec iz Murske Sobote zavolé zaseke pripelo. Za zaseko pa za obed pa smo dobili peneze od Zveze Slovencev na Madžarskem, za štero se lepau zahvalimo.
Marija Kozar
Bivoli se namakajo.
Gornjisenički ljudski pevci smo dobili povabilo iz Pameč pri Slovenj Gradcu. 1. avgustuša so meli prireditev z naslovom: Z ljudske pesmijo okrog Pohorja.
V nedelo, 1. avgustuša, smo se odpelali v tou lejpo slovensko pokrajine. Čüdoviti bregovi, doline in planine so se od daleč lesketale. Njive so lejpo obdelane, travniki na strmi bregovaj so lejpo pokošeni. Ne vem, kak je leko tak lepou pokosijo, ar so tisti bregovi tak strmi, kak če bi gor po štem šli. Gorski svejt je za mene čüdovit. Tak sam vidla, ka je naše pojbe in dekle tö brigalo, kak se Vzimi dá tü živeti.
Kumin smo se vönagledali, smo že Prišli do kraja, gde smo meli zgučano, ka do nas čakali naši gostiteli. Dva gospauda sta šla z autonom pred našim kombijem, prva sta povedala, naj se ne bojimo, ka mo se pelali na Visoki brejg, gde stoji samo cerkev. Hiše so pa v dolini.
Tau je lejpa romarska cerkev, posvečana sv. Ani. Na tou nedelo so meli proščenje, bučo.
Pri sv. meši je igrala pihalna godba. Sveto mešo smo malo zamidili, dapa blagoslov smo dobili. Na konci sv. meše je godba igrala, verniki so darüvali, na oltar so dali darove, župnik so pa dali svete kejpece.
Po obedi se je začno kulturni program, bilo nas je osem skupin. Povezovalec je biu v
čüdni obleki, delo je hece, naj bi leko zmejšo nastopajoče. Srečo smo meli, ker nas je na konci, gda smo že spopejvali, začno mejšati. Tou nam je te več nej škaudilo. Mene je Pito, zaka smo iz Zgomjega Dupleka in z Goričkoga. Povedala sam, ka smo nej iz Zgornjega Dupleka in nej z Goričkoga, liki mi smo iz Porabja
na Madžarskom. Na tou smo dobili en velki aplavz.
Dobili smo lejpo sliko sv. Ane, matere Marije, štere kip je na oltari te lejpe stare cerkve. Na tom velkom kejpi piše: »Materni jezik je prvi božji dar. Zanj moramo skrbeti pred
vsemi drugimi jeziki, da ga častimo, likamo, da radi slovensko govorimo, prepevamo in se veselimo.«
K toj lejpoj staroj cerkvi se leko pela ali ide peš. Lüstva je bilo prevnaugo. V cerkvi je malo mesta za sejdati, več je za stari, samo so starejši sejdla vsi drugi so stari. Tü se pokaže srčna kulturna lidi, v tom letečom svejti, gde nejga časa za drugoga človeka. Za zaključek programa je Tine Lesjak s svojo harmonike dau glas za sveto pesem Lepa si lepa, roža Marija. Vsakši je leko popejvo tou lejpo Marijino pesem.
Zahvalimo se vsem, ki so nas povabili. Hvala Slovenski zvezi pa sekretarki Klari Fodor in sodelavki Gyöngyi Bajzek, štera nas je sprevodila na tou lejpo pout na Pohorje.
Vera Gašpar
Spremembe v vladi
Premier Peter Medgyessy je 18. avgusta najavil, kakšne spremembe načrtuje v madžarski vladi. Poleg zamenjav dveh ministrov je ustanovil novi resor, ministrstvo za razvoj, ki ga bo vodil dosedanji državni sekretar na finančnem ministrstvu Janos Veres. Novi minister za delo bo Imre Szekeres, dosedanji državni sekretar Urada ministrskega predsednika, ki bo zamenjal Sandorja Buranya. Delo Ferenca Gyurcsanya na čelu ministrstva za šport in mladino bo opravljal Etele Barath, dosedanji državni sekretar. Vprašljiva je tudi pozicija gospodarkega ministra Istvana Csillaga, ki ga pa premier ne more zamenjati brez soglasja koalicijskega partnerja, Stranke svobodnih demokratov. Premier bo zamenjal tudi nekaj državnih sekretarjev, med njimi državnega sekretarja za nadzor tajnih služb Andrasa Totha, ki ga bo nasledil Gabor Juhasz, namestnik vodje poslanskega kluba socialistov.
Ob zaključku redakcije smo zvedeli, da je Peter Medgyessy ponudil odstop, ki je bil sprejet.
Programi, prireditve
•	Osnovna šola Cankova je od 23. do 25. avgusta organizirala 6. likovni tabor z naslovom »Po sledeh naše preteklosti«, katerega so se udeležili tudi učenci iz OŠ Gornji Senik.
•	Sombotelska slovenska samouprava in Slovensko kulturno društvo Avgust Pavel prirejata v Slovenski hiši v Škanznu likovno razstavo Ernesta Bransbergerja iz Murske Sobote. Na slikah je predstavljena Cankova in okolica. Z razstavo, ki jo bodo odprli 28. avgusta, se bodo spomnili Avgusta Pavla, ki je bil rojen v tej prekmurski vasi.
•	4. septembra prirejajo v Kapuvaru, v županiji Gyor-Moson-Sopron, narodnostni dan, na katerem bo sodelovala tudi otroška folklorna skupina OŠ Števanovci.
Porabje, 26. avgusta 2004
8
Dva lejpa zaslüženiva dneva
V Števanovci že peto leto dela slovenska gledališka skupina. Letos so že štrto igro nut pokazali z velkim uspehom. Igre njim pišem jaz, režiser je pa Laci Kovač. Igralcov je sedem, v štirij lejtaj je nišče nej vkraj pa nej vcuj staupo. Tistoga ipa se je tau tak začnilo, ka so v vesi meli kakše prire-
ditve pa te mi je Berta Dončec napona dala nalogo, naj napišem takšne skeče, kak sta na vogrskoj televiziji Mariška pa Juliška. Samo ka so po cajti oni s tejm več nej zadovolni bili pa so vküpsprajli edno »ekipo«, štera de prej slovenske igre naprej davala. Etak sam dobila za nalogo, naj napišem edno dukšo igro za več igralce. Od tistega mau je tradicija, ka na vsakši vüzenski pondejlak nauvo igro notpokažejo. Ernest Ružič, novinar etak začne svoj članek v časo-pisi Porabje: »Od leta 2001, natančno od 16. aprila, imam velikonočni ponedeljek rezerviran za ogled gledališke premiere v Števanovcih.« Iz njegovi člankov se dosta kaj
navčimo in nam je lepo, ka nekakoga briga našo delo. Letos si je pa skupina ime tü dala, etak so oni: Veseli pajdaši. Od sprtolešnje premiere smo že imeli več nastopov z nauvo igro. Laci Kovač, ki skupino vodi, si je nika zmislo pa je tak pravo: »Za te velke trüde volo so igralci ja
vrejdni nika lejpoga.« Etak je pa organizero za dva dni počivanje na morji. En tau stroškov smo si sami plačali, vekši tau smo si pa na natečaji »prislüžili«.
4. augustuša smo se zazranka rano, v tretjoj vöri napautili. Tau tü moram napisali, ka so name tü s seov vzeli, brez mene prej eden stopaj ne dejejo. Ge sam se pa s veseljem dala nagučati. Meni je tak tau edina prilika bila v tauj leti, ka sam malo od daumi šla.
Tak rano sam malo eške zaspana bila, pa sam tak mislila, ka oni tü pa mo te tak malo drejmali po pauti. Samo ka bi tau nej ta »banda« bila, če bi leko edno minuto zaspo. Če je kmica bila, za toga volo, če
se je zorilo, za toga volo, če je sonce gor šlau, za toga volo, liki smej, dobra vola sta nej sfalilo Paut je do Kopra tak 6 vör duga, depa Sto je pa tau napamet vzeo. Naš »pilot« Pišti Žökš je s svojim kombinom samo tak požiro kilometra pa je ranč nindar nej zablaudo. Istina, ka smo ma tüj pa tam kaj pomagali, depa Zvün Lacina Kovača bi največkrat baukše bilau, če bi mi drügi tüma bili.
Med potjov smo pa zatok vse lepote napamet vzeli, se čüdivati sploj lejpim pokrajinam. Vidli smo, kak delajo na cestaj, kak zidajo ogromne viadukte na nauvi autocestaj. Pa te smo zaglednili morje! Nistarni od nas so eške nej vidli morje, za nji je tau posebno doživetje bilau. Ranč zatok so že sploj čakali, naj skrajek pridemo k morji, da bi ga leko malo »pobaužali«. Samo ka je tau zatok nej tak nagnauk bilau. Gda smo v Kopri najšli naš apartman - Šteri je sploj lejpi biu - te smo se vöspakivali. Devet nas je bilau, od toga sedem žensk. Več mislim nej trbej povedati. Etakši gvant, etakše lače, sandali, vej ga baug, ka vse je naprej prišlo. Tau sta moška več nej mogla gledati pa sta se v kopalnico sprajla v vüpanja ka tačas se ona skaupata, se ženske vküp poberejo. Pa je tak bilau. Depa ka mislite, Zakoj? Zatok, ka je že vsakši Sto na morji biti. Nej smo čütili trüdnosti zavolo 6-vörne vožnje, hajde, šli smo v Izolo, v Simonov zaliv.
Kak so tau uživali, tau je nej za povedati. Do večera je šlau kaupanje, med tejm smo pa zatok kaj zeli pa spili tü. Večer smo že od pet do glav trüdni bili, gda smo šli nazaj v apartman. Samo ka je Laci Kovač tak pravo, ka smo nej zatok prišli tak daleč pa na takšo imenitno mesto, ka bi Zdaj tüj na postalaj »dögnili«. Povečerjali smo, pa te hajde, v Portorož, Piran, poglednit vse, kaj je lepota, bogastvo. Kama so se nej mogli pelati, so šli pejški. Ge sam ostala doma, sam na skrbi mejla naš »dom«. Gda so domau prišli, so tak djajckali kak kakši mali ščenci.
Na dugi den je vsakši frišek stano pa samo tau Čako, gda mo se šli kaupat na morje. Berta je vönajšla, ka mo šli znauvič v Izolo, zatok ka si je ona etak zamerkala tau mesto. Na, tau samo za smeja volo.
Te den so naši z drugimi vred, ki so se kaupati, telovadbo meli tak pau vöre dugo. Edna mlada animatorka njim je dirigerala. Ugotovile so, ka je v vodej ranč nej takša norija telovaditi. Med tejm so pa začnila goreti pleča, tak ka gda smo šli domau, je velko djajckanje bilau.
Te den smo se že pripravlali za paut prauto dauma. Dapa te den moramo eške nika lejpoga doživeti! Med potjov smo zavili prauto Postojnske
jame pa smo tam nut plačati eden ogled. Nepozableno je bilau! Trüdni, vse zmantrani smo se pelali domau. Med tejm nam je pa napameti ojdlo vse veselo, ka smo doživeli. Povejmo, kak je Berta doj s postele spadnila, ka je prej tak dünilo, ka je Žökš v drügoj sobi gor skočo, ka je mislo, ka grün mlati.
Zdaj, gda smo že doma, smo si vöpočinauli, samo na tau mislimo, ka bi eške drgauč tü lepau bilau etakšo paut organizejrali. Ge tak mislim, ka tačas, ka takši aktivisti, takši voditeli gestejo, de mogoče. Pa te znauvič delati, delati, delati je potrejbno.
Veseli pajdaši, lepa vala, da sam leko z vami bila.
Irena Barber
»Veseli padaši« v Kopri
Obnavlajo učilnico za telovadbo v števanovski šauli
Malo več kak eden keden pa se znauva začne šaula. Na te čas morajo zgotoviti s farbanjom pa z obnavlanjom. V števanovskoj šauli tak fejst delajo pa klepajo, ka se cejlak vö na paut čüje.
•	Kakšno obnavlanje je v šauli? pitam Lacija Kovača, števanovskoga župana.
»Farbali smo pa bejlili, zdaj pa, ka je že najbola potrejbno bilau, učilnico za telovadbo obnavlamo.«
•	Ka trbej obnavlati na učilnici za telovadbo?
»Obnauvili smo strejo, zato ka če je dež üšo, je notra tekla voda. Od te vode je s plafona že majter dolaleto. Edna ružonica je pa tak prka gratala, čüda, ka nej dolaspadnila. Leko povejmo, ka je že nevarno bilau v tej učilnici biti.«
• Ka ste delali s strejov?
»Na učilnici je gnaka streja bila. Z deskami pokrita, na deskaj pa bitumen. Tak so izolirali strejo. Tašo so gnauksvejta delali, gnesden več ne delajo. Mi smo go to več lejt vsigdar znauva izolirali, dapa itak se je prejk zmočo plafon. Tau leto smo si tak zmislili, ka redno strejo dejamo gora pa pale. Vüpam, ka potejm več nemo probleme meli s strejov. Strejo sta dva verička Cimermana naprajla. Je že kreda!«
•	Ka ešče trbej obnauviti?
»Dosta vse bi trbelo, dapa samo telko obnavlamo, ka je najbola potrejbno. Zavolo pejnez. Voda nej samo vrkar notra tekla, liki spodkar to gora prišla. Zato ka tam to nejga izolacije. Zdaj smo omet mejter pa pau visiko dolazmlatili, zato ka se je že tak sam od sebe dolarüšo.«
•	Ka baude te s tejm?
»Z majtrom se nazaj notra spuca pa z deskami pokrijemo tak, naj se leko lufta.«
• Kelko je koštalo, ka ste do tejga mau delali?
»Več kak osemstau djezero forintov.«
•	Od kec ste na tau pejnaze sprajli?
»Od Državne slovenske samouprave pa od Urada za narodne in etnične manjšine.«
•	Kelko mlajšov bau v septembra v učilnicaj?
»Vsevkup 29. Žau, samo enoga učenca mamo, steri de prvi klas začno.«
K. Holec
Porabje, 26. avgusta 2004
9
Kar nalašč bom pripovedovala
(humoreska)
Res velika izguba spremembe družbenega sistema je, da ljudi niti najmanj ne zanimajo doživljajska poročila o trabantnih ekspedicijah v tujino. Kje so že tisti lepi stari časi, ko smo se vrnili iz zamejskega konzervnoluksuznega potovanja, ki smo ga financirali iz petdesetdolarskega valutnega kontingenta. Spomladanski veter jih je odpihnil kot zadnje kupe lanskega snega. Sedaj vsak potuje, na vzhod, na zahod, sem in tja, licitira pri sosedu, pri kolegu, pri prijatelju, razen če nista potovala skupaj. Toda koliko je vreden doživljaj, če ga ne moremo deliti z nikomer! Niti polovice ni vreden! Zato sem se trdno odločila, da bom pripovedovala o svojem potovanju na Japonsko, pa četudi se bo svet postavil na glavo. Le dobro mora biti vse organizirano. Potem se pa lahko otepajo z vsemi štirimi in še ne vem s čim, toda zaman! Povabila
sem torej prvi turnus. Zamudili so.
-	Oprostite, imeli smo prometni zamašek.
-	Nič hudega. Veste, tudi jaz sem letos preživela v Tokiu velik prometni zamašek. Avtomobilska kolona je bila dolga tri kilometre. Ure in ure nismo mogli niti naprej niti nazaj.
Niti usta niti oči niso zadrhtele. Vsi so poslušali tako naravno, kot če bi bilo za nas vsakdanje, da v Tokiu pridemo v prometno zagato. Preden nadaljujem, zajamem sapo. To je bila napaka, ker prevzamejo besedo.
-	To je tisto! Te prometne zagate so vzroki znatnega upadanja populacije. Človek zamudi randi, odnosi se pokvarijo, pari se razidejo. No in tu imaš »rast« populacije! Z daljinskim usmerjanjem to ne funkcionira! Ah, kako čudovito je bilo na Mauritiusu! Med dolarskimi milijarderji luksuznih hotelov v senčnih
palmovih gajih. Seženj od tebe razkošje.
Konverzacija poteka ponovno v nezaželjenem toku! Pozno je. Kozarci so presahnili. Senzibilno slovo.
- No, le počakajte! Drugič se ne boste izvlekli tako enostavno! - si mislim.
Temeljito se pripravim. Na letališču si nabavim nekaj japonskih škatlic za vžigalice, za vsak pepelnik po eno, serviete in podloge za kozarce z vzorcem češnjevih cvetov. Doma izpraznim eno sobo, napolnim jo s preprogami in blazinami. Stole odnesem ven, noge mize dam skrajšati, na steno pritrdim ogromno pahljačo. Polmrak in japonski duh v sobi. Pri frizerju si dam pobarvati lase na črno in si jih dam počesati v japonski svitek. Oblečem japonski kimono s širokim pasom, z ogromno pentljo na zadnjici. Oglasi se zvonec. Vključim gramofon, zadoni japonski CD. Hitim k vratom, v kimonu
s pentljo odprem vrata. Vabim jih v pojaponjeno sobo, kjer počepnejo okrog znižane mize. Na mizi čaj v japonskih kozarcih, bambusove palice so jedilni pribor. Po sobi je z nemarno eleganco razmetanih nekoliko japonskih časopisov. Opravičim se zaradi »nereda«. Razumevajoče namigujejo na šolsko zbiranje starega papirja, ki bo naslednji teden. Nad temo so se zgrnila mnenja. Pogovor poteka ponovno v nezaželjenem toku. Razdelim japonske podloge za kozarce.
-	Kako so praktične, za enkratno rabo - pripomnijo. Za bodočnost bodo značilni enkrat uporabni krožniki, namizni prti, jedilni pribori. To bo vojna napoved varstvu narave.
-	In mojemu japonskemu miljeju - si mislim.
Položaj postaja brezupen. Z bambusovimi palicami jedo bambusove vršičke, čepe srebajo japonski čaj in vse to delajo tako naravno, kot če bi
bili v menzi in bi jedli kosilo. Čakam, da zajamejo sapo. Ne zajamejo je.
- Zavidam pedagogom. Oni pa res lahko pripovedujejo o svojih japonskih doživljajih. Pod pogojem, da imajo dovolj denarja za tako potovanje! Dijaki so celo navdušeni! Veseli so, da niso vprašani. Zbirajo vprašanja za naslednjo uro. Študirajo japonsko. Zapravljajo čas z vprašanji. Vse do zvonenja - si mislim. Zmanjka hrane in pijače. Gostje se poslavljajo. Zopet je zmaga na njihovi strani. Pokličem po telefonu agencijo za duševno pomoč. Opisujem jim svoje doživljaje. Poslušajo me do konca. Pomirim se. Fenomenalna ideja! Ustanovim firmo: telefonsko agencijo za poslušanje potovalnih doživljajev seveda s komercialno linijo. Uspeh je zagotovljen!
Suzana Guoth
Sejdli smo v krčmej, ge, moj padaš Edi, njegov Oča Fredi pa njegvi padaš Bedi. Pomalek smo metali karte, naraji pili špricere in se bole po tiuma kak pa na glas zgučavali. Biu je tou eden trno lejpi moški večer. Po dvej vöraj smo karte vküper ličili in smo ške samo naraji pili in se tadale zgučavali.
-	Trno dobro vino pigemo v tom špricer!, - je začo od pijače gučati moj padaš Fredi. -Takšo ne točijo vseposedi.
-	Na, na, na, bole pomali si dem, sin moj, - njemi je v rejč stoupo Oča Fredi. - Inda smo boukše vino pili. Inda so v vsikšoj krčmej meli dobro vino. Gnesden je vcejlak ovak. V moji mladi lejtaj je nej bilou lagvoga vina. Pa krčme so mele nekak lepše pa boukše vönapravlene. Takši gnesden več nega.
-Istino maš! - je kcuj dau svojo rejč Bedi, gda je skončo Fredi.
-	Takšoga več nigdar nede, kak je včasi bilou. Bole, kak si
brodim, bole sam gvüšen, ka je inda lepše bilou, - se je vidlo, kak če se bi Bediji nut v lejvo okou potegnila skuza.
- Tou si trno lepou povedo, - je nikši bole skuznati grato eške Fredi. - Inda je lepše bilou. Eške poumniš, kakše dobre noute so inda vedli muzikaši špilati? Boug moj, vej pa takšo gnes več niške ne vej! Vej si pa samo tou krčmou Pogledni. Gda je eške mejla stari šank, pa tiste žmetne stouce z ledrom notrapotegnjene... Tisto je bila krčma, nej pa tou gnesden, - je odplavo nikam ta daleč nazaj v mlada lejta. Vküper z njim je ta nazaj odišo eške Bedi.
Tak sta Fredi in Bedi bloudila po stari časaj, v steri so vejdli, kak se küja pravi gulaš, gda so kölnarce eške bile kelnerce, nej pa gnes, ka ranč ne vej več rednoga špricera vküper zmejšati. V tisti indašni časaj, gda je lepše bilou, je eške WC meu boukšo sago. Vse takšo sta se zgučavala Fredi pa Be-
di, ge pa Edi pa sva samo špičila vüje in si brodila, ka vse sva ta zamidili ka sva se tak kesno narodila. Možakara sta že rejsan skur djoukala za indašnjimi lepšimi lejtami, ka sva jiva škela dole stavili, dapa nikak nama je nej gratalo. Raj sva njiva tamnjala in šla v drugo krčmo, gde so bili bole mladi lidge, dapa vseeno sva müva že bila za nji bole starejši. Malo smo pili, se zgučavali in tak je guč prišo na slivojco. Dobra slivojca je bila, dapa...
-	Nema lagvoga žmaja, samo ka te vedli, v moji mladi lejtaj je bila boukša, - je začo Edi. -Takše gnesden več niške ne vej vözažgati. Vi, mladi od toga nika ne vejte. Inda je vse ovak bilou. Če povem malo ovak, inda je lepše bilou in slivova palinka je tö mejla boukši žma, - je gledo skozi okno, kak če bi se mimo pelala že davnik preminouča lejta.
-	Ja, ja inda je lepše bilou, -sam ške ge dau kcuj svoj glas.
-	Če si samo zbrodim, kak smo se pred lejtami vsi v tom Varaši poznali. Gnesden je vcejlak ovak. Boug moj, bole si brodim, bole vejm, kak je inda lepou bilou, - me je v očaj začalo nika skuznatoga smijcati.
In sva ge pa Edi bila skur kak Fredi pa Bedi. Vö sva spravila, ka je listje na drejvaj bilou bole zeleno kak gnesden, snejg je biu bole bejli, voda bole vodena in človek je biu bole človek. S špricerami sva zalejvala tisti lepši inda, pa bole kak sva zalejvala, bole se nama je tisti inda vido. Tak, ka bi najraj za tresti lejt nazaj skoučila.
-	Leko, ka je inda lepše bilou, -se je zglasila mlada kölnarca za šankom. - Ge od toga nika ne vejm povedati, ka sam eške trno mlada. Dapa vejm nika drugo. Moja stara mama mi je prajla, ka vsigdar geste nekši čas, ka lidge pravijo, kak je inda lepše bilou. Tak so gučali njoj, pa so od toga gu-
čali telko stari kak una pa tak tadale. Mi je pa eške pravila moja baba, ka od indašnji lepši časov začajo gučati tisti, ka se že bole staro čütijo. S tem, ka se spominjajo za nazaj, se škejo prijati za mlada lejta, stere več nigdar nede nazaj, -je zgotouvila mlada kölnarca in nama natočila noviva dva špricera.
-	Vejš, ka, - je prvi prišo k sebi Edi. - Zranja de lepše, kak je inda bilou!
-	Že gnes je lepše, kak pa je včera bilou, - sam veselo povedo tak na glas, ka me je čüla cejla krčma.
Raj vam vö ne ovadim, kak sva se začala čütili za trno mladiva možakara. Istino, ka naj je nika smijcalo po ledvaj pa ka je meni nika poukalo v šinjeka njemi pa v koleni, dapa gnes je lepše, kak je inda bilou, sva gučala cejli večer pa eške dugo v nouč.
Miki
Porabje, 26. avgusta 2004
10
Čüdna erbija
Edni pravijo, ka je istina bila, drugi gučijo, kak si je nekak vse vküper vözbrodo. Naj bou eno ali drugo, istina je, ka je držina Cigüt bila trno velka in ka je bila tak malo čüdna držina. Pravijo, ka je bila takša zavolo staroga Cigüta, steri je ženi dvanajset mlajšov naredo, drugi pa gučijo, ka zavolo lagve vode v njinom stüdenci. Kak koli že, bili so Oča Cigüt, njegva žena Amalija, edenajset dekel in eden pojep. Naj so bili čüdni ali nej, že od Cigüta dejdek je emo dosta zemle, Oča dvanajsti mlajšov je emo eške petkrat več njiv, travnikov in gouške.
»Ka njemi tou pomaga, če pa sreče nega v držini,« so gučale nevoškene veške lampe, gda so ga vidli na poštiji, kak si na bejlom konji sam s seuv zgučavle.
»Nekak bi mogo doj zapovedati, ka takši lidge majo telko mlajšov! Vej de pa pomalek v vesi več zmejšam lidi kak pa normalno« so se vedle zglasili veške klajfarce, gda so nej mele v piskri drugo kak gra pa kapüsto, od Cigütovi pa se je vlejkla saga po friškom pečenom mesej. Tak so živeli ves pa Cigütovi, vsikši na svojom brgej. Samo tü pa tam so meli poštenje pri možakaraj, gda je prilika staroga Cigüta prinesla v krčmou in je vöplačo, ka stoj pigé. Tam so ga nagnouk vsi meli radi, ga držali za najvekšoga poštenjaka, njemi stiskavali rokou kak najvekšomi padaši in se njemi v rit vlekli, naj iz njegve debele bukse eške kakši pejnez za pijačo vö potegnejo. Cigüt je nej biu škrkljivi, pa s pejnezami je tö nej razmetavo. Plačo je dvej ali tri runde, po tistom pa domou k držini, kravam in konjam. »Stari vrag je tak dugo drego svojo ženo, ka njemi je po edenajsti deklinaj dun pojba na svejt spravila,« so ko-kodakale veške ženske, gda je Franc Cigüt neso h krsti
sina Djoužeka. Dapa nut v njem se je nika velkoga nej godilo. Sina je meu gnako rad, kak je vedo lübezen talati med vse svoje mlajše. Samo tou ga je žalostilo, ka je njegva žena Amalija po sinovom rojstva vse bole venela, kak če bi njoj ranč sin vöpotegno slejdnjo mouč. Eden mejsec po krstitkaj so spejvali mešo njenoj blajženoj düši. Tak so zdaj najstarejše dekle prejk vzele od matere delo, in gda ji je Cigüt pogledno, kak so se toga prijale, je žalost za ženo gratala malo menjša. Vküper so držali, kak če bi bili eden človek.
Dapa lejta so se obračala kak jesenski vöter in z njim njivi Žitek. Vsikši den, mejsec pa leto je prinesle kaj nouvoga, kaj ovakšoga. Držina je pomalek začala raznok iti. Tak je od douma odišla prva čer in za njo druga, pa tretja, pa...
Najstarejša čer Amalija, menje je dobila po pokojni mami, je po zgotovljeni srejdnji šouli ostanila v velkom Varaši. Stari je biu trno veseli, kak dobro je zgotouvila šoulo in je grato žalosten po tistom, ka si je najšla v Varaši moža in slüžbo. Samo na velke svetke je odla domou. Ranč tak se je godilo z Ano, ménje je dobila po pokojnoj babi, pa z Regino, krstili so jo v Spomin na mamino sestro. Štrta sestra je odišla za krüjom v Merko, peta na Nenško, šesta v isti Varaš kak prva, sedma v eden drugi Varaš, ousma... Pomalek sta ostanila na zemlej samo eške Oča in sin. »Ja, odišle so za krüjom po svejti. Boug moj, na našoj zemlej zraste krüja za tri takše držine, kak je naša. Une pa so šle...,« ga je ob večeraj obimala žalost, pa je po lasaj boužo sina in njemi dopovedavo, kak un nigdar ne smej oditi od njega, nigdar ta pistili zemlou.
Djoužek je grato reden možakar, velki, ka je takšoga
nej bilou v vesi. Dapa eške itak so ga zvali Djoužek. Delo je na zemlej, se vedo dobro vözravnati, dekline so gledale za njim, ene samo na njegvo verstvo, tiste guče od čüdne držine so vömenili nouvi guči.
»Ka njemi pomaga takša bogatija, če pa nega sreče v držini. Dekline so odišle vsikša na svoje, stari je že cejli betežen, samo eške s sinom ma veseldje. Dapa njemi nikak ne diši držinski Žitek. Zaman so zemla, konji, krave pa lejs, Zaman velki ram, če nede vnukov, ka tou prejk vzemejo,« so mleli klajfarski mlini.
Cigütov sin pa je prebiro med deklinami in ena se njemi je nej vidla. Na, trbej pravli, ka se njemi je kakša na začetki povidla, po kakšnom mejseci ali celou enom leti pa več nej in tak so tekla lejta.
»Za sebe se brigajte, nej pa za mojo ženo! je vdaro v krčmej po šanki, gda so malo preveč dregali vanga, gda si kakšo najde. »Mojaženaje moja briga, nej pa vaša!« Vse bi bilou vredi, če bi tou poslüšo samo v krčmej. Dapa vse bole se je od toga škeu zgučavati oča Cigüt. Naj se brž oženi, so ga na red gemale sestre, gda so na rejdki prišle domou. Ništerne od nji so že mele vnüke. Bole, kak so ga napelavali, naj si poišče ženo, bole je hej škeu od toga nika čüti.
»Te pa tak!« so ednoga zimskoga dneva vüška skočile stare pa betežne Cigütove čunte. »Če ne boš meu žene in ge nemo meu vnüke, cejlo zemlo dam spisati na sestre, ka boš vedo! Naj jo odajo, naj jo ta pistijo, me ne briga. Tebi nika ne pistim, ka boš vedo!«
Tistoga večera je Djoužek grato Djouži in odišo od douma.
Že na drugi den so Cigütovi med lidami znouva gratali čüdna držina. Kama je odišo sin, je stari nej vedo in je nej
vedo niške v vesi. Samo sestra Amalija je vejdla, ka brat žive pri njoj in ka dela v ednoj fabriki v Varaši. In tak je minoulo eške deset lejt v žitki držine Cigüt. Stari je emo skrb samo eške za konje, oudo je cejlo živino, njive so prejk vzeli pavri z vesi, naj delajo, naj orjejo, naj sejajo, nikše pejneze je nej proso, ka so leko delali na zemlej. Doma pa na banki je emo zadosta pejnezov. Dapa vseeno je gračüvo iz lejta v leta bole v sebe zaprejti pa čidale bole nikše britke vole. In tak, kak smo povedali, je ta odišlo deset lejt.
Sestre so staroga nagučavale, naj poišče sina, naj nanga spiše zemlou, ka une nika ne prosijo, samo ka verstvo tadale ostane Cigütovo. Deset lejt je stari gučo, ka tou nikak ne napravi.
Djouži je v Varaši delo iz dneva v den, iz mejseca v mejsec, iz leta v leto. Deset lejt je živo takši Žitek, v sterom je nej bilou dneva, ka bi si nej zmislo na doum in vse tisto, ka je tanjau.
In bi se té deset lejt vejn potegnilo ta do smrti njegvoga oče ali pa njega samoga, če bi njemi nej na pout stoupila ženska. Nej več mlada pa ranč telko stara kak štiridesetpet lejt star Djouži. Samo tak sta se najšla v Varaši, un iz edne vesi, una iz sousedne vesi. Nagnouk sta se čütila, kak bi se poznala že cejli Žitek. Ja, tomi se leko povej lübezen. Tak se je skončalo njegovi deset varaški lejt.
Z Lucijo sta se oženila, živela sta na svojom in tam za edno leto se njima je narodiu sin. Krepek je biu pa zdrav kak Djoužek inda svejta. Nika je nej brodo, ka de njemi ime. V Varaš so ga nesli, ka do ga krstili za Franca. Pozvane so bile sestre od vseposedik, samo očo je nej vüpo ali pa nej škeu zvati. Edni pravijo, ka je nej vüpo, drugi gučijo, kak njemi je trda glava tou nej dopistila. Najstarejša sestra Amalija
pa si je brodila, kak bi narediš njihova pokojna mama. Z možoum sta se odpelala v domanjo ves. Nika je nej tumačila. Vdarila je po stoli in oči zapovejdala, naj se spakiva v avto. Nika si je pripovejdo nut v kocinasto bradou, dapa dun si je nut vseu in se dau pelati.
Eni pravijo, ka je stari Cigüt v cerkvi Spüsto skuzo, gda je poslüšo, ka de se vnuk zvau po njem. Drugi gučijo, kak so ga hčerke mogle nut v cerkev tiskati, ka je nej škeu videti sina in njegvo malo držino. Dapa po edenajsti lejtaj sta si v varaškoj cerkvi sin pa oča znouva stala iz oči voči.
»Nej je Škoda mnogi lejt, ka sva senej vidla?« je prvi začo gučati stari.
»Leko, ka je ranč tak moglo biti, dejdek,« ga je prijo kouli stare rame sin.
»Praviš, ka mam vnüka Franca?« so njemi gratale oči nikše čistak mlade. »Ovak ranč ne mora biti,« njemi ga je sin dau v roke. Guči se, ka so edne sestre nej bile najbole srečne, ka je brat doubo sina, ka prej Zdaj cejlo verstvo na brata pride. Čülo seje tau tö, ka so bili vsi vküper trno veseli, ka verstvo ostane Cigütovo, ka de eške tadale veri na njem od njive krvi. Kak koli je že bilou, stari je malo po tistom vse dau na sina spisati in eške isto leto je biu mali Franc oprvin na doumi svojoga očo in dejdeka in osta tam s svojo mamo in očo. Čüdna je bila ta erbija v toj čüdnoj držini, pravijo vsi v vesi v eden glas.
»Oča, sam doubo verstvo samo zavolo toga, ka sam sini dau gnako ime kak je tvoje?« je Djouži pito očo na smrtnoj posteli.
»Vejš ka, ge od toga nika ne vejm,« je ške pravo stari Cigüt in odišo za svojo ženo Amalijo.
Rejsan čüdno.
Miki Roš
Porabje, 26. avgusta 2004
11
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesden je tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Djajce pa kokout
V bole kratki dnevaj, gda je na zemli že jesen gratala, so si mlajši iz Male vesi pri Malom potoki zakürili ogenj. Tam so pekli krumče, eške prva kukarco, pekli so kostanje, pa kakšo drugo gesti so si tö vedli naredti, kak je pečeni špejk ali pa klobasi. Tak so delali mlajši že inda svejta in tak delajo eške gnes. Med gnešnjimi küjarami pri malom potoki si je kaj nouvoga vsigdar vözbrodo mali Toni. Tak je svojim padašom na ognji že speko piš-čancovo mesou, falajčke svinskoga mesa in tak je ednoga večera prineso šest niški djajc. Zisko ji je po kiklaj na domanjom dvouri, po sterom so ojdle njive kokouši.
-	Najprva počakamo, ka velki ogenj doj zgori, po tistom pa v vougelge zakopamo krumče pa djajce, - je ta povedo küjar mali Tom.
Ogenj je goro, mlajši so sedeli kouli njega in začali so z mlašečimi guči. Med tejmi guči je pri nogaj maloga Tonija in eške menše Rožike v travi ležalo tisti šest djajc. Kak če bi eške same začale gučati, se je za eden čas zglaso Feri.
-	Toni, si ti gvüšen, ka si nej prineso kakše djajce, ka bi nut že biu piščanec?
-	Vejpa ne guči takšo, - je z rokou zamajno Toni, - naš kokout je že trno stari pa več ne skače na kokouši, - se je začo smejati in smejali so se eške drugi.
Dapa ranč tou Ferijovo pitanje je začalo škrabati po mlešeči glavaj. Nej so bili nej prvi pa nej slejdnji, ka so se spitavali, ka je bilou prva, djajce ali kokouš? Nikak njim je nej vöprišlo, iz steroga djajca se je vöskobacala prva kokouš, če pa je nej bilou kokouši, ka bi tisto djajce znesla. Če je že bila prva kokouš, je nin bilou prvo djajce tö, dapa kak je bilou djajce, če je nej bilou kokouši? Vse takšo njim je ojdlo po glavej, ogenj pa je pomalek doj zgoro. Trno žareče vougelge je gratalo.
- Tak, Zdaj pa  nut zakopamo krumče, na vougelge gor pa dejemo djajce. Tou
de trno dobra večerdja, - je zapovedo küjar mali Toni. tali, najvekši med njimi, je z botom raznok potegno vougelge, Feri pa krumče nut zakopo, na tou je Toni gor dau šest friški djajc. Že so se njim trno sline cedile, tak, ka so kuman čakali, ka de vse vküper pečeno. Tadale so se pogučavali, ka bi leko bilou prvo na svejti ali djajce ali kokouš, gda je počilo prvič, drugič, tretjič, štrtič, petič in eške šesto pout. Vsikšo djajce, djano ta na vougelge, je gor počilo kak kakša mala granata. Razneslo ji je vküper s pepelom vse kouli po mlajšaj. Tak so vövidli kak trno sejri lidge, v stere bi nekak zmeto djajce. In gda so se tak gledali eden drugoga in brodili, ka se je Zgodilo, si je Lali na glas zbrodo:
-	Nej je bila prva nej kokouš pa nej je prvo bilou djajce, liki je prvi biu kokout! Za njim je prišla kokouš in po tistom je bilou eške djajce, tou je gvüšno, kak me vidite.
-	Njaj zdaj té kokouši pa djajca vraga Ne vidiš, ka smo ostanili brezi večerdje? - se je skur djoukala mala Rožika.
Vsi so gledali Tonija, za steroga se je vöpokazalo, ka je nej tak velki küjar, za kakšoga se je držo. Toni je gledo nikam pred sebe, za vüjo je emo falat lüščinja, po nousi se njemi je vlejko žučak, na lase se njemi je dole vselo vse puno pepela, za šinjek pa se je njemi gor zakelilo eno malo perdje, za steroga je niške nej vedo, od kecje prišlo.
- Leko, ka je biu prvi kokout, - si je za en čas na glas zbrodo,-dapa tou nam zdaj nika ne pomaga. Mi smo zdaj brezi kokouši, brezi djajc, pa brezi kokouta. Če se nemo paščila ostanemo eške brezi krumpičov, - so brž začali kopati po vougelgaj in dun meli krumpičovo večerdjo. -Dapa deje biu prvi kokout, - je začo tumačiti Lali, kak je iz  kokouta....
-	Ti pa samo tiuma boj, - so ga dole stavili v eden glas. - Dojde nam za gnes djajc pa vsega tistoga, ka vö iz nji pride.
Miki Roš
Štük Ferko
Živo je gnauk eden stari ladjen, steroga so tak zvali ka Štük Ferko. Zato se je tak piso, ka če se je napijo, te je rejsan tak stau kak štük. Tak se naprej nagno, ka je človek tau mislo, ka včasin na lampe spadne.
»Kak vragi tau dela? Gvüšno ma poplate zakeldjene k zemlej. Ovak ne more tak stati,« so se dostakrat posmatüvali zark za njim.
Edno soboto večer sta se Štük Ferko pa njegvi saused Lajči, steri je ranč tak dober ftič bijo kak on, najšla v krčmej.
»Na, padaš, ti si kelko emo,« pita Štük Ferko.
»Deset kil,« pravi Lajči.
»Velki drek si emo ti deset kil, da sam dja komaj pet kil najšo.«
»Zato ka ti ne vejš, gde rastejo grbanji,« se smejé Lajči pa z rokami ešče ploska vcuj.
»Ti bauni nauri, tak misliš, ka dja ne vejm, gde rastejo grabanji! Ti si ešče grde lače noso, gda sam dja že grbanje brau. Zdaj gnauk leko, ka si se namero, zato si telko najšo. Tak moglo biti. Dapa če si že tak več najšo, te si več pejnez daubo tö. Tak ka te dvej runde leko plačaš.«
»Kusto figo tebi,« pravi Lajči. »Gda si ti več najšo, ti si tö nej plačo dvej rundi. Edno dja plačam, drugo ti.«
Tak je bilau. Lajči pa Štük Ferko sta eden za drügim prosila dva deci črnoga vina. Že redno kmica gratala, gda Lajči pravi:
»Ti, Ferko, nej je ešče dojšlo? Vejpa tak krivo stojiš kak trava v vötri.«
»Vej če te dja gnauk vuždjém, vejš ti stau kak trava v vötri. Vidiš, nišo bajo nejmam, tak gnako stojim kak svejča,« pravi Štük Ferko pa se vöpotegne.
»Dobro, te pijmo, dja sam tak žeden, zato ka sam špejk djo,« pravi Lajči pa prosi dvakrat dva decina.
»Na, možactje, demo domau,« kriči krčmarica kauli edenajste.
»Dobro, demo, samo tau ešče vugnamo, ka pred seuv mamo,« pravi Lajči.
Tak je bilau. Lajči vino gorapožené pa gor stane. Štük Ferko ranč tak. Gorpožené, zgrabi se za sto, na polonje se gorazavlečé, dapa nazaj dola na rit düne.
»Ka je, kaménja maš v žepki, ka te tak dol vlečejo?«
»Nauga ma boli, zato ne morem gor staniti.«
»Glava te boli, nej nauga. Pravo sam, ka bi nej trbelo več piti. Ka naj Zdaj s teuv delam?«
»Meni je vseedno, samo iz
krčme ga vöpotegni,« pravi krčmarica.
Lajči ga pod pazdje prime pa ga začne vlejčti.
»Njegvoga vraga! Tak vövidi kak eden štjap pa je itak kak žmeten.«
Kak ga je na stumbe vöpotegno, tak je Štük Ferko zaspo tö. Tak fejst je spau ka ešče frko tö.
»Na, Zdaj sam se dobro naklesto. Tü ga ne smejm njati, če sva že gnauk vküp pila. Kak naj ga domau nesem,« si škraba glavau Lajči.
»Pa kak, kak. Sprosi ene talidje, Ferkona gorakobacni na nje pa ga domau tiskaj,« se smeje krčmarica.
»Istino maš, na tau sam ranč nej mislo.«
Za pet minut že edne stare lesene talidje tiska. Tak ridjavi narat so mele, ka so vse cvilile. Gda so tau psauvdje čüli, eden za drügim so začnili lajati. Lajči je Ferkona brž gora na talidje kobacno
pa je že prašo z njim domau, nej ka bi ga stoj iz vesi vido.
Drügi den kaulak desete vöre Lajči prejk dé k sausedi, da bi pogledno, če je že k sebi prišo Štük Ferko. Gda künjine dvere vöodpre, vidi, ka je ešče itak na posteli z gvantom vred, tak kak ga je on gora na postelo kobacno.
»Na, ka je Ferko, ešče živeš,« kriči Lajči, dapa nišoga valasa ne dobi. »Ka je? Mrau si?« ga strausi ešče gnauk.
»Vej če te dja gnauk oplatnem, vejš ti tö mrtev, ti bauni nauri!«
»Ka je? Nauri si? Rad boj, ka sam te domau pripelo s talidji. Ovak bi ešče itak tam ležo pred krčmauv.«
»Dja naj rad baudem? Pogledni črejvle, kak vögledajo!«
»Zaka, ka je s črejvli?« je prime Lajči pa je gor zdigne s sartela. »Ka vrag je tau? Üdi so gratali. Vido sam, ka so ti noge dola s talidje visale, dapa nej bi mislo, ka se ti do daumi vözlüknjajo črejvli.«
»Ti bauni nauri, če bi ešče samo telko kvara emo! Pogledni mi naus, kak vögleda! S tisto parünsko kolauv, ka je na talidjaj, si mi naus vse dolazdjülo, kak si me tisko domau,« se je drau Štük Ferko.
Gda je Lajči zagledno Ferkona, od smeja nej daubo sape.
»Ka?! Tau je tebi tak smejšno!« kriči čemerasto Ferko.
»Vejš, ka,« se smeje tadala Lajči, »vejš, ka... taši naus maš kak svinjski frk, tak si si ga dolazoblo,« se začne naglas raketati.
»Ti mula naura namalana,« zgrabi gora s sartela črejvle Štük Ferko pa je liči za Lajčinom, kak vö na dvera skauči.
K. Holec
Porabje, 26. avgusta 2004
Peskovci
Traktorji naše preteklosti
V tako mali vasi, kot so Peskovci na Goričkem, je Dragu Abrahamu uspelo organizirati množično 1. mednarodno srečanje ljubiteljev stare tehnike. Številne obiskovalce so pritegnili traktorji, kakršnih se spominjamo izpred trideset, štirideset in celo petdeset let, nekaj drugih kmetijskih strojev in starih avtomobilov oziroma motornih koles.
je obnavljal pol stoletja star traktor, ne sodi med ljubitelje starodobne tehnike. Dragu Abrahamu ni žal niti denarja niti truda, ko se loti obnove traktorja, ki po mnenju večine spada med staro železo. In ker zgledi vlečejo, se mu je pridružil sovaščan Štefan Barbarič pa tudi drugi v okoliških, sosednjih vaseh.
eR
(foto: I.R)
Med redkosti nedvomno sodi traktor, ki uporablja za pogonsko gorivo lesni plin ali rečeno preprosto, kurijo ga kot domači štedilnik. Spominjamo se mlačve z mlatilnico, ki jo je poganjala lokomobila, pozneje traktor, toda redkim seže spomin tako daleč nazaj, ko so bile mlatilnice »na ročni pogon« in tudi tako smo videli v Peskovcih.
Ob denarju in strokovnem znanju je potrebno imeti poseben posluh za obnavljanje traktorjev, avtomobilov, motornih koles in strojev. Kdor sešteva ure, koliko časa
Pogled na stare, lepo obnovljene traktorje je bil enkraten celo za tiste, ki niso ljubitelji stare tehnike.
Med posebej zanimivimi stroji je bila tudi mlatilnica »na ročni pogon«.
UTRINKA SREČANJA PORABSKIH SLOVENCEV
Berite     Porabje
Nauva avtobusna Unija med Monoštrom pa Soboto
Od 6. Septembra de vsakši pondejlek (na delovne dneve) vozo avtobus od Varaša do Murske Sobote. Iz Varaša z avtobusne postaje odpela v 8.00 vöri, nazaj pa iz Murske Sobote v 15.30 vöri. Med pautjov se stavi v Slovenskoj vesi (8.08, nazaj 16.32), v Sakalauvca (na nauvoj pauti, 8.11, nazaj 16.29) na Dolenjom Seniki (8.14, nazaj 16.26), na Gomejom Seniki (3-krat). Prejk meje de pelo pri Martinji. Na Slovenskoj strani se stavi v Martinji, v Otovcaj, Mačkovcaj, Dankovcaj, Moščancaj, na Vaneči pa v Nemčavcaj.
Karta košta ta pa nazaj 990,- Ft, samo v edno smer pa 788,- Ft. Karte si leko naprej tö küpite v Somboteli na avtobusi postaji (Ady tér), v Krmedini pa v Varaši na avtobusi postaji.
Te avtobus je notpostavo Vaši Volán, zatok avtobus pošlejo iz Sombotela. Od Sombotela odpela zazranka v 6.45 vöri, v Körmendi se stavi v 7.15 vöri. Tisti, steri si v Somboteli ali Krmedini küpi mednarodno karto, se leko nazaj od Varaša do Sombotela zaupston pela.
Šika se zahvaliti
Stari Djauži so etognauk tak prajli svojomi mladomi sausedi, steri je takši ezermešter, ka naj njim popravi strejo, ka njim nut teče. Mladi Laci je baugo, se je na drugi den na strejo spravo pa je cejli den delo. Pa te je pravo svojomi staromi sausedi, ka je streja popravlena. Zdaj so Djauži tak mislili, ka bi se ma šikalo zahvaliti, nika bi ma trbelo dati. Samo ka so Djauži tak bili s tejm, ka so ja nigdar nika nej steli vöpistiti z roke. Etak so gučali Lacini: »Ranč ne vejm pojep, kak ti pa tau zahvalim. Dau bi ti edno košaro sliv, depa eške so zelene. Grüške so tü nej najbole zrejle. Naj ti dam ednoga piščanca? A, tau bi pa nej pošteno bilau, tak so eške mali.«
Laci pa Zdaj etak pravi: »Nikše nevole nega. Vej pa te mi dajte dva piščanca.«
Zatok tau tak nede
Zoli se je ženo, fajn bando je zapovedo, stera de na gostüvanji igrala. Samo ka je nika vkriž prišlo. Goslara so tak zapojili, ka so že zadvečerka tak pijani bili, ka so kumaj kaj špilali.
Na drugi den, gda bi Zoli mogo vöplačati, ka so se pogoji, Zoli etak pravi: »Glejte, lüdje! Tau sam eške tagledo, ka sta gosli pa gitare nej meli zoštimane. Pa tau tü, ka je včasin, včasin samo eden igro. Depa tau, ka je vsakši drugo nauto špilo, tau je nika strašno bilau.«
I.B.
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne  in etnične manjšine na Madžarskem.