REPERTOARNA POLITIKA SLOVENSKE FILMSKE PROIZVODNJE
Programska politika slovenske filmske proizvodnje? Predvsem se mi zdi — po izkušnji zadnjih let — problematično govoriti nasploh o programski politiki, saj je pri več kot bornem številu filmov, ki smo jih posneli, očitno, da obe slovenski filmski podjetji nista niti mogli voditi programsko politiko, če bi jo tudi hoteli. Drug problem so scenariji. Iz različnih sestavkov, razgovorov in odgovorov je mogoče narediti sklep, da sta obe slovenski filmski proizvodnji v hudi stiski za dobre ali vsaj količkaj dobre scenarije. Zato sta
934
snemali pač vse tisto, kar jima je sprejemljivega prišlo pod roke in o čemer sta skupaj s svojimi družbenimi in umetniškimi organi menili, da zasluži prenos v filmsko podobo. To sta dve najbolj značilni karakteristiki dosedanje programske politike slovenske filmske proizvodnje.
Seveda ne moremo biti s takšnim -stanjem zadovoljni. Zato naj nanizamo nekaj misli o vprašanju, kakšna naj bi bila programska politika slovenske filmske proizvodnje.
Ne dvomim, da bo narodnoosvobodilna borba še lep čas bogata zakladnica naše filmske tematike. Osebno me živo zanima vprašanje, kdaj bomo dobili umetniško res zadovoljiv film s to tematiko. Če izločim film »Na svoji zemlji«, ki smo ga zadovoljno sprejeli predvsem zaradi njegove pristne vznesenosti, ostane samo »Dolina miru« (v mislih imam popravljeno verzijo, ki nas je zastopala na festivalu v Cannesu), ki se je približala takšni interpretaciji tematike, kot si jo želimo. Nekje vmes med zrelo in patetično interpretacijo tovrstnih tem so »Trenutki odločitve«. Mislim namreč, da nas danes ne zanimajo več samo posamezni dogodki, temveč predvsem ljudje, ki so bili v njih soudeleženi in ki so jih s svojo navzočnostjo oblikovali ali vsaj pomagali oblikovati. Vsi pa vemo, da je človek vedno in v vsaki situaciji kompleksen. Nekateri domači zapiski iz narodnoosvobodilne borbe in revolucije, posebno ti, ki so doživeli knjižno izdajo v zadnjih letih, so v približevanju k pristni podobi človeka v tako velikem in prelomnem času naredili mnogo bolj pogumen in krepak korak kot različne interpretacije narodnoosvobodilne tematike v našem filmu. Ne vem natančno, kje je vzrok. Mar kreativna povprečnost in nedoraslost naših scenaristov, režiserjev in tudi podjetij? Mar pomanjkanje poguma? Neizpodbitna je resnica, da filmski ustvarjalci in filmska podjetja v drugih republikah krepko stopajo pred nami. Naj spomnim samo na filma »Skozi vejevje nebo« in »Sam«. Ne trdim, da sta popolna, nobenega dvoma pa ni, da sta pogumna, privlačna, zanimiva pa tudi sodobna,.
Posebno pereč problem programske politike slovenske filmske proizvodnje pa je po mojem mnenju tako imenovana sodobna tema. Mislim, da ne bo nihče poskušal ugovarjati mnenju, da je naš čas razgiban, bogat, -poln tistih nasprotij med novim in starim, ki bi morala naravnost izzivati ustvarjalca, da jih transponira v filmsko delo. Ne verjamem, da bi naši scenaristi, režiserji, umetniška vodstva, filmski in delavski sveti ne imeli posluha za teme, ki nam jih ponuja sodobnost. Trdno sem prepričan, da nismo prišli še do filma s sodobno temo samo zaradi neke nerazumljive strahopetnosti. Verjetno se vsakdo, ki se loteva naše sodobne tematike, pa naj bo to scenarist ali režiser ali član umetniškega, filmskega ali delavskega sveta, na eni izmed teh ravnin loteva s coklo tako imenovane avtocenzure. Ne vem, zakaj je to potrebno, kajti ob številnih pomislekih, ki sem jih imel priložnost srečati pri nekaterih zanimivih in naših sodobnih temah, sem se vedno vpraševal: koga so doslej pri nas preganjali ali celo zaprli, če je skušal pogumno, odkrito in umetniško pošteno interpretirati katerokoli izmed naših sodobnih tem? In dokler tega poštenega poguma ne bo v tistih, ki so soudeleženi pri oblikovanju programske politike slovenske filmske proizvodnje, ne bomo dobili filmov s sodobnimi temami ali pa bomo dobivali komplicirane, nepristne, neprepričljive, življenju in realnosti odmaknjene filmske izdelke.
935
Ne morem razumeti, zakaj tako hudo pozabljamo bogastvo naše književnosti. Naravnost neodpustljivo je, da po petnajstih letih strnjene filmske proizvodnje še nismo dobili v filmu Cankarja, Frežihovega Voranca, Tavčarja, Miška Kranjca (z izjemo zanimivega in lepega kratkega filma »Na valovih Mure«), Juša Kozaka itd. Izgovor nekaterih v vodstvih producentskih hiš, češ da ne vidijo ne scenarista ne režiserja, ki bi bila sposobna dati filmsko podobo Cankarju, Prežihu itd. — je jalov. Še danes sem trdno prepričan, da bi z inventivno montažo materiala, ki je bil posnet za »Jaro gospodo«, bilo mogoče film, ki sicer nosi v sedanji montaži marsikakšno hudo hibo, izpreme-niti v dober film. Prenosi Ingoliča, Prežiha in Kranjca v filmu »Tri zgodbe« dokazujejo, da so celo režiserji-debutanti pokazali lepo mero posluha za literarne podloge in sposobnosti za prenašanja literarne snovi, likov in atmosfere v filmski jezik. Programska politika slovenske filmske proizvodnje bi se morala usmeriti krepko prav k tem virom naše literarne zakladnice.
Če je res, da morajo zaradi ekonomskega računa vključiti v svoje proizvodne načrte naše filmske hiše tudi tako imenovane »komercialne« teme, ne morem razumeti, zakaj se tako bojimo glasbenih filmov, tudi filmskih operet. Film je poleg drugega tudi razvedrilo in naš človek, ki daje znatna sredstva za obstoj slovenskega filma, ima vso pravico tudi do razvedrila ob domačem filmu. Nobeno odkritje ni, če zapišem, da posebno naša mladina ceni zabavno glasbo. Prav tako sem prepričan, da imamo ustvarjalce, ki znajo pisati solidno zabavno glasbo. Zakaj bi skupaj z njimi kdaj ne pomislili na zabaven glasbeni film? Spomnimo se samo, s kakšnim navdušenjem gledalci sprejmejo skoraj vsak glasbeni film iz tujine.
Vem, da problematika tako imenovanega mladinskega filma ni enostavna. Naša mladina nam je namreč v nekaterih širše zasnovanih in izpeljanih anketah povedala, da se odrasli in mladi pri tem dostikrat ne razumemo in ne govorimo istega jezika. »Kekec« je po naših sodbah bil soliden mladinski film. Mladina ga je sprejela. »Dobro morje« smo tudi skušali reševati z oznako »mladinski film«, a prav gotovo ni bil, četudi so mu v Pulju prisodili nagrado, ki je namenjena najboljšemu mladinskemu filmu. »Vesna« in »Ne čakaj na maj« nista bila mladinska filma, a so mladi predvsem prvega rudi gledali. Zakaj? Iz pogovorov z mladimi sem razbral, da zato, ker so v »Vesni« srečali vsaj bledo podobo samih sebe. Ne samo domače izkušnje, temveč predvsem rezultati filmološkega dela po svetu so pokazali, da želi mladina videti v filmih tudi sama sebe. Motimo pa se, če mislimo, naj bi bili to zlikani, »po-cukrani« fantje in dekleta, ki jih ne mučijo nobeni problemi in ki o življenju ne razmišljajo resno, četudi včasih malce po svoje. Zakaj v naših filmih ne izpregovorimo tudi o temah, ki jih lahko nešteto srečamo med našo mladino?
Pravijo, da je programska politika vsake filmske proizvodnje, torej tudi slovenske, odvisna od scenarijev. Popolnoma soglašam! Vprašujem pa se, ali so bila vsa dosedanja prizadevanja (v katerih poštene napore in zavzetost ne dvomim) dovolj, da pridemo do scenarijev. Naj mi ne bo šteto v slabo, če dvomim. Dvomim namreč zaradi tega, ker imam vtis, da ne moremo iz okvira tako imenovanega literarnega nazora o scenariju. Scenarij ni literatura, temveč izrazito filmsko ustvarjanje. Kdor filma in bogastva filmskega jezika ne pozna, ne bo pisal nikoli dobrega scenarija, takega, ki bi bil vreden filmske obdelave. Scenaristi, ki so — kot n.pr. Cesare Zavattini — oblikovali
936
italijanski novi realizem, scenaristi, ki so utirali pot sodobnemu poljskemu filmu, scenaristi, ki so sprožili francoski »novi val«, scenaristi, ki so premagali šablono in odprli pot sovjetskemu »novemu valu« —• vsi ti več kot zgovorno dokazujejo neizpodbitost tega nazora o scenariju. In ta ni no'v. Mar niso tako mislili in ustvarjali že Cliaplin, Renoir, Welles, Eisenstein, Clair, Bunuel in številni drugi? Zato sem trdno prepričan, da je tu treba začeti in najprej razčistiti pojme na tej ravnini. Menim, da se tu nekje odpira centralni problem programske politike slovenske filmske proizvodnje.
Vitko  Musek (Dalje prihodnjič.)
937