Tonček bi se rad naučil peti
Čuj, ptičica poje in žvrgoli, da srce se radosti topi, in pesem glasi se tako lepo — le zlate strune pojo tako . . .
In Tonček posluša, posluša strmeč
in željo dvigne hrepeneč:
,,Nauči me, ptička, pesmi teh,
ki v njih je veselje, vrisk in   smeh !"
In ptičica poje in žvrgoli,
in pesem Tončku v srce leti,
in solnce se nagne v zapadno stran,
in Tonček gre spat v svoj tihi  stan.
In sanje lepe, prelepe dospo in Tončku gibke peruti pripno, visoko se dvigne kot angelček zal veseli deček od zemeljskih tal.
Iz srca pa mu pesem kipi, prelepa tako, da ves svet strmi, strmi in hrepeni za njim : ,,Naj s tabo pojem, s teboj letim!"
In solnce se bliska, in pesmi teko, njih kras je vez med nebom, zemljd, njih kras preganja toge vse in dviga, tolaži uboge vse!
Ko Tonček je dosti veselja razlil, na dom se je spustil lahkotnih kril, in v sobo je planil jutranji svit — pa šel je nezgodnik dečka zbudit.
Kje spev je iz lepih, prelepih sanj? Napeva Tonček ne pomni več   zanj! Le ptičica drobna, le ta ga zna, pa v last ga nikomur, nikomur ne da I
E. Gangl.