O SEDMIH DNEH (Odlomek iz romana) Andrej Hieng Naravni tok pripovedi bi nas kaj urno ponesel do tistega večera, ko je Ana vnovič obudila spomine. Vmes je teden dni in ta teden je spleten iz ljubezenskih iger, ki so Lebanu povsem nove: njihov lesk naznanja pomlad. Ne moremo mimo njih. Ali se je, kakor mnogi priletni ljubimci, izgubil v teh igrah? — Nasprotno. Končal je sonato op. 121. (O njej bomo še govorili.) Zapisal je dva motiva, ki sta se mu v sluhu javljala z glasovi pihalnega kvinteta. Mimo tega tudi ni zanemaril družabnosti, saj se je udeležil seje društva skladateljev, kjer je s kancem grenkobe poslušal ognjevite tirade rosnih in postaranih mladeničev: hotele so pomesti z ognjevitostjo v glasbi. Mislav M., skladatelj nekaterih programskih kompozicij, ki jih v radiu izvajajo o prazničnih dneh, se je upiral, pokazoval na Lebana in mu velel, naj pomaga; njuna dialektika je bila šibka, utonila sta v strastni zgovornosti tistih, ki so zoprvali prisotnosti strasti v umetniškem delu. Ko sta odhajala, je M. dejal: — In vendar smo ljudstvu dolžni jasno, čustveno in prizadeto govorico!... Tega Leban pravzaprav ni razumel. Kar je bilo še družabnosti, je bila spletena z ljubezenskimi igrami. Poslušala sta Don Juana. Leban je opozoril Ano na Leporellove besede, s katerimi opisuje gospodarja: Nella bionda egli ha Vusanza Di lodar la gentilezza; vuol d'inverno la grassotta, Vuol d'estate la magrotta. Leban se ne ravna po tem načelu. Poslušala sta tudi Beethovnovo sonato v C-duru, kjer — po besedah nekega komentatorja — lirska improvizacija zavrže vsakršno brzdo in se v njej že javlja mojster poslednjih kvartetov. Ana je marsikaj 31 Sodobnost 481 razumela, vendar je ostala hladna, povsem različna od igralke Berde-nove, ki je nekoč zavoljo drugega stavka Waldsteinsonate pol noči preihtela v zasneženem Tivoliju. Kaj se je godilo pod površjem teh sedmih dni? Leban nam je zapustil pričevanje in nemara je najpametneje, če posnamemo njegove zapiske, le malo prirejene, saj si je mož, kot smo že povedali, precej domišljal na rovaš svoje pismenosti. Očitno je, da se je cesto silil s šalo, čeprav mu ni šlo na smeh, a to nas ne sme motiti: včasih nam spakovanje še posebej jasno kaže neko lice. Takole piše: Sedem dni se nama je prekucnilo v preteklost. Začaran sem. Zavezan, zapetljan, zakoličen, zadrgnjen, zamotan, zabit, slep!... Če se v predsobi postavim pred ogledalo, me preseneti gospodinja, njen posmehljivi pogled mi kakor sulica obtiči v hrbtu in mi sproži pri srcu pesem o starem panju, ki se je vnel. Vsi poznamo to pesem. Sam sem včasih — v življenju ali v teatru — z naslado gledal prigode sivčkov z vato v ušesih, recimo muke gospodov Pasquala, Bartola ali Arnolpha. Zdaj se obrnem proč, proč od gospodinje in proč od zrcala. Jaz svoje vem. Sedem dni sem postavil predse. Prvi dan je bil sinjezlatobel, ni ga mogoče zapisati drugače kot z eno besedo. Drugi dan je sestavljen iz velikih razgledov in ptic. Tretji dan bi slikar naslikal z gosto barvo, z rdečerjavo. Četrti dan: opalno, čipke. Peti dan mi je ostal v spominu z vijoličasto senco. Šesti dan: čajno rumeno s sencami, veliko oseb in veliko problemov. (Morda mi po pravici očitajo, da sem preveč slikovit, preveč podvržen vplivom likovne govorice__?) Danes je sedmi dan, grafično jasen in oster. Dnevom, ki sem jih označil po razpoloženju, iščem vsebinski imenovalec. Vem, da je v me-težu vtisov to precej težko. Ljubim. Toda, pod lesketanjem čustev leži tema nekih vprašanj. Odkrivam jih, in tako bi rekel, da se mi je prvi dan sililo v srečo premišljevanje, odkod prihajam in zakaj sem brez doma, brez svojih ljudi. Iz tega tuhtanja so se mi izvila tudi vprašanja vseh naslednjih dni, ki jih zapisujem po vrsti, kakor so se bila pojavila. Kakšno varnost si umemo ustvariti v življenju? Ali potrebujemo gospodarja? Ali nas ljubezen učvrsti? Morda je telo naša edina gotovost? Kaj, če je telo zelo nezanesljivo? Prvo jutro po najini prvi noči mi je Ana pokazala spet nov obraz. Dotlej sem jo videl kot zajedljivo, prgasto punčaro po novem okusu, 482 kot človeka, zapahnjenega v tegobo spominov; ko sem jo nesel na posteljo, je zardevala, ponoči je bila spretna ljubica, zdaj pa naenkrat: razposajen vragec, ki ga ni prav nič sram poseči v mojo listnico. Kakšno jutro!... Hodila sva od trgovine do trgovine in bil sem vesel, da nisva nikjer naletela na mojo gospodinjo, ki bi ji dolg smehljaj sukal ustnice in govoril, kako morajo imeti priletni ljubimci vsak hipec roko na denarnici. Tisto jutro!... Ana: Če je italijanska peta res italijanska, hodiš varno, poglej ... Jaz: Kača je zmerom moderna. Ana: Med vojno sem nosila lesene čevlje. Ali naj ti rečem stric? Ce hočeš... Jaz: Zakaj? Ana: Lahko bi srečala kakšno tvojo kačo in bi me pičila, ker si mi kupil čevlje iz kače. Poglej golobe. Srebrni. Ali se res razumeš na slikarstvo? Tisti slikar ... Jaz: Watteau. Ana: Kako si prej rekel? Kakšen dan...? Jaz: Sinjezlatobel. Ana: Worth. Vidiš? Jaz: Tale parfum? Worth se imenuje? Dobiš! Hočeš slišati stavek, ki mi je všeč? .Najlepša obleka, ki si jo ženska lahko privošči, je stkana iz vonja njene polti in iz dobrega parfuma'... Ana: Si si ti izmislil? Jaz: Ne, citiram. Ana: Ti si veliko izmišljuješ. Znamenit izmišljevalec si. Sveže torte. Angora torte. Angora sneg. Angora meglica. Angora golobi. Pila bi punc. Dobim? Rože... Takole v soncu, če je sneg, jih imam rada. Katere mi boš kupil? Jaz: Tuberoze. Ana: Kadi se ti iz nosa. Zrak je ko sifon, zdajle. Zakaj se potikaš po našem mestu? Zakaj ne greš domov? Zakaj kvariš naša dekleta? Jaz: V tem mestu sem jih že precej spridil. Ana: Res? Grdi stri ček! Sediva tule noter! Punc, ja. Poglej dim. Kako si rekel? Jaz: Sinjezlatobel. Ana: Sinjezlatobelosiv dim v sinjezlatordeči kavarni, sončno jutro, zimsko jutro, neonsko jutro, neobrit natakar, in nič mi ni všeč, da me striček drži za stegno — saj si ga imel vso noč, stari kozel, pohotni kozel, mili, neumni... Ali se kar potikaš naokrog in pišeš svoje note?... Zakaj si prišel sem in me pokvaril? Jaz: Všeč mi je tako. m* 483 Ana: Nisi imel nikoli doma? Jaz: Imel. Potujoč dom. Njeno vprašanje mi je obudilo mamo. Dolgo že nisem mislil nanjo. Hkrati z mamino sliko se mi je prikazalo veliko podob iz otroških, let. Podobe iz otroških let so brez reda razmetane po naši zavesti, ko jih uvrščamo, jim večkrat delamo silo; ognil sem se temu, Ani sem pripovedoval o mami, čeprav sem zares čutil le sebe, kakršen sem najbrž bil: prevzeten in sam zase — ker je tudi mama tako hotela — v mornarski oblekci in v zakmašni obleki iz ribezovo rdečega žameta, z laka-stimi čevlji na zaponko, z lesenim obročem, ki sem ga kaj slabo gonil, ta čas ko so moji vrstniki imenitno sukali kovinske obroče s sodov. Ker me je vprašala, sem ji povedal, da je bila mama poštarica. Imel sem lakaste solne, jedla pa sva kašnato zelje in sladko repo. Spominjal sem se poglavitnih postaj najinega poštarskega romanja, tega, kako smo se selili s citrami, z velikim barometrom, z lonci marmelade, z albumom in z neštetimi fotografijami. Ano je zanimalo. Opisal sem ji Vipavo, ki je bogata z vodo, šum burje v platanah pred Lantierijevo graščino in bobnenje topov od Soče. Takrat je bila vojska. La battaglia d'Isonzo. Bili smo tudi v Žužemberku, sem povedal. Onstran reke so travniki posejani s sivimi kamni. Sestradane Suhokrajinke so prihajale in spraševale po možeh, ki so ta čas prenašali manliher puške. Stale so pred poštnim okencem in s prepadenim pogledom spraševale vse mogoče. Kje je ta Karfreit? — Caporetto, gospa, Kobarid. Bila sva, tako sem povedal, tudi v Domžalah, Kranju in Krškem. — In oče? Ana me je pozorno gledala. Ker je bil v njenih pripovedih oče prvi, sem vnemo, ki jo je kazala, razumel. — Moj oče, sem rekel, — moj oče je legendarna osebnost. Oficir brez glave, na belem konju. — Ga nisi poznal? — Težko je poznati človeka brez glave. Nisem ga poznal. Nezakonski sem. Mama je s svetniško vztrajnostjo zatrjevala, da je bil, da je obstajal. — In ti? — Rekla je, da ni imela dote. Ni je mogel poročiti; takrat so morale imeti oficirske neveste precejšnje dote. — Zakaj si rekel »brez glave«? Razložil sem ji: — Mamina legenda pripoveduje, da mu jo je odtrgal šrapnel. Mama je vedela celo za ime kraja, jaz pa sem ga pozabil. Vedela je tudi za belega konja, ki ga je tistikrat jahal in se je klical Ahmed, kar 484 t sem si zapomnil. Ce sva zvečer sedela v nezakurjeni sobi in je mama citrala, kvačkala ali pa pregledovala poštarske formularje, se je meni prikazoval beli konj; priznam, da sem vanj bolj verjel kakor v očeta. Pozneje sta oba utonila v nič. Čas je opravil svoje, rekel sem si, kakor pač fantje, ki rastejo: saj je vseeno... ta oče, ali kateri drug... — Ni res ... — Mogoče res ne... a res je, da včasih ne veš, kje si se vzel. Nekaterim se zdi smešno, drugi izgube samozavest. — Ti je nisi. — Vrnila bi mi jo. Nekemu židovskemu kralju so dali mlado dekle v posteljo. Takoj je spet vladal svetu na veselje. Ana se je nagnila k meni in me vprašala: — Kaj meniš, odkod je prišel tisti človek, ki me je priigral na kartah? Zvečer sem bil na seji društva skladateljev. Mislav M. se je opletal z avantgardisti in me klical za pričo, vendar mu nisem mogel prida pomagati: tudi v njegove kantate ne verujem in v njegove programske simfonije. Prihodnji dan sva šla za Savo, obredla sva velik del tistega predmestja. Ojužilo se je in nebo je padlo na zemljo; Ana je celo navohala nov sneg. Sonca nikjer nič: zaslutila sva ga, kadar se je v daljavi razsvetlilo drevo ali streha. Poti v snegu so bile rjave in vrane so letale kakor v snu. Ana je vračala pogovor k vprašanjem prejšnjega dne. Vse je hotela vedeti o moji mami, meni pa ni bilo po srcu, da bi ji kaj pravil. Pretentala me je s prijaznostjo. Odpela mi je plašč, odpela je svoj plašč in se stisnila v gnezdo, oči so ji zvesto zrcalile pregibanje svetlobe nad Turopoljem: ničesar ji nisem mogel odreči. — Niti lagati ne morem, če me takole gledaš... sem rekel. Potlej sem ji marsikaj povedal: sam sem se čudil lahkoti, s katero so se spomini trgali iz dremote, v katero so bili toliko let potopljeni na dnu moje zavesti. Mar je to obračun? ... sem se vprašal, kajti nehote so se mi vsiljevale primerjave med nekdaj in danes, z njimi pa tudi sodbe o lastnem ravnanju. Ko me je Ana vprašala, ali sem imel mamo zelo rad, sem ji odgovoril tako-tako, a da je nisem imel mnogo rajši od večine ljudi, s katerimi sem imel v življenju kaj več posla. Zakaj ne? V njej sem sovražil lastne slabosti, odtujenost ljudem, asocialnost... Anine oči so me spraševale, čemu se nisem boril. — Poglej me ... Besede so se mi potlej razvezale še bolj in skušal sem ji razložiti, kakšni zrakoplovci zvečine postanejo edinci, živeči v svetu utvar. 485 Utvar je veliko. Utvara je oče, ki brez glave jezdi na belem konju. Utvara so citre in albumi — osemdeset kilometrov od fronte. Utvara je, če si podeželska poštariea za vodilo vzame dunajski ilustrirani časopis in rokavice grofice Erdody. Ana ne ve, da je mama slikala akvarele. Prerisavala jih je z razglednic, pokrajine, čisto takšne, kot je tale pred nama: hišice v snegu, vrane, kruljavi psi, huzarji na konjih, dim se strmo vzdiguje pod nebo. — Mama je zagovarjala kašnato zelje in zatrjevala, kako je zdravo, ker ni marala priznati, da ga jemo zavoljo revščine... — Ali je bila podobna moji mami? — Ne! sem z mirno vestjo odgovoril. Šla sva za Savo. Mama se mi je živo prikazala, v listrasti obleki, ki jo je nosila za božič. Kakšne oči je imela? Svetlo modre, če je sanjarila skoraj bele. Njen nos je bil oster in prozoren. Rekel sem še: — Njene utvare ležijo tudi na mojih notah... Ana mi ni verjela, stopala je ob bregu, po gazi, ki jo je bil nekdo posul s pepelom, pa se je mrščila, kakor bi bila nejevoljna, gledala je čez reko, najbrže v preteklost, in danes se mi zdijo njene tistikratne misli podobne mojim lastnim, tistim, ki sem jih razpletal, če sem se hotel zavarovati pred tegobo... Rekla je, da je varnost na svetu najvažnejša. — Od zatohlega zraka je komaj kdo umrl, od prepiha že marsikdo ... — Nekateri otroci se opečejo na štedilniku! sem ugovarjal. Odmahnila je z roko in še naprej slavila zavetje, saj je vse preveč ljudi, ki se zde in ki se jim zdi, kot bi se bili rodili v gošči. Ko sva se vračala v mesto, se je spet spomnila svojega moža s kartami. Rekla je: — Tisti človek je prav gotovo prišel iz gozda. Vajen je škiliti izza dreves in izza kart, v tuje karte. Zvečer sva poslušala Don Juana. Všeč ji je. Mislim, da si zelo želi jasnosti. Zvezde, ki bi jih rada videla, so za oblaki. Najina ljubezen ustvari nove zvezde, ki jih posujeva po stropu moje sobe. Tretji dan s težavo vstanem. Gospodinja v kopalnici prepeva trali-trala der Lenz ist da; to je naperjeno zoper moje mladostne podvige. Odpeljem se v Crnomerec in sedem v krčmo, kamor mi je naročila priti. Sivina je še niže kakor prejšnji dan. Vdano čakam, čeprav nisem vajen, da bi zjutraj vstajal. S pol ušesa poslušam razgovore prekupčevalcev s starimi avtomobili, progovnih delavcev, upokojencev. Nazadnje pride, vsi se ozro vanjo. Ponudi mi lice v poljub. Ko pritiskam ustnice na hladno, vlažno in rumeno kožo, me zalije posebne vrste ganotje: zazdi se mi, da v mojem življenju zares ni bilo ure, ko je ne bi bil 486 poznal, a zazdi se mi tudi, da nama bije zelo hitra ura — tiktaktiktak — in ta mračna ura, to skupno bivanje v krčmi za premikače, se ne sme zgubiti v nič kar tako, brez okusa in brez natančnega okušanja. Zato sem mehak v besedah, celo tedaj, ko jo s kancem bridkosti vprašani, koga se boji, da se morava sestajati po predmestnih krčmah. Tu se ji zdi zanimivo, prijetno mračno; ali vem tudi za tole tu kakšno slikarsko označbo...? Vem: krvavorjavo, debelo namazano na platno. Pravi, da sem si to izmislil zaradi mesarskega para pri točilnici. Res stojita ob pultu mož in žena, ki ne moreta zatajiti stanu, oba zaripla, v usnjenih oblekah za na motor, mesarja, Macbetha. V takšnih krčmah, zatrjuje Ana, zmerom najdeš ljudi, ob katerih te je malo strah. Vprašam jo, kaj je potlej z njeno »varnostjo«. Odgovori mi, da povest o rdeči kapici otrokom povečuje občutek, da so zaščiteni: vsakdo ima dve, tri, štiri podobice zoper strah, to so strašljive sličice, ob katerih si rečeš zmerom iznova: jaz pa nisem tam, meni je drugače in bolje... Potlej me naenkrat vpraša, kakšne strahove je imela mama. Nejevoljen sem. Zakaj me nadleguje z vprašanji o mami? — Tvoja prva ženska ... Saj vendar razumeš? — Kolikor se spominjam, odgovorim, — je bilo mamo najbolj strah božiča na železniški postaji. To je večkrat omenila. Zdi se mi, da se je tisti človek, ki so ga smatrali za mojega očeta, poslavljal na božični večer leta štirinajst. — To je zaresni strah. Dobro veš, da sem mislila nekaj drugega! — Timor et tremor!... Težko je uganiti vaše želje, madame... ji rečem. — Med bolj šaljivimi strahovi, ki so obiskovali mamo, bi omenil strah pred nagoto: staromoden bavbav. Večkrat se ji je sanjalo, da se je znašla gola v cerkvi, pri mesarju, na pošti... Prisluškoval sem, ko je te grozote pripovedovala neki teti. »Pomisli,« je rekla, »če bi bilo res in če bi izvedeli na direkciji in na njegovi komandi!...« (Direkcija je bila direkcija pošte, komanda pa poveljstvo mojega legendarnega očeta, ki je bil ta čas že brez glave pokopan v Galiciji, najbrže nag ...) — Ti nisi sramežljiv? — Sem. Vcepili so mi... — Kdo? — Mama... Osem let sem imel. Fantje smo si v leščevju nad izvirkom Vipave kazali luleke, pa so nas zalotili. Zatožili so me mami. Tepla me je s poštarskim ravnilom in pri tem strašno jokala. Po tistem času sem smel še manj med vrstnike. — Ali so bile deklice zraven? — Ko smo si kazali...? Niso. Ne. To je prišlo pozneje. 487 Ana se neslišno smeje, rame se ji tresejo, okoli oči se ji napravijo zvezde gub, videti je prav srečna v krogu čenč o malih otroških pri-smodarijah, pa tudi jaz čutim, kako naju vežejo, in ta ura, ki jo preživljava, se nama zdi podobna školjki, topla, potrdilo dosedanjih prijetnosti. Nič ne de, če sem šoferjem in premikačem v zabavo. (Nekaj sočnih pripomb je prišlo od točilne mize, Ana jih je preslišala.) Jaz svoje vem. — Samo enkrat te je tepla?... me vpraša Ana. — Zal! pravim. — Zakaj »žal«? — Utrdil bi se, če bi me večkrat. Kar pomnim, sem postopal naokrog brez gospodarja. Ana ne razume: skušam ji razložiti. — Vsak človek mora imeti gospodarja, razen če je to sam komu drugemu. — Ti si moj gospodar! Spleteva prste in se gledava. Odnese naju v sanjarijo, prav na sredo poletnega dne, v sadovnjak, kjer ne čujeva nič mimo šelestenja trave pod Aninim hrbtom. Slikam prizore za najine prihodnje dni in — kakor zelo mladi ljubimci — si utvarjam, da je najina ljubezen enkratna, brez primere. Kako me gleda! O četrtem dnevu tega vročičnega tedna ni kaj dosti povedati, saj sva se videla le za deset minut in še teh deset minut jo je trgal nemir, ki si ga nisem znal razložiti. Dopoldne sem pisal. Motivi v sonati so zdaj spleteni, kakor je treba, in nihče mi ne bo mogel očitati ohlapnosti v zgradbi. Ana je prišla pozno popoldne. Ni marala v stanovanje, rekla je, da je mama bolna, a ji nisem verjel; spremil sem jo v vežo, kjer sva se pogovarjala kakor ob slovesu na postaji. Z bridkostjo sem opazoval njene sunkovite kretnje, lovil sem pogled, ki je bežal od mene, in ob tem, ko sem premišljeval, ali nas ljubezen res učvrsti — tako so mi včasih zatrjevali prijatelji — sem skušal iz njenih negotovih besed razbrati, kaj se ji je pripetilo, kje je vrelo njenega nemira. Ni mi uspelo. Preden je šla, se je za trenutek naslonila name. — Jutri ti bom napravila vesel dan... je rekla. Urno je odšla. Ali je izpolnila obljubo? ... Začelo se je prav kot v komediji in neprizadet opazovalec bi se nemara smejal in se odlično zabaval. Moja gospodinja naju je prestregla v veži. Hitela je zatrjevati, kako jo veseli, da se more seznaniti z maestrovo očarljivo učenko, ki bo prav gotovo spet pognala stroj njegove ustvarjalnosti, saj vendar 488 vemo, da nam je mladost zmerom v spodbudo. (Kača! Kot bi ne bil v poslednjih dneh napisal za celo skladovnico not! —) Morala sva k njej na čaj. Ana je igrala učenko in sploh smo igrali. Gospodinjin salonček je zanimiv; poznal sem ga, a morda sem ga to pot gledal pozorneje kot sicer: pohištvo razodeva vse okuse od leta 1910 do leta 1930, nekaj slik je lepih. Ženski sta se šli slepe miši. Ana je imela v eni roki ponižnost, v drugi nesramnost, a bila je zelo očarljiva in moj pogled se je pasel po njej, ko je sedela v luži sonca, z vzleknjenim hrbtom, kakor pač sedijo šolarke ali resnične dame, oblečena v kostum iz tweeda in pokrita z usnjato kapo. Spominjam se nekaterih drobcev pogovora. Gospa je rekla Ani, da ji bo maestro zanesljiv vodja, pravcati oče... Meni je bilo mučno, Ana pa je nagnila glavo in vprašala: — Se vam zdi, da ženske nasploh zelo potrebujemo očete? — Prav gotovo! Moj ubogi papa ... Učenka ji je prestrigla besedo: naj ji gospa ne šteje v zlo, naj ji nikar ne prisodi, da bi hotela biti nespoštljiva, toda — — Kaj, gospodična? ... Izkušeni ljudje so povedali Ani, kako vise na očetih v prvi vrsti nesamostojne in zavistne ženske: zavidajo materam. Gospodinja je priprla oči in ponesla robec k nosu. Zmajevala je z glavo, začudena spričo lahkote, s katero mladi rod sprejema tuja mnenja. Pozvala me je za pričo, rekla je: — Modrosti, ki niso vzklile iz izkušnje, kaj brž odpovejo... Midva z maestrom sva skusila, kar je bilo treba... Vas, mlada prijateljica, čaka življenje s spuščenim vizirjem, ob tem pa ne boste imeli nobene zaščite. Ana je spet nagnila glavo: — Saj ste prejle sami rekli... Prestregel sem, kajti nič mi ni bolj zoprno od majhnih ženskih dvobojev. — Ali je tisto tamle Crnčič? sem hitro vprašal. Na steni med obema oknoma je viselo razpenjeno morje. Gospa se je razveselila, ker sem opazil podobo: bila je zraven, ko jo je mojster slikal. Nihče ni poznal morja mimo njega. Tisti večer se je zvedrilo, prišla je prva luna iz Salome, voda je utihnila, skale so se zasvetlikale kakor slabo očiščeno srebro ... — Poznala sem tudi Csikosa Sessio. Bil je iz Osijeka. Odkod ste vi, otrok? Ana je povedala. Gospa je hotela še več pojasnil in ta čas, ko je učenka z meglo ovijala svoj rodovnik, sem se jaz posvetil rodovniku 489 salona, saj je bilo v njem dosti stvari, ki so bile pokrite z zgodbami. Gledal sem portret ulanskega oficirja. Kdo je bil ta človek? Podobne slike najdeš v vsaki starinarnici, res pa je, da ti utegnejo vzdražiti domišljijo in se ti v duhu zabliska meč, ki je bil ukazal salvo na neki davni, z vonjem cvetja in bleskom medeninastih inštrumentov pokriti binkoštni procesiji. V vitrini je razpokan meissenski porcelan. Čez predalnik je razprostrt kašmirski šal in na njem skodela s posetnicami. Kdo pozna imena na vizitkah, ko vendar komaj še vemo za Csikosa? Gospa je ta čas ko sem jaz pregledoval salon, izzivala Ano z vprašanji, skrita za dostojanstvom svojih let in svojega sladkega pogleda. Dekle se ji ni podalo. Še zmerom sta pletli o rodovinah, o poreklu. Gospa je dejala, da je mladim ljudem vse premalo mar, od kod so se vzeli. Slutil sem, kakšen bo odgovor; Ana je vrnila nasmeh za nasmeh, rekoč: — Morda je bolj važno, kam gremo...? Ob besedah »kam gremo« se gospa grenko posmehne. Znova nama natoči čaja. — Ali bi bilo prav, vpraša, — če bi se maestro kar požvižgal na Brahmsa, na Lizsta, na Brucknerja? Kdo bi vedel, zakaj si je izbrala prav te tri komponiste...? Opomnim jo, da mladi glasbeniki ne marajo devetnajstega stoletja. Midva z gospodično imava prijatelja, ki mu je v muziki zoprna vsakršna čustvenost, čeprav ga nasploh zdelavajo hude strasti ali čustva. Gospa ne verjame novi glasbi. Ana ne verjame operi. Gospa se operi odreče: njen duh je poletel više in zares ni plišast. Ana se odreče Weberna. (Tega imena ni uporabila, saj ga ne pozna; jaz sem ga zdajle uporabil za prispodobo.) Preveč se umikata druga drugi, da bi ne bilo pričakovati hujših udarcev in vsakršen moj poseg bi bil brez haska. Govorili sta o vsem mogočem: o krizi gledališča, o naraščajoči draginji, o hotelih, o avtomobilizmu. Obe sta sedeli na robu stolov in obe sta bili dami po mojem srcu, vendar pa sem se ju bal. Gospa je naenkrat vprašala: — Kako je z vašo čustvenostjo, mala prijateljica? Trenutek tišine. —¦ Oh, je potlej zacvrkutala Ana nenavadno sladko, — oh, dobro! Zelo dobro!... Gospa jo je vprašala, ali nič ne dvomi v svojo srečo; sedela je s hrbtom proti oknu, obraz je imela v senci, a opazil sem, da je zasukala pogled in ga sukala po meni tudi še takrat, ko je dostavila: 490 — Se nič ne bojite, kaj bo prišlo? — Nič, gospa, sploh ne, kako neki! — Srečna mladost! — Zakaj mladost? Poglejte!... Nikoli je ne bom pozabil!... Obrnila se je, iztegnila je roko, se dotaknila moje dlani in prste precej spet odmaknila, kakor iz sramežljivosti, vendar: po njenem obrazu se je sprehajal smehljaj, ki bi bil v čast vsaki igralki, kadar ji je izreči priznanje o prepovedani, toda — ah! — nezatajljivi ljubezni. Mala Teodora! ... Gospa je rekla: — Pardon, o, pardon! Kmalu potem sva se poslovila. Mislim, da sem zardeval. Med vrati je gospa, ki je bila ta čas ulovila ravnotežje, napletla dolg stavek o tem, kako se moramo v življenju marsičemu odreči, čeprav nam zakrvavi srce, saj je boljše, da nam enkrat zakrvavi, kakor pa, da nam počasi gine in se suši in postane podobno naplavljenim živalcam, ki jih morje ob oseki ni vzelo nazaj. (Morda je bil to spomin na Crnčiča. slikarja marin.) Sla sva v mojo sobo, gospa v kopalnico; slišala sva, kako je točila vodo. Sedel sem h klavirju in po kratkem oklevanju pričel igrati ono čudno, čudno drago sonato op. 53. V drugem stavku bije človeško srce kakor v nobeni drugi glasbi. Skoraj bi preslišal Ano, ki je vprašala: — Igraš iz hinavščine? Saj ne bo verjela ... Večer se je spuščal. Ozrl sem se. Ana se je pred zrcalom slačila: brez sramu, a tudi brez spogledljivosti. Bluzo je bila že odložila, ta čas, ko sem1 se jaz ubadal z Auroro. Obračala se je v levo in v desno in si ogledovala prsi, ki so se zdele v mraku še posebno rumene. Vprašal sem jo, če si ugaja. Ni mi precej odgovorila, marveč je z nestrpno naglico spustila krilo na tla. Nekaj je mrmrala, nisem razumel. Pas za nogavice kar nekako ni spadal na njeno deško telo. Ko je bila naga, se je sprehodila pred zrcalom; skrbno je ocenjevala kretnje, njene parade niso bile namenjene meni. Nazadnje se je ustavila. — Saj ni tako slabo, a? je vprašala skoraj z jezo. Sprenevedal sem se, kakor bi je ne razumel. — Kaj? — Tole! je rekla ihtavo in potegnila z roko od pazduhe do kolen. — Tole tu! Zaprl sem klavir in se nagnil naprej. Mislil sem si: Mrha mala! Izziva. — Nasprotno! sem nazadnje dejal. — Izvrstno. Slastno. Izredno. Aurora! 491 — Pridi sem! Ubogal sem jo. Nisva se objela. Stal sem pred njo in si jo ogledoval, kakor bi bil pred menoj etruščanski kipec (saj se mi je njena lepota od početka zdela etruščanska), in užival sem ob misli, da je kipec moj, a da vrhu vsega bije iz njega toplota mesa in krvi, tople krvi za moje stare dni... O, Bartolo! O, Pasquale! Isti trenutek je gospodinja zapustila stanovanje. Vhodna vrata je precej trdo zaprla. Ana se je stresla. — Šla je! je rekla izza stisnjenih zob. — Skoda! Rada bi, da bi slišala, kako se ljubiva!... Čudil sem se, ko je to rumeno mače pokazalo kremplje; le kaj neki ji je prišlo na misel? Ukazal sem ji, naj bo spodobna, ona pa me je poučila, da je prav, če je gospodinji hudo ob najinem početju. — Saj jo vendar sovražim!... Nepremično me je gledala in navzlic temu, da se je mrak zgostil, sem zapazil na njenem obrazu znamenja resničnega sovraštva. Zmajeval sem z glavo in si prislužil zajedljiv nasmeh. — Čudiš se, ker marsičesa ne veš... je rekla. — Božji volek si, jaz pa to pleme poznam! — Takale priletna dama ... Nisem utegnil odgovoriti. — Pleme! Srezke načelnice, notarke, žandarske kapetanice... Zmerom so mi prinašale nesrečo! Zakaj me gledaš tako začudeno? Moje sovraštvo je staro. Skušal sem zajeziti tok njenih besed, a mi ni uspelo. Obrnila se je proti oknu, proti štirikotniku čadaste svetlobe, kjer so se ji najbrže prikazovala otroška leta, saj je pripovedovala: — Do zore so plesale na muziko z našega gramofona, in če je bila sila, so jih naši hlapci na dvorišču premečkali od nog do glave, te lažnjive mrhe. Še operne koristke, ki jih je oče vlačil iz Zagreba, so bile boljše in niso za vsako čašo šampanjca vzdigovale krila do nosu. Ne, t a ni bila pri nas, ne, je pa iste sorte in sem jo na vohala. Pri priči! Ali je nisi videl?!... Sikala je ko gad. Ni vedela, da jaz tudi nisem belouška ... — Nisi, Ana ... sem poskušal s šalo, vendar me je hitro zavrnila, sledeč toku spomina, ki se je, konec konca, sukal okoli ene same slike. Obrnila se je k ležišču in sedla nanj in ramena so se ji stresala v togoti. — Ne verjameš v zle ljudi, je rekla, — ker slabo vidiš in nisi nikoli videl pijanih, skuzmanih, pohotnih načelnic ali kapetanic. Nisi gledal, kako si v veži, pred straniščem zapenjajo nogavice, ker gre oče mimo... jaz pa sedim na stopnicah in poslušam, ali se bo iz. 492 mamine sobe oglasil jok. Nič ne pretiravam! Vse življenje se opletam s črnuhi: to so namreč črnuhi tule notri, vidiš, pri srcu! — Ali te je strah, Ana? Za hipec je pomislila, potlej je s tišjim glasom, a vendar roteče, dejala: — Strah me je, po pravici povem. Nekaj plete zoper naju. Ti tega ne vidiš, pa boš moral. Sovraži me. Tema je zapahnila sobo. Videl sem le še bleščanje njenih oči in soj kože. Oklenil sem jo okoli ramen in ji šepetal besede, ki naj bi jo umirile. Ni se mi podala s telesom, marveč je udarjala z dlanjo po blazini in ponavljala, kako gospodinjo sovraži. Blodil sem po temi tujega življenja, ne vedoč, kje naj ukrešem luč, gol v svojem egoizmu, čeprav sem menil, da je utonil in da me pokriva ljubezen. Dolgo sem se boril za njeno telo, nazadnje sem jo ukanil z omledno igro besed. Vprašal sem jo, ali ji ni prav nič mar t e ure in teh prijaznosti zdajle, saj vendar ne bova pustila, da bi naju zapredle neke davne prismodarije. — Ana, sem jo klical, — čigavo je tole telo? Ni mi odgovorila. Sklonil sem se ji nad ramo in zagrizel v rumeno kožo; čutil sem, kako se podaja, čez čas je rekla: — Tvoje. Opomnil sem jo, da mi je njeno telo potrebno in spet navedel primer judovskega kralja. — David! je šepnila. Šepnila je topleje, kot bi smel upati David, ki sploh ni David, marveč Bartolo ali Pasquale. Čutil sem. da mi odpenja obleko. Ponoči sva slišala gospodinjo; vrnila se je malo pred polnočjo. Ana se je oprla na komolec: za njenim obrisom je stala soba, polna nenadoma neznanih predmetov, ki so bili kakor omrežje vtisnjeni v vijoličasti mrak. Nato je rekla: — Najbrže sem se zmotila in ni podobna srezkim načelnicam, temveč tistemu človeku... Vedel sem, koga ima v mislih. Odšla je pred zoro in mi ni dovolila, da bi jo spremil. Ležal sem do dveh popoldne. V duhu sem obnavljal najine igre in jih primerjal z igrami nekdanjih ljubezenskih noči. Zmagovalka! Celo Ema Mikloš, ki sem ji dotlej prisojal prvenstvo v posteljnih veščinah, je zaostala. Potlej sem se hotel izmuzniti iz hiše, pa me je gospodinja prestregla. S kar se da tankim smehljajem je rekla; — Sal! Premalo se pazite, maestro! Sploh se premalo pazite! On ne badine pas avec... 493 Odšla je v kuhinjo, rep parfuma se je vlekel za njo, v zraku pred mojim nosom pa je obvisel smehljaj, spričo katerega bi skoraj pritrdil Anini misli, da je ta ženska zla in se je kaže varovati. Ugriznil sem se v jezik; hudo znamenje je, če začneš misliti s pametjo svojega ljubezenskega druga. Domenjena sva bila v gledališki kavarni. Prišla je z zamudo, prosila me je, naj bi sedla v dno lokala, in precej sem čutil, da je prinesla s seboj nemir, ki ga ne poznam, ki mu ne vem izvora. Poskušal sem s pogovorom o izkušnjah minule noči, vendar mi ni sledila. Gledala je naokrog, pozdravljala — poznala je veliko ljudi — in ko sem jo vprašal, kaj se ji je čez dan primerilo, se je samo na kratko za-smejala. Puščoba se je zalezla tudi vame. Oba sva precej pila in ne enemu ne drugemu ni pomagala niti pijača niti lepota dneva, ki je pod okni sijal v čajno rumeni svetlobi. Bilo je že precej pozno, ko me je naenkrat vprašala: — Sinoči, ko sem izbruhnila, si zijal, kajne? Prilagodil sem se njeni maniri in odgovoril, kako pravzaprav ni bilo razlogov za zijanje, saj je njenih strahov toliko, da se jih človek navadi. Gledala me je čez rob čase, kakor oni večer v Palacu, vendar posmehljivo in skoraj z mržnjo. — Nisi mogel ugovarjati, ker sploh nisi razumel, kaj sem ti hotela povedati... je rekla. Prikimal sem, ona pa je nadaljevala: — Nikoli nisi imel nikogar rad, zato tudi sovraštva ne poznaš, in včasih se mi dozdeva, da si podoben svetniku, ki se na oblaku vozi po sinjih nebesih, brez občutka za naše smrdljive težave, ves krasen, prozoren... Pridušeno se je smejala, toda brez trohice prijaznosti, celo pogled je odvrnila od mene in ga razmišljeno polagala tod in tam po kavarni, ki se je bila ta čas do kraja napolnila. Bridko mi je bilo pri srcu, kakor plavaču, ki ga je val odluščil z brega prav v hipu, ko se je po dolgotrajnem prizadevanju dokopal do njega, saj si sploh nisem mogel misliti, zakaj mi po tolikanj sladki noči kaže tako grenak obraz. Mar se nisem polastil tega življenja, mar mu nisem kos? Ali naj se potolažim z mislijo, da je zajedljivost včasih samo obrnjena podoba prijaznosti, cesto celo zelo globoke... ? — Ana, sem jo vprašal in glas mi je nekoliko trepetal, — Ana, je to potrebno? — Se bojiš odkrite besede? — Bojim se, ker si naenkrat tako tuja__ 494 — Ne! je vzkliknila. — Ne! Užaljenost te kolje. Zmerom so te spremljali hinavci... — Užaljenost? ... Morda ... — Razvajen si, moj mili! je potlej nadaljevala s posmehljivim glasom, zatezujoč besede, obrnjena proč od mene, tuja, bridka. — Nič hudega nisi skusil v življenju in zmerom so te nosili na rokah. Zavarovan si bil na vseh straneh. Mama te je varovala, ljubice so te varovale, uspeh te je varoval. Ničesar hudega nisi skusil in ničesar hudega nisi maral videti. Hodil si po notah in po ljudeh, pa nisi nikoli gledal podse in predse. Zato si užaljen, ko bi se kdo drug niti ne zmenil. Prižgali so luči. Ana si je zasenčila oči, kakor človek, ki mu zaradi dolgega bedenja raste bolečina v čelu. Potlej je nadaljevala: — Premišljevala sem, čemu se potikaš naokrog, čemu si ostal v Zagrebu, čemu nimaš doma, in zdi se mi, da sem ugotovila... Najbolj udobno je, če nisi nikjer prav zares, povsod malo. To je tisto! Luna je tu ista kot v Ljubljani. Žensko si dobiš tudi tukaj. Note pišeš, kjer že je, saj nosiš hosto v domišljiji in najlepši je neobljuden gozd ali tisti, ki si ga sam obljudiš. Nikomur ne polagaš računov. Za nikogar nisi odgovoren. Nihče ti ne leži na duši. V tem si res popoln svetnik, samo ptički letajo okoli tebe. V mizo gledaš, moj mili, žila se ti je napela na čelu in hudo si jezen, vem. Zakaj ti to govorim? Ne vem natanko, vem pa, da ti jaz to smem govoriti, ker te imam rada. Zdaj sem se smejal jaz, vendar na silo. Zahvalil sem se ji za razčlenitev svoje asocialnosti in pristavil: — Zdi se mi poučna in bridka, kakor so pač bridke vse poučne stvari. Kar pa zadeva ljubezen, o kateri praviš, da jo čutiš do mene: kam s tako ljubeznijo? ... Ali imaš lahko zaupanje v nekoga, ki še pri sivih laseh ni odrasel? — Ljubim te, mogoče ravno zavoljo vsega, kar sem ti očitala. Potreben mi je človek, ki ni obtežen. — Torej naj bom samo nekakšno sredstvo? sem vprašal, Ana pa je zgostila pogled na mojem obrazu: v njenih očeh so se odpirala vrata, vedno nova vrata, odkrivajoč spomine, slasti, igre, vse, kar je že bilo med nama. Roke, ki so ji dotlej plesale po mizi, so se približale mojim rokam in se skrčile v poželjivi kretnji. Mržnja in posmeh sta se umaknila izrazu ljubezni. Čutil sem, da me prosi oproščenja. — Ne, je rekla, — ti si vse! — Težko ti sledim, Ana ... Sklonila se je proti meni, nizko se je sklonila, kot bi mi hotela poljubiti dlan. 495 — Pusti mi, da ti povem o svoji ljubezni, pusti mi, ne prekinjaj me! je vzkliknila. — Na slehernem koščku telesa čutim tvojo težo. Tule je bila tvoja roka in tule in tukajle. Ponoči. Na stegnu si mi napravil znamenje. Čudovit si, ker si razvajen. Kar naprej bi ležala z obrazom v tvoji pazduhi. Ce malo priprem veke, vidim tvoje zenice, kakršne so bile pred zoro: bile so veliko temnejše kot podnevi, globlje, bolj zamolkle. Takrat si tudi ti govoril grde besede in bilo je lepo, zelo, zelo, zelo lepo. Moj mili... Ali je mogoče, da me nisi razumel, prejle? — Marsikaj si povedala po pravici... sem rekel. — Natančno si me razčlenila, nič dokončnega pa še nisi povedala o sebi. — Nikar, zdajle!... Čutil sem, da se boji za ravnotežje, ki si ga je komaj spet pridobila, vendar nisem odnehal in sem ji oponesel, kako se vsak hip spreminja, pri tem pa prav nič ne verjame v preobrazbe drugih ljudi. — Zdi se ti, da se ne bom spremenil, navzlic ljubezni do tebe, navzlic tem šestim dnem od najine prve noči... Pa je celo moja mama doživela metamorfozo. — Pripoveduj mi o mami! Pripoveduj! Slika, ki se je postavila predme, je bila ostro izrisana. Mama sedi na postelji in mi pomaha, ko stopim čez prag. (Poklicali so me iz Prage, kjer sem tisti čas študiral.) Jutro je, sonce sije na vrtič pod oknom, na vrtnice, pa tudi soba je zalita z lučjo. Ob predalniku stojita neka soseda in nuna, ki mami streže. Prosim ju, naj se umakneta: nuna se nasmehne kakor natakar, ki zapušča ljubezenski par v separeju, soseda poravna blazino, potem ženski odideta. Sklonim se k mami, nad živo razsvetljeni obraz, in se zavem, da sem prišel k njeni smrti in da jo prvikrat vidim brez rdečila na licih. »Nič nisi našminkana,« pravim, ona pa mi odvrne: »Nisem te pričakovala.« Poljubim jo na čelo in sedem na stol zraven postelje, zbegan, poln sočutja in otrpel od zavesti, da se neka važna stvar v mojem življenju bliža koncu, mimo tega pa si ne znam razložiti, zakaj mi od maminega obraza in od predmetov, ki jo obdajajo, prihaja v srce tišina. To je vznemirjajoča tišina, kakršno zaznavamo pred prostranimi pokrajinami v poletnem soncu. Mamai je spremenjena, prav gotovo: kakor bi jo bili izlužili in napolnili s posmehljivo vedrino... (Mar ni vse življenje frfotala naokrog obtežena s strahom, zadrego, z gosposkimi utvarami? ...) »Nekaj dni prezgodaj so te poklicali,« mi reče, zazrta v okno, za katerim se zibljejo vrtnice. S ceste prihajajo glasovi otrok. »Ne razumem...« pravim. Ona pa se obrne in me pogleda nekako visokostno in porogljivo. »Nikar ne laži,« reče, »saj ni vredno...« 496 — Tako je rekla? —i Umrla je čez en teden, mirno in brez posebnega trpljenja. Nič več se ni spreminjala, a jaz se pravzaprav nisem navadil njene nove narave. Govorila mi je tudi o očetu, dva dni pred smrtjo me je vprašala: »Ali misliš, da me bo pričakal z glavo pod pazduho, tvoj oče?...« Nikoli ne bom pozabil, kako ji je globok, brezglasen smeh stresal ramena. Ko sem prenehal s pripovedjo, je Ana povesila glavo in se potopila v razmišljanje. Jaz sem gledal po kavarni in skoz okna, za katerimi je ugasnila zadnja zarja v soju obločnic, videl sem ljudi za mizami in ljudi pred gledališčem, a gledal sem skoznje, na prizorišča minulih dni, ki so postala naenkrat važna. — Cuješ! me je poklicala Ana. -Kaj? — Ali misliš, je počasi vprašala, — da se ljudje pred smrtjo zmeraj spreminjajo? Obotavljal sem se, preden sem ji odgovoril; rekel sem: — Ne vem ... tisti, ki sem jih jaz videl umirati... zvečine, da ... Ana je prikimala, potlej pa so se ji tuhtanja zgostila v vrsto vprašanj, s katerimi je obdelovala bolj sebe nego mene. — Ce se spremenijo ljudje, ki so živeli čedno, kaj je s tistimi, ki so uganjali nečednosti? Nekateri se izza mlada mažejo. Slišala sem, recimo, otroka: v drvarnici si je izmišljal neznanske muke za lastnega očeta in imel je čisto modre ustnice od razburjenja. Nekateri mučijo živali, a fant, ki utopi psa, bo utopil tudi človeka. Ali je nekaterim usojeno, da so taki? Z noži se koljejo zaradi kart, ampak ti so še spodobne vrste, hujši so potuhnjenci s kartami v rokavu. Ce se pred smrtjo svetniki spremenijo v cinike, kaj je potlej z beštijami? Kakšni so pred smrtjo koljači? Kakšni so tisti, ki so rezali vratove? Vedel sem, koga vzklicujejo ti stavki. Danes je sedmi dan. Končal sem sonato in sem pri pregledovanju ugotovil, da mi je uspelo obrzdati navdih in da je med mojimi skladbami komaj katera, ki bi se mogla meriti z njo v strogosti oblike. Mimo tega sem zabeležil dva motiva za pihalce. Tegobne note... Koliko so vredne?... Včasih najbolj sežejo v srce besede, porojene iz malodušja in malodušje se me je zdajle res lotilo. Ana mi je poslala pismo; obsega natanko trinajst stavkov in se ubada s »tujcem«. Tole je pismo: »Moj dragi, moj mili, ko sem se vrnila domov, mi je mama povedala, da me je iskal neznan moški. Mama se ga ne spominja več. Ti veš, koga imam v mislih. Najbrže je potlej še nekaj časa čakal na 52 Sodobnost 497 stopnicah. Zdi se mi, da sem ga videla priti iz veže. Sel je tesno ob zidu in je v oknu bifeja oprezal. Ponoči sem ga pričakovala. Dolgo ga že pričakujem, slutim ga za zaprtimi vrati, debeli kazalec drži na zvoncu. Mami je malo mar. Meni mora biti mar, ker me je priigral na kartah, karte pa so resna zadeva. Zahteval bo svoje. Ali me boš branil?« Ali jo bom branil!...? Pred kom naj jo branim? Zvoni. Morda je ona. — Vse, kar sem pravila o mami in njenih navadah, velja le do nekega dne, do neke ure. Zadnjič sem ti naslikala mamo kot trepetliko, objokano mamo, povedala sem ti, kako ji je bilo malo mar nakita; sam si jo spoznal v njeni tretji ali četrti ali peti podobi; zdaj bi ti rada povedala, kakšna je bila v jeseni štiridesetega leta, ko je šlo naše premoženje po gobe. Oče jo je pobrisal. Samo jaz sem ga videla iti. Zbudila sem se, ker sem tisti čas sploh slabo spala in so me mučile sanje. Cula sem korake, pa sem šla iz sobe in sem z vrha stopnic pogledala v sprejemnico. Spominjam se, da se je jutro komaj zaznavalo, pod okni je bila megla. Oče je pil žganje iz steklenice, plašč je imel ogrnjen, ker sem ga gledala od zgoraj, se mi je zdelo, da sega s temenom prav do lestenca, v katerem je gorelo samo nekaj žarnic. Ko je popil, kolikor se mu je pač zdelo primerno, je šel k vratom, a ga je nekaj premotilo, da se je vrnil in zlagoma obhodil sobo. Kakor ocenjevalec se je dotikal predmetov, najgrših predmetov: senčnika iz biserov, blazine z vezeno podobo Dubrovnika, umetnih rož, porcelanskega slona. Nazadnje se je ustavil pred sliko, na kateri ga je neki Konstantin Dimitrijevič Šansonov upodobil kot lovca, s puško in psom, čeprav nikoli ni bil lovec in čeprav nikoli nismo imeli puške pri hiši. Salutiral je sliki in se spačil. »Spoštovanje!« je vzkliknil in se zasmejal, nato je odkolovratil proti veži. Najbrže sem ga hotela poklicati, pa sem imela zavezano grlo. Spominjam se, da je odprl in zaprl vrata kar se da previdno. Malo megle je vdrlo v hišo... Zdaj boš rekel: Nekdo je pač moral prijeti za vajeti... Res. To, da je prijela zanje mama, bi se mi nemara še ne zdelo tako čudno, toda, kako je zanje prijela!... Iz omare je izvlekla kožuh, ki ji ga je bil oče nekoč prinesel in ga ni nikoli nosila: čeprav je bila jesen topla, smo jo videli, kako ogrnjena v ta kožuh jadra po mestu, od oblastva do oblastva, od pisarne do pisarne. Ko se je zvečer vrnila domov in sedla k trgovskim knjigam, je imela krzno še zmerom čez ramena. Ni me več videla, in če sem prišla k vratom in jo opazovala ob luči namizne svetilke, se je samo malo zganila. Zdela se mi je široka, tudi njeno 498 dihanje ni bilo več vzdihovanje, marveč sopenje garača; ni mogla odtrgati oči od niza številk, v katerih je iskala rešitev. Najbolj čudno je bilo tole: vse dotlej je jedla ko ptiček, tiste dni pa je naenkrat pokazala neznansko strast do hrane in še posebej do pijače. Včasih je šla zvečer mimo mene, v spalnico, zanašalo jo je in zaudarjala je po žganju. Mislim, da je precej rešila: kar se je pač rešiti dalo, saj do konca ni popustila. Ostali sva v hiši in celo kuharica je ostala pri naju. Jaz pa sem mislila na očeta. Ljubila sem ga; ne bojim se te besede, živela sem v nekakšnih omedlevičnih sanjah. Vse noči sem ga klicala, podnevi je njegova senca tudi hodila za mano, a sem stiskala zobe, ker nisem več razumela sveta, ker sem mislila, da bo vsaka beseda, ki jo bom izrekla, smešna in približna... Nekega večera sem pre-stregla mamo pri veznih vratih. Gledala je mimo mene, kakor bi se nečesa sramovala, in menda ji tudi jaz nisem gledala v oči, temveč v telo, ki se je bilo zadnji čas napihnilo. Govorila sem zadihano, skoraj ihtasto, v kratkih stavkih sem zahtevala pojasnilo, komu na ljubo je oče odšel, kdo ga je odgnal, kam je šel, kje je. Mama se je zasukala proti vrtu. >Oče ima zdaj veliko hčerk,« je rekla suhoparno. »Odšel je, ker je sam tako hotel, nihče mu ni ukazal, naj gre. Ni mi znano, ali se bo vrnil ali ne. Mi moramo živeti.« Morda sem vzkliknila, da vendar ne moremo brez njega ... »Lahko!« je odvrnila. Odtrgala se je z mesta in šla na vrt, precej daleč, do nekega golega drevesa. Nikoli nisem nikogar tako sovražila. Pohitela sem v njeno sobo, do pisalnika, pokritega s trgovskimi knjigami in papirji, in takoj našla, kar sem iskala: listič z očetovim naslovom je ležal zraven tintnika. Potem sem šla tudi sama na vrt. Počasi sem se ji bližala. Vso stisko svojega srca sem gnetla v žaljivke, ki sem jih hotela stresti vanjo. Pršilo je, in ker je bila trava mokra, me ni slišala. S postaje je svetila obločnica in tako sem razločila vsaj njen obris: naslanjala se je na drevo in polglasno prepevala Azucenino arijo. La-la-la-la-lala. Spominjam se, da sem v hipu razumela, prvič v življenju, kako lahko pesem pokriva tegobe in misli, ki se sučejo v krogu. Rekla sem ji, da bom šla k očetu v Karlovac. Cula sem, kako je kratko vzkliknila, obrnila pa se ni. »A tako...?« je potlej vprašala. »A tako...« Ni mi branila, dejala je celo, naj gre vsak človek do kraja, četudi je otrok, dobila bom denar za pot. Ali mi je bilo takrat tesno pri srcu? Najbrže... ne, prav gotovo! Svet se mi je zdel podoben mračnemu vrtu, deževnemu večeru, postaji z obločnico v megli, Azucenini ariji, ki je tako neumno zagatna prav zato, ker poplesuje in se ziblje. »Vrnila se boš. Ne bom ti očitala,« je rekla mama. Prihodnje jutro sem šla na prvi vlak. Nihče me ni spremil, tudi potovalno torbo sem si sama pripravila. Vročica me je 12* 499 stresala, to je bil ogenj iz ljubezni, tesnoba, ki se je zbirala v meni vse noči, ko sem ga klicala, in vse dni, ko sem skrivala njegovo ime. Deževalo je... Ali ti pripovedujem preveč na drobno? Te dolgočasim? — Zakaj si me to vprašala, Ana? Stokrat sem ti rekel, da bi hotel vedeti vse. — Se eno vprašanje... Komu sem takrat napravila krivico? — Krivico? — Prav gotovo! Pustila sem mamo samo, da bi oče ne bil sam. — Krog. — Ja. Seveda. Deževalo je ... (Imela sem dežniček, ki mi ga je bil kupil na velesejmu v Zagrebu.) Na listku je bil naslov neke kavarne, spraševala sem ljudi in spominjam se, da so me začudeno ogledovali. Nazadnje sem našla dvonadstropno hišo, toda lokal je bil zaprt, okna pa zagrnjena. Zraven vrat je pisalo, da delajo zvečer; tam je tudi viselo nekaj slik: čembalist in štiri gospodične v satenastih oblekah, z bobenčki v rokah. Kje naj pridem v hišo? Našla sem stranska vrata in se zmuznila na dvorišče. Čisto natanko še vidim tisti prostor, v dežju, pod nizkimi oblaki. Sodi trohnijo pod lopo, miza odbija kaplje, umivalnik iz železa rjavi v nekem kotu, zidovi so polni lis in porisani, odtok stežka požira vodo, lonec z asparagusom zastavlja pot v pissoir, v prvem nadstropju je hodnik s straniščem in vrata stranišča se pozibavajo v prepihu. Iz prvega nadstropja se je oglašalo petje. »Razbila se časa« ... Ozirala sem se naokrog, če bom našla koga, ki me bo povedel naprej, saj sem bila trdno odločena, da ne popustim. Naenkrat sem zaslišala očetov glas. Lica so mi zagorela od krvi. Stopila sem skozi nizka vrata na hodnik, ki ga je na koncu zastirala klobuče-vinasta zavesa; pred to zaveso sem se ustavila. Stene hodnika so bile poslikane z zlatimi palmami, dišalo je po olju in po kavi. Za ped sem odstrla zastor in ugledala očeta. Igral je karte, poleg njega so bili za mizo še trije ljudje: dva oficirja in dolgin s polizanimi lasmi. Drugače je bila kavarna prazna, le na podiju, zraven stojala za note, je sedela neka ženska in si krpala nogavico. Zavese so prepuščale motno luč... Vprašal me boš, ali me je prizadelo... Ni me prizadelo, kajti svet, ki sem se znašla v njem, me je privlačil. Skrivnosti so me obdajale. Oče je sedel sredi skrivnosti, in ker sem ga ljubila, se mi je zdelo, da je njihov kralj. Ljubila sem ga vročično, zavoljo neprespane noči, zaradi hrepenenja, ki je tako dolgo trajalo. Kaj je ostalo spominu? Duh po pijači in olju za pod, hladni vonj cigaretnega dima, palme, bleščanje epolet... Oče je sedel tako, da mi je kazal hrbet. Niti dihnila nisem na glas, bala sem se, da bi ga zmotila. ¦— Ne boš nadaljevala? 500 — Bom... — Kaj je bilo potlej? — Končali so igro. Oficirja sta pobrala denar. Vse. — Kakšno igro so igrali? — Saj sem bila še otrok ... — Res. — Oče je zložil karte in se ozrl naokrog. Takrat sem šele opazila... — Ali ti je neprijetno ...? — Bil je pijan. Do kraja pijan. Veličastno pijan. — Ali prej nisi...? — Nisem. Saj sem ti povedala, da je sedel s hrbtom proti meni. Ko se je obrnil, sem videla, da ima oči kalne in da se mu pogled kotali preko predmetov in jih sploh ne zaznava. Zamahoval je z roko, polizanec, ki je najbrž igral z njegovim denarjem, mu je šepetal v uho, a brez uspeha. Šele takrat, vidiš, me je postalo strah. Pravili so mi, da se psi bojijo lastnih gospodarjev, če jih vidijo pijane. Božanstvo nima ravnotežja... Božanstvo je ob red... Na božanstvo se ni več zanesti... Tiho sem se stisnila k steni in čakala, čeprav nisem vedela, kaj se bo zgodilo in kako se bo razpletlo. — Ubogi otrok!... — Nikar ne skušaj napraviti iz mene junakinje omledne povesti! Nikar, prosim! — Pa vendar... — Saj vem: detece išče očeta pijanca... Ne! Groza nas včasih privlači. Ali veš, kakšna je bila tista kavarna? — Dosti sem jih videl. Točilnica z medeninasto posodo in barometrom; blagajničarka si z lasnico brska po ušesih; sedeži pri oknu so plišasti; na sredi stojijo mizice z nogo iz železa. Zrcala imajo pozlačene gipsaste okvire, obrnjena so proti oknom in so podnevi mrtva. — Blagajničarke ni bilo, saj sem povedala, da je bil lokal zaprt. Ženska, ki je sedela na podiju za godbo, je odložila nogavico in iglo. Lase je imela spete vrhu glave. Svetloba je prihajala od strani in skoz zastore, tako da se je zdel njen obraz sestavljen iz neštetih motnih ploskev. Ali sem že povedala, da je bila oblečena v haljo iz flanele? Nekaj je rekla, a se ne spominjam, kaj. Njene svetle, malce izbuljene oči so oklepale kvartopirce. — In oni... oče...? — Oficirja sta vstala. Eden od njiju, čokat rdečelasec, ki ga vidim tako natanko, kot bi imela njegovo sliko pred nosom, se je sprehodil do zrcala, da si uredi lase. Potlej je šel k ženski. Iz šopa bankovcev je izvlekel stotak in ji ga zataknil v izrez halje. Spominjam se, kako je 501 rekel: »Pour vous, madame! Pazi, da ti ne zdrkne prenizko: spodaj je eno črno brezno, ki vse požre!« Ženska mu je pokazala zobe, mogoče s prijaznostjo, mogoče zajedljivo, oče pa je skušal planiti pokonci, a mu ni uspelo, ker sta ga pijanost in polizanec tiščala k stolu. Drugi oficir se je zasmejal. Potem sta šla. Šla sta mimo mene, ki sem se stiskala v kot pri zavesi. Nista me opazila. Zadrževala sem dih. Dišala sta po tobaku, po konjaku in po usnju. — Si se oglasila? — Nisem mogla. — Tista ženska... — Bila je lastnica lokala, to sem spoznala pozneje. Nekaj časa so bili vsi trije tiho. Dež je šumel, s ceste je bilo semtam slišati korake. Oče se je obešal nad mizo, pesti so se mu tresle, nazadnje je vrisnil: »Ruža! Ruža! Vprašam te pred bogom: čemu je to podobno?! Slišala si!« Ženska je ostala mirna. »Videla,« je rekla. »Videla, slišala, natanko.« Oče je hropel: »Svinje! Fuj! Škornjarji! Konjski hlapci! Svinje! Ruža, mene so poznali od Zagreba do Sarajeva, mene so spoštovali od Osijeka do Splita!... To je znano, to je splošno znano, vsi vejo!« — »Znano.« — Ženska ga je nepremično gledala. Nato spet oče: »Ruža, jaz sem imel celo dolino pod sabo!« — »Pravijo...« — »Žage!« — »Pravijo...« — »Gozdove!« — »Vem!« — »Hiše!« — »Imel!« — »Avto!« — »Imel...« — »Elektrarno!« — »Imel...« — »Pili so pri meni, pasli so si trebuhe, kozlali so v mojem vrtu, njihove ženske so mi ponujale svojo...« Polizanec je vstal, stopil k točilnici in si natočil nov kozarec žganja, ženska pa je še kar nepremično sedela na podiju in gledala v očeta. Naenkrat se je nagnila naprej in ga udarila s kratkim smehom: »Komu boš pa zapustil, Tomo?« Oče je s pestmi brodil po mizi. Videla sem ga od strani, če sem sklonila glavo, videla sem, kako je spustil oči v tla, tiste temne oči, ki so me zbujale sredi noči, zmerom in še posebno, odkar je zapustil dom, posle, mamo, mene. »Zakaj?« je vprašal. »Ker se boš kmalu pokončal, Tomo...« »Na!« je udaril z debelim jezikom, a silovito. »Vrnil se bom in jih uničil! Vse! Do kraja!« Vstal je. Držal se je za mizo. Tedaj je vstala tudi ženska in s čudno mešanico surovosti in nežnosti rekla: »Ti si moje veliko črno prase in boš ostal pri meni za zmerom...« Oče je razpel roke in se opotekel proti njej. Prestregla ga je: gotovo je bila zelo močna. Šepetala mu je ob ušesu. Prosila ga je, naj gre v posteljo. Hočeš sliko? ... Objeta se opotekata proti stopnicam, ki iz kavarne vodijo v prvo nadstropje. Njemu se kolče, ona se smeje; potlej se smeje še on in med smehom ponavlja: »Veliko črno prase!... Veliko črno prase!__Tvoje črno prase!...« 502 — Si pobegnila? — Nisem. Polizanec me je odkril za zaveso in me o vsem izprašal. Povedala sem mu, kaj me je prineslo. — Te je nadlegoval? — Ne. Šel je k stopnicam in nekaj klical. — Je prišel oče? — Kje neki! Pojavila se je vila! — Kakšna vila? — Vila tiste hiše. Vila tistega popoldneva. Klop-klop-klop! šolnčki po stopnicah, medeninasti obročki na zavesi zaropotajo, pa je pred menoj. Okoli nje oblak vijolic. — Seveda ... — Nič »seveda«! Kako krasna se mi je zdela! Ali si že videl haljo iz samih rumenih metuljev? — Nisem. — Lase do sredine hrbta? — 2e. — Imela je čudovito kodeljo rumenih las!... Ko je slišala mojo zgodbo, je zakrilila z rokami in oči so se ji napolnile s solzami. Popadla me je in si pritisnila mojo glavo na prsi. Greda vijolic, dišeča, zrahljana trata, sapa iz samih vzdihljajev!... Bila sem čisto iz sebe in sem jo poslušala. — Mlada? — Seveda. — Zgovorna? — Govorila je s pojočim glasom, kakršnega morajo imeti igralke, če hočejo dobiti vlogo Ofelije, Kordelije ali svete Neže. Rekla je, da zdaj ne bi bilo pametno motiti očeta, ker je siromak utrujen, jaz pa imam njo, jaz sem njena sestrica. Polizanec se je izkazal kot pravi moški. Ker mu je velela, naj ne prisluškuje in naj se pobere, je zajedljivo pripomnil: »Krasen vzgojni zavod, Notre Dame, francoske sestre...« Jaz, vidiš, jaz pa sem se res veliko naučila in lepo je bilo. — Kam sta šli? — V prvo nadstropje, v njeno sobo. Ves popoldan sva bili tam. Ce so s stopnic javili »Stranka za gospodično Mimi«, je šla k vratom in zaklicala »Zasedena«. — Mimi ji je bilo ime? — Mimi!... Joj, kako rada bi jo spet srečala, kako rada bi videla, kaj se je zgodilo s tistim prifrknjenim noskom, s tistimi črno obrobljenimi spominčicami, ki so bile njene oči, z nespametno zgovornimi rokami, z našobljenimi ustnicami, med katerimi so stali, malce vsak- 503 sebi, mišji zobki in hiter, hiter jeziček, ki je skakal ko čolnič šivalnega stroja in komaj opazno udarjal ob gornje sekalce, da so morda kakšni ljudje celo rekli — »ta pa seslja...« Potem ko sem odložila plašč, me je posadila na posteljo in me zastavila z blazinami, na katerih so bile uvezene mošeje, kamele, levi, luna, gore in puščava. Na vsak način mi je hotela postreči, a ker sem se branila, mi je znosila cel kup bonbonier. Zaradi velikosti tistih bonbonier se mi zdaj svita, da je bila sestrica Mirni najbolj priljubljena gospodična v zavodu ... Prisedla je. Zunaj je deževalo, a prižgali sva svetilko, bili sva na varnem, rumena luč naju je ločila od neurja. Mirni je znala zgodbe vsake vrste. Zraven okna je visel grad Miramar v okviru iz brezovine, pa mi je povedala, kaj se je primerilo cesarju Maksimilijanu: imenovala ga je kozla in posranca, ker ni ostal pri ženi, marveč se je rajši prepiral z zamorci in Meksikanci, kar mu je nazadnje prineslo zasluženo kazen. Žena je pa le znorela od hudega. Razen Miramara je imela Mirni še nekaj prav zanimivih slik: Mater božjo in Jezuščka med golobčki, podolgasto fotografijo vojne ladje Viribus unitis in podobo, na kateri zamorec od zadaj objema nago, zelo belo žensko. »Z zamorci nisem imela še nikoli nič opravka...« je rekla. »Ali si ti sploh že ...?« Najbrže sem zardela. Gospodična Mirni se je najprvo od srca nasmejala, spominčice so se ji orosile, nato pa se je streznila, dvakrat se je lopnila po ustih in si ukazala: »Drži gobec, Mimi, packa!« — Zares slikovit pogovor!... — Pela mi je tudi. Imela je kitaro. — La Palomo? — Uganil si: La Palomo! — Kako je pela? — Z visokim glasom, ki se je čustveno tresel. — In sesljanje? — Ja, tudi pri petju je malce udarjala z jezikom. Ko je končala, je bila raznežena in mi je povedala, da je nič tako ne gane kakor slovo. »Ali vama je z mamo hudo, ker je vaš stari pri nas?« je vprašala. »Meni!« sem rekla in s sovraštvom pomislila na mamo. Stiskala mi je roke in mi hitela praviti: »Sem prihajajo, če jim gre svet narobe, če so nesrečni. Pri meni ves mesec ni bilo niti enega, ki bi ga kaj ne grizlo. Prvi, recimo: ženska mu je ušla. Drugi: poneveril je v banki in čaka, kdaj ga bojo odkrili. Tretji: otrok mu je umrl. Četrti: prišel je iz aresta. Peti: ne dajo mu fare. (Bil je lep kaplan, a je kašljal in gotovo ne bo dočakal fare...) Samo oficirji niso žalostni...« Potlej sva pili. Moji vili je neki vitez kupil steklenico, ki se mi je videla hudo imenitna. Kakšni novi svetovi so se mi odprli!... Mimi mi je 504 narisala svojega zapeljivca, Mimi mi je pokazala fotografijo gospe, ki naj bi bila njena mati, Mimi mi je nastlala posteljo z odlikovanji pokojnega papana, Mimi mi je pokazala, kako se slačijo sramežljivi moški, kako podoficirji, kako trgovski potniki, Mimi mi je plesala trebušni ples, Mimi se je smejala spominu na nekega muslimanskega božjepotnika, ki jo je prosil, naj se obrije, Mimi je slekla haljo z metulji in mi pokazala pas iz črnih čipk, Mimi je bila čudovita. Nazadnje je poskrbela še za družbo. Šla je na hodnik in priklicala dve dami, ki nista imeli strank. To sta bili Esma in Rozika. Imeni ti že povesta, kakšni sta bili. Esma: zlati obroči v ušesih, lasje na eno oko, smeh se počasi vzdigne in počasi zamre... Rozika: roke z neznansko kratkimi prsti, rdeča lička, hihitanje ... — Ali sta ostali? Ste se skupaj zabavale? —¦ Ostali sta. Imenitno smo se zabavale. — Plesna prireditev? — Zakaj me vse to sprašuješ, moj bog, zakaj ti pripovedujem, zakaj se ti spakujem in zakaj ti ne povem, kako me je ves čas tiščalo v prsih, ker sem prisluškovala, kdaj se bo pojavil oče, pa naj bi bil trezen ali pijan, tisti iz spomina ali tisti, ki sem ga malo prej videla pod stopnicami v objemu debele ženske. Kaj smo počele? Uganjale smo norčije. Plesale smo. Pokazale so mi, kako se pleše lambeth walk. Ali se ga spominjaš? Rozika je prinesla gramofon. Nazadnje se je Mimi domislila inaškarade. Oblekle so me v večerno obleko iz vijoličastega krepdešina, ki je bila ob izrezu pošita z bleščicami, razpletle so mi kite in mi nataknile klobuček s peresom. Dobro se še spominjam, kako so me v plesnem koraku vodile pred zrcalom sem in tja. V navzkrižno osvetljeni ploskvi se mi je prikazovala ptičja podobica, ki sem bila jaz... Oče je prišel, ko se je že zvečerilo. Ne! Najprvo je prišla tista ženska. Slišale smo korake na hodniku in vrata so se odprla, kot bi jih veter odpihnil. Gospodične so otrpnile, meni pa je ostal na obrazu smehljaj, ker ga zavoljo' osuplosti ali strahu nisem mogla razpustiti. Rozika je namignila z glavo proti hodniku in povedala: »Njegova hči« ... »Aha!« je odvrnila ona; nato je ukazala mojim prijateljicam, naj se odstranijo, pa so jo dekleta isti hip ubogala. Mimi je stopala ritensko in oči so se ji polnile s solzami. Ostali sva sami s šefinjo, ki se je naslonila na podboj ter počasi izvlekla cigareto iz žepa na halji. Še zdaj imam v nosu vonj njenega parfuma, premešanega z dimom, še zdaj vidim njene malce izbuljene oči, ki so znale tako dobro uloviti človeka v ris... Vprašala me je, ali sem prišla po očeta. Ko sem pritrdila, se je zasmejala in si pihnila prek dlani, češ: —. nikar si nič ne domišljaj! Zanimalo jo je, kako nam gre doma, pa sem ji povedala. 505 »Ali ste še v hiši?« je potlej vprašala. »Še«, sem odvrnila, »in bomo ostali!« Nato ona. »Te je mama poslala...?« Naglo sem odkimala, ona pa je rekla: »Odloži tistele cape! Dekleta so trapasta... Ustavila bom gramofon. Koliko si stara?« Povedala sem ji. Bolščala je vame in se igrala z nekakšnim nasmehom, a tudi meni je ostal nasmeh, nezavedna grimasa, skoraj krč. Slačila sem se, in ko sem ostala v sami spodnjici, je ženska stopila bliže, se sklonila, da si ogleda čipke, ter polglasno dejala: »Saj ne bo šel s teboj! On j© zdaj tukaj doma, spodobi se, da mu daste mir...« Isti hip sem zaslišala očetove korake na hodniku. Rada bi ti povedala, kako mi je bilo pri srcu, ko sem ga videla stati na pragu tiste sobe... Za njegovim hrbtom sem videla del hodnika, rosna okna, Mimin plašni obraz, svetilko iz litega železa, slišala sem tudi glas pijanca, ki je jokal na dvorišču ... — Rekla si: kako mi je bilo pri srcu.,.? — Tam ni bilo ničesar. Vsa kri mi je odtekla iz srca, mišica se je tresla v praznem, kakor bi visela na nitki. — In oče? — Molčal je. Gledal je proti meni, a vendarle mimo mene. — Sram te je bilo... — Kdo bi vedel, če je bil to sram; bilo je nekakšno topo, sivo čustvo... Nataknila sem obleko, jopico, vse sem natanko zapela, ves čas pa sem izmikala pogled. Ženska mi je podala plašč. Rekla mi je, naj ne pozabim na šal. Bilo je tako tiho, da se je glas dežja iznenada vzdignil in se pritisnil na okna. — Niti besede ni zinil? — Ženski je ukazal, naj gre. To pač! — Je ubogala? — Rekla je: »Iz moje postelje ni še nihče pobegnil.« — In? — Čisto mirno se je pretisnila mimo njega, pregnala dekleta s hodnika in odkorakala po stopnicah v kavarno. — So že odprli? — Ne še. Šla je k šanku. Zdi se mi, da je precej pila. Potlej sem le pogledala očeta. Nikoli ga nisem videla tako natanko: lobanjo, ki je bila nad sencami čez mero obokana, tenka, nezarobljena ušesa, oči, ki so bile videti globoke, a so vendarle tiščale iz obraza, usta z razlitimi robovi, nabrekli vrat, pesti polne žil, in spet usta, na katerih je Bilo celo tisto bore mesa razpokano, peščena usta, zamrla usta, usta brez odločnosti... »Vzemi dežnik!« je rekel. Šla sva po hodniku in po stopnicah v kavarno, kjer je ženska sama slonela na pultu in naju s pogledom spremljala do klobučevinaste zavese. Palme na steni hod- 506 nika so se rahlo svetile. Ko sem bila na dvorišču, se je na mostovžu prikazala Mimi in nekaj klicala, a se nisem obrnila. Skraja sem še hodila hitro, oče za mano... — Si mislila na mamo? — Še ne... Nisem mu ponudila dežnika, slišala sem, da se po-drsava ob steno, stopala sem skoz dež, kakor bi stopala skoz steklo, navzlic mraku sem videla reklamne table, prav takrat so se mi zapičile v spomin in jih imam za znamenja nekega lasa: Schichtov jelen, Franckov mlinček, Singerjev stroj ... Ljudi skoraj nisem videla. Dež je dišal po dimu in po mokri ruši. Zato sem se domislila našega vrta in mame pod drevesom. Vsilile so se mi tudi starejše slike: povsod je bil o n zraven. Saj sem ti pripovedovala o gozdu ... In zdaj o n ne pomeni ničesar več__Zaradi njega tudi tiste podobe niso več resnične. Vse je zelo prazno. Iz gostiln so se oglašali pijanci... — Šla sta na postajo? — Kam pa naj bi šla? Znala sem pot. Na nekem križišču me je poklical; ustavila sem se, toda obrnila se nisem. Stal mi je za hrbtom in'se otepal dežja. Nato me je vprašal: »Ali mama joka, Ana?« »Ne!« sem rekla. »Mogoče, kadar je sama...?« »Nikoli!« Cula sem, da težko diha. Naslednje vprašanje je izrekel še tise: »Rešila je hišo?« Prikimala sem; morda sem tisti trenutek pričakovala odrešilno besedo, spominjam se, da sem se tresla spričo njegove bližine. »Ali si ponosna na mamo?« Nisem mu odgovorila, on pa se je razvnel in me šepetaje prosil, naj se kdaj ponoči prikradem k maminim vratom in naj poslušam, ali joče, in če joče, naj se pogovorim z njo. Togotno sem mu zatrdila, da se nikoli ne joče. Tedaj se je možaku utrgal vzdihijaj. »Jaz pa veliko, Ana,« je šepnil, »zelo veliko. Jaz sem žrtev!« Sunkoma sem se obrnila. Visel je nad mano, težak, črn, solze so se mu trkljale po licih in se zlivale v odprta usta, a iz teh ust je prihajala sapa, ki je zaudarjala po postanem žganju in sveže kuhanem mizarskem kleju. Zaprla sem dežnik in se umaknila. Potlej sem zbežala. — Bežala si pred njim? — Strah me je bilo. Bala sem se. Tekla sem, kot bi mi šlo za življenje. — Je šel za teboj? — Je. Do postaje. — Te je našel? — Ne. Skrila sem se mu na stranišču. Opazovala sem ga izza vrat. Bil je premočen in se je tresel. Potem je odšel. Moj vlak je odhajal ob devetih in petnajst. 507