UČITELJI PRIPRAVNIKIIN NJIHOV POLOŽAJ Najbolj smo prizadeti maturantje iz 1. 1931. Učitelji pripravniki smo z zadoščenjem pozdravili novo rubriko, ki jo je otvoril »Učiteljski tovariš«, v kateri bomo lahko pisali in objavljali težko stališče, ki ga zavzemamo med našimi prosvetnimi, kulturnimi in nacionalnimi delavci na vasi. Položaj za nas pripravnike je bodisi iz materialnega ozira, bodisi glede na položaj, ki ga zavzemamo v ljudski _oli, izredno neugoden. Naše plače 912,75 din ne dosezajo eksistenčnega minimuma in ni čudno, da se mora mlad, idealcn in delaven človek zadolževati in da mu potem ti »potrebni« dolgovi grenijo življenje in mu celo jemljejo čast. Materialno slabo situirani učitelj pripravnik se tudi na noben način ne more naprej izobraževati, ker nima sredstev za nabavo dragih knjig, iz knjižnic v mestu si jih ne more izposojevati, ker ne more tja, podeželske učiteljske knjižnice pa nimajo najnovejših pedagoških, socioloških, gospodarskih in drugih knjig. Da omenim še eno dejstvo, ki marsikaterega učitelja pripravnika tlači, to je dejstvo, da se najdejo posamezni šolski upravitelji, ki smatrajo učitelja pripravnika kot človeka, ki pač ni uradnik in je pač pripravnik ter kot tak ne more uživati onega ugleda kakor pa učitelj, ki je že prišel v uradniško skupino. Taka naziranja gotovih šolskih upraviteljev, ki to naziranje kažejo povsod, bodisi pri konferencah, bodisi v občevanju z učitelji pripravniki itd., odtujujejo učiteljstvo od svojega šefa, ki bi mu moral biti prav za prav pravi svetovalec, ne pa gledati nanj z nekih vzvišenih šefovskih vidikov. Da preidem na temo, o kateri nameravam pisati. Maturantje iz 1. 1931. smo delali prvi peti letnik. 2e s tem so nas prikrajšali za eno leto. ker nas je zadevni zakon zajel tik pred maturo. Ne bom opisoval ogorčenja, ki je bilo takrat na učiteljišču, ko so nam podaljšali študij, že tik pred kruhom, ampak naj omenim le to, da so nam obljubili, da bomo po končanem V. letniku dobili takoj službe. To nas je sicer malo potolažilo, kljub temu, da smo bili prepričani, da nam V. letnik ne bo mnogo nudil, ker zanj še takrat ni bilo podrobnega učnega načrta. Tavali smo, učili se iilozofije, a bilo je premalo prakse, posebno kar se tiče prakse za nižje organizirane šole. To ise je videlo potem, ko smo bili komaj 1. 1934. nameščeni, skoraj vsi na nižje organiziranih šolah in je trajalo precej časa, da smo se znašli. Čakali smo torej, kljub obljubi, da bomo nameščeni takoj, polna 3 leta in še več. Bil je to že drugi udarec, ki nas je zadel v živo in nam zagrenil eksistenco in tudi vse veselje. Drugi tovariši, ki so končali učiteljišče za nami, to je v 1. 1932., 1933., in nekateri celo iz 1. 1934. so bili z nami vred nameščeni. In danes lahko, po skoraj 6 letih službe, mirno trdimo, da nas je še več kot polovica iz 1. 1931. pripravnikov, dočim. je marsikdo od onih, ki so za nami dovršili študije, že preveden v isto željno čakajočo uradniško skupino, ki po mišljenju nekaterih napravi komaj učitelja popolnega. So celo primeri, da je tovariš, ki je maturiral 1. 1935., preveden, dočim čaka na prevedbo še mnogo starejših, posebno še iz 1. 1931. To je tretji udarec, ki smo ga doživeli, in ne vemo, kako dolgo bomo še čakali, da se naš pripravniški položaj izboljša. Ni torej čudno, da je učitelj pripravnik zagrenjen, a ni zagrenjen po lastni, ampak po drugi krivdi. K. V.