1022
Pesmi
Zlatka Obid Lokatos
BEETHOVNOVO    golo, zabodeno, kri mrzli —
MORJE    plitvino koplje jedkanina straha: slišiš ljubljenje s smrtjo, trep zemljate žetve v očeh, šum temin v golovju dneva?
v vse vsega — razgaljena.
k lasem položeni, z nohti odeti
nečistega vina dolij,
s senčilom podpri portret,
v polteni ten ovij:
o, mati! v brezčutje zamami!
slišiš, selivke pojo septembru, pomladna se zdi trgatev: vrnitve pred odhodom. — sežejo za kruhom v pozdravu za vinom v poljubu po sebe.
1023                                                                                                                                    Pesmi
golo, zabodeno, dolbe v sredico morja, z valovjem se zasipa življenje korenini, kot pesem ptico.
LESENA LUNA    pogled slepčeve pesmi: skozme presije, da soncu sem senca — luna pred tabo.
v temi sončnat izgriz mesečine, — žgoče, ki v hladilu trepeče, — pripeva stapljanju letnih časov, litini sonca lune in zvezd, pripeva — siju vidnega.
zven od očesa: zadene, in duša nosi telo poleg sebe, med drevesi strelca išče, da v divjad bi umrla luna pred tabo.
kdo, pred skalo za klitjem seže, nabrušen v globino, pod lub zareže: šepeč jablani: naj ugrizne v svoj sad — o, boga bi mu rodila!
kdo, preden jesenina spodnaša — pod stopali vzcveta, vabljiv v barvi snema vrv, v dišečem odpočiva vrat, vabi: pridi, da te objamem, obcvetem, obzorim, v vrh urastem?
kdo, te z ognji v naročjih meče skoz morja, v pepel z objemi rešuje pred smrtjo v vetru? kdo si, kamen vase vržen, v prah razpršljiv, da ne bi bil bolečina.
PEST V ZAPESTNICI
1024
Zlatka Obid
UPODOBITVE    med prahom in prahom so ječe
odprte, — razpete na kost in meso v neznane sledi, v brezpotja pripeta iz vode na vodo, čez zabrisani breg — do prehojenih poti, ki križajo pot — in vodijo: po volčjih sledeh, — da je pot najbolj varna.
a ko se beseda s sliko zagleda, misel spregleda oko. — zrcalna posedaš pred svojimi očmi: pogleduješ za pogledi kjer ostaja zazrto, slediš podobo onstran mesenega ogledala — kjer vabiš ječe razprte k tebi, do zemlje hoditi.
ZA TEMNOCRNIM
s pesmijo
izrezuješ
svoj prostor
iz časa,
s telesom
svojo smrt
iz življenja
in odideš
za temo;
a na koncu barve
počakaš:
brezobličen,
na svetlobel
odsev.
BARVA SIVE BESEDE
v besedi sta se zagledala,
se s poltjo oprijela pogleda,
barvo razpolovila
in vstopila
tja, kjer
sta se srečali smrti
1025
z življenjem v pogledu,
z rokama mrtvih barv besedo
v nebarvo razpolovili in vstopili.
HALEO    v tvoji sobi leži
do črke razbožana pesem luč molče gleda in neka duša briše prah za svojim telesom;
nikogar ni v tej sobi — pa vendar je Ljubljana mesto.
ZEMLJA    do molka razprta beseda IZ ŠKOLJKE    poljublja, s sebe slači
ogledala, dokler ni pred tabo golorojena. in ni je sram izvirnega greha; in kot bi bila nebo si svet prisloni k ušesu in bitju v školjki prisluškuje.
V VOTLINI VODE
znenada ni mogla več teči
za velikim vozom.
v očeh ji je dež potišal v sneg
in kot skalna gora peščine obstane:
brez vodenih dotikov —
v zvezdnato zmrzal drobljiva
sivina, ki znenada ne more brezbarvna
mimo sonca; in kot da se je kamen
nanjo položil, se z brinom in rujem
prerasel, je mavrično zažarela
in utrnila.
Pesmi