GOSPODINJA IN MATI
Leto I942-XX
25. marca
Štev. 13
DOM
Gospodinja je preveč obremenjena
Ko ee zjutraj družina rezide po delu na polje, v tovarno v šolo, oetane gospodinja sama doma Toda njeno razpoloženje je pogostokrat vse prej kakor veselo. In kako tudi nel Miza je vsa polita s kavo, skodelice in lončki so vse povsod, v spalnicah 30 postelje razmetane, obleka leži po vseh kotih, umazani čevlji ležijo pod posteljo. Povsod je, kakor da bi divjal vihar Več ur neumornega dela bo treba, preden »pravi vse spet v rel.
I11 to se ne godi !e včasih, ampak dan za dnem. leto za letom odkar si je ustvarila dom.. V začetku se je jezila, opominjala, celo prosila. Ko je končno «poznala. da vse skupaj nič ne pomaga, se je pač vdala v svojo usodo In molče «e muči dan za dnem, dokler «e ne bo nekega dne pod bremenom zrušila.	•
Ali temu ni moffoče odiomoči? Kio je kriv, da se mora gospodinja tako mučiti, ko za to svoje enolično, neprestano delo niti ne žanje tiobene hvaležnosti, saj se zd: vsem, da pač mora tako biti. V velik: meri je gospodinja temu snma kriva. Sama bi bi'la morala svoje otroke tako vz?o-jiti, da bi jih, ko «o doraščali. počasi pritegnila k delu. Naučiti bi jih bila morala, da bi ne čakali samo, da jim bodo drugi stregli, ampak da morajo tudi sam; drugim pomagati. V poznejših letih je težko posamezniku vcepiti to miselnost.
Otrokom bo v veliko korist in materi bo prihranjenega mnogo truda, če jih bo že v zgodnji mladosti navadila na red in na to, da si bodo znali sami postreči. Ne samo deklice, tudi dečki morajo pomagati materi in jo razbremeniti. In to ne samo včasih, če se jim ravno zljubi, ampnk stalno in po cisto določenem redu. Ne smejo pri tem misliti, da storijo materi kakšno uslugo pač pa, da je to njihova dolžnost. Če bi vsak družinski Član svoje stvari eam pospravil. k<nliko dela bi bilo prihranjenega materi! Saj ni treba mnog*i več časa in truda, da obleko spraviš lepo y omaro, kakor pa, če jo vržeš na stol
ali celo na tla Tudi posteljo je mogoče pospraviti v nekaj minutah. In takšnih malenkosti, ki jih je mogoče opraviti mimogrede, je v hiši vse polno, gospodinji pa vzamejo ogromno časa in jo predčasno izčrpajo.
Za pridne roke
Pletena bluza
Volne potrebuješ za to bluzo 25—30 dekagramov. Pripravi si kroj.
Sprednji del: Nasnuj 101 petljo. Do višine 1.5 cm pleteš izmenoma eno desno obrnjeno in eno levo. Potem začneš delati vzorec: 5 desnih, potem oviješ nitko, enameš naslednjo petijo, ena desna, potem spraviš petljo, ki si jo snela, preko zadnje. Sledi 7 desnih, potem oviješ spet nitko, enameš eno petljo, naslecbijo pleteš desno in spraviš petljo, ki si jo sa-
mo snela, preko le. Potem ponoviš še trikrat po 7 desnih in luknjico. Sledi 15 desnih, naelednji dve pet i ji združiš v eno, potem oviješ, 7 deenih, luknjica, še trikrat po 7 petelj, luknjica in končno še 5 desnih. Naslednja vrsta same leve. Tudi ovito nitko pleteš levo. V vsaki naslednji desni vrsti narediš luknjice za eno petljo bolj na levo, na drugi polovici pa bolj na desno.
V višini 25 cm začneš drugi vzorec: 2 desni, luknjica, 3 desne, luknjica Tako ponavljaš do konca. Druga vrsta same leve. Tudi ovito nitko pleteš tako. Ti dve vrsti ponavljaš še petkrat. Toda luknjice pomakneš v vsaki vrsti na desni strani za eno petljo bolj na levo, na levi polovici pa bolj na deeno. Srednjih 19 petelj pleteš desno. Od višine 25 cm naprej pleteš sprednji kos v dveh delih. Desni polovici dodaš še novih 17 petelj za podlogo, kamor boš prišila gumbe. Naslednjih 12 vrst vzorca delaš luknjice v nasprotni smeri. Glej sliko! Za odprtino pri rokavih snameš najprej na vsaki strani po 6 petelj. potem še 2.
Zadnji del pleteš prav tako kakor sprednjega, le da na zgornjem delu ni treba puščati 19 desnih petelj, kakor spredaj. Vzorec rokavov je enak vzorcu zgornjega dela bluze. Glede oblike je pa ravnaj po kroju.	_	_
Za ovratnik nasnuješ z drobnejšimi pletilkami 106 petelj. Pleteš izmenoma eno desno in eno levo do višine 4 cm. Potem 1 cm z debelejšimi pletilkami. 14
petelj na obeh koncih pleteš še za višino 2 cm Srednjih 78 peteij pa zaključiš, ne da bi pletla naprej. Končane dele sešiješ.
Nasveti za dom
Posodo je treba pomivati v dveh vodah: najprej v sodi. potem pa še v čisti vodi. Marsikatera gospodinja pomiva samo v eni vodi: seveda ni potem nič čudnega, če mora imeti vsak dan novo brisačo za posodo. Nekatere, posebno kmetske gospodinje ugovarjajo, češ da če je soda v vodi, ne morejo pomij porabiti za prašiče. Tudi temu je prav lahko odpo-moči. Vsako posodo, na kateri je še kaj ostankov jedi ali maščobe, splakni s toplo vodo, to porabi za pomije. Potem pomij posodo z vročo vodo, kateri si dodala nekoliko sode, končno pa jO splakni še s čisto vodo, ki pa mora tudi biti vroča, da se posoda prej oeuši in ti je ni treba toliko brisati. Seveda ne sme voda biti tako vroča, da bi porcelanasta posoda v njej razpokala.
Citrono ohraniš, če jo vržeš v kozarec vode in vodo veak dan menjaš. — Ali pa jo položiš z narezano stranjo na krožnik, kjer je nekoliko kisa.
Če so vložena jajca postala neokusna, jih lahko popraviš na sledeči način: Mrzlo vodo pobarvaš precej temno s kalijevim hipermanganom; vanjo daš jajca in jih pustiš tam 5—6 minut Potem jih vzameš ven ter. osušiš, deneš v košaro in postaviš na odorto okno na sonce. Jajca morajo ležati drugo poleg drugega, ne pa drugo vrh drugega. Vsak dan jih enkrat obrni. Drugi dan jih deni v to vodo in potem spet na sonce. Tako ponavljaj skozi 8 dni. Jajca bodo spet dobra kakor sveža.
Če ima mleko neprijeten duh ali slab okus, je vzrok največkrat pomanjkanje snage pri molži. Mlečna živina mora imeti euho in snažno ležišče. Pred molžo je treba vime oprati z mlačno vodo in obrisati s snažno bsisačo. Tudi golido je treba vsakokrat po uporabi skrbno pomiti z vročo vodo in sodo. Sme se uporabljati le za molžo in za nič drugega. Kdor molze, si mora pred molžo umiti roke z mlačno vodo in obrisati s čisto brisačo. Nobeno hranilo ni tako občutljivo, kar se tiče snažnosti, kakor mleko.
Oljnate slike se najlepše očistijo z gobo, namočeno v topli vodi. — Pozlačene okvirje pereš z mrzli milnici in potem drgneš z mehko volneno krpo. Razne druge okvirje čistiš z oljem in vato. Če so okvirji umazani od muh, jih drgneš s čebulo, potem še e sukneno krpo.

Telesno perilo.
Včasih in dandanes
Telesno perilo, ki ga nosimo neposredno na koži, je lahko barvasto ali čisto belo. Konec prejšnjega stoletja so nekatere države prepovedale tovarnam izdelovati barvasto blago za perjlo, ker so tedaj barvali blago z barvami, ki so imele škodljive primesi, na primer arzenik, kar je mnogokrat povzročilo težke kožne bolezni ali celo za-strupljenja. Danes je seveda kemija tako napredovala, da je tudi barve napravila neškodljive, predvsem pa je tudi način barvanja izboljšan, tako da blago za perilo navadno ne gubi barve pri pranju. Zato je danes barvasto perilo spet močno priljubljeno. Tako nosimo srajce in spodnje hlače v vseh mogočih barvnih vzorcih. Splošno mnenje je, da ee barvasto perilo manj uma-že, kakor belo. Resnica pa je, da se prav toliko umaže kakor belo, le da se umaza--nija na barvi manj opazi. Zato naj tisti, ki nosi barvasto perilo, nikar ne misli, da ga je treba manjk rat prati ko belo.
Iz kakšnega blaga naj bo telesno perilo? Volna, svila, platno ali bombaževina? Zdravstveni razlogi govore najbolj za platno, kajti dokazano je, da platno najmanj sprejema razne bacile vase. Deloma ima to lastnost tudi še bombaževina, a najmanj primerna je v tem oziru flanela, ki je nekako na sredi med bombažem in volno, in pleteno triko perilo. Volna je ugodna pozimi, ker nas najbolj obvaruje mraza, a poleti je priporočljiva tistim, ki se mnogo pote. Sicer ni navada poleti nositi volnene srajce, a dobe se posebno lahke, le za poleti redko pletene volnene tkanine, le dražje so ko bombaževinaste.
Svoj čas je bilo pri višjih slojih v modi le spodnje perilo iz prav tankega belega, pristnega platna, a kmetje so nosili srajce in spodnjice iz grobega, beljenega platna. Danes, ko platna ne dobiš, oziroma je za večino ljudi predrago, nosimo perilo iz bombaževine in triko blaga ter umetne svile, ki je ali belo ali barvano. Najbolj priljubljeno je dnevno telesno perilo iz triko blaga v raznih barvah, zlasti pri ženskah, medtem ko je moško perilo bolj v enotni, oziroma beli barvi. Nočne srajce pa so pozimi iz flanele. ki je toplejša, a poleti iz raznih bombaževinastih snovi.
Kolikokrat moramo menjati telesno perilo? Navadno enkrat na teden, in sicer v soboto. Ob sobotah zvečer imamo več časa, da se pošteno umijemo in si pripravimo sveže perilo za nedeljo zjutraj. Ta lepa navada, preobleči se v soboto, oziroma nedeljo zjutraj, je pa tudi nastala iz prvotnega namena, da na duhu in telesu snažni nreživimo Gospodov dan.
Razen enkrat v tednu se moramo po potrebi preobleči tudi med tednom, če smo se pri delu zelo umazali ali pa če smo prišli od dežja ali pota premočeni domov. Nič ni bolj nezdravo, kakor v prepotenem perilu hoditi okrog ali celo pri miru sedeti. Ne samo da si lahko nalezemo lep prehlad, tudi perilu pot močno škoduje, ker razkraja tkivo. Prepotenega perila ne smemo posušiti in spet obleči, ampak ga moramo, če je drugače čisto, vsaj v mlačni vodi ožeti in v mrzli izplakniti, da izperemo pot.
Naše babice in stare tete nosijo še po več, okrog pasu gosto nabranih spodnjih kril. Navadno eno iz lažjega, drugo iz težjega blaga. Pozimi rade nosijo spodnjice iz težke rdeče ali temnomodre flanele. Seveda so te spodnjice dolge kakor gornje krilo, navadno do peta. Pri narodnih nošah pa imajo žene in dekleta bele spodnjice iz tenkega domačega platna ali bele kote-nine z bogato okrašenimi robovi iz ožjih ali širših čipk. Ta krila so morala biti evoj-čas trdo naškrobana in so bila za spoznanje daljša od vrhnjega, da so se pri vsakem koraku in okretu morale videti čipke, ko je nositeljica dobesedno >šumela< mimo občudujočih gledalcev.
Namesto srajce stare ženske po kmetih še nosijo »ošpeteljne« ali nekakšne spodnje jopice v obliki bluze, ki je gosto nabrana okrog vratu in se zapenja le pri vratu z enim ali dvema gumboma. Dolgi rokavi so gladki in ožji, le za narodno nošo široki in gosto nagubani okrog zapestja ter okrašeni s čipkami.
Tako perilo ni niti več praktično niti zdravo. S predolgimi krili so ženske pometale ves prah in blato, posebno kadar so morale hoditi po stopnicah. Ob deževnem vremenu je lahko samo enkrat oblekla čisto spodnje krilo in že je bilo vse blatno in zamazano, ko se je vrnila. Ker pa za pranje vsak dan ni časa, si lahko mislimo, koliko nesnage se je v več tednih nabralo. Spodnja krila so ženske že zato menjavale le v daljših razdobjih, ker je bilo dosti več dela z njimi, kakor z današnjim lahkim in kratkim perilom, zlasti še, če je bilo treba krila naškrobati. Tako sem nekoč brala o ženski (pa ne iz naših krajev), da je za svojo narodno nošo potrebovala dvanajst spodnjih kril, ki jih je oprala le na vsakih reci in piši petnajst let!
Tudi z zdravstvene strani niso taka spodnja krila preveč umestna, ker so se ženske le prerade preveč pritegovale okrog pasu, kar pa je sila nezdravo za notranje dele telesa.
P6RUTNINA
Opravki za danes in jutri
Zdaj je Jas. Kdor si hoče priskrbeti jar-čic, ki bodo v jeseni začele nesti, ko bodo stare kure prenehale, mora nasaditi kokljam v marcu in aprilu. Kdor ima res odlične nesnice in preizkušenega petelina, naj podloži njihova jajca sedaj v zgodnči spomladi in naj ne čaka na poznejši čas. Ako pa vaše kokoši slabo nesejo, morda samo do 120 jajc na leto, je bolje, da kupite valilna jajca pri priznanih perutninarjih odnosno v kakem kokošjerejskem selekcijskem središču, kjer vzrejajo dobre, čistokrvne plemenske kokoši. Valilna jajca rjavih štajerk, ki so za kmečke razmere najboljše gospodarske kokoši, dobite po znižani ceni pri kmetijskem oddelku Visokega komisariata. Seveda je treba jajca pravočasno naročiti pri občini.
Jajca za valjenje. Valilna jajca morajo biti sveža, t, j. ne nad 14 dni stara. Čim bolj sveža so, tem zanesljivejši je valilni uspeh. Jajca, ki ste si jih nabavili od drugod, morate prenesti previdno domov. Nikakor ■e ne smejo na vožnji pretresti, ker se s «tresenjem potrgajo vezi, ki drže rumenjak v sredini jajca. Preden iih nasadite, morajo Vsaj en dan mirovati. Jaica domačih nesnic označite г datumom, kdaj so bila znesena ter jih shranite na hladnem in ne presuhem prostoru. Vsak dan jih ie treba obrniti. Valilna jajca ne smejo biti preveč podolgovata, pa tudi ne preveč okrogla. Biti morajo 60—63 g težka, čista in brez najmanjših razpok. Njih lupina mora biti popolnoma gladka in bela (pri štajerkah). Jajca 6 hrapavo in obročkasto lupino, predrobna odnosno izredno debela (ki imajo največkrat 2 rumenjaka) niso za nasad. Tudi onesnaženih jaic ne kaže podkladati. Umivati jih namreč ne smemo, da ne uničimo fine voščene plasti, ki obdaja jajce.
Zanesljive koklje. S kokljami je v tem času velik križ. Ko jih ne bomo potrebovali, jih bo na pretek. Zdaj pa jih je težko dobiti. Mlade kokoši niso preveč zanesljive va-lilke. Ako je le mogoče, nasadimo le starejšim živalim, ki so se že v prejšnjih letih odlikovale kot zanesljive matere. Koklia, ki namerava obsedeti, poseda v gnezdu in našopiri perje, če ee ji približamo, in ako io dvignemo z gnezda, ga zopet kmalu poišče. Kdor pa ima puro, io lahko vsak čas prisili sedeti, dokler seveda sama ne nosi. Puro položimo na gnezdo, v katerega dene-mo 3—5 jajc, nakar poveznemo nanîo košaro tako nizko, da je prisiliena sedeti na jajcih. Vsako drugo jutro io dvignemo, da se nasiti, napije in otrebi. Po 4 do 5 dneh že
lahko spoznamo, ako namerava obsedeti. Nato ji odvzamemo jajca in ji podložimo prava valilna. Lahko nasadimo kokošja (22 do 25), račja (15—18), purina (16—18) ali pa gosja jajca (10—12). Pura vztrajno in rada vali. Tudi nam vali dvakrat in tudi večkrat zaporedoma. Boljše valilke ko enoletne mladice, so dvo- in večletne pure. V krajih, kjer imajo volilni stroj, oddamo valilna jajca v valjenje in piščance izročimo v varstvo k o p u n.u , ki je kaj zanesljiv vodnik kurjega naraščaja in rad prevzame materinske dolžnosti. Zvečer mu podtaknemo 3—4 enodnevne piščance, zjutraj pa še druge. Prav nič se nam ni treba bati, da jih bo zapustil.
Gnezdo in prostor. Gnezdo uredimo v bolj mračnem in skritem prostoru, kjer vlada mir in kamor ne prihajajo druge kokoši, pa tudi ne mačke in podgane. Enakomerno topla in ne premrzla klet ali kak drug miren prostor v pritličju je najprimernejši prostor za valilko. Gnezdo uredimo kar na tleh. Biti mora dovolj veliko, vsej 40X40 cm. Ako so tla betonska ali lesena, položimo nanje kos travnate ruše, nato praprot, ki odganja mrčes in po vrhu kratko čisto slamo ali seno. Gnezdo obdamo z zidaki ali lesenim obodom. Prava koklja si bo gnezdo še sama popolnoma uredila. Preden jo nasadimo, se prepričaimo, če nima morda mrčesa. V tem primeru ji potresemo med perje prašek proti mrčesu. V toplem gnezdu se namreč silno razmnožijo pršice in kurje uši, ki valilko silno nadlegujejo, da večkrat predčasno zapusti gnezdo. Koklji podložimo do 15 kokošjih jajc. Ako je žival večja in vreme toplo, pa tudi več.
Nega In krmljenje koklfe. Kokljo moramo redno vsak dan ob določeni uri — najbolje opoldne — previdno dvigniti z gnezda in nakrmiti. Tudi jo odnesemo iz kleti na prosto, kjer se najé, napije in otrebi. Nekateri polože posodico e hrano koklji pred gnezdo, kar pa ni priporočljivo, ker mora koklja vsak dan k ure, poleti pa celo % ure z gnezda. Jajca se moraio namreč vsak dan nekoliko ohladiti. Koklje krmimo samo z zrnjem (koruzo). Mehka hrana povzroča mehko blato in zato koklja večkrat onesnaži jajca v gnezdu. Piti ji damo čisto vodo. Tudi jI poskrbite prašno kopel, kamor se koklia naiprej zateče, ko jo spustimo na prosto. Kdor jo lahko spusti na vrt, opazi, da si takoi poišče ob sončni steni gredico in se v rahli zemlji okoplie. Medtem ko je koklia na prostem, pregledamo gnerdo in iejca ter odstranimo event. nesnago. V primeru, da ie kakšno jajce onesnaženo, ga obrišemo s su-
10Ï
ho krpo, strjeno blato pa previdno odstranimo v topli vodi, nakar položimo ie mokro jajce zopet v gnezdo.
Čez teden dni. 7. don valjenja pregledamo jajca v temnem prostoru proti luči, da se prepričamo, ali so oplojena ali ne. Ker bi se iz neoplojenih jajc itak nič ne izvalilo, jih seveda odstranimo in še lahko uporabimo v kuhinji odnosno pokrmimo kuram. Ako smo podložili dvema kokljama, in smo našli pri pregledu večje število neoplojenih jajc, združimo oplojena pod eno kokljo, drugi pa podložimo sveža valilna jajca. Ta prvi pregled je nujno potreben in ga kaj lahko izvršimo. Petrolejko ali električno žarnico obdamo s črnim papirjem ali z lepenko, izre-žemo v sredini luknjo, nekoliko manjšo kot je jajce, nakar pogledamo posamezno jajce proti luči. Neoplojeno jajce je povsem prosojno kot sveže, rçri oplojenem pa opazimo temno liso in pri zelo močni luči event. tudi krvne žilice, ki se razpletajo na vse strani Neoplojena jajca moramo odstraniti tudi zaradi tega, ker se začne v njih vsebina razkrajati in gniti. Gnijoče jajce pa lahko okuži še ostala zdrava in oplojena. Umni pe-rutninar pregleda jajca vdrugič 15. dan. Ta-
krat že lahko spozna, aH je v jajcu zarodek živ ali mrtev. Jajce z živim zarodkom je proti luči pogledano zelo temno, ono z mrtvim pa dokaj svetlejše.
Po 21 dneh. Piščanci se izvalé v 21 dneh. Včasih najdemo pod kokljo nororojenčka že 20. dan, včasi pa se piščanec izvali Sele 22. dan. Ali naj pustimo izvaljene piščance pod kokljo, dokler se ne izvale prav vsi? Ne. Treba jih je kokljl sproti odvzeti in odnesti na topel kraj k štedilniku. Piščance položimo v lonec s perjem ali pa v škatlo. Ako bi jih pustili pod kokljo, bi katerega zmasti-la, ker postaja žival nemirna in nestrpna, se v gnezdu prestopa in pri tem kaj lahko zmasti nebogljenčka pod seboj. Nepotrpežlji-va koklja tudi zapusti predčasno gnezdo, ker hoče odpeljati izvaljene piščance na prosto. Seveda ne smemo koklje pri odvzemu piščancev prepogostokrat vznemirjati. Zadostuje, da pregledamo 21. dan zjutraj in event. popoldne, morda še v tretjič proti večeru, in to povsem mirno in previdno, da koklje ne vznemirjamo. Pri tem opravilu odstranimo z gnezda prazne lupine. Piščancem ne damo 36 ur po izvaljenju nobene hrane niti pijače. — Podrožniški.
Domači vrt
Kar hitimo vrtnariti !
Z delom v zelen jadnem vrtu tako dolgo ne moremo začeti, dokler je zemlja mokra, lepljiv« Obdelovanje zemlje ima namen izboljšati, zrahljati jo. V mokrem obdelovana zemlja se sprime v grude, včasih trde ko kamen. Razumljivo je, da rastlina v taki zemlji ne uspeva. Pravilo o obdelovanju v euliem ne velja samo za pomlad, marveč za vse leto; ne samo za štihanje, tudi za okopavenje.
Letos bo — če ne bo še posebnih mo-čav — zemlja sodna za obdelovanje konec tega meseca.
Kdor v jeseni ni preštihal vrta, naj to nemudoma stori Ne pozabi naj podkopati mnogo hlevskega gnoja. Ko je zemlja ravno pograbljena, je treba vrt nanovo razdeliti. Za gredico pustimo 1.20 m prostora, pot računamo tako široko, koiikor nahodimo г nogama vštric — približno 20 cm. Širina gredice — 1 20 m — je najbolj primerna zato, ker se s pota z lahkoto doseže do sredine gredice pri pletju, okopavanju itd. Važno je tudi, da leže gredice letos v drugo smer kakor so ležale lani, to pa zaradi zemlje, ki se pri obdelovanju med letom kolikor toliko zvleče na to ali ono stran m površina vrta tako ni ravna. Razori ali pota med
gredicami so med letom tako rekoč mrtvi,
ker na njih nič ne raste. Če letos vrt raz. delimo prav tako kakor lani, pridejo razori na ista mesta — ta zemlja postane sčasoma preveč slaba. Da to preprečimo, menjamo lego gredic. Pa tudi — vedno enako urejen vrt poetane sčasoma dol» gočasen.
»Ko je vrtna zemlja pripravljena za
posevek, ne sme ostati niti uro prazna!« je vrtnarski rek, ki velja še prav poseb. no za sedanji čas. Zdaj posejemo vse, kar je proti poznim slanam odporno. Od dveh načinov eetve — setev na široko in setev v vrste — je na vrt bolj priporočljiv drugi način, pač zato, ker «ta nletev in okopavanje tako mnogo lažja Tudi seme lažje pokrijemo z zemljo, ker ni tnko raztreseno. Vrste za sejanje zaznamujemo z »žaganjem« zemlje z vrtno vrvico ali z zaznamovan jem vrste ob vrvici s klinom. »Žagamo« zemljo tako, da kdo na vsakem koncu gredice pritiska z klinom vrvico k tlom in jo poteza k sebi in od sebe.
Poleg eetev, omenjenih v zadnji, 11. številki, nss čaka ureditev grede za beluš ali špargelj. Ta letos sicer ne bo še dal pridelkfl — razen lepega zelenja za vaze — vendar se ga izplača gojiti zlasti, ker na gredico, kjer je vsejan, lahko vedno
sadimo vmesne sadeže in je torej prostor dobro izrabljen.
Rabarbara je trajna zelenjadnica. ki jo ta mesec okopi jemo in zagnojimo. Če imamo gredico jagod in je v jeseni nismo ureAili, storimo to zdaj. Rastline razredčimo, prekopljemo zemljo med njimi in jo zagnojimo. Ali pa vse rastline poberimo z grede, gredo preštihajmo ter po-gnojimo in najlepše sadike posadimo v vrste nazaj. .Prav tako preredčimo, okop-tjemo in nagnojimo vse vrste dišavnic.
Ob lepih sončnih dneh ne pozabimo zelenjadne kleti, ki nas je vso zimo za-kladala s sadovi našega vrta. Preglejmo zelen jad, ki je še v njej, gnilo odstranimo in jo porabimo čimprej. Klet pa za par opoldanskih ur odpnmo, da se prezrači.
Od gospodinje je odvisno, ali ie dom !ep. prikupen ah ne. Lep okras hiši so cvetlice, katerih pri spomladanskih delih ne pozabimo. Na prosto lahko že sejemo lepoti'Čni mak. rezedo. kopurinke, lupin"", dišečo grahovico. Zdaj je ča? za sajenje lepotičnega grmičevja in trajnih cvetlic. Če imamo vrtnice, jih obrežimo tako, da pustimo pri vsaki vejici tri očesa.
Lončnice presadimo. Če jih hočemo razmnožiti, narežemo podtakn jence, ki jih vtaknemo v z mivko napolnjen lonček. Tega postavimo med okno. kamor sije sonce. Kdor ljubi cvetje gomoljastih begonij, naj gomolje brž posadi v z zemljo napolnjene lončke. Te naj postavi na
Î>rimerno topel prostor in pridno naj za-iva.
Hitimo z vrtnim delom — že trka mali traven
Kuhinja
Grahova omaka. Posušen grah zberem ie zvečer in ga namočim, drugi dan ga operem, pristavim z mrzlo voao in sku ham do mehkega. Kuhati se mora dobri dve uri. Kuhan grah pretlačim skozi sito in denem na svetlorjavo prežganje, ki sem ga napravila i/ masti, sesekljane čebule, zelenega petršilja in žlice moke. Potem zalijem grah г vodo, v kateri «e je kuhal, pridenem t lovorov list in kuham ♦e 10 minut. Omako lahko okisam ali pa ludi ne.
Leča za prikuho. Lečo zberem že zvečer in jo v mrzli vodi namočim. Da se ►olj zmehča, pridenem vodi žličico jedil-»e sode. Drugi dan lečo operem, pristalim z mrzilo vodo in skuham do mehkega. V kožici razbelim malo masti, zarumenim drobno sesekljano čebulo in stresem lečo z vodo vred na prežganje ter dobro zmešam in pustim še četrt ure vreti. Nazadnje lečo okisam s kisom ali limoninim sokom.
Zeljni zvitki. Zeljnato glavo razdelim
na posamezne liste. Večjim listom pore-žem štoričke. Potem te liste jjoparim z osoljenim kropom in jih pustim pokrite 5 minut stati Potem liste razprostrem po deski in na vsak list namažem žlico ali dve praženega riža. Nadevane tiste zvi-jem skupaj, povežem z nitko, jih prav hitro opečem na obeh straneh na razbeljeni masti. Opečene liste zložim drugega poleg drugega v kožico, polijem z nekaj žlicami kroj>e in pokrile pražim do mehkega. Če je treba, jim med praženjem prilivam po žlici kropa. Klobasice podam s kislo repo o<li s kislim zeljem na mizo.
Krnh s fižolico. Zbrano in oprano fi-
žolico skuham do mehkega. Kuhano fižolico odcedim in pretlačim, kolikor mogoče osušeno. Pretlačenj fižolici primešam precej sesekljane čebule, s soljo strtega češnja, malo paprike ali popra in po kapljicah prilivam žlico ali dve olja. Pridenem tudi lahko malo limoninega soka. Гако pripravljeno zmes namažem na tanke rezine kruha V sedanjem pomanjkanju maščobe mi fižolica nadomešča surovo maslo	/
Pljučna omaka. Mehko kuhana pljuča poberem iz kutiunja in jih s krivim nožem prav drobno sesekljam. Sesekljanje denem na razbeljeno mast ali na surovo mašilo, v katerem sem zarumenila sesekljano čebulo in zelen peteršilj. Po sesek-Ijanju potresem žlico krušnih drobtin, odišavim 7 lovorovim listom in seeskljano limonino lupinico. Potem zalijem jed z juho ali s krompirjevko ali s kropom. Nazadnje okisam s kisom ali z limoninim sokom. Jed mora biti gosta kakor omaka, jed dam na mizo z nezabeljenimi krompirjevimi koščki.
Slaniki. Preden slanike pripravim v jed, jim olupim kožo. jih prerežem podolgem iim odrežem glavo in jim odstranim košči-ce. Tako pripravljene slanike polijem z vodo, da jih pokriva in jih pustim 12 ur stati. Med namakanjem jim enkrat prenovim /vodo.
Slaniki v papirja pečoni. Osnažene in namočene slanike zavijem v papir, katerega sem namočila v olju ali dobro namazala s surovim maslom. Slanike pokladam na pomazano pekačo in jih na precej hudem ognju na obeh straneh zapečem. Na mizo jih podam s kislim zeljem.
Kuhaj s kvasom! Kuha s kvasom je dobra in varčna kuha in to je zdaj še malo znano. Po najnovejših preskusih vsebuje kvas posebne hranilne in zdravilne vrednote, saj ima v sebi beljakovino, maščobo, mineralne soli in vitamina B in D. Kvas lahko uporabljamo takšnega, kakršnega kupimo pri trgovcu, zato ni nobenih težav z njim.
Tonha, ma la Rob nzonka
(Dalje.)
»PeleK«, ki je le »Torek« in mu je ime Kožica
To noč je divjala na otoku huda nevihta in Tonko bi bilo zares strah, če ne bi imela svoje sobice. Tako pa se je počutila povsem varno. Le par-krat se je prebudita, posluhnila v nevihto, ki je divjala zunaj in zopei sladko zaspala.
Ziutraj je vstala. Danes je bil torek in komaj je zmolila in se napravila, je hitela k svojemu koledariu. Zbrisala je številko 3 in namesto nje zarisala 4 in že je imela pravi datum 24. Zraven je še z lepimi črkami narisala TOREK. Pozneje bo delo že nekoliko težje, ko bo treba pisati za datum 30. ali 31.
Včeraj je Tonka delala ves dan. Zalo si je danes privoščila počitnice in je sklenila, da se bo nekoliko sprehodila, da vidi nezgodo, ki jo je nevihta napravila v njenem kraljestvu.
Po tleh je ležalo polno dreves, ki jih je veter podrl. Tonka je bila tega vesela. Iz njih si bo lahko napravila opravo za svoje stanovanje.
Polna načrtov ie nadalievala pol, pa se je mahoma ustavila. Od nekod, prav od blizu, ie zaslišala žalosten glas, kakor bi nekdo tožil.
Za hip se je prestrašita. Pa je bila radovedna, zato se je ozirala, odkod prihaja ječanje. Kmalu se je glas ponovil in Tonka mu je sledila.
Tonka se je približala. Pod drevesom je ležala srnica, samica brez rogov, ki jo je žalostno in prestrašeno gledala. Oči so ji bile solzne, jokala je kakor olrok. Ponoči se je drevo podrlo nanjo. Piednja noga je ranjena in
krvavi. Zapletena je med veje in lijane in se ne more rešiti iz njih.
Tonki se živalca zasmili. Hitro poišče svoj nožič in prereže lijane in veje. To je hitro storjeno, toda živalca še vedno ni prosta. Težko deblo jo pritiska k tlom. Tonka ga poskuša dvigniti, pa je preslaba. Vsede se na mah
poleg srnice, jo boža in razmišlja. Razmišlja in razmišlja, nekako vendar mota iti, saj ne more pustiti uboge živalce, ki jo še vedno gleda z boječimi in trpečimi očmi, da bi žalostno poginila pod drevesom.
Pa se ji posveti dobra misel v glavi. O Tonka je bistre glave, to so |i še v šoli priznali. Vzame nožič in začenja grebsti prst pod srnico in jo odmetavati. Delo je težko, toda čez dve uri je vendarle skopala tolikšno jamico, da je lahko potegnila srnico izpod drevesa.
Božala je ljubko živalco in ji milo govorila — seveda slovensko, ne v srninem jeziku, lega Tonka ni znala — in ji dajala poguma. Pravila ji je, naj le nekoliko potrpi in počaka in je videla, da srnica mirno leži in se ie več ne boji, je urno odbežala, de prinese vse, kar rabi, da živalco obveže.
Na obrežju je poiskala globoKo školjko in jo napolnila z vodo. To je bil njen vrč. Drugo, bolj plitvo, si je pripravila za skledo, svoj žepni robec pa za obvezo. Velik kaklusov trn pa si je pripravila za sponko.
Urno je obvezala živalco in srnica je hvaležno iizala roko svoji bolniški sestri
Tonka je čuiila, da je jezik suh in žgoč, uboga živalca je goloVo žejna. K sreči je bilo v bližini dosii kokosovih orehov. Tonka )e z mujo razbila enega in srna je začudena pokusila nenavadno pijačo, pa ji je bila všeč in žejno je pila.
Tonka je ni hotela pustiti same, zato je sklenila, da bo to noč spala poleg nje.
Cez nekaj dni se je živalca pozdravila. Noga k sreči ni bila zlomljena, lahko je že vstala in šantala za svojo rešiteljico Včasih je tudi že malo poskočila. Tonka se je posmehnila in ji ljubeznivo rekla: »Kakor mala kožica 51, zato te bom tudi za Kožico klicala «
Kožica je bila hvaležna in se je kmalu navezala na svoio gospodarico. Z njeno pomočjo je Tonka odkrila sredi gozda bister studenček, kjer se je lahko po mili volji napila. Zdaj ji ni bito več treba tolči velikih kokosovih orehov, da ie prišla do mleka, ki se ga je bila že naveličala. Kožica ji je tudi ookazar-î neko rastlino, ki jo je Tonka jedla kot solato, brez iesiha in olja seveda, in ji je tako nekoliko spremenila svoj enolični jedilnik, ki je doslej obstajal večinoma le iz banan.
Tonki zdaj ni bilo več dolgčas na
otoku. Imela je tovarišico in prijateljico, ki jo je verno spremljala povsod, kamor je šla. Zato ju pustimo nekoliko skupaj in se ozrimo, kaj delata njen oče in njena mati.
Jokaj'o...
Tonkin oče in mati sta bila zares v ladjici, ki jo je iz dalje gledala njihova hčerka. Ta ladja pa je ostala več dni na morju. (Nadaljevanje Drihodniič.)
Premene
1 2 3 4 5	tuja denarna enota. 1 8 2 5 4 verska knjiga.
3	2 15 4 vihar.
4	5 2 3 1	razpravni dan.
Kegomstni kvadrat
».	n.
								
								
								
								
III.			- »			IV.		
								
								
					1 1			
								
V kvadratih I—IV se berejo iste besede v vsaki vrsti vodoravno in navpično. Besede pomenijo; v 1. kvadratu: 1. morski sesalec, 2. židovski učitelj, 3. gora na Koroškem, 4. velika občina na Gorenjskem. V II. kvadratu: 1. slovenska reka, 2. svetopisemska oseba, 3. ječa (stara beseda). 4. država v Aziji. V III. kvadratu: 1. ladja Argonavtov, 2. barva, 3. ciza (tudi nap-ava v hlev«), 4. domača žival. V IV. kvadratu; 1. sveta žival starih Egip-čnnov, 2- del Carigrada, 3. planota v Aziji, 4. reka v Bosni. V V. kvadratu: 1. vrsta vrbe, 2. dvokolesni voz (tujka), 3. žuželka; navpično pa: 1. volovski jarem, 2. otok na Jadranu, 3. turški poveljnik.