I. E. RUBIN
Luca.
o je bilo v prvih dneh meseca novembra 1. 1918., ko se je valila preko slovenske. zemlje velika avstrijska armada, ki je zapustila fronto na Piavi, ker so se uprli slovanski polki, in je bežala po vseh cestah in prclazih v svojo bivšo državo, ki je razpadala, kakor ji je bilo usojeno, da so na njenih razvalinah nastale nove narodne države in med njimi naša Jugoslavija.
Dan na dan so sc pomikalc utrujene čete skozi trgc in vasi, pešci in konjeniki, vozovi in topovi, napolnjeni z onemoglimi vojaki, vmes so dirjali konji brez gospo-darjev, ki so iskali hrane po jesenskih pašnikih in padali utrujeni in sestra* dani v obcestne jarke, dokler se jih niso usmilili dobri Ijudjc.
Po vaseh in trgih so stali domačini na, ulicaTi in gledali brezkončno umi= kajočo se armado, kupovali od vojakov orožje in blago, ki so ga t\ prinesli s seboj iz zapušeenih skladiŠč, in jim kazali nadaljnjo pot, da se ne bi ustavili pri njih.
V mestu K... je stal na trgu štirinajstleten deček in je gledal te čudne prizore. Bil je navajen vojakov, ki so bivali v mestu že od začetka vojne, a toliko jih ni vjdel še nikoli. Dobro je razumel, kaj pomenijo te dolge vrste brez reda, polomljeni vozovi z onemoglimi vojaki in zapuščeni konji, ki so plašno begali skozi trg. Saj so že nekaj dni pred tem zaplapolale na hiŠah slovenske zastave, Ijudje so se objemali od srece in veselja in vsepovsod je odmeval radosten klic: živela Jugoslavija! Takrat so priŠli tudi srbski in ruski ujetniki, ki so delali v tovarni pred mestom, in so se pridružili mešča* nom, ki so na glavnem trgu razpravljali o nenadnih dogodkih. S solznimi oČmi so poslušali o veliki zmagi, ki jim je vrnila svobodo, da se bodo mogli vraiti na svoje domovc. Mcd njimi je bil tudi Srb Jovo, ki so ga poznali vsi, ker je večkrat prihajal v mesto in dobival darovc pri raznih Ijudeh. Bil je bled in suh, v slabi vojaški obleki, da se je tresel od mraza, a ta trcnutek je zgrabil decka, pomakni! šajkačo na stran, ga dvignil in vpil: »Slobodni smo, bratc, znas, šta je to, slobodni smo, spasena jc Srbija, svi smo jedno.« In ga je stiskal in poljubljal, da se je deček čudil njegovi ogromni moči, ko se je zdel tako slab in onemogel. Vsi so se smejali njegovi radosti, a Jova so zalile solzc:
»Samo da ja idem u Srbiju ravnu,« jc vzkliknil, »majko ti moja!« Delo v tovarni je prenehalo in ujetniki so svobodno prihajali v mesto, kjer so se nekaj dni na to pojavile prve čete bežeče armade.
Tudi tistega dne jc prišel Jovo po trgu in zagledal dečka, ki je stal pred gostilno. Stopil je k njemu in sta skupno gledala dolgo vrsto voz, ki se je počasi pomikala skozi mcsto, kakor da konji z zadnjimi silami vleČejo okornc vozove, polne utrujenih vojakov, ki so zaostali na poti. Mestna na^ rodna straža je imela mnogo truda, da je spravila kolono iz mesta naprej, kjer so ji odkazali prostor na sejmišču, da si je odpočila. Mnogo meščanov je odšlo za vozovi, da se pogovore z vojaki, ker se je zdelo, da so to že zadnji ostanki razbite armade.
Jovo in dcček sta ostala na trgu in gledala po cesti, ali pride za vozovi še kak oddelek. Nicesar ni bilo videti. BližaJ se je mestu samo majhen voz, ki ga je vlekcl velik konj. Na vozu sta sedela dva vojaka, za vozom pa je šepal ranjen konj.
»PoČakajva Še na ta voz,« je rekel Jovo, »da vidiva, kdo se vozi...«
Voz se je bližal počasi. Videlo se je, da vojak ne priganja konja zaradi ranjene živali, ki je bila privezana za vozom. Ozit&l se je nazaj in pridrževal vajeti, da bi šepavi konj mogel dohajati.
Tako so se približali trgu. Videlo se je, da je bil vpreženi konj bolj vajen ježe, ker se je zclo nerodno počutil v svoji vpregi. Na vozu je sedel navaden vojak in poleg njega starejši gospod, ki se mu je vkljub stari vojaŠki obleki poznalo, da je višji častnik.
Jova in dcčka jc zanimal pred vsem ranjeni konj, ki je hodil za vozom. Čudila sta se, da ga vojak ni pustil že davno kje na cesti, da bi mogcl z zdra-vim konjcm pospevšiti vožnjo. Zato sta stopila bliže in tudi vojak je ustavil konja. Castmk jc vprašal, kje je živinozdravnik, da bi mu izročil ranjeno /ival. »Ne mofemo več naprej,« je rekel.
»Oh, scdaj jc toliko konj, kolikor jih kdo hoče,« je rekel dcčck, »ljudje sc jih branijo, ker jim nimajo dati kaj jcsti. Nekaj jih je že poginilo zunaj iiii polju. Niti zdravih ne mara nihče vzeti. Včeraj smo jih zbiči podili, da so šli naprej.« Med tcm se je Jovo približal ranje* ncmu konju, ki je bliskoma uvignil svojo poniknjeno glavo in ves oživel.
»Luca,« je vzkliknil Jovo, »Luca. ali si ti? Luca, moja LucaJ«
Ves je zatrepetal in tresoč sc na vsetn telesu sc je bližal /ivali. Luca je dvignila glavo, se prcstopila 2 ranjeno ¦ nogo in stcgnila vrat proti Jovu. Položila mu je glavo na ramc in obstala tako nepremično, komaj da se \c čulo v njenih nozdrvih nes kako pritajeno hropenje in lahno drgetanjc po vsem životu.
»Luca, Luca,« je klical Jovo in objemal njeno glavo, poljubljal jo pod očmi in gladil po vratu. Goste solze so mu lile po licih, glas mu je zastajal v grlu.
Častnik in vojak sta presenečcna gledala ta prizor; tudi deček ni mogel razumeti, kaj se godi.
»Moja Luca, moja Luca,« je bilo slišati iz ust ubogega Jova, ki ni vedcl, kako bi živali izkazal svojo ljubezen. In tudi Luca je bila kakor omamljena od nenadnega svidenja in je samo bolj in bolj pritiskala glavo k obrazu pre^ srečnega Jova, kakor da mu more edino na ta način pokazati svojo vdanost, kakor da bi ga prosila, naj je ne pusti več od sebe.
.»Kaj vse to pomem?« je vprašal častnik. Videlo se je, da je tudi njcga ganiJa Ijubezen zveste živali.
»Moja, moja,« je ihtel Jovo, »Naša, naša, o Bože moj, kje sem te zopet našel.«
Med tem se je zbralo nekaj ljudi, ki so gledali prctresljivi prizor; smilila se jim je ranjena, utrujena žival. Nekdo je ponudil Luci skorjo kruha, a ona se ni zganila. Iz njenih oči je pdsevata čudovita bolest in nekaterim se jc zdelo, da joka.                                                                              (Konec prih.)