SILVIN SARDENKO
DARITEV MOJEGA ŽIVLJENJA.
INTROITUS.
Morebiti vse bi lepše bilo, ko bi v hramu okna si zagrnil in srce bi Tebi govorilo .. . Ti bi videl — pa bi mi povrnil za molitev blaženo plačilo.
A sedaj me boš drugače sodil, ko nemirni čolnič čuvstev svojih na očitno morje sem zavodil. .. Morebiti v teh bom novih bojih blagoslov iz duše Tvoj prepodil.
A molčati vendar nisem hotel. Videl sem, da mnogi se ljudje v srcih svojih stresejo nevernih, kadar Tvoje čujejo ime.
In povzdignil Tvojemu imenu rad bi hvalo v neizmerni krog: Naj neverna srca trepetajo, naj spoznajo, da si Strašni Bog!
KYRIE.
S trohljivim prahom odeta in z vlakenci stoternimi na pusto grudo pripeta po Tebi duša hrepeni.
Kdaj zadnje vlakence poči? Kdaj oddrobi se prah poslednji? Kdaj duh v ljubezni se vroči s Teboj zedini, moj Vsevedni?
Jaz čakam svoje ločitve ... tecite dnevi mi v zaton ! Jaz upam Tvoje združitve . . . O, Kyrie eleison!
GLORIA.
Tebe hvali stvarstvo celo, Tebi sveti zvezd krdelo, Tebi glasni dan oznanja, Tiha noč o Tebi sanja.
Tvoja vera zemljo zaljša kakor cvetje vrh drevesa; upanje so tvoje vice in ljubezen so nebesa; a pravica — Tvoj pekel.
Vedno prapor višje plava, ko ga veter obletava; in zaman je vsako delo, ki bi Tebi slavo vzelo.
Prerok Balaam med svetom mnogokje se spet pojavlja: Ko proklinja Tvojo slavo, nehote jo blagoslavlja — Ti si Solnce — mi smo prah!
ČREDO.
Da so meni brza krila, dvignil bi se na višine, skril bi se med rajske trume, kakor orel med pečine.
30'
468
Ali dasi nisem ptica,
v lahnih mislih višje plavam,
kakor ptica najhitrejša
ne približa se višinam.
Kamor zvezde svit najvišje vekomaj ne more zreti; *     gori misel moja vstaja in prihaja v Sion sveti.
Tam nebo se novo vzpenja, tja oblak se ne prikrade, čas ne menja se nikoli, tam so ure večnomlade.
Gori vera se razvije v jasno božje razodetje, kakor v zorni se pomladi brst razklije v nežno cvetje
OFFERTORIUM.
Postavil Tebi sem oltar; neštete misli lepe, neštete želje vroče
na njem so bile žgavni dar.
Sedaj sem ves osirotel: Za mano moja zlata nepovračljiva leta,
okoli mene sam pepel.
A niti ene solze ne
po njih ne bom potočil;
vse Tebi bom poklonil, pri Tebi spet bom našel vse.
Naj duhu Tvojemu živi prihodnjost moja temna, sedanjost moja tiha
in nepozabnost mladih dni.
Naj še tako nebeški vonj ob mojih potih diha, na cvetu tisočernem
ne bom se sklonil ponj.
Z rokami več odprtimi ne bom lovil veselja, in dom iskal in brate
med srci bom potrtimi...
SANCTUS.
Kak so lepi Tvoji cveti, polni nežne so miline; da cel6 se čista rosa, ko izgine, še pozna na njih.
Kak nebo je Tvoje čisto kakor biser rajske krone; da celo se solnčni žarek, ko zatone, še pozna na njem.
Kak so sveti Tvoji hrami, da še gost, ki s srcem vnetim molil Tvoje je božanstvo, z licem svetim iz svetišča gre.
Ali to so same sence! . . . Ti pa cvet si najkrasnejši, najčistejši Ti si biser Najsvetejši Ti si Duh!
BENEDICTUS.
Blagoslovljen, kogar Ti s tančico milosti ogrneš; komur solzo z mračnih lic otrneš. A zavržen, kadar Ti obličja več mu ne obrneš !
In srce je zapuščena njiva, ki je jutro z roso ne zaliva; ki ji solnce topli dih zakriva.
Pridi rosa,
pridi rajska mana!
Tebe kliče
duša moja vdana:
Blagoslovljen!
Tisočkrat hozana!
AGNUS DEI.
Ko včasih belo jagnje zrem, prijetna misel me prevzame, in roke se od sebe same k objemu dvigajo po njem.
A kadar vidim stopati nedolžno jagnje na morišče, bolestna misel me obišče in hoče mi oropati
vso radost skrito dnu srca. Na judovske se spomnim dvore, Kalvarije se spomnim gore in Tebe milega Boga.
In v duši sklep mi zazori: da jagnjetu bi šel nasproti in prosil zanje v smrtni poti pustite jagnje! — naj živi! —
COMMUNIO.
Kar je srečnih hiš po vasi, moja srečna je najbolj; ko stoji od cerkve daleč komaj metrov pet in pol.
In med okni sta med vsemi najsvetlejši moji dve, ko v cerkvena jasna okna gledata od dne do dne.
In tihotno in skrivnostno večne luči lahni svit kakor zlata božja misel pride k meni prenočit.
Ko ga zrem in občudujem, kak je ljubek, čist in zal, mislim, da si Ti duhovno dušo mojo obiskal.
ITE, iMISSA EST .. .
Daritev v solzi nevsahneli vsi dnevi naši so po vrsti; od vzdiha prvega v zibeli in do pokoja v črni krsti.
Kadilo njeno vedno plava nakvišku z novimi močmi: ponoči sen ga razpihava, podnevi boj ga poživi.
In marsikdo od te daritve že v prvih bojih se odstranja, ko zvonec komaj za molitve pri darovanju mu pozvanja.
Ne daj, Gospod, da jaz odstopil in prazne misli šel bi plest. .. da smrtni dan me bo pokropil in klical: Ite, missa est! .. .
\