GRENKO SLADKO PODOŽIVLJANJE NANGE PARBATA
VISOKE ŽELJE IN GLOBOKI SPOMINI
MATJAŽ FERARIČ
Sonce zahaja v veličastnih barvah in daje upanje, da bo jutri lep dan. Stojim na robu kakšnih šestdeset metrov nad baznim taborom in izmenično opazujem hrib in sončni zahod ter ju nagovarjam, naj se dogovorita za lepo vreme. Tretji dan smo v bazi, prvi višinski tabor že sloji, razmere so ugodne, počutje odlično in komaj čakam, da ponovno odidem »od doma«; bazo sem namreč smatral za nekakšen dom, kamor smo se vračali po bolj ali manj dobro opravljenem delu.
Moja prva odprava v Himalajo je to. Uresničila se mi je velika želja: pričakujem veliko novih doživetij in izkušenj, čeprav me ije včasih kar malo strah, ko gledam ogromno steno, visoko Štiri kilometre, in proti vrhu 8125 metrov visokega Nanga Parbata.
Prvi stik s hribom je bi! zelo pozitiven: ni zmanjšal mojega spoštovanja do njega, povečal pa je samozavest in željo, da storim čimveč. Takoj po prihodu v bazo sva z Miranom odšla iskat pot čez ledenik in naprej proti prvemu višinskemu taboru, ki sva ga dosegla, se povzpela še nekoliko višje in pred vrnitvijo skopala še uravnavo za šotor. Utrujena in zadovoljna sva se zvečer vrnila v bazo. Neprijetnosti in težave z nosači so že pozabljene, čeprav me kuhar in njegov pomočnik s svojo neskončno zgovornostjo ter pridobitništvom in trmoglavostjo včasih še spomnita nanje. Takšni problemi so na srečo majhni v primerjavi s ciljem, ki je pred nami. Volje nam ne manjka kljub občasnemu poslabšanju vremena.
DROBNO KOLESCE V STROJU SVETA
Proti višinskemu taboru odidemo, ko rahlo sneži. Težki nahrbtniki nam poberejo nekaj moči in ko pripravljamo večerjo, že tudi mislimo na prijeten spanec, ki sledi kratkemu obredu večerje. V polsnu slišiim še kakšen kašelj 'iz Slavčevega in Bojanovega šotora; to je posledica višine in poobedka, ki sta si ga privoščila v obliki cigarete.
Moje sladko spanje pa se konča že po dobri uri, ko me prebudijo nenavadne bolečine v sklepih in rahla vročina. Prepričujem se, da je to le zaradi slabega ležišča in preveč oblačil, ki jih (mam na sebi, vendar se stanje iz trenutka v trenutek slabša. Že sem popolnoma buden, premetavam se in premišljam o vsem
mogočem, samo da bi zaspal, Mirča, ki se za trenutek prebudi, vprašam za uro in se zgrozim: kot da je obstala, saj je šele enajst. Poskušam se umiriti in razmišljam o nekom, ki je zdaj zelo daleč in mogoče isti trenutek prav tako misli name — ta trenutek, ko je tam pri nas doma šeie pozno popoldne, čas: kaj je sploh to in kako drobno kolesce je človek v tem čudovitem sistemu življenja! Kako ogromna in nepremagljiva ovira je zanj že čas! Te bolj ali manj povezane misli se mi spreletavajo po glavi in se spreminjajo v raztrgane kose nelogičnih razmišljanj, ki se proti ¡jutru sprevržejo v pravo mfiro. Ob prvem svitu se vsega malo bolj zavem lin se poskušam zamotiti s kuhanjem, hkrati pa opazujem Mirana, kako z užitkom jč in se pripravlja na odhod: kar malo mu zavidam. Sam bom počakal, da posije sonce in nato odšel za njim.
BOLNIK NA GORI
Silim se s hrano, ki skoraj vsa ostane nedotaknjena, in po dolgotrajnem oblačenju odidem proti ozebniku. Število korakov, ki jih zmorem v eni sapi, se hitro manjša in ko je vse skupaj tako daleč, da sem v stanju narediti le še dva koraka (pa še ta dva nezanesljiva), ki jima sledijo dolgi počitki, ko se še vedno prepričujem, naj ne odneham, popolnoma omagam. 2loml:jer dolgo časa sedim na majhni polički v snegu, naposled pa se le odpravim navzdol. Pa tudi to je napor, čeprav mnogo bolj psihičen kot telesni. Zavlečem se nazaj v šotor prvega višinskega tabora in v mera' začne kiju-vati razočaranje: ne razočaranje potepuha, ki ni našel zaklada na koncu mavrice, ampak razočaranje žejnega, ki se brez vode vrača z brega reke. Končno od izčrpanosti le zaspim.
Kratko spanje mi pomaga, da potem poskušam trezno premisliti, kaj naj storim. V stanju, v kakršnem sem, se preprosto bojim poti prek ledenika, zato sklenem počakati, da pride kdo iz drugega višinskega tabora ali iz baze. Okoli poldneva se le prikažejo trije iz baze, vendar si nikogar ne upam prositi, naj gre z menoj nazaj. Toda zdaj vsaj vem, da bo kdo gledal, ali bom srečno prišel prek ledenika. Ko pa se zaradi slabega počutja sklene v bazo vrniti še Smiljan, si popolnoma oddahnem.
Pot nazaj je trajala — saj sploh ne vem, koliko časa je trajala, ker se mi je proti koncu že bledlo. Spomnim se Fištre, ki
PLANINSKI VESTNI K
Takta s« je kazal Manga Parbat Iz baznega tabora Štajerske odprave, ki Ji nI bilo dano stopili na najvišjo točko gore	Foto: Srot
sem ga sreča! nad bazo, pa Smitha z lestvijo na hrbtu, pa tudi tega, da sem se zalotil, ko sem odložil nahrbtnik in se ob neki skali začel sezuvati: nekaj trenutkov sem mislil, da sem že ob svojem šotoru. Hitro sem prebolel tistih štirideset stopinj vročine, verjetno prehitro, ker se ml je že čez nekaj dni ponovila. Dne 11. junija je bil osemnajsti dan v bazi. Dobrih deset dni je minilo, odkar smo postavili drugi višinski tabor, medtem ko nam tretjega zaradi slabega vremena še vedno ni uspelo.
POLET S PADALOM
Bolezen mi je požrla ogromno moči in dni. Ko mi je malo odleglo, sem se poskusil malce testirati In sem sklenil oditi z jadralnim padalom do prvega višinskega tabora in nato s primernega mesta na poti proti drugemu višinskemu taboru zajadrati v bazo.
Ležim v enki, zunaj pa močno piha in rahlo sneži. Padalo imam pod glavo in vse bolj se mi dozdeva, da bo tam tudi ostaio. Okoli petih pa se veter začne umirjati, zato odidem naprej: če se vreme kolikor toliko popravi, bom vsekakor poskusil. In glej: bolj ko sem se dvigal proti kraju, ki se mi je zdel primeren za vzlet, bolij se je ozračje umirjalo. Veter še jenjuje, ko pa pripravim padalo, ga ni niti milimeter na sekundo. To po svoje tudi ni najbolje, vendar bom vsekakor poskusil. Ko sem pripravljen, vidim, da si je veter res vzel dopust. Malo še sč-
dem, da se nadiham in umirim, potem pa...
Prvi koraki so po površju snega, ki sem si ga že prej shodil. Padalo me uboga; ko tečem, se mi rahlo vdira, padalo pa me kljub strmini še nič ne dviga. Poskusim še zadnje: naredim dva hitra koraka in se vržem naprej — to pa je zadostovalo.
Preletim prvi višinski tabor, zavijem proti ledeniku in gledam njegove globoke zeleno modre razpoke: mnogo lepši je z višine kot tedaj, ko ga prečkam peš. Prelet ledenika končam na taki višini, da še lahko ocenim, da bom prav gotovo priletel do baze. Tu naredim še en zavoj v sončni zahod in pristanem. Močno presenetim tiste v bazi, saj me ob tej uri — sedem zvečer ¡je — ni nihče več pričakoval. Tudi večerjo sem še ujel, po njej pa sem se kmalu spravil v spalno vrečo. Šele tam sem podoživljal vse tiste lepe trenutke poleta, ki bodo za vedno ostali v predalčku za lepe spomine.
TOBOGAN LEDENIH POŠILJK
Vsi čutimo, da nam čas počasi uhaja, sam še posebno. Čeprav me je bolezen in ponavljanje vročine še dvakrat po prvem napadu gripe dokaj izpraznila, bi si nikoli ne odpustil, če bi ne poskusil še enkrat.
Vršne naveze se bojujejo s snegom na uravnavi kakšnih 400 metrov pod vrhom, ko z Gričkom odhajava iz baze. Vse radijske zveze so šle k vragu in pri vzponu od prvega proti drugemu višinskemu taboru bi lahko šla tudi midva. Vso pot so naju — ali pa midva njih — srečevali kamniti in ledeni izstrelki In plazovi. 475
Pot čez ledenik pod Nanga Parbalom: razpoke, sneg, veter, megla, pa še težak nahrbtnik, da je bila hoja čim težavnajša
Spoznal sem, da se človek tudi tega navadi, prav tako kot tistih snežnih plazov, ki so ropotali po bližnjih stenah. Sprva Se gledaš, od kod prihaja in kam gre, potem se samo še skloniš in malo bolj trdo primeš za vrv, na koncu pa se ti 2dijo le nadležni kot nahrbtnik, ki te reže v rame. Če seveda niso tako ogromni, da te prebudijo iz popolne otopelosti, kot je eden Grička, ko se je vzpenjal za menoj in je bi! prepričan, da že gre z njim vred v dolino. Srečna, da je tobogan ledenih in kamnitih pošiljk za nama, se spravljava v drugi tabor, da bi si tam čim bolje odpočila; zjutraj naju namreč čaka najtežji skalni del.
Spanja je bilo zelo malo, toliko več pa ledu na vrveh, ko sva »rintala« prek skal. Ko okoli poldneva sediva pred šotorom Poljakov, ki sta z našim Urošem nekje pod vrhom, se dogovoriva, da tu prespiva in naslednji dan greva proti tretjemu višinskemu taboru. Potrebna sva namreč pijače in hrane, pa počitka tudi; kako je s prostorom na trojki, namreč tudi čisto nič ne veva.
Ko že počivam, Griček pove, da prihajata Poljaka. Izčrpana sta tako, da ju sploh ne vprašava, če bi šla naprej in
naju pustila, kjer sva. Za najino pot naprej pa je prepozno — greva torej nazaj v nižji višinski tabor. V steni naju lovi noč in požled še dodatno otežuje spust. Najhuje pa je, da sva delo celotnega dna pognala v nič in naju vse to čaka še enkrat,
SPET NA TRAVNIKU ŽIVLJENJA
Dolga neprespana noč — in naposled jutro, ko telo nima niti toliko moči, da bi se veselilo sonca. Pa še novica, da se vsi naši umikajo s hriba, ker je zloglasna uravnava preveč zasnežena. To nama pomaga pri odločitvi, da se odpraviva navzdol.
Pot po dolini ob ledeniku je pravi raj. Travnik je prepoln spominčic in drugih rož. Mahamo v slovo tistim, ki so ostali v bazi. tako Spancem, Tirolcem, Korejcem, Bolgarom In Japoncem, in iskreno žeitmo, da bi imeli več sreče kot mi. Kar mafo žalosten .je odhod. Baze in vseh alpinistov, pa čeprav različnih navad in narodnosti, vendar z istim ciljem kot mi, se bom vedno rad spominjal in upam, da se bom še kdaj srečal z njimi. Hodim po tem travniku življenja, ki je v polnem razcvetu, sam pa sem bolj podoben mrtvi naravi, s katero sem se dajal dober mesec. Led in kamen: čeprav nista živa, te dostikrat Čakata, ti prideta nasproti, ti nagajata, pa ti pomagata, te lahko tudi vzameta s seboj. Vedno znova kl-ičeta in vabita k sebi vsakogar, fci ju je kdaj že spoznal in ki ju želi še bolje spoznati. Čutim, kot da bi vsi ti spomini In doživetja imeli svojo težo, svojo maso, ki mi je naložena in jo nosim s seboj. Rešil se je ne bom, ko bom to pozabil, ker to ostane za vedno. Lažje mi bo, ko bom 'toliko močnejši, da tega prijetnega bremena sploh ne bom več čutii, ko bo le kot senca sončnega zahoda.
Jeglič in Karo na Bhagiratiju lil
Janez Jeglič ir» Silvo Karo, vrhunska slovenska alpinista, sta prve dni letošnjega septembra preplezala 1600 metrov visoko zahodno steno Bhagiratija III v indijski Himalaji. Po ocenah poznavalcev Je to verjetno tehnično najtežavnejša smer v indijski Himalaji. Oba alpinista sta skupaj z zdravnico dr. Mojco Zaje odpotovala iz New Det-hija s kombijem do Gangatarija, od koder so vsi trije še dva dni peš potovali z nosači do vznožja zahodne stene te 6454 metrov visoke gore In tam 22. avgusta postavili bazni tabor. Pet dni pozneje sla alpinista po ogledu stene