lraeni kačji strup in me je hudo piknil; nisem še dozdaj kaj  tako razžaljivega v kakera časniku bral, in ne želim, da bi splob se ne navajen ustrašim se kornu drugemu kaj takega zgodilo. Sem z odprtim vizirom boriti ee za pravico, zato tak surovib napadov, ker sramota le tistega zadene, od kte- rega surovost izvira. Kar se volitve tiče, mi ni treba kaj povedati, ono kaže nvolilni protokol", a kako eo se podpiski za -protest" nalovili, znam povedati, da ste celo moje sosede oslepili, ter njim prazen papir za podpisek vložili,. rekoči, da se potrdi storjena volitva — i bil je ,,protest". — To je pravna pot, pa tudi ni ,,revolutionarna", mprda poštena? Da sem se podstopil z& Oimuž prositi, mi ni zameriti, da bi kakor rojen Or- Poslano. Maribor 22. junija. ,,Slovenski Gospodar" prinaša 18. t. m. dopis iz Ormuža pod znamenjem F. W—g., na kterega ne moreni molčati, ker je vsem dotičnitn okrognm znano, da sem jaz tisti nesrečni učitelj, od kterega se je po dopisuikovem mnenju Ormužn tolike nevarnosti bati. Ta dopis jc mužanec rajši v domačiji za učitelja fungiral, kak kde druga, in je ni vsakemu domorodcu domaeija ljuba ? Zvrb tega se nisem izustil, kakor dopisnik pravi, da naj neruščina slovenščino podjarmi iD da noben inešnik vškolo ne sme; to morem ostro kakor izmišljeno blebetanje obsoditi in zavrnoti. Znati nii je, kaj postava kaže. Pošteno i postavno seni za Ormuž prosil in moje obljube pismeno v prošnji naslonil, pa nisem hodil pred volitvp od hiše do hiše nsirnpatij" beračit, kakor drugi, niti po stričieab ribit, ker še rue železne vrvi ne vežejo na ktero ,,stnčico" g. načelnika, moje srce (veselite se dekleta) se prosto trka. ,,Zvit inož vetrnjak" — to je vir poetične žile dopisatelja, takov priimek mi da, za moj lrud v podučevanju slovenske mladine! Če dopisnik s tem povedati če, da imam okolnosti, in sicer v sedajnib za nas Slovence meglenib časih, pred očmi, in da se po njih obračam, mu priterjujem, ako pa hoče reči s tem, da niseni Slovenec prave korenine, se pozivam za to razsodbo na moje znance i priatelje, ki me bolj poznajo, kakor tainteligent dopisnik, kter e menda ni Ormnški domorodec, zakaj, Orniužanec še dozdaj ni bil denunciant niti izdajavee svojih domorodcev, vsaj bi več žurnalističnega takta kazal. Naše sosede Nemce potujern in je kakor moje bližnje ljubim, so mi tudi dosti dottrega storili, a ni žaliga, kakor ona iskra Slovenije F. W—g. budim čutja bodečim napadom. — Da nisem dobil, ,,verženske službe" je niorebiti krivo, da sem bil pre ,,mlad", ali da nisem mel ,,švogra" kar pa sem tam obljubil, bi držal. Leta 1866 pa me je na prošnjo ižvolil inteligentni mariborski olski odbor za učitelja na slovensko školo, in kar sem temu abljubil, držim, ovo kažejo moja spričala. — Novo školo zajraditi — to jedobro početje ; v Švicarskem, v Belgiji, v Ame•iki skoro vsaka srenja ima svojo školo, taka osnovaje bvale redna. — Ako je dopisnik mož beseda, se naj na svetlo rikaže, da bom vidil, kterega kalibra da je, in kako bo one aztrošene laži protilično zahteval. Ferdinand Raušl, nčitelj II, razreda na slovenBki školi gračkega predmestja v Msriboru.