Ne kar mora, kar zmore, to je mož storiti dolžan
Predsedstvo naše občinske konferencc socialistične zveze jc na prvi seji, takoj po izvolitvi 23. novembra, razrešilo dosedanjega glavnega in odgovomesa urednika Naše skupnosti Milana Priteklja le doižno-sti, na njegovo mesto pa je imenovalo Slavka Gerlico. Milan Pritekelj je prevzel nove naloge v obcinsld organizadji socialistične zveze. Uredniški odbor Naše skupnosti je menil, da naj bo predstavitev no-rega urednika hkrati tudi priložnost za širši vpogled v problematiko obveščanja v občini, še zlasti tistega njenega dela, ki zadeva Našo skupnost. Zaprosili smo torej novega urednika Naše skupnosti Slavka GerKco, da najprej pove nekaj besed o sebi.
Ja, sedaj sem novi urednik, in ko se tako predstavljam števil-nim sodelavcem, mi gre ta »novi« kar težko z jezika. V re-snici sem le stari urednik, ki sem se vmil, potem ko sem dober mandat opravljal dolžnosti pod-predsednika občinske konfe-rence socialistične zveze. Pred desetimi leti (takrat je Nsk praz-novala 15 let izhajanja) sem bil prvič imenovan na to dolžnost. Tedaj sem prišel iz Saturnusa, kjer sem pridobil bogato prakso v obveščanju in propagandi ter bil zvest sodelavec Naše skupno-sti. Letos Naša skupnost praz-nuje 25 let izhajanja in jaz sem spet pri njej. Delo pri Naši skup-nosti je sila dinamično, spominja me na iskrega konja, zato me privlači, navdušuje in v vsem za-dovoljuje.
Ali bodo prišle prav izkušnje, pridobljene v sodalistični zvezi?
Rastel sem s povojnim razvo-jem občine, v Saturnusu sem si pridobil bogate delovne navade in izkušnje, 8 let sem bil delegat v družbenopolitičnem zboru ob-činske skupščine, prva 4 leta kot predsednik, 4 leta sem bil delegat v skupini delegatov za skupščino SR Slovenije. Pa še in še. Delo v socialistični zvezi pa je pridalo moji praksi še tisto posebno frontno in ljudsko širino, ki je z.načilna le zanjo. Dobro smo se razumeli in občutek imam, da smo veliko storili za razvoj druž-benopolitičnega sistema sociali-stičnega          samoupravljanja.
Sodim, da je imela naša občina izredno vodilno ekipo, ki je v tem obdobju pripomogla, da je ob-čina naredila velik dinamičen napredek in se postavila v vseh dimenzijah v kvalitetnejši polo-žaj med ljubljanskimi občinami. Škoda, da se je dinamičnost in uglašenost občinskega tima v zadnjem obdobju skrhala, kar pa se bo s kadrovskimi spremetn-bami v izvršnem svetu, prepričan sem, spet vse popravilo.
Izkušenj je, upatn, dovolj, vendar pa ima časopis svoje pasti in svoje posebnosti. Potrebujem nekaj časa, da jih spet spoznam. Še posebno, ker je moj predhod-nik Milan Pritekelj počakal na razrešitev sicer junaško in stoje, vendar s srčnim infarktom in je moral v bolnišnico.
Slavko GerKca
Prevzeli ste tudi tehnično ure-janje glasila. Bo šlo vse skupaj?
To številko sem že tudi teh-nično uredil. Morda se sliši neko-liko bahaško: glavni, odgovorni in tehnični urednik, vse v eni osebi. V resnici pa je stvar zelo praktična. Mislim, da je pri časo-pisih preveč raznih direktorjev pa glavnih, odgovornih in ne vem kakšnih urednikov. Pričakujem, da bo novi zakon o javnem ob-veščanju glavne urednike odpra-vil in prinesel še druge racional-nosti. Moj predhodnik Milan Pritekelj ni tehnično urejal,je bil pa lektorzato, seveda pa je treba znati še vse veščine novinarstva in tudi fotografije. Lokalni časo-pisi zahtevajo vsestransko uspo-sobljene delavce, ki morajo pri-spevati tudi več kot sicer, po sta-rem reku: »ne kar mora, kar zmore, to mož je storiti dolžan«.
Vendar pretiravati spet ni dobro, mar ne?
Nobeno pretiravanje ni dobro. Moj predhodnik se zdravi za srčnim infarktom, ki ga pirav go-tovo ni dobil od prostega časa in rekreacije. Da urednik, novinar, in tajnica pripravijo vsakih štiri-najsl dni 70 strani časopisa in drugo od A do Ž, da je časopis aktualen in da pride v vsako hišo, niso mačje solze. Poglejte malo v delovne organizacije, koliko je delavcev v ekonomski propa-gandi za nekaj, koledarjev, pro-spektov, plaCatov in značk na leto. Na srečo imamo bogato ra-zvejaho dopisniško mrežo v kra-jevnih skupnostih in sposobne ter delavoljne informatorje v de-lovnih  organizacijah,  ki  itnajo
svoj aktiv in so naši stalni dopi-sniki ter soustvarjalci Naše skupnosti. Tudi kadri v občinskih strukturah imajo razvito dolž-nost javnega delovanja. Le s po-močjo teh številnih sodelavcev nam bo tudi v prihodnje uspelo pokrivati dogajanja v občini. Nekateri seveda zahtevajo, da smo prisotni pri slehernem do-godku, in to novinarka ali ured-nik; pravijo, saj sta za to plačana, hkrati pa hočejo, da smo 8 ur v pisarni in vedno pri roki. Žal oboje ne gre in ne bo šlo.
Kateri so še drugi problemi občinskega časopisa?
Pomanjkanje roto papirja je največji problem. Drugi problem je raznašanje po domovih. Tu imamo pogoste pritožbe. Naj-boljši raznašalci so upokojenci, domačini, ki dobro poznajo ljudi svojega območja. Tudi nekateri mladinci so zelo vestni pri razna-šanju. Pred novim letom se je v uredništvu oglasila tov. Gašper-šič s ceste na Urh s prošnjo, da dobi po nekaj izvodov zadnjih številk Nsk še za sosede, ker Nsk ne dobivajo. Pritožbe imamo tudi iz Polja in od drugod. Zaslu-žek za raznašanje je nizek, ta čas smo dobili odpoved raznašaica iz KS Jože Moškrič-Ciril prav za-radi tega. Vabim interesente iz te KS, da se nam čimprej oglasijo. Predlagali bomo izdajateljskemu svetu, da odobri zvišanje hono-rarjev tudi za dopisnike, saj so sedaj med najnižjimi nasploh v Sloveniji. Krajevne skupnosti nam bi morale pri tem več poma-gati. Pomagati bi nam morale pridobiti raznašalca in biti z njim v stalnem stiku. Dopisovanje v Nsk pa bi tnoralo biti dolžnost ljudi v KS in ne, da je to le obča-sna ljubiteljska dejavnost posa-meznikov. Pomislitc, koliko na-porov in tudi sredstev je vloženih v vsako številko štirinajstdnev-nika, na koncu pa raznašalec od-loči, ali jo občan dobi ali pa je ne dobi!
Kaj pa pritiski po ukinitvi ob-činskih časopisov?
Ves periodični tisk pestijo iz-jemno hude materialne težave. Skokovite podražitve reproma-teriala in grafičnih storitev, ob tem pa še pomanjkanje rotopa-pirja so povzročili velikanske ra-zlike med proizvodno in pro-dajno ceno, subvencije so pre-majhne, da bi pokrile izgube. Ob vrsti prizadevnih razmišljanj in tudi ukrepih je bilo slišati tudi zelo ozka in poenostavljena mnenja v duhu velika riba male žre. Žačeli so seštevati, koliko papirja in denarja gre za tovarni-ška in občinska glasila, številke so velike, zato bi bilo najbolj preprosto ukiniti  jih, papir in
sredstva združiti, potrebe obveš-čanja pa pokriti z dnevniki. Tem računarjem s črnimi narokavniki bi predlagal, da se pozanimajo, koliko ton papirja mesečno po-rabijo slovenske pivovame za steklenične etikete. Ali ne bi za-doščala le ena na zaboju, saj je tudi pri točenem pivu le na sodu! Podobnih primerov je nešteto. No, tokrat je prevladalo zrelo politično stališče, da je treba tudi obveščanje kot vso drugo skupno porabo v občini do najvišje mere omejiti in zracionalizirati. To smo pri Nsk storili. Po obsegu smo časopis zmanjšali za polo-vico v primeri s preteklimi leti. Trdim, da je Nsk med časopisi z najnižjimi stroški na izvod v Evropi.
Ali bo Naša skupnost ostala za občane še naprej brezplačna?
Pri nas še vedno velja sklep občinske skupščine iz leta 1972, da vsa gospodinjstva, delovne organizacije in krajevne skupno-sti prejemajo Našo skupnost brezplačno. Nekateri pravijo, da to ni stabilizacijsko, da Ijudje ne cenijo, kar je zastonj, in da bi morali uvesti vsaj delno naročni-no. V izdajateljskem svetu smo o tem dosti razmišljali in ni se izšio. Na primer, če uvedemo delno naročnino, bomo morali zaposliti še enega, ki bo te stvari urejal. S tem bomo povečali stroške izha-janja, spet bomo morali povišati naročnino, sicer bomo na istem kot prej. Seveda pa je tu tudi vsebina. Z naročnino Naša skup-nost ne bi prišla v vsako hišo, kot občinski časopis bi izgubila svoj namen. Postala bi odveč. Zato je smotrna le sedanja usmeritev — boriti se za čimvišjo možno ra-cionalizacijo, da se s čim nižjimi stroški doseže optimum možne-
ga-
Pripombe so tudi na to, da Našo skupnost dobivajo vsa go-spodinjstva v občini, preberejo pa jo le nekaleri.
Ne bom vas spet spomnil na pivske steklenice. Z odlokom občinske skupščine lahko dose-žemo, da prejemajo vsa gospo-dinjstva občinski časopis zastonj. Ne more pa ta sprejeti odloka, po katerem bi vsi časopis tudi pre-brali. Kdor pričakuje, da bi bilo mogoče doseči 100% prebira-nje, je utopist in nič ne ve o nepi-smenih tudi v naši občini, ki je ena od petih kulturnega in nas-ploh središča Slovenije. So tudi Ijudje brez vsakih bralnih navad in jih v vsem zadovoljijo slikice kakšne revije. Seveda so pa tudi taki, ki se družbeno ne vključeni in neangažirani. Če bi občane pozvali, naj sporočijo, če Nsk ne berejo, bi se verjetno ne hoteli izdati, da sodijo v eno od naštetih kategorij. Tako je najbolje, da občinska konferenca sociali-stične zveze in občinska skupš-čina še naprej dajeta vsem obča-nom in delovnim Ijudem mož-nost, da se enakovredno sezna-njajo in vključujejo v družbeno dogajanje v občini. Da se še na-dalje ohranja in utrjuje dvo-smerna pot do slehernega obča-na. Izdajateljski svet, uredniški odbor in mi v uredništvu pa se bomo trudili, da bodo ljudje Našo skupnost brali, ne zato, ker je zastonj, temveč ker je pri-vlačna in koristna.
D.J.