Rešimo ob meji, kar se rešitida! Slovenci moramo Nemcem «dobrote njihove prosvete* drago plačevati; najhujši pa je ta davek ob meji. Komu izmed nas se še ni usilila misel, da imajo že od nekdaj ravno fare ob slovensko-neraški meii tako malo in še manj odličnega dijaštva? To ni slučajno, ampak ima svoje neovržne uzroke v nemškem sosedstvu. Nemec je po prosveti močnejši od nas, in vpliva torej na nas mnogo bolje, nego mi na njega. Ta vpliv pa slovenski narodni značaj kali in slabi, kar pa zopet na razvoj duševnih sil zelo neugodno dejstvuje. Kajti kakor rastlina le v dobri zemlji in čistem zraku napreduje v rasti ter daja obilno bujnega cvetja in zdravega sadu, tako se tudi duSevne moči človekove morejo čvrsto razvijati ter do napornega, krepkega dejanja povspeti le na podlagi in v ozračju nepokvarjene in čvrste narodne značajnosti. Kdor }e dušeslovec, temu ni treba tega dokazivati, kdor pa ni, pa naj pregleda slovensko-štajarsko zemljo z ozirom na število dijaštva, ki ga poSilja v šole ta ali oni kraj. Dobro vemo, da ne smemo pozabiti, v kolikor je prebivalstvo tu ali tam tudi po mošnji ztnožno, da se prilagodi višjim tirjatvam sedanjega časa. Ah ravno obmejno ozemlje, na katero meri naš dokaz, glede na prirodne darove nima uzroka Bogu se pritoževati. In vendar! Dočim nahajamo tem več talenlov, čim bolje se pomikamo od nemške meje proti jugu! Tudi nemčurska mesta so v tem oziru strup. Skratka: najčvrstejši je duh pač tam, kjer }e narodni značaj ostal najčistejši; čim več nemškutarije, tem manj inteligence. Kar se opazuje med Slovenci in Nemci, to se sicer kaže tudi med drugimi narodi, kjer se dotikajo, in kako je sedaj, tako je bilo vselej in še bo. Ce je vpliv nemškega sosedstva obmejnim in okoli nemčurskih mest bivajočim Slovencem bil že od nekdaj na kvar, je pa od Stiridesetih let sem, to je, odkar se je iznad nemSkih mest in trgov jela dvigati in črez kmetske krajine širiti ona smrdljiva kužna sapa, ki se imenuje liberalizem, ravno ugonobljajoč, morilen: naše ljudstvo ob meji in v mestnih okoliših gineva ne le duševno, ampak tudi gmotno. Najhuje }e pa tam, kjer se nahaja blizu meje veliko nemčursko in liberalno gnezdo, kakor je to ravno ob naši štajarski slovensko-nemški meji, blizu koie leži Manbor. Nemški liberalizem je kakor se dandanes lahko povsod vidi, grozno gospodaril, ali grozneje menda nikjer, nego baš tukaj. Občine, ležeče na severni strani mariborske okolice že dolgo nimaio več toliko kmetskih posestnikov, da bi se iz njih mogel sestaviti občinski .odbor; po farah Zgornja Sv. Jungerta, Sv. Jurij, Svičina pa njih število še ravno segne. Kako se njim godi, to se pravi, v kolikor so prosti nemškoliberalnega jarma, na to bi nam lahko odgovor dali mariborska in štajarska hranilnica; znano nam je, da prosilcem posojil slovenska posojilnica v Mariboru že dolgo več ne more ustrezati, ker ni več na kaj posoditi. Vse je v rokah nemškoliberalnih meščanov in grajščakov. Z najhujšo revščino pa opazuješ najbolje zagrizeno nemčurstvo in nekako otožnost in mrklost duha, ki ti, če si rodoliub, žalosti pretresa srce. Ljudje ti usiljujejo svojo polnemščino tako trdovratno, da jameš dvomiti, da dotičnik zna slovenski; ti ostaneS pri slovenščini, oni lomi nemščino; nakrat mu uteče v govorico slovenski stavek, toda ko se tega zaveda, skoči zopet k svoji nemščini, ki mu je ponos in izveličanje. Šole so urejene tako, da se le v prvih letih uči v materinščini, pozneje vlada jedino nemšCina; pri Zgornji Sv. Jungerti in v Svičini je patron «nemški šulverein». Koliko koristi ima Ijudstvo od takih Sol? Ali ko bi vendar hotelo spoznati, da so rau duševno Se na kvar, ker zadržujejo razvoj duha! Skratka grozno stanje! Kdor hoče nasledke toče prav poznati, iti mu je tje, kjer je toča sekala; komur ni znana grozna moč povodnji, gre tje, koder ie voda divjala; komur pa se še doslej niso odprle oči, da bi spoznal upliv neinškega liberalizma, ta naj pojde v gori imenovane kraje, in izprevidel bo. Toda, ne tožimo dalje; nič ne pomaga niti njlra, niti nam. Ampak povzpnimo se do krepkega dejanja, ki bode našim najglobočjega omilovanja vrednim bratom v korist in končno rešitev! Zadnjič je <Slov. Gosp.> opominjal, naj se osnuje za mariborski okraj p o 1 i t i č n o društvo, kibi marljivomisijonarilo. Dobro; ali kdor misli, da je tem krajem s takim društvom že pomagano, se moti. Teh ljudij narodnost sama ne reši, njim se mora gmotno seči pod rame. Zatorej smatramo za neobhodno potrebno, da bode društvo ne le politično, ampak tudi gospodarsko. Vrhu tega naj se jame misliti na osnovitev kake zadruge. Končno pa bi menda še najbolje zaleglo, ako bi se, kakor nam je svetoval vrl narodnjak, ki tukajšnje razmere prav dobro pozna, posredovalo, da pridejo posestva, ki še niso v nemških rokah, ali vendar že rahla, v last Slovencem. Ali nismo že davno opominjali, naj se osnuje društvo, ki bi bilo nasprotno «Siidmarki»? Kako bi ga tukaj bilo treba! Toda če se sploh misli kai storiti, da se v krajih, o katerih smo danes govorili, reši, kolikor se še da, naj se to stori prav kmalu. Nemci ne čakajo, oni ne oprezujejo, kakor mi, arapak delajo noč in dan. V kratkem utegnemo tudi doživeti, da se bode v omejitev slovenskega ozemlja natanko določila narodna meja, in kam bode takrat pripadel velik kos Slovenskih goric in ves Kozjak, ali Nemcem ali nam, to bode zavisno od tega, koliko bodemo za te kraje dotle storili. Na noge tedaj! Vzgledujmo se nad mravljami!