526 hočem sinje hočem zeleno Jaša Zlobec I ko so se ti lasje spustili zmršili čez čelo legli čez obraz je blaga tema vsrkala tvoje oči mehko popila netopir si se rodil slep v sončnih puščicah nikoli nisi videl belih kopastih oblakov s svojimi šapicami tankimi prosojnimi krempeljci visiš na mrzli skali v domači pečini j i i-voda kaplja v ure v mraku doma otrpneš kožnata krila si pritisneš na trebuh in čakaš hočem sinje hočem zeleno nikoli se ne bo rodil dan ki bi vanj razprl svoje oči tesno boš stiskal veke nesrečni netopir obešen z glavo navzdol ste kdaj videli jagnje 'r ki mii je polizalo obraz ste kdaj videli trato ki me je zazibala vase mi uspavanko zapela en sam trenutek je bil ko je zaspal strupeni sik ko me je vzelo vase do bolečine s prsti sem zemljo drobil in dihal zrak srkal vase v kosme volne ovit z venci trave prekrit ste kdaj videli jagnje ki mi je polizalo obraz III odprla so se vrata za njimi bleščeči slap reka peska mokre sipine vsak korak se vtisne vanje vsaka sled pusti svoj spomin vsako zrnce peska joka svojo usodo vsak piš vetra se vtke v zrak vrata vrata vrata duri večni podboji se odpirajo krila ptic galebov pivkajočih v meglo 527 Jasa Zlobec se odpirajo vedno znova za mojim hrbtom drlesk neusmiljena stena brez vrnitve IV zavekalo je mlado mače zadrgetalo svilnato telo ozke zelene zenice so se skrčile v nemoč v tilnik se mi je zagrebla izruvala vse gabre ki so mi stali na straži mačica srce izpraskala kri popila svoj gibki hrbet v prsi vsadila zavekalo je mlado mače ko so ga zjutraj ob zori v jutovinasti vreči v potoku utopili 528 V si v življenju kdaj videl roke kako trpijo kako se mučijo v vidovem plesu kako se prsti krčevito borijo med sabo kako dlan drhti v svojem nemočnem boju kako si želi sporočilo oddati si v življenju kdaj videl roke si kdaj videl dlani hočem sinje hočem zeleno kako vsaka žila živi in ve da ne bo mogla povedati samo umreti da ne bo nikdar pest samo odprto prgišče tuje moči VI včeraj se je ustavilo tiktakanje ure včeraj ni zadonel noben zvon ustavilo se mi je bitje srca ustavil se je čas včeraj sonce ni zašlo zvezde niso zasijale z neba včeraj so ptice nemo obsedele na telegrafskih žicah sredi polja ustavil se je čas včeraj so vse misli obnemele pogledi obmirovali očesne jamice je zagrnila tema ustavil se je čas zadnji dih večera v noč se je zlepil z jutranjim utripom zarje skrepenel v večen krog včeraj se je ustavil čas vsako jutro znova VII skozi plasti zelene megle zamolklo bobni rožljanje ščitov in mečev neznane vojske čutim napeta telesa kako zapirajo obroč 529 530 Jasa Zlobec vrgli so mrežo čez ločje zaprli vrvnato kupolo neba ne čopasta caplja ne plašna priba je ne bosta prekljuvali za svoje roke več ne vem katere trse božajo za svoje noge več ne vem po katerih stezah hitijo neznana vojska neznana vojska stopa v krogu kdo me je izdal kaj se bo iz megle izvilo me bo lastna desnica udarila levica za grlo stisnila ali pa bo rezki zven mojega roga udaril skozi žarek skoval da se bo dvignila megla in bo iz mojega srca studenec zažuborel VIII modra luč oj modra plava luč sveti skozi noč reže in seka lomi kaže svet modra luč vsak kot hoče pojesti vsako luknjo zazidati vse steze prevleči s svojo modro srebrno ploskvijo 531 hočem sinje hočem zeleno modra luč blešči sveti ukazuje svet ustvarja bomo imeli žena sin moč jadro postaviti veter zapihati na ognju kotlič segreti tvoj jok sin z lic zbrisati okno odpreti dih brez modre luči brez modre svetlobe zadihati