I /1
ici^i )m
WET
*
LETO 12 * JULIJ-AV6US
193^
še je
čas.
da 91 naročiie knjigo „Oprema za neveste" za malönkostno ceno Din 12'— (.prvotno Din 40'—). Knjiga Vam nudi s svojimi petimi prilogami vred mnogo koristnih navddil za šivanje vsajkovrstn&ga perila ter krasnih vzorcev za telesno in namizno perilo, zavese, posteljna pregrinjala in ku-hinjiske garniture. V zalogi je samo še nekaj izvodov.
Se pozabite
naročiti knjižico „Dekliško perilo", v kateri dobite vsajkovrstno perilo za dekleta od 12—18 let. Na prilogi j« 18 krojev in 42 najrazličnejših risb za okras ženskega perila, Stame saano Din 6*—.
Prosimo:
Ne posojajte „Ženskega Sveta" takim, ki bi si ga lahko same naročile!
Priporočajte „Ženski Svet" vsem, ki ga še nimajo! Ako želite odgovora na svoje' pismo, priložite znamko! Javite takoj spremembo naslo'va!
CüalU!
Vsem, &i dotgufefa nawcaim, sma dams pti&aMi poštne poiomice.. Jhomm, da se iih pos&titfe takoi, da se Vam ne iz^uBe. JCdov. ne »me pos£ati celotnega smska, naf poUfe vsaj. pol aä ceJMieim ohok, toda nai ta stoni 6«e2 adlašanfa.
Hpmva.
ŽENSKI SVET
JULIJ-AVGUST 1934 LJUBLJANA	LETO Xn-7-8
Za našo žensko učiteljsko šolo
Dora Vodnikova
Ministiistvo proevete je za preteklo leto ukinilo tob ženske letnike na učiteljska šolat, češ, da se s etroko-mo izoibrazbo usmerja mladina; v določen poklic, če pa ni možnosti poklicnega udejstvovanja, pa se s Mper-produkcijo .ustvarja inteligenčen proletarijat — število ženskih absolventov pa da že danes presega potrebo ženskit učnih moči na naših osnovnih šolah.
Ali se brezposelnost res zmanjša s tem, da se ženski mladini zapre vstop na učiteljišče? Nikakor me. Če dekleta, ki bi se izobraževala na učiteljišču, ne nadaljujejo šolanja, postanejo že pet let prej brezposelna; brezdelje jih moralno izpridi, življemjsko ostanejo brez smeri in brez globljega smisla za delo. Če se pa šolajo dalje, gre večina izmed njih na gimnazijo—bremena ismo preložili z ene rame na drugo. V čigavo korist? Absolventke gimnazije imajo vsekakor manjšo možnost zaposlitve kot absolventke učiteljskih šol. Saj se te poleg vseh tistih poklicnih panog, ki s.o odprte absolventkam ginmazij, lahko posvete delu kot domače učiteljice — kar se v veliki večini tudi dogaja — in raznim panogam praktičnega udejstvo-vanja, zlasti če si svojo učiteljsko iEobraizibo izpopolnijo na öbrtnih in tem podobnih šolah. Če se pa po končam srednji šoli odločijo za študij na univerzi — pa tuldi tam povečajo število brezposelnih, kar je mnogo težje in usodnejše zanje, ker ta študij zahteva od njih več časa, več napora in je še bolj specijaliziran in strokovno usmerjen kot študij na učiteljski šoh, in kot tak daje mlademu človeku tem večjo pravico do tiste za,poslitve, za katero ise je s svojo izobrazbo vzposobil. Zato je brezposelnost na tej izobrazbeni stopnji tem bolj tragična.
Če ima vsak državljan, brez razlike spola, pravico do izobrazbe in če bi hoteli dati ženi njeni naravi in njenemu piirodnemu poklicu primeimo izobrazbo — saj je nekdo celo smatral za potrebno, naj se ustvari nov tip nekake višje ddkliške šole — potem je učiteljska šola idealen tip ženskega izobraževališča, in to iz sledečih razlogov: Po svojem izobrazbenem cilju — Tzposobiti gojenca za poklicno vzgojno delo — se krije s prirodnim, materinskim poklicem žene. Po svojem učnem načrtu, ki obsega poleg Siplošno izobrazbenih predmetov posebno poudarjeno psiholosko in pedagoško skupino, ročno delo, risanje, gospodinjstvo, je učiteljska šola zlasti sposobna, pobuditi v dekletu živo zanimanje za otroka, jo seznaniti z njegovim življenjem, ji pokazati pot, kako živeti z njim, da oplodimo njegov razvoj. Ob takem spozmavno-teoretič-nem delu se zbudi v gojencu čut za otroka, odpre se mu vrednostni smisel njegovega življenja. K temu pripomore zlasti stalen stik z otroki pri šolskem delu in v šolskih odmorih.
145
Dalje ima duh dela na tem zavodu svojo specifično strukturo. Delo se vrši v znamenju trdne enotnosti in enosmernosti, kije dana s konkretnim ciljem dela. To delo se vrsi z globokim čutom odgovornosti, zakaj gojenec se zave<la, da se z delom pripravlja za neko določeino, vrednostipolno, ipoklicno udejstvovanje; ta zavest pa vsebuje dra-gocenili pciind, sproži mnogo delovnih eil in daje delu etičnik aspektov, 9 čimer dobi izobrazba globljih osnov. To dieJo je vse prežeto s toplino in pristnostjo resničnega življenja in predstavlja sintezo teoretično-spoznav-nega s praiktično-dejavnim — brez ožine agolj utilitarnega. Bas ipo tej plati življenjske bližine tovrstna izobraziba posebno ustreza bistvu žeiie.
Ve se vrprašamo, ali je aa ®voj prirodni poklic bolj pripravljena abeol-virana gimnazijka ali absolvirana nčiteljiščnica — se gotovo- odločimo za drugo.
Toda, dasi je tovrstna izobrazba na učiteljišču jprirodno zakoreninjena ia zlasti ustreza ženski naravi v psihološkem in pa tudi teleološkem — smotrenem pogledu, — pa vendar ne ustvarja tistega tipa žene, ki jei obsojen, da čaka na moža in si ne moire instvariti lastnih pogojev življenja. Usmerjena v svet dbjeiktivmega dogajanja, pa v tesni povezanosti z vso bujnostjo istinitoga življenja v .sebi, zavedajoč se svo.jeiga bistvonega življenjskega smisla, to je osnova za njeno žensko delo in ustvarjanje, ki zdi se mi, da je gradnja take osnove zlasti na učitelj^dki šoli v izobrazbenem delu posebno po-vdarjena.
Zapirati ženi pot do njej najbolj primernei izobrazbe, bi se reklo, kratiti ji njene osnovne življenjske' pravice, okrniti jo v njenem raET0i.ju in, kar je tudi važno — uničiti žarišče ženske kulture. Če iščemo potov, kako bi ženo v njeaii težnji po poLuovrednem' življenj^u usmerjali, če jo skušamo postaviti v tisti delokrog, ki najbolj utreza. njeni naravi in bo za človeško oelokupnost najbolj koristen — potem ji ne bomo nasiloma zapirali vrat do njenega izobraževališča.
Ali je za našo prosvetno politiko ta ukrep aares plodonosen? Namesto 1. razreda učiteljske šole bo morala prosvetna uprava otvoriti paralelko na tem ali onem drugem srednješolskem zavodu. Dal.re, ali ne bo naše šolstvo tem lažje napredovalo, če bo imela prosvetna uprava možnost izbire učnih moči? In kakor izkustvo uči, bi bila selekcija potrebna — in naša dekleta bi zamogla uspeišno tekmovati.
Zlasti važno pa je v zvezi s tem vprašanje sprejema na učiteljišče. Ker je meščanska šola izločena in je njenim absolventom vstop -na učiteljišče zabranjen, je s tem silno zmanjšana možnost izbire — kar je pa še važnejše, je to, da učiteljišče ne dobi naraščaja z dežele, ki ima toliko krepkih in zlajsti za učiteljski poklic dragocenih sil, s katerimi bi oplodilo izobrajzbeni duh zavoda in mestnim gojencem približalo duhovno ozračje dežele.
Učiteljska šola je za naše celokupno šolstvo osnovne važnosti — zlasti pa je neprecenljive vrednosti za izobrazbo žene. Demontirati ta zavod, se pravi, načenjati osrčje našega šolstva.
m
Pod dalmatinskim solncem
Maša Slavčeva Nadaljevanje
„Ne beli si glave! Pa si vzemi tako, ki pojde v pekel, da boš na onem svetu brez skrbi!" se smeje Jane.
„Tako si pa kar sam izberi, meni ni do pekla že na zemlji!"
„Tem bolj gotovo se boš veselil srečnega svidenja z ranjko v nebesih."
„Ti, ne šali se s takimi stvarmi!" mti preti Rok in veselo mežika. „Vse to ti nič ne pomaga —" Nato se zresni: „A ko sem dejal, če ostaneš tu, si mi vedno dobrodošel zet, če ne, Bog s teboj! Palma ostane pri meni." Rok se dvigne s sedeža, češ, kar sem imel povedati, je povedano.
„Premisli si, odločen sem, da grem v tujino —. Mlada sva še, naju mika svet, ne umirauje na teli skalah. Dovoli ji vendar, da pojde z menoj! Premisli vso stvar, čez nekaj dni se vrnem po odgovor."
„Če hočeš, pridi, a ne premislim si. Kakor sem dejal, tako bo. Njena dolžnost je, da ostane pri meni, svojem' starem očetu." Rok položi roko ;na njeno ramo: „Tu je njeno mesto."
„Daj se pregovoriti —" ga opominja kum, „Jane je premožen, pridobi si še imetja v tujini, dobro bo tebi in tvoji ličeri!"
„Cemu ji bo bogastvo? Jesti, piti in spati ima, streho nad glavo in obleke, kolikor rabi, — kaj bi z več? Jemala bi s tem drugim, ki nimajo ničesar, in to bi bil greh. Če bi živeli vsi na svetu tako, hi ne bilo gorja .. ."
„Na svidenje, gazda, vrnem se, kakor sem dejal." Rokujejo se. „Zdravi!"
Moža odideta.
„Si moj poslušen otrok?"
Palma zaihti: „Sem, oče, a rada ga imam, na kraj sveta bi šla z njim —"
„A mene nimaš rada?" očetu se trese glas.
„Imam, očka, imam---" mu stiska Palma roko, ko da bi mu
z močjo pritiska mogla dokazati moč svoje ljubezni. Njene misli pa so pri Janetu.
„Razumi, oče, njega ljubim drugače ko tebe, on bo moj mož —"
„Torej ga ljubiš bolj ko rodnega očeta, njega, ki ga jedva poznaš?"
„Ne, samo drugače! Očka, pojdi z nama iz tega kamenja in samote, videl boš čuda v svetu —"
„Ni mi do njih. Vse, kar so se izmislili ljudje teh tvojih čudes, je satanovo delo. Ne prinaša sreče."
„Ali te ne mikajo tuji kraji!? O, tam, je lepo, tam je vse živo, lam kipi življenje — a tu smo kakor gobavci, izključeni od vsega
147
sTeta —. Očka, jaz liočem živeti — ne tu umirati na teh skalah!" vroč in proseč je njen glas in pričakovanje zre izza njenih solza.
„Ali je to moja hči? Odkod te tuje želje po dalji? Kdo ti jih je vsejal v srce? Živiš poleg mene, a jaz o tem ničesar ne vem. Zakaj si mi prikrivala, da si srečala Janeta, ki ti je napolnil glavo s temi neumnostmi?"
„Očka, nisem ti hotela govoriti o tem, dokler ni on sam prišel pome. A ni mi napolnil .s temi željani glave Jane, že davno hrepenim proč od tod."
„Ti? Zakaj mi nisi povedala ničesar o tem?"
„Ne vem. Nisem si upala. Mislila sem si, da me ošteješ."
„Saj to tudi zaslužiš! To so dekliške marnje! Ko se oženiš, ti že preidejo."
„Nikdar, oče. Nikdar mi tega ne izbije nikdo iz glave..Njene solze so se posušile, neustrašeno kljubuje očetu.
„Morala se boš pokoriti moji volji! Danes te svarim zlepa: hčerka moja edina, veš, da te imam rad, vse si mi, ne zapusti mte! Vsega imaš pri meni in česar ti bo srce poželelo, ti bom dal, samo pri meni ostani! Ne dam te Janetu, če te hoče odpeljati; ne zlepa, ne zgrda. Veš, da kar rečem, drži. In če bi sto besed prelomil, te ne bom! Ubogaj, dekle, svojega starega pohabljenega očeta, ki itak ne bo
več dolgo živel--" glas se mu lomi in telo se mU nerodno ziblje,
ko gre iz sobe in vleče pohabljeno nogo za seboj.
v,. -b Ä
Odkar je odšel Tomo z doma, nista Kata in Duje spregovorila besede. Kata se ni več brigala zanj, kuhala je samo zase, pospravljala po hiši ko doslej, a mimo moža je hodila, ko da ga ni. V dno srca se ji je zasekalo sovraštvo, porojeno iz krivice, ki ji jo je storil.
Duje se ni brigal za gospodarstvo. Le v krčmo je zahajal in plačeval za prijatelje in znance, ki so se radi zbirali okrog njega. Že mesece je živel tako življenje. Da bi Kato še Ijolj jezil, je hodil z otročjo trmoglavostjo predpoldne domov, ko je izijil že dobršno mero vina, ter si sam kuhal kosilo.
Godrnja in preklinja ter pristavlja lonec k ognju. Odmakne Katinega in pristavi svojega. V kot sede in v polpijanosti dremlje, psuje in pogleduje na ognjišče. Kata zagleda odmaknjeni lonec, brez besed ga pristavi in odide. Komaj so se zaprla vrata za njo, že ju Duje zopet zamenja. In ko se Kata vrne trudna z njive, njena jed ni kuhana, Duje pa s slastjo posipravlja poslednje grižljaje svo-" jega kosila. Kata znova zakuri in pristavi jed. Šele uro kasneje kosi. Duje se zlobno krohoče in jo zbada, a Kata ne odgovori.
Dan za dnem ji dela mož spodtiko. Brez potrebe razmeče stvari, poskrije orodje, raztrga obleko, razkoplje vrt z zlobo pijanca. Vsak večer ga privleče jo tovariši domov pijanega do nezavesti. Potem leži na postelji, valja po ustih umazane besede, kolne in zmerja, dokler
148
ne zaspi. Drugi dan ima krvavo podplute oči in smrdi po vinu iu žganju.
Kata spi v soseidni izbi, a dobro čuje vsako besedo, vsak glas. Oči so ji upadle v globoke črno zasenčene kolobarje, koža ji je rumena kot pergament, usta pa so postala ozka brezkrvna črta, ki se krivi v kotib navzdol in se izteka v globoke brazde bolečine in prezira. V nočeh ji često zatrepeta v krvi želja, da bi vzela kamen in udarila po glavi in po tistih ustih, ki bruhajo smrad, da bi utihnila za vedno. Hladno misli in računa: Udarim ga psa, udarim po glavi. Prav nie bi me ne bilo strah. Z zadovoljstvom bi ga ubila kot škorpijona. Dobro delo bi storila. Kaj je prišel sem v naš mir in v našo slogo? Mar naj bi bil ostal sam v Ameriki! In tega človeka sem tako željno pričakovala? Zanj sem se odrekla sreči... Mir je ukradel našemu domu, sina je odgnal od hiše, in ko se vrne Njego, kaj bo dejal, kako se bo sramoval takega očeta. Ubila bi ga!
A kaj potem? Ali bo Tom'o sam? Mene zapro, morda obsodijo
na smrt---Ne, nočem umreti, živela bom za svoja sinova, ki
sta samo moja---Bog! Kaznuj ga! Kaznuj! Če si v nebesih, in
verujem vate, da si, ga boš kaznovali Otel me boš te nadloge! Zakaj me tepeš, o Gospod? Kaj sem ti storila?" V temo plapola sovražni pogled Kate in nevezane molitve šepeta v noo k Bogu, da bi jo rešil moža.
Duje in Kata sta se .sprla. Dan za dnem ji prizadeva neprijetnosti in v Kati, ki je doslej prenašala vse z na-sddeznim mirom, brez besed, zapolje jeza. V kavo, ki jo je pustila zjutraj v omari za popoldne, je natresel v svoji zlobi soli. Žejna se vrne, napravi nekaj požirkov. Takoj opazi zoprni okus, vidi mežikajoč zlobni pogled pijanca, čuje njegov bedasti škodoželjni smeh in y silnem navalu nagle jeze vrže veliko glinasto posodo možu v glavo. Z ropotom se razbije na tleh v črepinje.
Nepremično zro njegove oči z živalskim pogledom vanjo. Po licu in laseh mu teče rjava tekočina, vsa obleka je mokra od nje. Slana kava mu je zašla v oči, pogled ga zaščemi, oči se mu zasolze, poko ga. Tedaj se vrže na Kato in jo obdeluje s pestmi, vleče jo za lase in hrope nerazumljive besede. Ona se brani in vrača udarce, a on je močnejši. Ves zaripel je v obraz. Žile na čelu in rokah mu nabreknejo in še udriha po njej, ki se je zgrudila nezavestna na tlai. Lice ji je krvavo in modro podpluto, lasje razpleteni, obleka raztrgana. Vse je v neredu: miza in stoli j)revrnjem, posoda razbita. Ko se stari zave, ji pljune v lice, njej, ki leži napol mrtva na tleh, in ne da bi so ozrl, ogrne jopič in gre v gostilno. Tam pije — pije in molči. Le s pestjo udari kdaj po mizi, da zabobni. Muhe, ki jih sede črni gosti roji na politi mizi, prestrašene zabiemče in odfrče za nekaj hipov, potem pa se zopet vračajo in obletavajo nemega moža. Nikomur ne dovoli, da bi prisedel, nikogar ne povabi. Danes hoče biti sam. Maščevalno ve-
li9
selje mu polni prsa: prelepel jo je, oddolžil se je za vse, kar mu je storila.
Čašo za čašo prazni.
" Krčmar niu noče dati več pijače, a Duje razmetava bankovce, sam ne ve, koliko. Kako bi se mu upiral revež, živeč od borniji novcev zapitka? Čim delj pije Duje, tem treznejgi, zdi se, postaja. Kradoma se ga loteva skrb: ali jo je udaril fireveč? Morda celo ranil? Krik in vit bo zagnala vas, če se razve, in grdila bi gq ženska zalega.
In če jo je ubil? ga prešine nenadoma. Strese se, da mu kozarec trdo udari ob zobe. Pobledi in mrzel pot ga oblije. Če jo je ubil! Strab — strai. — Ves drgeta.
„Žganja, gazda!" zahrope in željno seže j^o polnem kozarcu. Pije
;— pije —---Vse v glavi se mu meša. Zdi se mu, da mu teče kava.
čez lice in skoznjo vidi sebe, kako udriha po mrtvi ženi, ki strmi vanj s širom odprtimi očmi. Piti — pozabiti---^
Pije--— pije---
Vedno besne j še je kolo prividov, v glavi mu šumi, dokler ga končno ne zagrne val spanca...
Ko se prebudi, je pozna noč. Krčmar ga stresa za ramo; „Zaprl bom, ker je jjozno — domov pojdi!" Opotekaje se, vstane Duje, nerazumljive besede mrmra med zobmi in gre v temno noč.
„Hej! Ali naj te XJOSi>remim'? Boš znal sam domov?" še zakliče za njim krčmar, a resno ne misli, truden je. Kdo bo spremljal tako pozno ponoči pijanca četrt ure daleč?
„Znal, znal —" mu odg'ovori s težkim jezikom Duje in omahuje naprej.
„Prespal je najhujšo pijanost," zadovoljno ugotovi krčmar in porine zapah pred vrata.
Čim dalje stopa Duje po svežem zraku, tem treznejši postaja. In zopet se ga loteva groza ob misli, da je ženo ubil. Ne, ne, zdaj ponoči ne pojde domov. Tema je v hiši — in morda leži ona še vedno na tleh — mrlič. Ne, domov ne pojde. Kar tu na skale bo legel, dokler ne sine dan, saj je noč topla. Potem l>ojde pogledat, takoj ko se zdani. Morda bo še čas, da ubeži ali visaj jjrikrije---
Tema je, luna se zavija v goste oblake. Duje zatiplje pripraveli sedež na skali, leže nanj in zopet se mu suče v glavi pošastno kolo prividov in misli.
Doli za njim šumi morje. S šumom in udarjanjem valov narašča in pada groza, ki ga prevzema. Več ne more prenašati tega, s čelom udari trdo ob skalo, da bi z zunanjo bolečino premagal notranjo. Zavest mu prekrije tema. Pod njim šumi morje svojo enakomerno pesem...
■:= ft
Po cesti neso štirje možje moško truplo in ženska teče pred njimi, da bi obvestila Kato. Ribarji so ga našli ob zori. ubitega na skalah
150
pri morju, ki mu je izpiraio krvave rane. V snu se je premikal, izgubil je ravnotežje in strmoglavil preko skal v globino.. .
Skozi na stežaj odprta vrata plane ženska v Mšo: „Kata!" zakliče, a Kata se ne oglai. Šele zdaj zagleda žena pred seboj na tleh negibno truplo v raztrgani obleki s pobitim obrazom. Kliče jo, poliva z mrzlo vodo, a Kata se ne zigane.
Medtem so prispeli možje z bremenom. V široko zakonsko postelj, ki je staila prazna dvajset dolgib let, polože Kaito in Dujma. Njej še rahlo ntriplje srce, a Diije je mrtev. Zdravnika v kraju ni. Na sosednjem otoku, kjer je občina, je. Nekdo teče v luko in se odpelje s čolnom ponj, drugi hiti po župnika. Vse brez nepotrebnih besed, le kratka povelja, odločna in skopa kakor v čolnu, če nenadoma zavüira nevihta in je vsak gib, ki se izvrši o pravem času, vreden zlata.
Župnik pride in spozna takoj, da je Kata le v globoki nezaivesti in močno pobita, a upa, da nima notranjih poškodb.
„Vidite, kam vodi nesloga in sovraštvo?! In vse zaradi denarja .. ."
Molče .prikimajo možje. Ženske so prišle iz soseske in se trudijo z župnikom okoli Kate. Z domačimi zdravili in dišavami ji pomagajo, da se končno zave. Blodno ji begajo oči po sobi. Župnik se skloni k njej: „Kje te boli? Si močno poškodovana?" Počajsi, negotovo polzi njena roka preko čela, prsi in hrbta, mukoma odgovori žena: „Tu boli.. ."
„Samo zunanje, nič zlomljenega?"
Kata odkima.
„Te je on pretepel?" Zopet prikima. Ostra tanka črta so njena usta.
„Ne prestraš-i se, Kata, tu poleg tebe leži, pal je in se pobil na skalah ..
„TJbil?!" plane Kata.
„Ubil," potrdi župnik.
Iz njenih pobledelih usten privro strastne besede, ki jih narekuje sovraštvo: „Bog me je uslišal, hvaljen bodi na veke! Proklet ti, pes, ki si dobil, kar si zaslužil!" Oprta na komolec, zre sovražno vanj: „Še je pravični Bog v nebesih!" se oddahne in omotična omaline nazaj v blazine. Župnik jo svari: „Kata, ne greši, v eni sapi hvališ Boga in kolueš svojega druga, skesaj se svojih besed, da ti Bog odpusti. Rešena si nadlog im izkušenj, ki ti jih je naložil Bog — skesaj se!"
„Ne morem se kesati, gospod, sovražim ga —" hlipa Kata v onemoglem srdu, „sovražim ga, vse življenje sem trpela zavoljo njega, najprej v zakonu, potom v samoti brez vsega in končno, ko se je vrnil, zavoljo tistih tisočkrat prokletih novcev. Pošiljal mi jih je vsa leta, da so mi zagrenili življenje. Moj greh je, da se nisem zopet uklonila pod njegov jarem. Vse selo ve, da sem poštena, on pa me je grdil in psoval. Nikomur ni hotel verjeti resnice o meni. Česa naj se kesam? Da sem bila poštena? Ali da sem ubogala očeta, ko me je
151
njemu, prekletemu, dal za ženo? V grob naj odnese vse, kai- je prislužil, pogoltnost!"
„Kata, tvoj srd je še svež, zato ni kosanja v tebi, a tudi ti si zakrivila neslogo med vama s svo'jo trmo, čeprav je večji del krivde na njegovi strani. Čas zaceli vse rane, vsa sovraštva ublaži, ne silim te, Kata, da se danes spoveš in pokesaš, a ve(m, daj pride čas, ko ti bo srce spet krotko. Takrat pridi in stori, kar ti bo velela vest, Bog s teboj!" in stari dušni pastir odide.
Pozno popoldne prispe na otok zdravnik. Kata ima vročino, blede se ji... Zdravnik jo preišče in da potrebna navodila ženi, ki ji streže.
A A *
Drugo jutro je Dujmov pogreb. Rok, Palma, stari Oluje, Yinka in Neda gredo za pogrebom in z njimi vsi znani vaščani. "Vinka hodi za ženskami in narica za svojim Markom.
Kata se v mrzličnili sanjah premetava na ležišču in kolne moža, za katerim poje pogrebni zvon.
Staremu Oluji, ki gre z Rokom za krsto, je srce razdvojeno. Naricanje Vinke čuje, ki je nikoli ni ljubil in ki se mu zdi kriva Markove smrti, ter misli na hčer Kato, — morda kolne svojega moža in tudi njega — očeta. Težki so mu koraki in srce, ko stopa za krsto. Duj-movih sinov ni za pogrebom. Njego ni mogel priti o pravem času, a
Tomo — Bog zna, kje je z ribar ji---. Oluje hodi sklenjen pod
bremenom težkih misli. Na grobu so. Župnikov govor je kratek. Poštenje mu ne da, da bi hvalil Dujma. Usoda je pač hotela, da se je tako zgodilo. Božja volja. Zopet se odpre občinska grobnica in nov tih mož -se pridruži spečim.
Groblje sanja zopet svoj sen na pobočju hriba'in v starem kaštelu je mir. Kata se je umirila. Mora, ki jo. je tlačila doslej, se je po-greznila v mič.
Oče sedi ob njeni postelji in moli; Kdaj, o Bog, boš odtegnil roko jeze iznad krova moje hiše? Prizanesi — prizanesi —! Rod mi propada, bodi usmiljen, o Gospod!
Utrujen kakor orjaško drevo po borbi z viharjem, stoji starec ob vzglavju bolne hčere in misli: Kako dolgo še, o Gospod —? in potem razprostre roke nad Kato in šepeče:
„Blagoslavljam te, hčerka moja, z očetovskim blagoslovom, ki naj te ubrani vsega hudega, če zmore---Amen!"
Trdno stisne zobe, zakaj roki se mu treseta, ker sam ne veruje v moč svojega blagoslova---
Nemo odide z žalostjo v srcu.	•
Noč je, kakor črna krsta okrog Nede, strmeče Ijrez sna v temo. Odejo je vrgla raz sebe, kajti čudno dušeča vročina ji spreletava telo. Nemirno se premetava po ležišču in zaman pričakuje sna. Kako naj
152
spi, ko pa so ji vsi čuti razdraženi. — Zavist, hrepenenje, želja, da bi ušla, vse to se ji vrtinci v razbeljenit mislili.
Palmla je potrkala pred pol ure na njeno okno, posloviti se je prišla, kajti trdino je odločena pobegniti od doma še to noč. Oče je noče dati Janetn, ki je to slutil in nagovoril Palmo, naj pobegne z njim. Če bi sam ne predlagal tega, ibi storila to Pakna. Prvič in morda zadnjič ji je danes prilika, da se ji izpolni želja in gre ob strani ljubljenega moža tja, kamor jo žene krepenenje. Zdaj ni ničesar, kar bi jo moglo zadrževati — niti ljubezen do očeta.
Neda strmi v temo in ve: zdaj je Palma v jadrnici in plove v novo življenje. Žgoča zavist muči Nedo. Mika jo, da bi vstala in šla povedat Roku, da bi poiskal Palmo in jo privedel nazaj. A uduši skušnjavo. Če že njej ni dano, naj bo vsaj Palma srečna. Morda se bo nekoč vendarle uresničila vroča želja tudi njej ...
Neda je sama. Kakor lep jalov cvet živi in tako se bo osula. Ne — ne — tega ne! Njena mladost vene in Neda čuti, da se ji komaj pazno rišejo gube razočaranja v lice, a da postaja bleisk oči medel in ustna bleda. To spoznanje visi nad njo kalkor teža, ki preti, da se bo zdaj zdaj zrušila in jo pokopala pod seboj.
V temi se ji krči telo, kakor da je zvezano, in črnina noči jo tlači z nevidnim pokrovom, ki se prožno udaja njenim obupanim krčevitim kretnjam, ko se ga skušajo iznebiti in priklicati rešitev od kjerkoli. Samota---Nihče ne ve, kako pošasten pojm je to ponoči,
ko je človek pokopan sam vase, ko se spoji s temo v eno, da je samote poln ves svet. Vsa njeua teža tlači osamelega. Obupano se upira pošasti, a zaman. Življenje brez cilja leži pred njo, morda dolgo še, petdeset ali več let. Iz dneva v dan delo, delo in niti ene svetle ure radosti...
A zakaj vse to —?
Ker noče moža otočana, ker noče življenja, kakor ga žive druge žene na otoku. Tudi če bi sedaj hotela, bi ne mogla več dobiti otočana za moža, preveč se že šušlja na vasi o njej in starem gospođu, ki je stanoval pri njih. Vsa vas je prepričana, da bo Neda njegova žena. Zasmehujejo jo radi tega in so ji obenem zavidni. Domačini, užaljeni, da si ni zbrala nikogar z otoka za moža, jo zaničujejo in če bi bila Neda zdaj voljna: koga vzeti,, bi je ne maral. Obupana je, več ne veruje vase in v svojo lepoto, na katero je bila tako ponosna, in ihti brezmočna, pokopana v blazine. Več ne more ležati, spanca ni...
Obleko vrže nase in se iztihotapi iz hiše. Vinka spi; ničesar ne čuje in ne sluti, kajti Neda zna dobro prikrivati, kaj jo muči. Nihče ne ve, da ni srečna, ko jo vidijo iti po vasi, ponosno se smehljaje, in nihče ne sluti, da je s svojimi neizpolnjenimi željami revnejša od naj-zadn jega dekleta v vasi...
Neda gre v noč.
Ne ve, kam jo zanaša korak, zdi se ji, da čuje iz dalje nekakšno godbo, pa to jo gotovo vara razdraženi sluh.
153
Gre--gre---
Da, to je godba, ki poje pod zvezde, in zdaj ve Neda, kam jo vleče starega gospoda. Tam so njegovi znanci in znanko, leto-
viščarji.---Gramofon imajo. Od daleč se sveti luč skozi odprta
okna in vrata, glasovi in smeli lije jo iz n jii v noč. Kot vešča, ki jo privlači luč, se bliža Neda kradoma hiši. Žallostna je. Te lepe tujke tu so srečne in imajo vse to, po čemer zaman In-epeni njeno srce, in se tega niti ne zavedajo. Zavist jo objema, da stiska pesti in si grize ustne. Kot Lazar je Neda, pobirajoča drobtine, ki padajo z bogatinove mize. S sovraštvom do teh ljudi raste njena želja, da bi jim bila enaka.
Na stežaj so odprta vrata .na teraso v visokem pritličju. Sveilo-oblečeme tujke plešejo z gospodi, se smejejo in zabavajo.
V senci smokve stoji Neda in gleda---Morda uro ali del j?
Vse je pozabila.
O, ona je prav tako lepa, če ne še bolj kakor tiste. — Le zakaj je tata krivica na svetu? Ti se ne trudijo, samo zabavajo se, a ona dela dan na dan, sicer na svojem lastnem posestvu kot gospodinja, a vandar gara. Te tujke, ki se tako razposajeno smejo s polnim sočnim smehom, kakor otroci, če so ušli iz šole, ne žive vedno tako. Neda ne ve, da so med letom vklenjene v svoj posel: pisarno, gospodinjstvo ali karkoli že. Neda jii ne vidi sedeti sključenih dan za dnem v zatohlih sobah, kamor nikoli ne prisije solnce, in pisati dam za dnem suhoparne številke, ne vidi jih v predavalnicah, stisnjeine v ozke klopi, kako ure in ure pazno slede predavanjem profesorjev, in ne doma, ko se gromadijo kupi knjig pred njimi, katerih vsebino morajo poznati in obvlladati do potankosti. Ne ve, da marsikatera izmed njih obrne med letom sleherni novec, predno ga porabi, računajoč pri tem, koliko časa bo lahko preživela na počitnicah brez iskrbi.
Gramofon radodamio siplje napev za napevom v noč in Neda posluša. Biti z njimi, m jim enaika — ko bi to mogla —! Nikoli! si z grenkobo zagrizeno ponavlja. Nikoli jim ne boš enaka!
Za njenim hrbtom se oglasi prešeren smeh. Trije mladeniči, vračajoči se domov, so opazili Nedo, ki posluša in kradoma gleda tujce.
„Neda, ali te tvoj ženin ne povabi!?"
„Ti je premalo fina druščina, da ne greš mednje —?"
„Hej Neda, poglej, na izbiro je mestnih ljudi, katerega si boš ujela za moža?"
Glasen, škodoželjen smeh spremlja besede. Obstopijo jo in ji ne dado, da bi jim ušla. Neprestano jo zafrkujejo in ji končno zapojo zbadljivko.
(Dalje prih.)
154
Dama s paičolanom
H e T m y n i a zur Mühlen — Iv. Vuk
Ko jo je gospod Gujnibler spoznal, je bila jiajtolj nedoBtopina in najbolj razvajena dama T vsem zdravilišču. Ves moški svet je drvel za njo, vsi eo ji dvorili. Liriki, mladi in tisti, ki bi bili radd mladi, so pisali o nji pesmi, slikarji 'SO jo slikali, kiparji modelirali. V njej je bilo nekaj, kar je manjkalo drugim lepim ženskam: đirivnost. Ena stran mjenega obraza je namreč imelai pravilne, lepe poteze, dmiga stran pa je bila -weidmo zakrita z neprodimian pajoolanotai, čigar barva je bila vedno v skladiu z barvo njene vsakokratne ablefce.' Nikdo je še ni videl brez pajčolana, niti njena spletična ne. Nikdo» ni vedel, kaj se skriva za tistim pajčolanom. Nekateri so trdili, da je tam strašna brazgotina, ki jo je dobila pri neki avtomobil-eki nesreči. Drugi zopet >so i>ili m-nenja., da kazi tisto polovico njenega lepega obraza neiprijeten madež. Tika groza je obdajala daano, ki je ibila za vse nerazumljiva privlačnost. Vsakdo, ki jo je poznal, bi rad M tisti edini človek, ki bi vedel za skrivnost, katcira se ekriva za pajčolanom.
Dama sama ni nikdar o telm govorila. In tudi vprašati se je ni nikdo osmelil. Kdo ve, kašna strašna traigedija ße »skriva za modrim, zeleinim ali oranžnim pajčolanom, in bilo bi nelepo, če bi jo kdo žalil s takim vprašanjem .
Gosipod Gumbler ni bil lirik, ni bil slikar, ni bil kipar. Bil je pač človek" vsakidanjasti, prozaist, ki se je bavil e isamimi prozaičnima posli in vprašanji: s svinjami, kravami, ovcami, krampirjem in žitom. Njegova prva žena, hči nekega trgovca, je umrla, ne da bi bila njena smri zapustila v njem kakšno posebno žalost. V splošnem se tudi ni kdovekaj in kdove-kako zanimal za ženske. »Njegovii sosedje so pripovedovali, da je e svojo ženo postopal precej slabo in da je bil zelo skop.
Srčna napaka ga je prisilila, da se je zatekel v zid'ravilišče, v katerem je preživljala dama 9 pajčolrai.om svoje počitnice. Stanovala je v najrevnejšem hotelu in govorilo se je, da je obubožana aristokratka.
Gospod Gumbler jo je videl prvič na promenadi v zdraviliškem parku. Oblečena je bila v evetlomodro dbleko. Ena stran obraza je bila zakrita z neprodimim evetlomodrim pajčolamom'. Za druge dame se gospod Guimbler, ki je bil vas zaposlen s isvojim zdravljenjem, ni prav nič zanimal. Da, izogibal se jih je, kjer je le mogel. Vedel je, da sta.danes smehljaj in njena ljubeznivost prav draga, in je tako razen njegovega posestva, ki ga je opravljalo že pet generacij njegovega imena in rodn, Ijiubil samo še eno: denar.
Na damo s pajčolani pa je postal pozoren. Sel je nekolikokrat mimo-klopi, na kateri je s isvojimi čajstilci sedela, zveičer pa, ko je sedel sam pri steklenici rdečega vina, ni mislil, kakor vedno in po navadi, na svoje svinje, ovce in krave ter na drenažo večjega kompleksa barja, nego na damo s pajčolanom.
155
Po dvek dneh si je dal damo predstaviti. In zgodilo se je v mjiegovili petdesetih letih nekaj, o čemer ni imel niti pojma: romantičnost. Da je bila dama s pajčalamom' imma iai duJiovita, da je znala pametno govoriti, da iso bile njene navade očaTljive, da je bil njen glas mehak, ga ni zanimalo. Ni gledal, ko je bil z njo, in z njo jo bil kaj pogosto, njene brezhibne postave, njenih plavih, svilnatih las in ne dela njenega obraza, katerega je kazala svetn. Ne, njega' je zanimala edino tista skrivnost, ki se je krila za pajčolanom. In to zanimanje je z vsakim .dnem naraščalo. Kot razumen človek je to zanimanje razlagal za ljubezen. Ko je prišel v zdravilišče, je štel takorekoč dneve;, ko bo lahko odšel zopet nazaj na svoje ljubo posestvo. Sedaj pa je ta odhod odlašal vedno dalje, dasi je bilo njegovo zdravljenje že davno končano. In ko to že več ni bilo mogoče, je spoznal, da brez dame e pajčolanom no bo mogel živeti.
Inl jo je zasnubil.
Obotavljala se je. Ni se mogla odločiti — med tem je pa na skrivnem poizvedovala o njem ter izvedela, kako neveselo je živela z njim njegova prva žena — vendar je naposled rekla:
„Ti veš, da söm bila strašno nesrečna. Drugega dela svojega obraza ne smem pokazati nikomur. Ti si krepak moški, lahko bi s silo odkril. Ali če to storiš, boš tuidi ti od groze onemel. Prisezi, da mi ne bo treba tudi kot tvoji ženi niti enkiat, niti za trenotek odložiti pajčolana."
Pri-segel je in postala je njegova žena.
Dama -s pajčolajiom je prišla na posestvo goapoda Gumiblerja in bil je blažen. Staro hišo so premovili, staro pohištvo, ki ženi ni ugajalo, odstranili. Svinje, krave in ovce so se spremenile v drago ka;menlje in bisere ter so bile nanizane na prstih in na vratu dame s pajčolanom. Ubožica, tako strašno je trpela v življenju, je miislil mož, zato jo je treba v vsem razumeti in razvaditi.
Bil je srečen zakon. Nikdar mra ni bila dolgočasna. Vedno se mu. je zdela nova in skrivnostna. Čudma skrivnost, skrita za pajčolanom, je sedela pri njegovi mizi, ko je obedoval, jezdila je ta skrivnost za njim po poljih, z njim je ta skrivnost po noči ležala v postelji. Bil pa je tudi mož, ki je znal svojo obljubo držati. Niti z emo besedo se ni dotaknil tega, kar mu je žena tako skrbno skrivala. Venidair ni minil dam, da bi ne razbijal svojih možganov o skrivnostni polovici lepega obraza. In tako veično mučena radovednost je isvežila njegovo ljubezen in njegovo oboževanje.
Dama s pajčolanom je imela lepo življtenje. Vse njeme želje so se iz-irolnjevale. Pozimi sta odpotovala na jug, poleti sta se .peljala v Švico. In povsod, kamorkoli sta prišla, je bila njegova žena, dama s pajčolanom, središče zanimanja in občudovanja. Dvorili so ji bolj nego najlepšim ženam in gospod Gunibler je v ponosu nžival to vsestransko občudovanje. Oprostil bi ženi celo zakonlsko nezvestobo, tako neznaten in majhen se je zdel
156
napram njej. Ali dama s pajoolanom mu je ostala zvesta in to je v njegovih oceh še povečalo nganko, y katero je bila odeta.
Po štiriletnem srečnem zakonn je dama s pajčolanom zbolela za vnetjem pljuč. Niti sedaj je njem mož ni videl brez pajčolama. Da, niti tega ni vedel, če poznata zdravnik in strežnica njeaiO' äkrivnost.
Čez nekaj dni je nmrla.
Goapod Gnmibler je malone znorel od žalosti. Sedel je v svoji sobici in ei preAacival, izakaj ni tej ubogi, tako težko preizkušeni ženi nudil še lepšega življenja. Nešteto malcnkoisti mu je prihajalo na misel, ki bi jih bil lahko njej na ljubo naredil. Ali sedaj je bilo že prepozaio.
Stopil je v mrliško' öobo. Ležala je na postelji v.&a v cvetju. Ena stran obraiza je bila zakrita z belim pajoolamom. Poslednja njena želja je bila to.
Sedel je k postelji. Najkrutejši boj je bil v svojean življenju. Štiri leta je trpel v hrepenenju, da bi odgrnil pajčolan in videl skrivnost. In sedaj — sedaj to vendar lahko naaredi. Ali obljuba? Žena, ki jo je ljui>il, kljub "(isemiu vendar ni bila popolmoma njegova. Del nje je ostal njena ekrivnosit. Kaj je mar sedaj, po njeni smrti ne isme imeti vse? Kaj mar sedaj, ko je nehala trpeti, ne sme izvedeti za skrivnost trpljenja, kaj je mar sedaj ne sme videti vse, take, kakršna je bila v resnici?
Gospod Gumbler je vstal in zaklenil vrata. Nato je stopil, vee omahujoč, k postelji. Rahlo, nežno, oprezno, da bi mirtve ne bolelo, ji je potegnil z obraza pajčolan.'
Zastrmel je v nepregibne poteze. Zdelo se Inu je, da nič ne vidi. Potegnil je z roko preko oči. In ree, nič ni videl, prav nič. Nobene brazgotine, nobenega madeža, nič strašnega. Tudi druga polovica obraza je bila prav tako pravilna, lepa, kakor tista, kateiro je vedno glodal.
Mlado dekle iz predmestja, ki je dobro poznalo lakoto in bedo, je bilo dobm poznavalka l,judi. Njena lepota sama ni bila trden kapital, dobra dota; lepe znajo biti neštete ženske. Ona pa jeä hotela nekaj drugega, nekaj takega, kar bi jo zavarovalo pred bedo in gladom, pred dedščino iz otroških let. Potrebovala je skrivnost, uganko.. Pajčolan ji je dal vse to, kar je bilo potrebno. Pajčolan so opevali pesniki, slikali slikarji, klesali kiparji, s pajičolanom se je poročil prozaičen človek in ga razvajjal.
Gospod Guimbler je stal pred posteljo. Začel se je smejati. S prva tiho, nato vedno glasue^je, glasneje. Pred njim je ležala na mrtvaški postelji neka tuja ženska, katere ni 'poznal, katere ni ljubil in katere smrt ga ni žalostila. Še le ko je z miočnimi rokami raztrgal beli .pajčolan v cunjice, je vnovič začutil, da je inetaj izgubil, da mu je nekaj umirio, tisto, kar je bilo njegovo življenje in si-eča: skrivnost.
Pobral je ounjice raztrganega pajčolana in jih položil zraven na divan. Z mrtvaške postelje, z mrliča, je potegnil vse cvetlioei in rože ter jih skrbno polagal na divan. Kopičil jih je vedno več in vedno več, dokler ni pajčolan popolnoma izginil pod cveticami.
157
Anka
(Pri.iioe h 'gradivu o Antonu Aškercu) M a r j a B o r š b i k o v a
Mračen, gluh hodniik. Trkam ma različna vrata. Vrata na levi se plašljivo odmikajo. Za hip se prikaže zgrbančen obraz, povit v ruto, in se spet umakne. „Kaj bi pa radi?" — Če bi mogla govoriti z Ano Peoovni-tovo — „To sem jaz. Kaj pa hočete?!" — Jaz sean to in to; če bi mogla kaj izvedeti o Antonu Aškereu.
Odprtina v vratih se za spoznanje razširi. Pred menoj stoji začudena postavica in nekaj pomišlja. „Stopite noter!" Vrata se sunkoma zapro za menoj.
Stojim v nekem čudnem ,prostoru. Prepoln je čivkanja in cvrčanja. Zaudarja po ptičih. Vse mrgoli krog mene. Katih šestnajst ptičev, rumenih in temnih tanarčkov, kriči drug čez drugega.
„Torej „Anko" bi radi spoznali? Kako pa ste prišli do mene?" — V Šmarju pri Jölsah, kjer je Aškerc kaplanoval, sem brskala okrog, da bi še kaj izvedela o aijean, pa sta mi dr. Rakuž in gospa Ana Debelakova povedala, da vse tisto, kar se je lansko leto pisalo v „Ljulbljanskem Zvonu" o Aškerčevi „Anki" v zvezi z deklico, „ki je bila resnično v Šmarju" in „ki je z dvanajstim letom osirotela in morala zapustiti ponosno domovanje svojih staršev", ni prav nič res. Kaj ste tisto brali? —^
„Prav nič ne vem o tem. Saj tista „Anka" sein jaz, pa nobena draga."
— Tudi upokojeni nadučitelj Franc Šetinc iz Slivnice mi je odločno zanikal, da bi bdi Gorazd pri svoji baladi „Anka" mislil na omenjeno detle. Saj je nastala balada vsekakor, ko je bil Aškerc še v Podsredi,^ predjio je torej spoznal Anko iz Šmarja, katera ni bilo sirota, če ja zapustila „po-mosaio domlovanje", niti je niso poslali „kruha služit", kakor poje Aškerc, četudi je bila brez staršev in je morala po tedanjem običajnu v samostansko šolo.
Na vas pa je omenjene priče, neposredno nadučitelja šeitinca, prvi opozoril pokojni šmarski učitelj in župan Franc Ferlinc, kateremu je Aškerc sam zaupal, da je zajel nuotiv za omenjeno pesem, kakor tudi za pesem „Oblaku" iz življenja Ane Pečovnikove, tedanje učiteljice ženskih ročnih del v Podsredi. Tako sem na vise zadnje prišla sqm. —
„Prav, prav, da me spoznate, da zveste, kaj je Anka." .
Peljala me je skozi temno izbo v nekoliko svetlejšo solbo ter me posadila na divan. Sama je sedla meni nasproti ter pričela govoriti. Na mah jo je minila vsa nezaupljivost in bojeonost. Že koj spočetka sem prejela vtis, da mi hoče izpovedati prav vse, kar ve, čeprav bi ne bilo niti v najnezmat-nejši zvezi o tem, kar hočem- zvedeti,.da se bom torej morala pripraviti na potnpežljiv poslušfSk, ker se ne bo dala niti prekiniti niti preusmeriti v slapu svojih besed.
1	LZ 1933, 501.
2	]'rim. dr. Prijateljev uvod v „Aškerčevo čitanka", 16.
158
Govorila je mßprestano ure in ure. Vsaj izpočetka bi ne mogla reči, da nosmotreno. Po triurnem priipovedorranju je prišla preko starih staršev in ostalih sorodnikov do sebe in do Aškerca. Imela sem dovolj čaea, da si ogledam njene fotograifije, njo in njeno okolico.
Zmes malomeščanskega „okuea" iji kmečke preprostosti. Prevladuje poslednja, vsaj v obleki, govorici in v obnašanju.
Iz svoje niladosti hrani dve sliki, eno celo iz one dobe, ko je bila v Podöredi, ko jo je imlel Aškerc rad. Trdi, da je na njej prelepa, resnionejša da je na sliki iz kasnejše dobe, ko je bila stara 34 let.
čeprav so jo tovarišice smatrale za „lepo, resno, duhovito blondinko",^ se njej sami zdi do skrajnosti neumestno, govoriti o svoji lepoti ali duhovitosti, in še danes ne more oprostiti Aškercu poslednje kitice v pesmi „Oblaku", t jer pravi:
Potem te ženi piš Tja, 'kamor si želiš, Da de nad to krasoto Čudeč ne raztopiš!
„Ta kitica me je hudo užalila. Čemu iSi izmišlja in poje o lepoti, če je pa ni! Kakšina lepota! Še v zrcalo se nisem mai-ala pogledati."^
— Aškercu ste se zdeli pač lepi. Sicer je pa Aškerc kasneje v svojih „Lirskih in epskih poezijah" omenjeno kitico izpustil. To kitico je ukazal izpustiti tudi dr. Gustav Ipavic, ki je pesem uglasibil, ko se je dvakrat pela na Črnovškovi gostiji v Št. Juriju.^
„Tako je prav. Ljudje bi se ismejali, da bi se za vampe' držali, če bi slišali take laži! Kar aii res, ni res!"
Rada bi dognala, zakaj bi ne bilo res. Raven nos, močne ustnice, mehti svetli lasje, v čelo počesani. Drža je resi nekam trda, pogled nekam strog, izzivajoč in plašen obenem, pa tak je človek često na fotografiji; anačilneje bo tisito, kar še do danes hrani: odkrita neizumetničena preprostost, prijazen nasmeh, ljubezniv način pripovedovanja. Vsa zaživi ob zgodbi, ki jo pripoveduje, ob vsaki bolj žalostni pripovedi ji je, kakor da bo niorala vsak hip zajokati. Potem" pa je spet otroško vesela. Tudi v žalosti ni nič patetične pretiraaioisti: sama preprosta, prisrčna naivnost. V hipih se tudi razjezi in se za čuda kratko in drastično izraža.
Trudi se, da bi povedala vse tako, kakor je ostalo v njenem spominu. Redko ponavlja, kar je že emkrat povedala, čel se pa to zgodi, se zgodba T obeh slučajih nič me razlikuje. Nekaterih reči se ve spominiti še v vseh podrobnostih, dober spomin ima tudi za vsakojaka imesna; ne zna pa razlikovati važnega od nevažnega. Po večurnem pripovedovanju ji nekajkrat vsega zmanjka in ne ve naprej. Kar je pred pol ure še živo zatrjevala, ji je tuje' in nemano.
= Sporočilo ge. Adele in Emilije Kranjc iz Maribora.
^ Isto pripovedujejo tudi o Aškercu, ki je bil zelo nesrečen zaradi svoje vna-njosti.
= Po sporočilu upok. nadučitelja Šetinca.
159
v boga in posmrtnost ne Teruje —.kar je pri etarili, preprostih ženicah presenetljiTO redek slučaj — zato s tako lahkoto govori o vsemi brez vsakršnih predsodkov, brez nepotrebnega zgražanja. Zato si je tudi o Aškerčevem poznejšem ravnanjn ohranila nepristramsko sodbo. Zato' tudi nase gleda le kot na majhen drobček prirode, ki se je lepega dne pojavil in takole brez pravega smisla životari, dokler se ne izživi. Zato tudi sebe silno skromno, preskromno presoja. Čeprav rada o sebi govori, se ne smatra za nič važno.
Zato je tudi mjema zgodba z Aškercem, kolikor sem je mogla urediti in izluščiti iz goščave njenih besed in kolikor ji je spomin dopuščal, resnična in nepotvorjena.
ii * 5V
Rodila sem se 8. jul. 1857 v Vojniku, kamor so se oče naselili, ko so odslužili vojaščino. Bili so zelo mirni in pridni. Nič radi niso pohajali v druščine, preveč so bili boječi in sami zase. Jaz sem po naravi čisto očetova. Prav tako bojazljiva sem kakor oni. Mati pa so bili čisto drugačni: družabni, odločni, bojeviti.
Imela sem komaj 12 let, bratec pa 8, ko so oče nenadoma umrli. Mati se niso mogli utolažiti. Ysi so bili iz uma. Pustili -so nas in so divjali okrog. Zadaj za vasjo smo jih videli, kako so včasih ure in ura nepremično čepeli in tulili, s hrbtom obrnjeni proti naši bajti. Potem pa so spet zdivjali po hosti.
Pol leta je to trajalo in ljudje so mislili, da bodo zblazneli. Nekoč so stali pri peči. Imeli so vse divje oči. „Kje pa ste bili, mati?" „Na grobu." To je edinič v tem času, da so mi odgovorili.
Kolikokrat so ponoči klicali očeta na grobu!
Drugič sem jih našla na podstrešju. Sedeli so na skrinji pa stiskali vrv v rokah. „Mama, kaj pomeni ta vrv!" sem zakričala. Obesila sem vrv na tram in odvedla mater. Dvakrat v pol leta, da sem jih videla.
Potem so se pa speti sipametovali in so odšli v Grac, da se izuče za babico.
V Vojniku niso imeli veliko dela, zato so se z bratcem! preselili v Št. Pavel, mene pa so pustili v Vojniku pri tujih ljudeh. Zame nieo nikoli dosti marali, ker sem bila „precagova". Ko sem zbolela, so me sicer sprejeli v Št. Pavel, toda nič kaj radi m'ei niso trpeli doma, zato so me dali, ko sera ozdravela, v Celje služit k neki stari plemenitašinji.
Sami pa so se med tem vdrugič poročili z upokojenim financarjem, bogatim šentpavelskim^ županom in iposestnikom Schweizerjem. Schweizer je bil zloben in lokav človek. Prvo ženo je do smrti izmučil s pretepanjem. Najlepše posestvo je predal hčeri, katere mož je mojo mater e kamenjem ponoči napadal, da niso bili vami za svoje življenje. Deloma to sovraštvo do matere, deloma pregovarjanje Žalčanov je bilo vzrok, da je očim vse poprodal in ise preselil v Žalec. Tu je šlo kmalu vse njegovo imetje rakovo pot.
Odkar sva z bratom prejela Schweizerja za očima, se nama je nad vse hudo godilo. Bratec je hodil v Celje v meščansko, bil je ves zapuščen in
160
izstradan. Peš je hodil v Vojnik k ^eti.. Tja sem ee tudi jaz preselila, ko mi je stasra gospa odpovedala, ker me ni več potrebovala. Nekaj časa sem pomagala pri teti, potem pa sem 6ß preselila v Ljubljano k sestri celjske gospe. Tu se mi je sicer dobro godilo, toda vedno bolj sem razmišljala, kaj bo z menoj, če (bom morala vße življenje takole služiti.
Končno sem se na bratovo prigovarjanje odločila in se vpisala v Mariboru v enoletni tečaj za učiteljice ročnih del. Učiteljica me je celo leto ' mučila, da mi je bilo vse zagrenjeno. Vedno me je zbadala z nekim fantom, ker je mislila poimotoma, da je moj. Kaka neumnost! Moj ni nikoli še bil nobeden!
Učila sem se kot nobena druga. Imeda sem že skoro 23 let'in šlo mi je res težko. Pa toliko nepotrebnega in vse na pameti
Že v Vojniku sem či-tila nepotrebne predmete. Kaplan me je sovražil, ker nisem 2?nala nikoli nič verouka. (Bila sem rojem ateist. Verouka nisem marala. Kaj pa bi ž njim?!) Zato me v verouku sploh redoval ni. Učitelj je zapisal v spričevalo „nichts eingetragen".
Posebno računstvo mi ni šlo od rok. Doma sem vse znala, ko me je pa učiteljica tako grdo pogledala, se mi je vse zmešalo. Ničesar nisem več vedela. Prepričana, da mi skušnje ne bo mogoče napraviti, se sploh učila nisem več. Ravnatelj je posredoval, da sem izdelala.
Kjer ni bilo ipravih učiteljic na šoli, so prejelemesto učiteljice ročnih del. Bile so silno slabo plačane. Čakala sem v Žalcu in pisala prošnje. Toda vsa boljša rtiesia so zasedle bogatejše in bolje kvalificirane. V Podsredi je bilo sicer razpisano mesto, toda ker je bilo taiko slabo plačano (samo 9 gld. mesečno!), sa Tli nobeina potegovala zanje. Brat, ki eo ga tedaj nastavili kot učitelja v Grižah, se je rad norčeval, kdaj bom prosila za Podsredo. Komaj sem čakala, kdaj bom mogla od hiše. Očim me je tako sovražil!
Nekega dne so me poslali za mlaterin denar v trgovino po olje. Očim je hotel, naj grem k Janiču, ker se je hotel temu trgovcu prikupiti, jaz sem šla pa rajši k Rozi, s katero sva bili prijatli. Ko sem se vrnila, me je oče vprašal: „Warst du beim Janitsch?" „Nur bei der Rosi." Tedaj pa me je nahrulil z vso okrutnostjo. Ne bo me več trpel, je kričal. Če ne grem v štirinajstih dneh iz hiše, me bo dal po žandar jih izgnati.
Saj seml za materin denar kupovala, pa se je tako drl!
Tekla sem k bratu in sem ga a sklenjenimi rokami prosila, naj mi napravi prošnjo za Podsredo. Zvečer, ko so že vsi epali, sem jo prepisovala, da bi me nihče ne videl. Tako sem bila razburjena, da sem pozabila na koleik. Prihodnji večer sem morala pisati novo prošnjo.
Kmalu sem dobila ogromno kuverto. Dekret za Podsredo.
„Was hast du für eine Schweinerei gemacht!" je kričal očim, ko je opazil dekret. „Aue Verzweiflung", sem mirno odgovorila.
„Die Herrn in Graz darf man -nioh foppen". S tem se je zadovoljil, vesel, da se me odkriža.
Prečudno težko sem šla. Koliko sem prejokala! Od devetih goldinarjev bi ne mogla živeti, če bi še tako stradala. Postranskih zaslužkov na deželi ni dobiti. Imela sem še majhen delež od prodanega očetovega posestva.
161
Kadar res nieem mogla drugače, sem pisala v Vojnik, kjer je bilo shranjenih onih — 100 goldinarjev.
V	Podsredo sem (prišla leto dni za Aškercem.® Spočetka sem sicer stanovala v Koprivnici in sem hodila le enkrat na teden učit tudi v Podsredo, ko so me pa tam pokradli, sem se preselila v Podsredo. A&kere v Koprivnici ni ličil, pač pa v Podsredi in v Peičici.
V	Podsredi sem imiela ročno delo zjutraj od osmih do devetih. Ob devetih je bil verouk in počakati sem morala po tedanjem običaju v razredu do Aškerčevega prihoda. Dokleir dekleta niso. pospravila ročnih del, je hodil Ask'örc gor pa dol po sobi z rokami na hrbtu. Mene nikoli niti pogledal ni, kaj šele, da bi me bil po2dravill
Tako sva živela drug mimo drugega več ko pol leta. Ali 'bolje, životarila sva. Bilo je silno seimlotno iu dolgočasno tam v Podsredi. Jaz sem večkrat prosila muzikanta Sikoška, kajterega je imel Ašketrc jako rad, naj mi prinese od njegaj kakih knjig, saj bom pazila nanje. Saj nmi ni treba povedati, da so za mene. Pa ni nikoli ničesar prinesel.
Nekaj mesecev, predno sem odšla na počitnice, pa je bila v Podsredi velika slavnost; žegnanje, ali kaj. Tudi mojo sobo so zasedli romarji, da nisem im«la kam domov. Sla sem z učiteljem iz Pečice Trobišem in njegovo ženo po cesti. (Aškerc je bival tedaj še v kajplaniji in je moral -hoditi v žuipnišče skozi ves trg.) Tedaj pa se pripeljeta na vozai dva kaplana. Eden od oibeh je bil Aškerc, ki zakliče Trobišu: „V Pečico me v četrtek ne bo!" Nato stopi z voza in se prične meniti s Trobišem. Medve ga čakava. Ko Askörc to opazi, naju pozove: „Kar obe pojdita z nama!" (M^eme ni mogel prezreti.) Jaz pa nisem hotela v kaplanijo, marveč sem sklenila iti samo na sprehod, tjakaj v Windischgräzovo goščo, kjer sem tako rada posedala med veverčkami in vezla ročno delo.
„Kar obe pojdita" — se je Aškerc zadri. (Imel ga je najbrž nekaj v glavi, da se je tako opogumil.)
Kaj eem pa hotela?! Pa isem šla. Ko smo prišli v kaplani jo, je pričel Aškerc dajati za vino, mene pa je vprašal, če sem sploh kaj večerjala, ko nisem bila še nič doma. Takoj je poslal k Presikarju po zrezek. Ker sama nisem hotela jesti, sva pa kar oba z enimi vilicami. Predno je Aškerc nabodel grižljaj, je vilice s prtičkom vsrakokrat skrbno obrisal, jaz pa nič, ko se nisem spoznala na take reči.
Aškerc je popravljal mojo slovenščino in mi oponašal, čemiu ee . naročam na nemško časopisje, ne pa na „Zvon". Ko sem mu povedala, da je na „Zvon" že moj brat naročen, mi je obljubil, da mi ga bo on -pošiljal.
Tedaj sem mu priznala, kako sem že Sikoška nagovarjala, naj mi prinese od njega kakih knjig. „Saj pridete vendar sami lahko ponje," je dejal Aškerc. „To se pa ne spodobi, da bi hodila ženska h kaplanu v hišo." „O", se je zasmejal, „kar verjemite mi, da bi hitro opravila. — Tu so knjige," bi rekel, — „sedaj pa kar ven,]"
" Aškerc je sliižboval kot kaplan v Podsredi od 25. jul. 1881, kot provizor od 1. aV|g. 1883 do 18. okt. 1884. (Prim, kronika in ostale žlipne knjige v Podsredi.)
162
Pomankovala sva se, kafco samotno je v Podsredi. „Kaj mislite, da bi prišla kedaj v Podlsredo," sem tožila, „ko irniam pa takega očima. Očim me je gonil." In pravilai sem mu vse, kaJior je bilto.
Kdo pa bi bil slutil tedaj, da bo Aškerc vse to napisal t „Anki"!
Kmalu nato je postal Aškerc provizoa- in se je preselil v župnišče. Po postrežniei mi je pošiljal različnih knjig in časopisov; ne epominjam se reč točno, katerih. Vem pa, da sta bila med' časopisi „Zvon" in „Slovenski Narod", med knjigami pa Gregorčič, Tavčar in povest o Tatenbachu, ne spomin jam se več, žigava.
Staaiovala sem sredi vasi, v hiši, ki ima spredaj kamenito' klop. Dopoldne, ko ni bilo sonca, sem rada sedevala na tlopi io' vezla ali pa čitala.
Včaisih je prišel mimo rajnki študenit Župevc ia se je ustavil poleg menei. Nekoč je dejal: „Včeraj sem bil pri Aškercu, pa sva vas gledala iz župnišča skozi daljnogled. Pa veste, kaj ste brali?! „Ivana Slavlja" ste brali. Sva natanko videla."
Odslöj nisem šla mkoH več na ono klop sedet. Posedala sem v sobi ali pa na dvorišču. Nisem! marala, dla bi me gledal.
Lahko si mislite, kato mi je bilo, ko sem keeneje brala v „Zvcmn":
Postoj nad hišo mi,	če videl boš obraz
Nad hišo sred vasi;	V okviru zlatih las —,
Nemara, da tam nekdo	Glej, v duše globočinah
Na kloipi zdaj sedi.	Obraz ta nosim jaz.'
Pa kje sem tedaj jaz slutila, da je Aškerc pesnik! Nihče tega ni vedel od nas. Sicer mi je nekoč Župevc zaupal, da to ni navaden človek, da alaga pesmi, pa jaz tega niseimj vzela ireisno.
Včasih sem šla z ljudmi, pri katerih sem stanovala, na polja Njihov travnik je segal do vode. Nedaleč od tam je stal Levstikov mlin in ker je tam voda globoka, se je gospoda rada vozila s čolnom po njej. Nekoč sem stala tam ob vodi, pa zapazim, kako se Aškerc trudi, da bi sjieljal čoln proti toku navzgor. Prav tam jei bila voda nekoliko nagnjena.
„Ne, gospod, ne gor, boste padli!" selm vzkliknila. In res je padel, kot je bil dolg in širok v čoln. „Vidite, ko nič ne ubogate!"
Toda čoln je «orečno spravil navzgor.
Nikdar bi se ne< bil upal, vesite, da ne, — ne vem, kaj mn je bilo, prav takrat, da je rekel: „Pojdite se vozit!"
Vozila sva; se in ko sva ,se vračala v oolnu, je soncel sijalb na cerkvico v gošči na „Bližnjih goraih". Stolp je ves sijal v zlatu.
„Med čolnoin in bregom, o koUk prepad!" „ „Med .nama, o deva, je tolik prepad." " ,,Na cerkvi na bregu večerni glej žar!" — „ „In tam s teboj nikdar ne smem pred oltar!"
(Ob zadnjem verzn so ji prišle solze v oči. Nekaj neizrečeno udanega, nebogljenega, žalostnega je bilo v njih.)
' Nenad: „OblaJcu", LZ 1884, 1. s Gorazd: „Balada o jezeru", LZ fS87, 321.
163
Keöueje nekop, ko že Aškerca ni bilo več v Podsrecli, me je poTa-bil v čoln študent Žuipevc. Ves čas sem silila ven. On pa mi je to očital. Ne vem, kako je to., kar nisem ga mogla prenašati, ves čas mi je tako neumno dvoril. Aškerc pa je bil tako resen. Z Aškercem bi se bila vozila pa kar vse življenje takolei po jezeru .
Po tem, čc sva se kdaj srečala, ko je šel na pošto, me je vedno tako presunljivo pogledal. Tedaj sem že slutila, pa sem «e mu izmikala, kjer sem se le mogla. Saj sem veidela, da bi to nikamor ne privedlo, ko je pa duhovnik.
Nosila sem tedaj belo obleko iz batista. Blago, v presledkih pro-so,Tno črtastO', je fcilo posuto z rumenimi rožicami. Na prsih so bile. nagubane čipke (tedaj še nismo nosile tako globokih izrezov kakar danes), okrog vratu pa sem imela križec ma traku. — Vsi so me občudovali, kadar sem nosila tisto obleko. Če je kdaj nisem oblekla, so otroci v šoli moledovali: „Kje pa imate tisto obleko? Oblecite jutri tisto ol^leko z rožicami."
Aškerc se je najbrž zaljubil v ono obleko. Tako sem vsaj mislila in je nisem nikoli več oblekla. Saj v kaj bi 6e pa bil di-ugega?
V moj glas? Kot otroka sva z bratom res tako pela, da so ljudje kar postajali. Nekemu trgovcu so vedno solze prišla v oči, če naju je slišal. Če sva prišla potem v trgovino kaj kupit, nama je dal vselej bonbonov: „Danes sta spet tako lepo pela."
Imela sem nizek glas. Dragi glas. kakor pravijo. V cerkvi nieem pela, kje neki! Pač pa tako doma.
Spomnim se, kako mei je nekoč neki komi učil novih pesmi. Bile so Stritarjeve, same zaljubljene. Pela sem na ves glas. Tedaj pa je prišel Aškerc mimo. Takoj sem utihnila. Mislila sem, da me ni slišal. Pri slovesu pa mi je pokazal notez, kamor si je bil zabeležil, da sem pela. Celo take stvari si je zapisoval.
Obraz pa sem že imela tak, da eo me ljudje preganjali zaradi nje.ga. Lase sem imela kot otrok svetle in mehke, vse kodraste. Kesneje so mi nekoliko potem.Ti.eli. Oči rjavkaste, saj jih vidite. Ljudje so mi vedno očitali, da tako .grdo gledam, in to sem tudi A^šikercu potožila, tedaj, ko sva se vozila
164
po Bistrici. On pa je odTi-nil: „Ne grdo, hudo, hiLdo gledate, kot bi hoteli čloTeka predxeti." Frav nič lepega ni bilo tna meni. Tako neznatna, majlma sem bila.
Pa saj Aškerc tudi ni bil velik. Če bi bil večji, bi mu še bolj pristojalo, da je bil teko ponosen, kot je bil. Nikamor ni zahajal, razen v gostilno k Alegru, kjer je jedel kot provizor. Da itam dobro kuhajo zaüj, mi je v v čolmi poveidal.
Pa tudi lep, se ne more reči, da bi bil. Okrog u.st je bil nekam čuden in rtako čudno bolo polt jei imel, kot je moški po navadi nimajo. (Kesneje, ko je nosil brajdo, ga nisem nikoli videla drugače ko na sliki. Prejela sem jo od uredništva „Svobodne misli" v Aškerčevih poeteijah namesto časopisa, za katerega sem bila naročnino poslala v naprej, pa je prenehal iz-. hajati.) Lase je imel kostanjeve, oči pa plave, ki jih poprej nikoiK nisem marala. Te oči so' imele neko posebno, [privlačno silo, ko' bi nas elleiktriziral.
Ko sem odhajala na počitnice, smo že) vodeli, da bo moral iti iz Pod-srede, ker pride nov župnik. (V takih slučajih je vedno navada, da odide provizor drugam.) Voz me je že čakal, jaz pa tcče/m s knjigami v župnišče, da so mu zahvalim in '&e poslovim od, njoga. „Ko' se vrnete, me ne bo več tu,"' je dejal.
In res ga nilsem več našla, ko sem se vrnila s počitnic. Zelo sem ga pogrešala. Naročila sem si sama „Zvon" in „Kres". Plačo so mi bili nekoliko zvišali.
Živ krst me ni opomnil, da me ima Aškerc rad. Tudi sami mi tega nikoli ni povedal. Samo slutila sem.
Tn ko je odhajal iz Podsrcdc', se jc tako lopo poslovil od ljudi, da so kar jokali. Rekel je: „Kakor se sv. krst in sv. birma nikdar nei pozabita, tako vas jaz nikđar pozabil ne bom."
Aškerc ni bil rad v Podsredi. Za ljudi se ni zmelnil. Na koga je mislil tedaj?!
iv a
Nekega dne pa mi je poslal knjigovez Ivan Bonač vezan letnik „Ljubljanskega Zvona" s pripisom: „Po naročilu česititega gospoda Aškerca Vam pošiljam letošnji %'iezani Zvon".
In ko ga odprem, vidim na čolni strani — „Anko".®
To sem jaz, Anka! Tako so mo zva;li v Podsredi.
Kdor na. domu nima več prostora,
Kogar kruha služit so poslali!
Vse življenje se mi je tako godilo. Nisem imela doma, vsi so me preganjali, nihče me ni maral. Vse življenje sem sama in zapuščena---
Ostala sem še dve leti v Podsredi. Aškerc tni je večkrat tako žalostno pisal, da bi kar jokala. Poslal mi je tudi svojo fotografijo," toda jaz sem
" Gorazd: „Anka", LZ 1883, 737. Mogoče je mislil Aškerc na Ano Pečovnikovo, ko jc dejal ge. Marici Barto-lovi v Trstu: ..Jaz sem samo enkrat v življenju dal neki dami svojo sliko . . (SN 1906, str. 284.)
165
kesneje vse skupaj sežgala. Ko je bilo vse skupaj tako žalostno. Zaikaj bi ei še bolj težila srce. Bolje, da nimam ničesar pred očmi.
In kako je bilo težko pisati! Aškerc ni simel oddati v Šmarju, kjer je bil kaplan,^^ jaa pa v Podjsredi ne. Enktat j« oddal zame rekomandirano pismo v Celju, drugič v Rogaški Slatini (?), tretjič mi je pisal z Dunaja ...
V prvem pismu ni naipisal drugega kakor:
„ANA {z velikimi, okrašenami črkami)
tako kratko ime
in vendar obsoga vse moje gorje!"
Drugič zopet mi je pisal: „Sanjalo se mi je^ da eva sd stala vštric, med nama pa je zeval globok prepad, in rad bi prišel k Tebi, pa nikjer nobenega mostu čez .prepad.
Ponavljal seira še dolgo svoje sanja.
Ali Ti veš za kak most?"
Odpisala sem mu, da ne vem. — Kesneje sem brala v „Zvonu" pesem „Javor in lipa", ki je morala nastati v neposredni zvezi s temi sanjami.^^
Drugič spet je Aškerc pisal: „Gorje Ti, če se šališ z menoj. Povedati se ne da, kaj moram trpeti za Teibei".
In nekoč spet; „Jaiz te ljubim še e tistim prvim ognjem".
Tako isem prejela pert pisem. Vsa so bila slovenska in v vseh se mi je izpovedal kar naravniost in kar ,Ti' ,mi je reikel.
Poslednje pismo pa je bilo nemiško. Poslal mi ga je v Žalec, ker je mislil, da sem tam na počitnicaJi. O počitnicah nisem prejemala nič plače. Kljub temu pa nSisem zdržala doma, ter me niso marali. Aškerčevo pismo je poslala mlati neodprto za menoj v Maribor.
Pisal mi je, da bi me rad videl, da bi rad govoril z menoj, A kje? Pisal je tako, kakor da bi bil moja prijateljica, in zalključil je: „Deine Dick liebende Toni."
Odpisala sem mu, da no vem, kje bi se mogla videti. V Mariboru sem imela polno znanih in nisem hotela, da bi me kdo videl skupaj z duhovnikom.
" Od 18. okt. 1883 do 13. avg. 1889. (Podatki iz šmar. župnišča.)
" Nenad: „Pesmi", LZ 1884, 577.
Pečovnikova govori o tretji pesmi: „Od blede oblit mesečine", vsekakor jja je zložil Aškerc nanjo tudi prvo pesem: „In spet si pred menoj", dočim je dru-ffa: „Tam doli sred bele vasi", nastala v drugačni zvezi, kakor mi je iistmeno zatrdil in kesneje v dopisu z dne 15. jun. 1934 pismeno pojasnil upok. nadučitelj Franc Šetinc iz Slivnice:
„Smarsko učiteljstvo je ob sklepu šolskega leta običajno imelo izlet v bližnjo okolico. Leta 1884. so šli v vas Belo vzhodno od Šmarja v Lončar-jevo gostilno, po dom. „Pri Cvek Franceljnn". V družbi je bila učiteljica gdč. Viktorija Milek, njena sestra in še ena gospodična, menda poštna upraviteljica, seveda tudi Aškerc. Kmalu potem mi pokaže Viktorija v „Ljub. Zvonu" pesem:
Tam doli sred bele vasi se rože razvijajo tri, na vrtu nobenem ni lepših, milejših za moje oči." —
Pač značilno za Aškerca-Nenada, da je te tri jiesmi istočasno objavil!
166
To je bilo njegovo posledmje pismo.
Spoznal me je bil, ko je prišel mlad in nepokvarjen iz semenišča. Kesneje je ljubil še marsikaitero žensko.
Pravili so md o neiki učiteljici, katero je prelepo opeval. PeMni, ki jih je zlagal nanjo, iso spolne etrasti. Niso več tako čiste, kakor njegove prve iz Podspede.
* * *
Po treh letih sdužlbovanja v Podsredi so me bili prestavili v Velenje, kjer sem ositala 22 let.
Usoda je hotela, da sem se po enajstih letih sipet srečala z Aškercem. Nastavili so ga ea kaplana v Škalat pri Velenju.^®
Nekoč sem šla k šivilji, ki sem jo imieJa v Škalaih, in skupaj njas je šlo več deklet v cerkev k večemicam. Dotlej duhovni niso imeli navade, da bi hodili tam o'krog, kjer smo me stale. SlueaJj pa je namesel, da pride Aškerc tod okrog in me opazi. — Čez nekaj časa prejmem po nekem dečku list, na katerem je bilo najpisano:
„Slišal sem, da je Anka iz Poderede tukaj. Kaj bo šla kar iako mimo mojih vrat?!"
Ddkleta so mi prigovajrjala, naj ga obiščem v kaplaniji. Rekla so, da bodo šla z menoj. Saj tudi Aškerc ni dnigače misdil. Jaz pa nisem hotela.
Stanovala sem v restavraciji „pri Raku", kjer so mei imeli kakor za svojo. Bili so zelo dobri ljudje, samo bolj na nemško stram, kot je bila tedaj pač narvada. Slovenci so se shajali inajveč pri „Ježovniku", toda tudi k „Raku" so prišli.
Aškerc je večkrat prišel v našo restavracijo, toda mene ni bilo nikoli v gostilniško sobo. Nisem' hotela med moške. Jedla sem rajši v kuhinji. Poleti je «ed^l na verandi in vedno sva se videla, kadarkoli sem šla mimo kuhinje.
Srečala sva se pa samo štirikrat, pa še takrat sem bila po večini s tova-rišicami.
Bolelo me je, ker je Aškerc povedal svojim znancem, da sem jaz ona Anka, ki jo je opeval.''
Ko sem ga nekoč sama srečala, sem mu to očitala: „Gospod Aškerc! Kaj sem morala doživeti! V zemljo bi se rajši pogreznila! Nisem si mislila, da boste šli vi raizglašat po* Šaleški dolini, kido je bila Anka! Stolcrat vec vzroka bi imeli molčati!"
„Zakaj bi ne bilo spomina na mladost?"
„Ljudje -i-ee preokrenejo."
In res, še v Žalcu so me babe vlekle po zobeh, da sem imela farja, ki je zaradi mene izstopil. Imela sem ga toliko kot Vi!
" Tu je služboval Aškerc od 11. okt. 1894 do 3. maja 1898, ko je prejel odlok za upokojitev, (šolska kronika v Skalah.)
" Upok. šol. upravitelj Pristovšek iz Ljubljane, ki je tedaj služboval v Skalah in se je družil z Aškercem, mi je zanikal, da bi bil Aškerc o tem kdaj govoril, da pa so to že pred njegovim prihodom vsi vedeli.
167
Veleojöka dekleta so kar norela za njinn. Hotela so pac, da bi jih opeval. Posebno dve dekleiti, ki sta bili prav posebno leipi, sta vsak d^iai po kosilu tekli preko Škal pa po drugi poti ®pet nazaj v Velenje. Aškerc jih ni poznal. Nekoč, ko &e srečava, .mi prične hvaliti poštarico, kako mu ugaja.
„Kaj poštarica!" sem dejala. „Ampaik ta in ta, ito sta lepoti! Vsak dam tečeta čez Škale, pa veste, zakaj?! Za'to, da bi jui vi opevali!"
„Oho! Tako hitro pa to ne gre!"
A- ■!: -k
Vidite, tako lahko vam vse to pa'ipovedujem sedajo po tolikih letih, kakoir da &e menie prav nič ne tiče. Svoje čase pa sean! mislila, da bom umrla od žalosti. Vse človek pi-eboli.
Ostala sem v Veleniju, dokler nisem morala pustiti službe aaradi mame, ki je živela po Sch'wieigerjevi smirti zaipuščena in bolehna v Žalcu. Tu živim tudi po njeoii smrti, saima, s svojimi ptički. Nič več ne pustim, da bi mi valili. Stara jajčka dam samicam, pal naj sede na njih, če že hočejo. Vsako leto mi jih nekaj umre. Veidno mi nmiraljo najljubši, oni rumeni — le poglejte trupelca, saj vea hranim (z grozo sem se ozrla po i7OTŠonih, iztegnjenih ptičih, ki leže v vrsti drug polog drugega na polici). Ne bo dolgo, pa bodo vsi pomrli. Taikrai pa tudi Anke ne bo več."
Prošnja brezposelnega
Anica černejeva
O, dragi ljudje, poglejie moje izmučene roke! Ni jili izmučilo delo. Trudne «o od trpljenja, ki je misli zajelo, tru'dirie so od iskanja, ki ničesar ne najde, trudne so le od trkanj, ki jim vrat ne odprejo, trudne so od spoznanja, da na delo ne smejo.
O, dragi ljudje, poglejte Ijele, izčrpane roke. Ni jih delo izpilo. Žejne in žive in mlade jih je brezdelje ubilo.
Lačue so, dela jim dajte, o, dragi ljudje, spoznajte, da ne morem tako.
Saj sem kot plod prez semena, .saj mi je dan brez pomena, saj že sovražim' telo. Hrane lioče in rabi in v hrani večkrat pozabi, da inu je smisel drugje. Koščka kruha vas prosi, težko ga sprejme in nosi — O, čujte, dragi ljudje: kruh je često brez teka, dajte mi najprej človeka, da sprejmem res v b o g a i m e.
168
Sofijski Penklub in Liza Bagrjana v Ljubljani
Pavla H o č e v a r j c v a
Skromno, skoraj boječe so prvikrat stopali črez naš prag; še se niso rešili zavesti, da so „na vzliodn", na divjem Balkanu, mi pa na zapadu, „v Evropi". Prvi je prišel k uam pev,9ki zbor iz provincijalnega meeta Plevna, „Rodna pesen", prišel je počastit petdesetletnico našega „Slavca", društva brez visokih nmietnostnili ambicij. Kar nepričakovano pa se je v zvokih bolgarske pesmi razodelo toliko elementarno mogočne lepote, da smo se takoj začutili v obm^očju čiiste umetnosti.
Prav tako skromno je pripeljal na oder predsednik sofijskega Penkluiba predstavnike modeme bolgarske knjige: „Zavedamo se, da vam nc prinašamo najvišjih umetnostnih vrednot; prišli smo, ker vemo, da nas are boste sodili z merilom visoke zapadne kulture nego z bratsko Ijabeznijo in pri-zanesljivostjo."
Pa so spregovorili glasniki umetne bolgarske pesmi, moški in ženske, tisti, ki so po delu in letih že ustaljeni, in tisti, ki šei prekipevajo v mladostnem zaletu. Povedali eo svojo zapisano besedo s tako neposrednostjo prvotnega doživljanja, da smo dojeli že njihove recitacija same kot izraz umetnine, čeprav — radi nezadostnega znanja jezika — nismo mogli opreti svoje sodibe na vsebinsko jasnost in tehnično dognanost. Posebno miočno se je dojmila lirika. Lirska pesem učinkuje pač že v svojih sestavinah: z metodiko verza, eleganco ritma, poetičnostjo izraznih oblik. Tudi če nc doumieš njenega osrednjega težišča, občutiš vendarle toploto, zanos ali ost njeaiega lika. Tudi proza te lahko nekaj časa opaja, toda ako radi težav jezika.ne moreš slediti njeoai rdeči niti, ti zanimanje upade.
Prvi je izpregovoril E 1 i n Pelin, pesnik in pripovednik evropskega slovesa. Po svoji literarni usmerjenosti je realist in njegovo ostro pero je ob pogledu na zapadno mejo zapisalo že marsikatero trpko besedo. Značilna rezkoet in prodornost njegovega notranjega pogleda «e razodeva celo v izrazu tako čistega liričnega doživetja, kakor so njegove „Črne rože". Z malo besedami, malo toni je pretresljivo živo pričaral sliko prirode, ki je kljub svoji večni neapremeTiljivasti vendarle neprestano menjajoče se zrcalo živega občutja človeške duše. „ ... ljubezni radost prej, ljubezni tuga zdaj". Prav tako značilna, ekspresivno močna in po tehnični priprostosti lahko umljiva je bila tudi druga recitacija Elina Pelina „Nepotrebno koritce". Kdo ga je napravil samotnem situdencu visoko v planinah, tako lepega in tako nikomlur potrebnega? Poeit. Kajti samo pesaik morei napraviti nekaj tako lepega in tako nepotrebnega, ibrezkoristnega.
Poezijo ustaljena generacije je poleg Stubela zastopal še As en Raz C v jetnik o v. Pesem tega ostrega opazovalca človeške družbe („Dvojnik") se izživlja v aieposrccbii sedanjosti, sredi hinavske in sebične oblastnoeti političnih in gospodarskih mogotccv, ki se kot kulturonosci zavzemajo celo za afriške pustinje^ leve in hijene, a jim pod krinko gentleinana tli edina želja, „da bi vas pojedli."
169
Zanimiva sta bila oba zastopnika mlade bolgarske književnosti; S 1 a v č o Krasinski („Pomladni gost"), pevec prekipevajoče mladosti, svežega sejia in brsteče prirode je tako ozko in neposredno spojen z domačo zemljo kakor njegovi rpredniki, starejši pesniki. Popolnoma drugače pa je usmerjen njegov tovariš S T e t i s 1 a v M i n k o v. Predmeti njegovih poetičnih doživljanj so iz območja tehnike in ei>lo5ne materijalne kulture.
Prozo so čitali trije priznaaii in po revijah jako priljubljeni pisatelji: A. Karalijčev, G. Rajčev in K. Petkanov.
Zelo močen poudarek so dale večeru tudi žene. Karalijčev a je dosegla z recitiranjem nekaterih naših pesmi v bolgarekem prevodu popoln uspeh. Z mimo, skrajno smotremo modulacijo glasu in gest je odkrivala v tvorbah uasih pesnikov utrip življenja. Kot prava umetnica Je prodrla v duha naše pesmi, jo občutila kot lastno doživetje in nam jo podala kot tvorbo dveh umetnikov: avtorja in recitatorja.
Ženska književnost je na Bolgarskem jako razvita. Njeni početki segajo še v tisto dobo, ko je bila Bolgarska pod turškim gospodstvom in je v njeni šoli in cerkvi vladal še grški didi. Bolgarski jezik je bil še ne'obrušen in prosvetljeni posamezniki sO' se še prepirali, ali bo sploh mogoče pisati poezijo v neobdelanem narodnem jeziku, ko se je oglašala pesnica Elena Muteva, pogumno zapela v domačem jeziku ter si v kratki dobi rano ovenelega življenja pridobila v književni zgodovini ime prve bolgartsike pesnice, prevajalke in folkloristke. Tudi v vseh poznejših kulturnih razdobjih in umetnostnih strujah nastopa bolgarska žena s številnimi deli. V njenih pesmih, povestih, mladinskih spisih in prevodih se kot odmev domačega, pozneje tudi splošnega človeškega življenja, trpljenja, napredka in stremljenja uveljavljajo vse književne smeri: romantika in simbolizem, demokratični realizem, socijalne, filozofske in stvarnoetno tendence. Bolgarska književnost se je razmahnila posebno po zadnji vojni in so tudi žene začele silno mnogo pisati. Umevno je, da je med tako obilo žetvijo tudi precej plev. Ko se je 1. 1930. priznani esejist in kritik Nikolaj Yasiljev v sofijskem „Zlatorogu" znesel nad preobilico celokujine literarne produkcije, j« zapisal tudi: „Poseimo velja to za dame, bodisi velike ali male". Izmed neverjetno velikega števila bolgarskih pesnic in pisateljic pa močno stopajo v ospredje nekatera imena, ki so si pridobila glas najboljših predstavnic sodobne bolgarske književnosti in so v prevodih znana tudi drugim slovanskim in ne-slovanskim narodom. Nekatere so tudi članice sofijskega Penkluba, kar jim nedvomno daje veljavo priznanih književnih delavk: Liza Bagrjana, Dora Galbe, Ana Kamenova in dr.
Na ljubljanskem večeru sta se predstavili dve pesnici: L iza B ag r -j a n a , ki je med nami že dobro znana po po&etih v naše kraje in po pesmih (v „Sodoibnosti" in „Ženskem Svetu") ter .Jana Jazova.
Jana Jazova, mlada sofijska pesnica, priobčuje svoje pesmi po listih, pred kratkim pa jih je izdala tudi v zbirki „Upor" ter prejela zanje priznanje miniistnsrtva za narodno prosveto.*
* Ministrstvo za narodno ]irosveto je letos nagradilo i članice „Kluba bolgarskih pisateljic": Ano Kamenovo (10.000 levov za roman „Mesto je prav tako"),
170
Pogosto trepeta v 'njeni liriki duša mladega človeka, ki se zaveda svoje bednosti in rada išče ntehe svojim nedosežnim hrepenenjem pod tajinstve-nim okriljem noči. Tudi „Ciganka", ki jo je avtorica recitirala pred nami, ima tako dušo. Podnevi pobira po hišah stare cunje, terači in čuti le temno stran svojega življenja. Zvečer ee vrača v šator, med ubijalce, katerim še kaplja kri od prstov, in tatove, ki si dele plen — a kmalu se ji odpre nov svet: v sanjah je carica, njene cunje so dragocene tančice, razbojniki okoli nje žlahtni dvorjani.
Liza Bagrjanaje mračna predstavnica ne samo ženske, nego tudi celokupne bolgarske literature. Recitirala je dve pesmi, ki sta takoj našli neposredno zvezo z nami: „Mojo pesem" (prevedeno v 12. št. „Sodobnosti", 1..I.)
in „Sonet z Vikrč, ki ga je napisala kot topel spomin na svoje bivanje pod Šmarno goro. Obe pesmi učinkujeta s tisto posebno, neposredno pesniško silo, ki je dana žc v sami fiziognomiji lirske umetnine, in razodevata vse ono. kar je tako značilno za logično in enotno zgradbo Bagrjanine pcpniške osebnosti: resničnost in pristnost občutja, poseben način dojemanja zunanjega sveta in prelivanja skozi prizmo lastnega lika ter neposrednost njenega razodevanja. Težišče' Bagrjaninega poetičnega ustvarjanja je njena čudovito močna zavest življenjske bitnosti in povezanosti z vsem zunanjim življenjem. Ta osnovna in za njeno osebnost nad vse značilna črta se odraža iz sleherne njene pesmi in tvori tisti nedopovedljivi, tajinstveni zvok, ki jei samo njen, in ki ti daje prepričanje, da bi te pesmi ne mogel doživeti in napisati nihče drugi nego suano ona. Česar ne more dojeti neposredno s svojim lastnim, skoro organskim sodoživljanjem, tega tudi ne more preliti v močno pesem. Zato so one njene papotnd kitice, ki so posvečene le lepoti in pomembnosti kraja in se ji njena bitnost ne približa neposredno, bolj šibke, nebagrjanske („Venezia" i. dr.). Kajti Bagrjana nima sposobnosti za kontemplacijo in introspekcijo v tuje svetove; močna, čudovito močna je le tam, kjer sama neposredno zaživi. V „Moji pesmi" pa kliče mornarja, naj jo popelje „na potovanje brez kraja, do nebesa in do galeba, ki svobodno plove", toda ondi ne bo uživala širne svobodne daljave, nego mu bo zapela pesem, otožno lepo „pesem o svoji neznatni deželi". Podobno doživlja tudi v Vikrčah: planine, ajda, mir, misel pa ji hiti v domovino, kjer jo čaka skrb in ti-pljenje,
pesnico Jifa^do Petkanovo (2500 levov za zbirko „Izgubljen kamenček"), Marijo Grubešlijevo-Bnlino (2500 levov za „Paganske pesmi") in Jano Jazovo (2500 levov ZLI ,,Uj)or").
171
odkoder neprestano beži, a kamor jo vendar hrepenenje neprestano vrača. Bagrjana je večna popotnica, v svojih ahatjverskih blodnjah neprenehoma išče utehe svoji želji, da bi čim močneje dojela vsestranski ntrip življenja, pa naj bo to ljubezen, materijalna kultura ali mogočnost prirode. Toda čisteiga užitka ne najde nikjer; kjerkoli sc ustavi, jo boli ono, od česar se je ločila. Ko strmi pred „sfrosfropnimi njujorškimi nebotičniki", ji masel otožno objame, „nagnjen vaški plot" v balkanskih dobravah („Save our souk"*); ko gre za klicem svoje nove ženske ljubezni in se loči od otroka, ji je novo življenje v brezsrčni tujini le otožen spomin na otroka („Ma^-tcrina pesem"*); ko jo na krilih „ptice z motornim srcefm" opaja veličastnost vsemira, se njena duša otožno razneži ob spoznanju, da bo šele poslej občutila, kako „sladek je kruh na očetovi mizi in sen na imajeinem kolenu". Tako ima sleherna Bagrjanina pesem ele^ičen prizvok; njena umetnost, ki se izživlja v neprestaini afirmaciji življenja, skoro paradoksalno izzveneva v neko težko tragičnost. Kako bridka je ugotovitev to veone iskateljice duhovnih in materijalnih življenjskih opojev; „Ako je res, da vsak usodo sam si kuje, pač slabega kovača jaz zase sem se izkazala"...! Njenia izrazita vitalna zavest je originalno in veličastno poudarjena tudi v pesmi „Večna"."" Porodnica leži na mrtvaškem odru, v zibelki pa -se oglaša dete, kamor „seje nje breasmrtna kri prelila". Ta deklica bo nekoč prav iako uživala opoj pomladne Ijubeznis po njej se bo iz roda v rod nadaljeivala žena... večna! Ob mrtvi materi pesnica ne joče oiad mlado ženo, nad osirotelim otrokom, ne tolaži se z nadaljevanjem duhovnega odnosa med materjo in detetom na onem svetu, nego le skrivnostno voliča.stno ugotavlja njeno te-lesoio-duhovno dedščino v potomcih. Metafizika, transcendentalnost ista Ba-grjani, tako izrazito vitalnemu tipu, tuja, nepoznana/ i&vetova. IstO' osrednjo zavest o življenjeki večnosti razpleta še v mnogih drugih poetičnih likih, ieta elementarna zavest krvne in duhovne povezanosti s predniki spaja pesnico z domačo zemljo, s svojim rodom tako tesno, da je njena pesem č&sto pretresljiv izliv najgloblje domOviaij&ke zavesti, čeprav ni v njenem poetičnem slovarju niti enega patriotičnega klicaja ali vzdiha. Naj se ji oglasi pesom kot himina materijalni kulturi ob daljnem oceanskem polno-vodju ali pa kot nežna folklorna slika z balkanskih livad, vedno so njeni občutki mogočeto izraz prvinske povezanosti z rodno krvjo in prstjo.
Bagrjana je izdala 2 zbirki pesmi: „Večna in sveta" ter „Mornaj-jeva zvezda". Oba naslova tako pomemlbno označujeta avtoričino troisitransko zavest vitalnosti: večna ja žena v svojem odnosu do moža in kot rodi-teljica novih pokolenj, sveta je kot roditelj ica telesnei in duhovne d'edšči-ne svojega rodu; hrepenenje po čim močnejšem dojemanju vsestranskih utripov življenja pa jo kakor zvezda mornarja vodi v širni svet.
Pristno elementarno ovedanje bitnosti kaže Bagrjana tudi v načinu zaznavanja in uqDodabljamja. Slane solze, smolnati valovi, okus po' divjačini, vonj po gorskem medu, veje z bujnimi plodovi so ji sredstva za izražanje hrepenenja, življenjske radosti in bolesti. Okus in vonj sta ji bolj izrazita,
" „Sodobnost".
17'2
bolj priuuarna čuta kakor vid in siuli, njena stvarnostna poezija ue pozna rekvizitov romantike: ne pojo ji pticice, ne sveti ji lunica, ne cveto ji 1'0'žice. V „Žrtvi" (prevedena v majniškeni „Žensakem Svetu"), je njeno isivar-nostno dojemanje prav jasno izraiženo v razpletu glavne misli in v izrazni obliki. Če bi ne bila zavest vitalnosti v Baigrjani tako močna, bi zaključila pesem pri zadnji materini žrtvi. Saj je povsem nara^'no, da želi mati otroku •smrt, ko ga vidi v smrtnili bolečinali. Prepričanje, da mu je bila «mrt rešitev, bi materi olajšalo izgubo deteta, P^iliolog bi imel zadoščenje, da je pesnica problem pravilno rešila. Ne bilo bi pa v temi zadoščenja materi, in Bagrjana, ki dojema življenje z vso svojo bitnost jo, telesno, čustveno in umsko, ve, da je materi p&ibologija in moralaia teza fraza, da je zanjo edino važno le dejstvo: ali otrok živi ali ne živi! Zato nagradi njeno žrtev s konkretnim, zanjo edino pomerabnim dejstvom — z življenjem' otrokovim.
Kakor je pesnica Logična in neposredna v zasnovi osrednje miisli in v njenem upodabljanju, tako je skladna tudi v telinioni izvedbi. Zunanja oblika pesmi ji je nujen izraz vsdbine: popotni motiv ali intimen doživljaj z bridko, skoro aforisitično ugotovitvijo rada prelije v strog sonet; v pesmi, ki se ji oglasi ob dojemanju tehničnega razmaha ali prirodne značilnosti, je slog živo dinamičen, neenakomeino dolgi verzi in pestro raztrgane kitice izražajo razmahnjen notranji utrip življenja; folklorne pesmi, prekrasne slike z balkanskih planin, so zložene v pristnem, prisrčnem narodne slogu.
Bagrjana je izdala tudi lično zbirko mladinskih pesmi „Trkaleče se mlado leto" s krasnimi ilustracijami, ^'endar se zdi, da mladinska poezija ni svert, v kaiterem bi se mogla dati samo sebei s tisto neposrednostjo in nujno pristnostjo, ki je tako značilna 'za njeno poetično ustvarjaTije.
Bagrjana je bila nekaj let profesorica v Sofiji. Mnogo je potovala v študijskih letih in tudi pozneje. Bavi se s splo&no književiioistjo in mnogo prevaja. Živi v Sofiji ter se posveča edino književnemu delu. Prevaja iz ruščine, češčine in jugoslovanskih jezikov, zlasti iz naše lirike. Njene pesmi so prevedene na češko, srbohrvatsko in slovensko, francosko, angleško in nemško. Tako je ia velika glasnica bolgarske umetne pesmi stopila tudi že na mednarodno litererarno pozomico, kjer dostojno zastopa pero slovanske žene.
Preporod naroda in žena
Angela Vod eto v a
Strašna negotovost vsega obstoječega jo prišla danes že vsem do zaves-ti.
Tisti, iki imajo pogled obrnjen navzven, so že davuo začeli spoznavati znake iproipasti; tistim, ki jim je središče njihova laßtna oseba, se je zjasnilo šele, ko so sami nä seibi olbčntiU Imajavost svojega laötniqga ipoložaja, ai tudi visega omega, kar se jim je zasidralo v dušo kot nespremenljiva vrednota. Svoje spoznanje oblikujejo v ugotovitev: družba) je bolna. Strahotna kaos, ki se javlja koit znak te bolezni, odimeva tudi v človeških glavali. Vsi iščejo i2shod'a in zdravila. Ker pa ne vidijo vzi-oka — ali ga tudi nočejo videti — mora ostati tudi način zdravljenja brez haska.
173
Najstrašne'jši simipfon bolezni: neprostovoljno brezdelje milijoaiov delovnih ljudi je neizpodbiten dokaz, da je treba iskati vzrok v dajiašnjeira gospodarjenju, ti je v svojem razvoju že doživelo svoj vrhunec in preživlja danes lastno propast. Ysi ostali ipojavi so pa samo odmev te iemeljne družabne osnove, kar je danes bolj jaano, kot je bilo kdajkoli doslej. Razumljivo je, da je trelba zlo zdraviti pri koreinini, ker je drugače vsaka pomoč 1« zasiJna, često samo navidezna. To lahko spozna vsak, ki zasleduje današnje poizkuse po raznih država!, kjer se vodilni krogi trudijo z iskanjem takih sredstev za ozdravljenje današnjega stanja, da bi ostala koza cela in volk sit. Zato prezro vzrok in glasno kažejo na posledice: družina propada, morala propada, kulturne vrednote postajajo za večino ljudi brez-pomiemahne, ker so nedosegljive, duhovno življenje je v krizi, ideali so izginili, val maiterijalizma je zajel mladino, svet, treba je dvigniti življenjsko moč naroda. Ta krilatica je postala danes rešilna bilka, ki naj narode ipre-rodi na celi črti. Ta 'miisol je ustvarila močno fašistično gibanje, ki se hitro širi po vsem svetu ter je zadnje leto doživelo posebno miočam razmah v Nemčiji. Fašizem: poonenja v narodnostnerai pogledu težnjo, lastni narod dvigniti nad ostale narode ter se raamažiniti zlasti na škodo manjših narodov, ki so v očeh teh šoviniistov manj vredni. Neizprosen v svojeira nastopanju je nemški diktator Hitler, ki pravi, da je treba žavojevati vso zemljo, kjer žive nemške manjšine, pa če tuidi predstavljata to manjšino samo dva Nemca. A narodu je treba vcepiti zavest, da ima praivdco do takega početja. Predvsem je treba pokazati na vse, ki propagirajo bratstvo vseh ljudi ter mir med narodi, kot na izdajalce in jih kot take uničiti na kakršenkoli način. Trelba je zapeti slavospev oboroženemu junaštvu in kazati na svoj lastni nairod kot nla prvi na svetu, ki m« je dovoljeno vse. Treba je iztrebiti vse tujerodce, zlaisti Žide, ki kvarijo čistdbarvno arijsko germaaisko raso. Znano je, da je Nemcem: pod kaznijo prepoveno sklepati zakone s pripadniki .judovskega pokolenja.
Težnja ipo popolnem očiščenju germanske rase je šla tako daleč, da so predstavniki in „preporoditelji" današnje Nemčije izdali vrsto zakonov o evgeniki, med njimi tudi zakon o prisilni sterilizaciji (preprečitev plodnosti).
Evgenika je nauk .o izboljšanju človeškega rodu na podlagi smotrnih vplivov po bioloških metodah. Evgeaiika močno povdarja dtedni značaj človeških lastnosti in sicer ne le duševnih temveč tudi telesnih. Vse lastnosti človek v več.ji ali manjši meri podeduje po svojih prednikih. V splošnem to lahko vsak opazuje na sebi ali na svojih otrocih. Starši, ki niso popolnoma slepi glede na presojo lastnih otrok, morajo navadno ngotoviti, kako se njihove lastnosti javljajo tudi na njihovih otrocih, pogosto v pojačeni meri. Če so pojačene dobre lastnosti, je to čisto v redu in razveseljivo. Usodne pa so za posameznika in za človeško družbo lastnosti, ki ovirajo človeka v nijegovem lastnem razvoju ali ki ge razvijajo v tako smerr, da moramo smatrati nosilca teh lastnosti kot protisocijalnega, družbi nekoristnega ali celo nevarnega človeka'. Vzrok tem lastnostim je skoro vedno dedna dbremenjenost. Nemški biolog Stämmler pravi, da je v 60 odstotkih
174
Tzrok slaboumju dedna obremenjeno&i, a po 'biologu Braggerju v 80 odst. Slaboanini so v najboljšem primeru človeški družbi v breme, ker je treba zanje vzdrževali po&ebiie izavode, ne da bi slaboumfni s svojim delom doprinesli kakšno protivrednost za to preskpbo. Toda med slaboumnimi je tudi ^ mnogo zločincev, nekateri trdijo, da ena tretjina, nekateri smatrajo, da jih je še več. Vsekako pa so raziskavanja dokaizala, da 'Se rodi popolnoma zdravih ljudi mnogo manj kot pa takih, ki zaradi diuiševnih defektov ne morejo koristiti človeški družbi.
Glede na to dejstvo so začeli zadnji čas v vseh državah posvečati veliko pažnje vprašanju evgenikei in mimogi obetajo od smotrne plemenAe politike naravnost preporod naroda. Pri nas je r>osvetil temu vprašanju naš priznani raziskovalec docent dr. Božo Škerlj zanimivo socijalno antroipološko študijo k vprašanju manjvrednega otroka, ki jo je objavil v letošnjem Pedagoškem zborniku in ki zasluži vso pozornost najširših krogov. Snov za to študijo je izčrpal iz raziskovanja manj nadarjenih otrok, ki obiskujejo ljubljansko pomožno šolo in so po mjegovi lastni izjavi posebno zanimiv predmet tovrstnih študij. Namen njegove študije ni bila zgolj ugotovitev znanstvenih rezultatov, marveč tudi to, „da bi büi zaključki v izvestni smeri hkratu merodajni." Po avtorjevem 'muen,ju gledata m'anj nadarjenega otroka družbaj in šola še vse preveč s stališča teorije okolja. Uvaževati pa je treba, da je dedna snov važnejša nego razni vplivi nanjo, ki prihajajo iz okolja. To svoje spoznanje podkrepljuje avtor z mnogimi primeri iz svojih izslieldkoiv o manj nadarjenih. Na vprašanje, ali jei res etično in človeško, da mora zdravi del družbe vzdrževati manj vredne ter s tem oškodovati svoje zdravo potomstvo, odgovarja avtor z razločnim: ne! Ka,iiti vse, kar doslej vemo, je, da dedmei tvarine ne moremo izpremeniti z nobeno vzgojo. Le v oibsegu reakcijskih sposobnosti lahko okolje (na pr. vzgoja) vpliva na posameznika. Dalje opozarja dr. Škerlj z ozirom na dejstvo, da se dognano manj vredni in dedno obremenjeni množijo številneje in hitreje, da bo treba vedno več dragih zavodov (internatov, hiralnic, jetnišnic), ki pogoltnejo čedalje več javnega denarja za te, popolnoma nerentabilne naprave. S tega izhodišča tudi mora priti do zaključka o potrebi sterilizacije manj vrednih, katero smatra kot najprimernejše evgemično sredstvo v boju zdrave družbe proti manj vrednim.
Razprava dr. Škerlja je tako prepričevalna, da se mora človek odločiti za to pot negativne evgenike, po kateri naj se prepreči nadaljnje razmnoževanje dognano manj vrednih ljudi s tem, da jih sterilizirajo. A z negativno evgeniko roko v roki mora iti pozitivna evgenika, to je skrb za zdrav rod 9 .pozitivnimi sredstvi: boj alkoholizmu in prostituciji, vzgoja, prepoved zakona med manj vrednim)!.
Najgloblje v človekovo življenje posega gotovo sterilizacija. Kakor rečeno, bi jo človek na prvi pogled brez pridržka odobraval. Toda globlje razmišljanje vendar vzbuja pomisleke, da bi človek mogel brez^jogojno pristati na to, da bi družba, kakršna je danes v svoji strukturi, tako globoko posegala v človekovo najgloblje bistvo. Da so taki pomisleki upravičeni, kažejo tudi izjave angleškega filozofa Bertranda Russella, ki pravi
638
v svoji knjigi ..Zakon in morala" o sterilizaciji slede>če: „Vsekakor krije v sebi zakon o sterilizaciji hudo nevarnost, kajti oblasti, ki so zakon izdale, bi bile v .stanu vsako nenavadno mnemje, ki se ne krije z miselnostjo oblastnikov, sm^airati kot znak islaboumja. Pri neki vrsti (politikov in pulbli-cistov je posebno priljubljena vr&ta evg'enike, ki jo imemujomo rasino (ple- ^ mcnsko) cvgeniko. Ta temelji na naziramju, da nekaiero pleme ali narod (seveda jc to vedno pleme, ki mu pripada dotični avtor) vsa druga plemena visoko nadkriljuje in da mora svojo armado uporabiti v to, da se razmahne na stroške tistih plemeai ali narodov, ki so po injegovem mnenju manj vrodni. Evgenika v «službi politi^čne propagande je nedvomno neikaj n e s pr e j eml j i veg a." Knjiga, kjer je to napisano, je izšla v nemškem' prevodu že 1. 1950., 'ko je v Nemčiji isicer že besnel šovinizem, vendar je pa Le mailo Ijiudi slutilo, da se bo 'nemška imperijalisti čn a politika tako razšoipirila. Današnja Nemčija nam je najboljši dokaz za to, da plemenska evgcnika, kakor jo propagirajo fašistične države, ni v ©lužbi človekoljubnih teženj, femveič ima .služili zgolj v imperijalističoie svrhe. Danes Hitlco* obljublja preporod nemškega naroda s pomočjo evge-ničnih mer iz več razlogov. Predvsem je treba množicam odvrniti pogled od pravih vzrokov današnjega bednega položaja v Nemčiji ter zagotoviti narodu lepšo bodočnost s preporodom naroda po rasni evgeniki. Ko se bo nemški narod prerodil, bo tako močan, da bo zavojeval svet. Potem bo pa vse dobro v Nemčiji in najbrže po vsem sivetii, karteremu bo zagospodovala vzvišena nemška rasa. Seveda bo tudi gospodarsike krize konec. Toda ta podvig ncmštva jc troba skrbno pripraviti. Najprej je treba očietiti nemško kri od kvarne judovske primesi in iztrebiti jude na najbmtalnejši način. Tudi duhovno je treba pripraviti narod' na roparski pohod v druge zemlje: vse, ki mislijo pacifistično, demokratično, -socijalistično, je treba izolirati od zdravega naroda v konceaitracijskih taborih aili z giljotino.
Gotovo so sprejemljiva' načela pozitivne evgenike^, ki stremi za preroje-njem človeškeg'a rodu z vzgajanjem odgovo^rnosti posameznika napram skupnosti, zlasti odgovoriiosti staršev napram svojimi otrokom, spoznanje dalekosežnih posledic alkoholizma in spolnih bole^.ni ^a potomstvo ter dedne otbre-lüienjenosti itd. Tudi glede negativne evgenike se ne more trditi, da ne bi bila v mnogih primerih nujno potrebna. Toda ta nikakor ne smJe biti prisilna, ker bi se tu lahko godile strašne zlorabe in nasilja, zlasti v družbi, katera temelji na načelni pravici močnejšega, ki se lahko oprime katerihkoli sredstev za uničenje svojega nasprotnika. Danes so pojmi o manjvrednosti tako individualni, odrejeni po tako različnih okoliščinah, da je težko ustvariti normo, ki bi bila splošno vedjavma. Res je, da so manjvredni često protisocijalni, toda koliko ljudi poanamo, ki zavzemajo v družbi važna mesta, a to družbo marsikdaj ogromno oškodujejo moralno in materijalno.
V Nemčiji je stopil letos z januarjem v veljavo zakon o sterilizaciji jnaaij vrednih in dedno obremenjenih. Sterilizirali so 20.000 oseb, moških in ženek. V Nemčiji se je dalo dosedaj mnogo žen sterilizirati v primeru, da so imele preveč otrok ter jim pomanjkanje ni dopuščalo roditi 'še nadalje.
176
Dasi je tako mater priveidel do tega koraka čut odgovornosti napram njenim otrokom, je to odslej v Nemčiji pod kaznijo prepovedano. In vendar je nemogoče, da bi ostali zda-avi otroci, ki nimajo česa jesti in se jih cela kapica stiska v zadnMeon kletnem stanovanju ali v baraki — pa naj imajo ti otroci še tako zdrave starše. Toda tiste gospe, ki jim je otrok v breme samo zato, ker se morajo radi njega odreči marsikateri zabavi, se bodo gotovo še naprej dajale sterilizirati, ker pač laKko plačajo. Teh ne bo dosegel noben zakon. Takih primerov sterilizacije je bilo v Nemčiji letno nad 100.000.
Mnogo primerov priča, da prav slaboumne žene često zanosijo in tudi rodiet ker so bile posiljene. V takih primerih je gotovo na mestu siterilizacija. Za tako ženo je materinstvo gotovo nesreča in otrok breme, pa tudi otroku samemu je življenje že ob rojstvu 'zapisalo temno pot. V takem primeru ne moremo govoriti o prisilni sterilizaciji, ker bo mati sama rada pristala na to, če jo pouče na način, ki je njenemu razumu dostopen. Prisilna sterilizacija bi bila opravičljiva le v težjih primerih slaiboumja, toda tedaj je pa navadno itak preskrbljeno, da se taki ljudje ne plode, ker so ločeni od drugega spola po zavodih.
Kakor prisilno materinstvo, tako je treba odklanjati tudi prisilno sterilizacijo. Prav kakor vpliva na mater zavest, da mora roditi otroka, kateremu ne bo imela dati jesti, za katerega morda nima prostora, kamor bi ga položila, prav tako vpliva na ženo z naravno raizvitim instinktom zavest, da jo po sili lahko oropajo njene najbolj bistvene svojstvosti, materinstva. Tu se lahko zgodi nešteto krivic in zlorab.
Vobče pa sterilizacija sama na sebi ne bo dosti doprinesla k preporodu narodov in plemem, če je ne bodo spremljale drage, za tak preporod bistvenejše komponente: izboljšanje gospodarskega stanja in etični podvig naroda.
Boj alkoholu
Marijana željezno v a-Kokalj
Alkohol je arabska beiseda, ki je prešla v vse jezike kulturnih narodov in označuje opojne pijače, kakor vse vrste vina, žganja in likerje'v.
Alkoholne pijače so danes razširjene po vsem svetu. Vsi narodi in vsak človek posebej se zaveda škodljivosti alkohola, vendar je strast do alkohola močnejša kakor pa zdravi razum. Kako uničujoče deluje alkohol, naj omenim, da so Angleži skoraj iztrebili v Ameriki domorodce Indijance z žganjem, imenovanim viski (whisky). Tudi naš narod je vdan alkoholu. Dnevne novice nam neprestano poročajo o žalostnih posledicah prekomernega zauživanja alkohola. Odprite samo dnevnik! Uboj v pijanosti, nesreča v pijanosti. Toda ta statistika nam ne odkriva vse tragike, ki se skriva in pustoši po domovih. Oče pijanec razgraja, kolne, pretepa otroke in žene, ki so navadno lačni in raztrgani. Ni denarja za najpotrebnejše,
177
vendar je denar za pijačo. Oiroci alkoholikov so navadno telesno slabo razviti, duševno pa zaosiali. Niso redki med njimi primeri živčne obolelosti, duševne zaostalosti in zločinskih nagnjenj. Alkohol uničuje dom, potomstvo. Pri nas popijemo ogromne količinie alkohola in statistika) za Ljubljano je za I. 1933. taka-le:: Vina in vinskega mošta je Ljubljama, ki šteje zdaj okrog 65.000 prebivalcev, popila 3,562.644 1, za kar je izdala 42,751.740 Din, če računamo povprečno 12 Din za liter. (Iz „Jutra".) Ta statistika je porazna s treh vidikov: z zdravstvenega, moralnega in gösi>odaiskega. Težki milijoni so zdrknili «kozi goltarnce ter zastrupljali organizem, duha pijanca, rušili rodbine, odpirali kaznilnice, grobove ... in večali bedo žen in otrok.
Kako zajeiziti veliko zlo alkohola? Morda s prohibicijo? Ne. Prepoved točenja alkoholaiih pijač j,e poniževalna za človeka, ki je obdarjen z voljo. Obenem bi taka prepoved povzročila drugo zlo: tihotapstvo slabih alko^ holnih -pijač, škoda 'bi bila dvojna: tihotapska obrt vodi v zapor in včasih v smrt (Slovenci so poBabno nagnjeni k tihotapstvu, glej pogosta časopisoia poročila o teim, pa tudi naš narodni junak Mai-tin Krpan je bil po poklicu tihotapec!), uživanje slabih pijač pa povzroča zastrupitve, ki se končujejo s smrtjo.
Z ozirom na veliko škodo, ki jo povzroča alkohol, morajo biti ukrepi za pobijanje alkoholizma najstrožji. Dosedanje kaznovanje pijancen'" s prepovedjo zahajanja v gostilne in z javno razglasitvijo je vse preblago. Ukrepi proti pijančevanju bi ne smeli biti naperjeni samo proti notorionim pijancem in pijanim razgrajačem, temveč tudi proti gostilničarjem, ki dajejo piti že pijanim gostom.
Umeistni bi bili sledeči ukrepi:
1.	Vsak pijanec ise kaznuje z zaporom (ker je večina pijancev iz najnižjih slojev, ne morejo plačati denarne globe; denarna kazen bi bila eamo na škodo že itak bedni rodbini), gostilničar pa &e obsodi na občutno denarno globo.
2.	Maksimiranje prodajne cene vina ter določitev taiise na liter, ki naj bi šla v fond za zdravstveno in moralno povzdigo naroda, (n. pr. za dečje domove, dispanzerje, zabavišča, okrevališča, letne kolonije, otroške čitalnice itd.), ne pa v žepe gostilničarjev.
3.	Nihče ne dobi alkoholne pijače v gostilni, kdor si ne naroči prigrizka. Za kontrolo bi bili na novo vpeljani računski listki. Obenem s tem ukrepom je tudi v zvezi pocenitev goetilniških porcij, ki so res pretirano
4.	Zapro se vse gostilne, ki ne ustrezajo higijenski m predpisom: odvzamejo se koncesije onim gostilničarjem, ki bi se ne držali predpisov. Sploh bi morala biti oddaja gostilniške koncesije zelo otežkočena.
5.	Nepoboljšljive pijance je ti-eba izločiti iz družbe in jih izročiti v zdravljenje v'posebne sanatorije.
6.	Pijanost pri zločinu ni olajševalna okolnost, nasprotno, še posebej obremenjuje zločinca,
178
6.	Voditi se mora neizprosen boj proti pijančevanju mladine. Da bi se odvrnila od alkohola, se n. pr. akademski mladini črta semester, odgodi pola-laganje iz.pitov, če je kandidat nepoboljšljiv; pri obrtniškem, trgovskem in drugem naraščaju se podaljša učna doba; pri kmetiški mladini pa sramotno objavi mieeec dni iprestopek na občini.
7.	Alkobolikom, uradnikom se onemogoči napredovanje.
8.	Nepoboljšljivim pijancem se odtrga od tedenske ali mesečne plače vsota, ki je potrebna za vzdrževanje TOdbine, in izroči žejni.
9.	Ustanovitev ženske policije po mestih in na deželi, ki bi dnevno kontrolirala gostilniške goste in gostilničarje ter bi vodila pregled nad dni-žiniskimi ra2imerami pijancev.
10.	Boj proti alkoholu bi morala podpirati vsa društva, zadruge in stanovske organizacije.
11.	Odpravijo se vse dobrodelne veselice, kjer se toči alkohol.
12.	Pijanec ne more biti član viteške organizacije, kakor je Sokol.
13.	Striktno izvajanje uzakonjenih odredb za pobijanje alkoholizma.
Seveda fei so proti takim ostrim odredbam oglasili prizadeti poslovni
krogi, zlasti pa vinogradniki, češ: kaon z vinom? Kam neki kakor z grozdjem na sadni trg po zmernih cenah, da ne bo pri nais v vinorodni državi grozdje 1 n k su s , kakor je bilo dozdaj. Grozdje spada med najbolj zdravo sadje, vendar so redki otroci alkoholikov, ki bi se mogli vsaj enkrat v življenju najesti grozdja po mili volji, medtem ko njihovi očetje zmečejo več kot pol dohodkov za strupeni sok iz grozdja. Nadalje je treba navajati vinogradnike, da gojijo samo plemenite vrste trt, jabolk, hrušk, češenj, marelic, jagod in zlasti malin. Naš sadni trg bi moral biti založen s prvovrstnim blaigom po zmerni ceni. Smotreno sadjarstvo bi odiprlo našim sadje-rejcem svetovni sadni trg, ki bi jih mnogotero oškodoval za izgubljeno vinsko produkcijo.. Umno gospodarstvo se mora ravnati vedno po potrebi blaga, ne pa obratno. Povzdigniti bi se morala predelava sadja v mezge in v brezalkoholne pijače.
V	boju proti .alkoholu bi se morale znatno znižati cene brezalkoholnim pijačam, sadju in mleku. Namesto tako razširjenih vinarn in narodnih pivnic naj bi se odpirale mlekarne, kjer bi se dobili poleg mleka vsd mlečni izdelki po zmernih cenah. Na vsakem koraku poudarjam cel no, kajti cene so res pretirane za naše razmere. Zaščititi moramo tudi konsumenta ali kupca, kateri je pri mizernih plačah navezan na hrano, ki ni zadostna in primerna, in to v državi, kjer je vsega v izobilju. Celotno gospodarstvo mora stati na principu: poceni, sveža, dobra, hranljiva in zdrava živila — majhen dobiček, toda ogromna potrošnja. Napačno in pogubno je povojno škodljivo prakticiranje: prodati malo, toda to z velikanskim dobičkom.
Posegla sem malo izven ozkega in strogega razpravljanja o boju proti alkoholu, vendar je to tako važen problem, da se ne da reševati sam po sebi, marveč samo v zvezi z ostalimi vprašanji.
V	bot proti alkoholu morajo pristopiti vsi državljani, saj uničuje alkohol rodbino, družbo, narod in vsak napredek. Boriti se moramo proti njemu z vsemi sredstvi kakor proti kužni bolezni. Vrniti moramo padlim
179
sodržaTljaaom dostojanstvenost čloTeka kot bitja, ki ima um in prosto voljo. Alkoholne pijače naj bodo samo zdravilo in okrepčilo za starčke in rekonvalescente, ne pa dnevna potreba zdravega človeka.
Že Mohamed je spoznal škodljivo dejstvo alkohola ter je zato v Koranu (turško -sv. pismo) prepovedal zauživanje alkohola s.vojim vernikom. Japonski pregovor pa pravi: „Alkohol, če nimaš še imena, imeaiuj se hudič!" A mi?
Književnost in umelnost
Produkcija koiiservatoristov operne šole. Kakor vsako leto so se tudi letos vršile tradicijonalne produkcije konser-vatoristov. Na dveh večerih so gojenci operne šole z odlično igralsko in pevsko kulturo dokazali, da jim mudi konserva-torij zares polnovredno kvalitetno izobrazbo.
Fragmenti iz posameznih oper so bili okusno in do potankosti dognano naštudirani in zrežirani. Ker je bil večer predvsem namenjen temu, da pokažejo gojenci svoje igralske sposobnosti, je zaslužila palmo večera ga. Skerlj-Medve-dova, članica naše drarae, ki deluje že štiri leta na konservatoriju kot profesorica za dramatično igro.
Njena režija razodeva polno in vsestransko razumevanje partiture in muzikalno orisanih situacij, nilcoli ni v nji mrtve točke, petje in akcija sta združeni in vliti v komponistove invencije talco, da bi bil sleherni zadovoljen, če bi imel priliko, videti svoje delo v njenem. Gos-spa Medvedova se pri pouku ne oklepa konvencijonalnih opernih gest, temveč daje gojencem popolno svobodo za individualno izražanje, tako da vsak po svoje (seveda pravilno) doživlja vlogo, toda v zahtevanem enotnem stilu opere.
Pot ge. Medvedove od vsega početka do danes vodi preko dunajske državne akadeuuje, kjer je bila učenka prof. forstena, Stolla in Frauscherja, na ljubljansko opero m odtod k nam v dramo, kjer upamo, da ostane še dolgo. Kaj naj vam pripovedujem o tem, kako jo ima publika rada, kako posebno ceni njen suhi humor, kako jo imamo radi kot koleginjo —? Saj jo vsak pozna, našo vedno veselo go. Medvedko!
Njena inteligenca in naobrazba sta ji dali vso pogoje, da postane poleg pevke in igrallce tudi odlična pedagoginja, saj ima to, kar se ne da priučiti in privzgojiti: prirođen talent, solnčen temperament in toliko dobre volje in sposobnosti, poglobiti so v posameznika in ga razumeti. Vse te vrline jo vzposabljajo, da si ne moremo želeti boljše. Na konservatoriju je našla široko polje, kjer lahko svobodno razvija
180
Cirila Medvedova
svoje delovanje, ki ji je že doslej rodilo sadove, na katere je lahko upravičeno -ponosna.
Nikakih peda^oškik problemov bi ne Jjilo več, če bi bili vsi učitelji taki, kot je ga. Medvedova. One disiance, ki stoji kakor kitajski zid med učiteljem in učencem in ne da, da bi se našla oba kot človeka v s^kupnem iskanju in doseganju umetniških ciljev, one distance njeni učenci ne poznajo. In ker jih ne ovira ta pregraja, se duše teh mladih ljudi široko razpro, da sije vanje topli pogled njihove mentorice in da kHje iz njih svobodno seme znanja, zasejanega vanje. Ona pozna njihove skrbi in želje, zna se jokati in smejati z njimi in jim dati poguma kot dober tovariš.
„Težlco je spočetka, dokler se ne poznamo," mi je dejala, „toda kmalu odpade z njih ona sramežljivost, ki jiii ovira dragega .pred drugim, in v vedno večje veselje mi je, ko vidim, kako me razumejo in mi slede. Najlepši trenutek in zadoščenje za moje delo sem imela pred štirimi leti, ko je Anita Mezetova pela na skušnji Butterfly. Markirala sem ji Suzuki in med igro opazila, da to ni veČ njen pogled, temveč But-teiily-in, ki vidi v meni Suzuki in ne več učiteljice. Ta trenutek, ki je spontano vžgal v njej igralskiogenj, mi ostane lep spomin." Ko je pred letom dni Mezetova presenetila s svojo umetniško igro komisijo na Dunaju, jim je morala odigrati Mignon, Margareto in Butterfly in gospodje nikakor niso hoteli verjeti, da je še začetnica ter so zahtevali od nje, naj jim pove, koliko left je bila v angažmanu. Pri tem so poudarjali, kako je njena igra umetniško izpiljena in prepričevalna in ji nikalcor ne morejo verjeti, da je še začetnica. Mezetova je bila na našem konservatoriju uČeuka Foedranspergove, ravnatelja Hubada, igro je studirala pri gospe Medvedovi, na Dunaju pa je nadaljevala svoj studij pri Rado-Danielijevi. Pred kratkim je bila angažirana na beograjsko opero, uspeh, ki je najboljši dokaz, kaj zamorejo dati profesorji na našem konservatoriju.
Ni lahko biti vsem učencem kos, ravnati z vsakim tćiko, kakor zahteva njegov značaj in poklic, kajti med njimi je mnogo zavednih diletantov, ki hodijo v operno šolo zgolj iz interesa in se ne mislijo posvetiti gledališču ali koncertnemu podiju, prav tako, kakor jih mnogo študira klavir ali kak drugi instrument, ne da bi hoteli postati koncertni pianisti. Bolj rdgorozno izbiranje gojencev operne šole je nemogoče, ker so potrebni partnerji za ustrezajoče glasovne lege. Jasno je, da ne morejo biti vsi na isti umetniški višini, kajti to se redko dogaja še celo na velikih gledališčih. Zahtevati od onih, ki so v poklicih, isto kakor od gojencev, ki se strokovno izobražujejo, bi bilo nemogoče, kajti često si odtrgavajo ure počitka, da lahko obiskujejo operno šolo in tečaj ge. Medvedove, saj se navdušujejo zanjo ne samo radi pouka, temveč tudi radi njene osebnosti, ki s svojim originalnim humorjem premosti marsikak prepad.
Konservaiorij je dal v poslednjih letih naši operi odlični moči: altistko Ber-not-Golobovo, ki je žela pred kratkim v Italiji velike uspehe, in našega marljivega tenorja Gostiča.
Na poslednjih produkcijaii pa so med nastopajočimi nekateri gojenci, ki mnogo obetajo našemu konservatoriju v igralskem in pevskem oziru. Zato vsa hvala njihovim profesorjem, Poederspergovi, Wistinghausnovi, ravnatelju Matice Hubadu
Anita Mezetova
181
in ravnatelju konservatorija Bettetu, ki nam s tem naraščajem zidajo opero, da gledamo laliko z najlepšimi nadami v bodočnost.	Maša S1 a v č e v a
Bratje Karamazovi v naši drami. To delo Dojstojevskega je po Levstikovem prevodu priredil za slovenski oder režiser Debevec. Genialnost romana samega, režija, uspeh igralcev, lepota jezika, predvsem pa etični učinek pretresljive besede Dostojevskega dajejo tej vprizoritvi pečat visokega umetniškega dogodka. Ciril Debevec je po hudožestveniško priredil Karamazove strogo po besedilu pisatelja samega in je z njegovo lastno besedo spretno povezal dc^godke v skrčeno, vsebinsko polno enoto. Skoda, da so pri tej drugače tako posrečeni priredbi baš ženski liki nekoliko prizadeti. Spričo krčenja romana so v dejanju in nehanju obeli oseb, Katje in Grušenke, vrzeli, ki povzročajo psihološko neutemeljenost, nelogičnost čuvstvenega razvoja in ustvarjajo zlasti Grušenko kot lik, ki ga ne moremo uvrstiti med one tipične zastopnike žena, ki so na glasu moralnih pro-palic, a jim ostro introspektivno oko Dostojevskega (in tudi drugih ruskih klasikov) le odkrije močno etično črto.
„Bratje Karamazovi" so gotovo mnogo pripomogli k razčiščenju takratnih ruskih razmer in ruske duše. Sodoben človek pa cesto ne more več dobiti stika z mističnimi dognanji pisateljevimi, toda besede, ki jih je Dostojevski položil na usta Dimitrijevemn zagovorniku pred porotniki, so najbrže edinstvene v vsej svetovni literaturi in moralki. Namenjene so očetu, glavnemu krivcu svoje in svojih otrok pogube. Igralec Gregorin je kot zagovornik razodel to obsodbo navzočemu občinstvu s takim poudarkom, da je učinkovala na navzoče moške kot klic po moralni odgovornosti in spreobrnjenju.
„Ljubezen do očeta, če je oče ne opravičuje, je nezmiselna in nemogoča. Ljubezni ni mogoče ustvariti iz ničesar, zakaj iz niča ustvarja samo Bog." „Očeitje, ne žalite svojih otrok," piše apostol... Teh besed no navedem zdaj zaradi svojega klijenta, ampak omenim jih zaradi vseh očetov... Kdor da človeku življenje. Se ni oče, ampak oče je, kdor da življenje in to tudi zasluži. Ali mislite, gospoda porotniki, da morejo iti taka vprašanja mimo naših otrok, ki — recimo — že do-raščajo in — recimo — že začenjajo samostojno misliti?... Pogled na nevrednega očeta, zlasti če ga mora primerjati z drugimi, vrednimi očeti, kakršne imajo drugi otroci, njegovi vrstniki, nehote vzbuja v mladeniču mučna vprašanja. Po predpisih mu odgovarjajo na ta vprašanja; „Rodil te je in ti si njegova kri, zato ga moraš tudi ljubiti." Mladenič se nehote zamisli: „Mar me je res ljubil takrat, ko mi je dajal življenje? Mar me je res rodil zaradi mene? Ne mene ne m.ojega spola še ni poznal v tisti minuti, v minuti strasti, ko je bil nemara razgret od vina; kvečjemu če mi je dal nagnjenje k pijanstvu — to je vsa njegova dobrota... Zakaj ga naj tedaj ljubim? Ali samo zato, ker mi je dal življenje in mc potlej vsč življenje ni ljubil?"... Rešimo vprašanje tako, kakor nam veleva razum in človekoljubje, ne pa tako, kakor zahtevajo mistični pojmi. A kako naj ga rešimo? Takole: sin naj stopi pred svojega očeta in naj pametno vpraša njega samega: „Oče, povej mi, zakaj naj te ljubim? Oče, dokazi mi, da sem te dolžan ljubiti!" — in če mi bo oče zmožen odgovoriti in dokazati, tedaj je to prava, normalna rodbina, ki ne sloni samo na mističnem predsodku, ampak na pametnih samoodgovornili in strogo človečanskih osnovah. V nasprotnem primeru, ako oče ne dokaže, pa je takoj konec te rodbine: on mu ni oče in sin dobi svojo prostost ter pravico, da smatra svojega očeta odsihdob za tujca in celo za sovražnika."
Že te besede same, ki tako revolucijonarno razveljavljajo tisočletno patrijarhalno pojmovajije očeitovstva in dajejo „Bratom Karamazovim" tako učinkovit etično tendenčni .poudarek, zaslužijo, da pride delo ponovno na oder kot izpraševalec vesti tistih, ki so očetje, ali, ki bodo kdaj očetje.. .
P. Hoče v ar jeva
182
Josipa Murna Aleksandrova Izbrani spisi. Uredila Trdina Silva. V Ljubljani 1955. Izdala in založila „Tiskovna zadruga".
Prav pred tridesetimi leti je izdal Ivau Prijatelj Murnove „Pesmi in romance", sedaj smo pa dobili Izbrane spise Aleksandrova v izdaji naših klasikov. Ker dobrih študij o naših pesnikih nimamo preveč, je uvod pričujoče izdaje tem pom-embnejši.
V začetku uvoda označuje urednica literarna stremljenja koncem 19. stoletja, ki si jih je osvojila naša tedaj doraščajoča generacija, znana danes v našem slovstvu pod imenom „moderna": Ivan Cankar, Dragotin Kette, Josip Mum in Oton Župančič. Predmet pesniške tvornosti jc postala pesnilcova notranjost, ki so jo izražali v docela novi obliki. Dočim je na ostale močno vplivalo tuje sodobno pesništvo, se je Murn poglabljal v slovansko romantiko, kjer je dobival netiva za svojo bistveno usmerjenost, ki ga je ustvarila za glasnika prirodnega in ljudskega snovanju.
Na osnovi že objavljenih podatkov ter mnogih novih sporočil pesnikovih znancev prikazuje urednica v podrobni biografiji Murnov zunanji, duhovni in literarni .razvoj v najtesnejši zvezi s snovanjem njegovih prijateljev pesnikov. Beda, bolezen in zapušČenost so spremljale njegovo življenjsko pot in izoblikovale njegov značaj v nestalnost ter pesimistično usmerjenost. Pri vsem tem pa ga je hrepenenje vabilo v prirodo, kjer je prisluškoval zemlji in ljudski duši ter iz takih doživetij ustvaril svoje najlepše pesmi.
Podrobno, a vendar strnjeno je očrtala urednica Murnovo duhovno podoba, ki so jo oblikovali njegova šibka volja, splošna irazdvojenost, pmanjkanje trdne življenjske usmerjensti, kar je vse deloma posledica zunanjih razmer, v katerih je živel. Podrobno je osvetljen Murnov odnos do prijateljev Uteratov, njegovo literarno obzorje in tuji vplivi na njegovo tvorstvo. — Važen del uvoda tvori natančen razbor motivov in oblike Mumove poezije in proze. Bil je pesnik kmečkega življenja in svobodne prirode, mračnih razpoloženj in slutenj, ki jih je navezoval na vtise iz prirode. Na številnih vzgledih iprikazuje urednica posebnosti in značilnosti Mur-novega sloga, ki je veren odiaz njegove duše-snosti, zato tudi oblika njegove poezije ni dozorela. Svoj pravi ton je našel Miirn v preprostem prikazovanju prirode in kmečkega življenja in s tem svojstvom posebno mesto v razvoju našega pesništva. Njegova pesem je odraz njegovega življenja:
„povest umirajočega človeka, ki hrepeni po življenju, pa ga ne more doseči."
Knjiga prinaša šest črtic, ki kažejo, da je skušal Murn tudi v prozi oblikovati predvsem .kmečke motive, a močnega sloga ni dosegel.
Ob koncu je urednica ugotovila še sledove Murnove poezije pri nekaterih pesnikih.
Uvod in Murnov tekst sta opremljena z opombami. Objavljen je tudi seznam Murnovih del, ki niso siprejeta v to zbirko. Tako združuje to temeljito delo poljudno slovstven in zgodovinsko kritičen značaj ter se uvršča med najboljše izdaje naših literarnih tvorcev.	Vera Oostalova.
Baruh D'Espinoza: Etika —, geometrijskim redom izložena i u pet delova podeljena. Prevod sa latinskog, študija o avtoru, napomene o prevodu i komentari od dr. Ksenije Atanasijevič, docenta beogradskog universiteta; Beograd 1954, Geca Kon A. D.
Že iz samega naslova lahko posnamemo, da leži pred nami ne ravno majhno delo, polno truda in vestnega študija o velikem filozofu Spinozi. Knjiga ima 448 strani velikega formata. Delo nas uvaja v globoki miselni svet moža, kateri je napisal poleg ostalih del svoje največje delo — Etiko, ki razpravlja:
I. O Bogu. II. O prirodi in izvoru duha. Tli. O izvoru in prirodi afektov (strasti). IV. O človeškem suženjstvu ali o moči afektov. V. O moči razuma ali človeški svobodi.
183
Iz treh osnovnili afektov, ki so: veselje (zadovoljuost), žalost (nezadovoljnost) ter pohotnost, izvaja Spinoza svojo doktrino etike. Zadovoljnost je prehod k večji popolnosti, nezadovoljnost k večji nepopolnosti, pohotnost je pa najosnovnejši afekt, ki se izraža v nagonu samoohranitve, Yrlina teži k samoohranitvi ter je nadmoč razuma nad afekti. Aktivni afekti, ki izhajajo iz razuma, imajo za predmet spoznanje resnice-Boga. Največja vrlina in največja sreča je intelektualna ljubezen do Boga. V tej ljubezni je človek nesmrten, je del neskončne ljubezni, s katero ljubi Bog samega sebe, oziroma ljudi. Ker je. vse v svoji vrsti samo po sebi popolno, tedaj nista dobro in hudo po svoji bitnosti različna. To sta relativna pojma. Hudo je minimalno dobro. S tem je hotel Spinoza opravičiti Boga kot najpopolnejše bitje radi eksistence hudega v svetu, ki ga je on ustvaril kot bitje, ki ima vse atribute popolnosti.
Ysa dela, ki izhajajo iz razuma, so dobra. Človek greši samo tedaj, če ne dela po zakonih svoje narave, t. j. iz razuma.
Spinoza govori tudi o značilnosti družbe ter pravi, da se prava moralnost in prava svoboda razvija samo v državi, in to zlasti v demokratični.
Njegovo filozofsko stališče z ozirom na družbo in moralo mu je prineslo mnogo sovraštva, preganjanj. Toda Spinoza se ni žalostil radi tega. Umaknil se je v samoto, živel skromno, brusil demante ter premišljeval in pisal. Odklonil je vsako pomoč prijateljev. Zadovoljil se je s svojimi skromnimi dohodki in še te delil med bolne reveže. Bolehal je dvajset let za tuberkulozo in je neoženjen umrl. Njegova edina ljubezen je bila hčerka znanega filozofa in zdravnika vaji den Ende-ja, ki je poučevala latinščino v šoli svojega očeta. Ta ljubezen ni bila srečna, ker se je dekle poročilo z drugim. Spinoza se je rodil v Amsterdamu 24 nov. 1632,-umrl pa je 21. febr. 1677 brez trpljenja. Pred smrtjo je zažgal več svojih rokopisov. Čakal je tudi na tisk Etike, Id je bila svoječasno prepovedana za obelodanite v. Medtem je pričakal svojo smrt v samoti. Po 500 letih rojstva ga slavi ves kulturni svet, zlasti njegovo Etiko.
S svojo študijo o Spin oz i nam je pokazala dr. Ks. Atanasijevićeva, kako se je temeljito poglobila v Spinozovo doktrino ter jo komentirala tako, da je umevna vsakomur. Precizna prestava, lep in jasen jezik povečajo poleg omenjenih vrednot vrednost slavnega dela velikega eiičarja. Dr. Ks. Atanasijevićeva je s tem obogatila našo znanstveno literaturo.	Marija Željezno v a-Kokalj
Vesti iz književnega dela slovanskih žena. Ženski Pokret" v Zagrebu je izdal ponatis predavanja, ki so jih imele Hrvatice letošnjo pomlad na društvenem zborovanju ob nameravanih redukcijah žen v državni in samoupravni službi. Zbirka, mala brošurica, ima naslov „Otpuštanje žena iz s 1 u žbe" ter kaže vrednost uspeha dosedanjega ženskega dela in opozarja na škodljive posledice, ki bi se pokazale ob odstranitvi žen iz službe. Vsebina: Zvanje i ličnost (Mira V.-Kočonda), šta se sprema ženama u službi (Anka M.-švrljuga), Vrednost ženinog rada (Angelina M.-Ivanović), Udata žena u zvanju (Božena Deželic), Privatne namještenice (Ljubica Smrečki), Kraljevskoj vladi (spomenica). Predavateljice so vestno obdelale posamezne panoge; pri nekaterih pa, žal, pogrešam globlji socijoloŠki pogled, ki često bolj podkrepi zahtevo po ženski enakopravnosti kakor učena akademska razmotrivamja.
Klub bolgarskih pisateljic v Sofiji je izdal prvi književni zbornik >pod naslovom Snop 1934. Prinaša nove pris-pevke vseh klubovih članic.
Rumunski list „Romania de 1 a Mare" prinaša prevode bolgarskih pisateljic: Sande Jovčeve, Ev,geni je Mars, Fani Mutafove in Kaline-Maline.
Sanda Jovčeva, znana bolgarska pesnica in pisateljica socijalnih povesti, je sprejeta v „Notre petit cercle international" v Parizu, člani te prosvetne in mirovne organizacije so odlični književniki in znanstveniki s Francoskega in iz drugih držav.
184
v Moskvi so nedavno praznovali jubilej najstarejše ruske pisateljice El. Iv. N o .v i k o v e - Z a r i n e. Jubilantka je stara 99 let in so sedaj počastili sedemdesetletnico njenega književnega dela. Kljub visoki starosti še ni odložila peresa. Zadnje njeno delo so zgodovinski spomini, katere piše po naročilu Literarnega muzeja.
Akademski zbornik leningrajske naučne akademije prinaša pregled sodobnih slovanskih literatur. Y oddelku, ki je posvečen bolgarski kijiževnosti, sta omenjeni tudi Sanda Jovčeva in Evgenija Mars.
Zofija Nalkowska v Književni ak a d e m i j i. V novoustanovljeni Poljski književni alcademiji je petnajst most, namenjenih nesmrtnim predstavnikom poljske književnosti. Eno teh mest so prisodili Zofji Nalkow^ski.
Število njenih del je veliko, nad dvajset knjig jih je. Po vsebini in načinu prikazovanja se ločijo v dve skupini: predvojno in povojno. Poleg prvega iromana „žene" je pisateljica v kratkih presledkih izdala še šest zbirk romanov in novel, ki se odlikujejo po ostri psihologiji in elegantnem slogu. Povsod je glavna junakinja žena, živeča sredi živega življenja in njega problemov. Najzanimivejša stran teh prvih del Naikowske so dialogi nastopajočih oseb: o ljubezni, o človeških značajih, o socijalnih in filozofskih vprašanjih. So to povečini visoko izobraženo osebe, verno zrcalo problemov, ki vznemirjajo modernega človeka, prihajajočega iz vrst intelektualcev in umetnikov.
Vojna je močno vplivala na stvariteljsko silo Nalkowske ter jo znatno preusmerila. Junaki in junakinje njenih povojnih romanov (zlasti v „Romanu Tereze Bennert" in„ZIi ljubezni) stoje sredi najpestrejših problemov vsakdanjega soci-jalnega in političnega življenja ter prav blizu preprosti in povprečni realnosti. Pisateljica se oklepa teh oseb z globokim sočutjem in sestersko prisrčnostjo. To čuvstvo izvira iz njenega prepričanja, da se vsako človeško bitje upogiblje pod bremenom, bolesti in težav, ki so pretežke za njegove rame, a mu pomoči ni; kajti neke vrste fatalizma ni samo v razdelitvi življenjsko bede nego tudi v grozotnem dejstvu, da so nekatera bitja že od rojstva zaznamovana s pečatom zločinstva. Zločinska narava jim je nsojena, zato ji ne morejo ubežati. Ta teorija tvori ozadje nekaterim delom velike literarne vrednosti: zbirki novel, vzetih iz življenja kaznjencev in njih družin, „Stene sveta" ter drami „Dan, ko se je vrnil", ki je dosegla lani v Varšavi in v inozemstvu jalto velik uspeh. V našem gledališču smo videli predlanskim „Dom osamelih žena", kjer se prikazuje problem zakonske nezvestobe, kompliciran z dejstvom, da izve žena za moževo nezvestobo šele po njegovi smrti in to na zelo krut in nepričakovan način.
Poljska literatura beleži lepo število odličnih pisateljic in pesnic; sprejem Zofje Nalkowske v Akademijo nesmrtnih pomeni visoko priznanje ne samo odliko-vanki, nego duhovno ustvarjajoči poljski ženi sploh.
Obzornik
Kongres J., ž. S. v banji Koviljači (20., 21. in 22. maja 1934). Banja Koviljačal
Do skupščine Ž. S. nismo ničesar vedeli o tem prelepem, po svojih zdravilnih vrelcih znamenitem zdravilišču in kopališču... Koviljača, imenovana po cvetju enakega imena, ki ga je oudi vse polno, je stara okoli 100 let. Svojčas jo je narod nazival Smrdanj-banja, ker ondotni vrelci vsebujejo velike množine žvepla, da je voda kakor pobarvana s črnilom in smrdi po žveplu.
Vsa banja Koviljača sestoji iz obširnega, prekrasno urejenega parka. V kopališču je 7 deloma toplih, deloma mrzlih vrelcev. Njih zdravilna moč se izvrstno izkazuje pri škrofnlozi, kostni in sklepni jetiki, pri kroničnem revmatizmu sklepov in mišic, pri malokrvnosti, išijasi, pri kronični bolezni maternice, pri nervoznosti,
185
prekomerni odcbelelosti, golšavosti, pri vseh poškodbah kosti in mišic ter njih posledicah, pri splošni tcle&ni in duševni oslabelosti, pri raznili otroških .boleznih i. dr.
Nad Koviljačo je sredi prija?:ne|ga gozdovja država postavila pred tremi ali štirimi leti veliko moderno zgradbo. Dom za slabotno in škrofulozno d e C o. Ta stavba je veljala 5 milijonov Din, stoji docela zgrajena — a, p r a z n a, ker je zmanjkalo 6. milijona za notranjo opremo.
Kongres se je vršil v vel. dvorani Zdraviliškega doma. Poročila in referati so pokazali, da je v minulem letu največ energije in časa zahtevala akcija za enake pravice žen do dela in zaslužka. Prav v tem letu so od vseli strani omalovaževali ženino delo in so vrgli ženo nazaj za 50 in še več let. Saj smatrajo ženo samo še za konkurentko moškemu, nihče pa ne pomisli in ne more povedati, kam naj se obrne, da bo mogla živeti.
Dasi so prav v polpreteklem času ženo oropali mnogih že osvojenih pravic, zahteva država od nje še novih dolžnosti. Tako bi bila morala po načrtu novega zakona za davke poročena žena skupno z možem s svojim premoženjem jamčiti za dolžni davek.
J. ž. S. se je s protestom obrnil na finančni odbor Narodne skuščine in je v tem pogledu imel u.5peh. Odredbo, ki bi bila najtežje zadela žene, so zopet ovrgli.
V pTOmetnem ministrstvu je bil izpremenjen zakon o uslužbencih v toliko na škodo ženstva, da je dopuščal nameščanje žen samo v daktilografski stroki in drugih podobnih — torej nižjih poklicih. Na osebno posredovanje centrale Saveza je prometni minister dodal načrtu tega zakona opazko, da se ta odredba ne nanaša na univerzitetsko naobražene žene.
Mnogo zanimanja je posvetil J. ž. S. nameri prosvetnega ministrstva, da za 1. 1933/34. ne dovoli ženskim kandidatkam vstopa na učiteljišča. Zlasti Zveza akad. naobraženih žen se je trudila, da bi ministrstvo to naredbo preklicalo. Tršili so se protestni shodi; centrala J. ž. S. pa je tozadevno intervenirala pri ministrstvu prosvete, naglašujoč, da je v naši državi še velikansko število analfabetov in je ustanavljanje velikega števila osnovnih šol nujno potrebno. Vse zaman. Za moške kandidate je bilo prostora, za ženske ne ... Skupščina J. Ž. S. se je pri slučajnostih ponovno bavila s krivično naredbo, da se ženski mladini zapirajo učiteljske šole. Dovolj burna debata je izzvenela v enodušno zahtevo: Če se že omejuje poset učiteljišč, naj se ta omejitev razteza prav tako .na moške kakor na ženske. Vsesplošno je vladalo iiTiiieiije, naj bodo učiteljišča ženski mladini na razpoldgo, ker ves narod trpi, ako žene niso pedagoško izobražene.
Tudi proti dejstvu, da v preteklem letu niti ena žena ni bila sprejeta v višjo pedagoško šolo, je J. Ž, S. energično ugovarjal.
Za osirotelo deco v rudnikii Kakanj ponesrečenih rudarjev je Savez daroval brze podpore "5000 Din.
Udruženje univerTiitetno naohraženih žen si je stavilo nalogo, da sestavi bibliografijo vseli ženskih jugoslovanskih znanstvenih in leposlovnih ter poljudno praktičnih del; skratka seznam vsega onega, kar so spisale žene. Uprava Saveza je dala v ta namen Udruženju univ. naobr. žen podporo 10.000 Din. Ni ,pa še dobila od univ. nabr. žen načrta tega dela. Kolikor nam je znano, tudi sekcija univerzitetno naobraž. žen v Ljubljani ui v to svrho od svoje centrale dobila še nikakih navodil, še manj pa denarne podpore.
J. ž. S. je imel v Beogradu tekom leta vsako sredo v Radiju prosvetna, feministična, pacifistična in informativno projjagandna predavanja, ki so jih prirejale članice raznih organizacij, včlanjenih v J. Ž. S.
Na kongres Mednarodne ženske zveze v štokliolmu je i-)aslal J. ž. S. kot svojo zastopnico predsednico Leposavo Petkovićevo.
186
Koviljača — v cziidju Dom za slabotno iii škrofuloziio cleco
Na mednarodni razstavi ženske domače obrti v Parizu v prihodnjem letu si je uprava J. Ž. S.- zago-tnvila svoj prostor, kjer lioče razstaviti jugoslovanska narodna ročna dela.
J. Ž. S. sodeluje že nekaj let pri delu za zbližan je balkanskih narodov.
Slovenski del J. ž. S. je s sodelovanjem ženskih društev v Ljubljani priredil im-pozanteii shod proti redukciji poročenili dr/avnili nsln/benk in je pi'av Dravska banovina zbrala skoraj polovico vseh podpisov za iieticijo vladi, naj izvede štednjo na socijalnejši in pravičnejši način. Tako je J. Ž. S. pazno zasledoval vsako event, zapostavljanje žene in je deloma »pa lastni inicijativi, deloma po inicijativi včlanjenih društev zastopal vse ob če koristi ž e n e in mladine. Ako ni imel vedno in povsod itspeha, ni to njegova krivda, marveč je v precejšnji ju'eri krivda žen samih, ki v najbolj kritičnili momentih ne nastopajo v strnjenih vrstah, niso dovolj solida]-ne in ne rlovolj širokogrudne. Po veliki večini se zganejo šele takrat, ko so prizadete na lastni osebi. Potem pa zabavljajo, da ženske organizacije vse premalo store za gospodar^sko, politično in socijalno osamosvojitev žen. Toda dokler ni zabolelo tudi njih, niso ganilo niti s prstom, da bi si ženstvo obranilo že pridobljene pravice..
Vsekakor najaktualnejše in najbolj pereče vprašanje kongresa t Koviljači je bila tema: Žena v poklicih, njena pravica do dela, redukcija poročenih žen v slnžbali ter ukinitev oz. občutno znižanje draginjskih doklad poročenim uradnicam ter onim neporočenim obojega spola, ki žive s starši, dr/, nameščenci ali upokojenci v skupnem gospodinjstvu. Ne navajam podrobne vsebine referata podpredsednice Milene Atanackovićeve, saj so o tej temi mnogo pisali Ženski Pokret, dnevniki in Ženski Svet ter je celo izšla o tem vprašanju brošura v Zagrebu. Po referatu se ju vnela ži^ all^a debata. Vse so ugovarjale ukrepom, ki ogrožajo predvsem zakon (brak) v srednjih slojih, trgajo otroka od obitelji, obsojajo na nenaravni celibat ali silijo k ločitvi zakonov ali vsaj k omejevanju porodov. Govornice so naglašale, da se ne branijo bremen in žrtev, ako so te žrtve res potrebne. Toda razdele naj se t a k o, da zadenejo vse, nc pa samo žene in lodJjine. In te žrtve naj bodo take, da ne bodo rušile, nego naj grade družine. Slabše plačane uradnice so doslej dobivale višje draginjäke doklade in draginjskc doklade dobivajo sploh samo uradniki do 3. grupe.
187
Kdor je na višji stopnji, pri redukcijah oz. pri znižanju plač ni bil prizadet. Vzeli so torej ondi, kjer so imeli najmanj pravice vzeti, t. j. gospodarsko najšibkejšim, onim, so že dotlej omahovali pod težo gmotnih neprilik ... Vse žene, zbrane na skupščini — bilo jih je okoli 400 — so enodušno ter z največjim poudarkom opominjale, I da treba v tem pogledu in tudi sicer največje solidarnosti med ženami. Kajti četudi nismo danes morda prizadete me same, kdo nam jamči, da ne bodo v bodoče prizadete naše hčerke, vnukinje...
J. Ž. S. si je mnogo prizadeval, da prepreči krivice, ki so pretile ženam v drž. in tudi v privatni službi. Sklical je manifestacijske in p>rotestne shode, zbiral podpise itd.
Koncem debate je ga. Cirila Štebijeva predlagala; Kongres J. Ž. S. naj sestavi ponovno prošnjo ha narodno skupščino, naj se naredba od 15. aprila t. 1. glede znižanja drag. doklad prekliče, saj se je v praksi pokazala kot nemoigoča, ker je preokrutna za nameščence nižjih položajnih skupin. Določi naj se eksistenčni minimum. Štednja naj se razširi na celokupno gospodarstvo države... Znižanje naj bo — ako je potrebno — sorazmerno tako za visoke kakor za nizke, vseobče, potem ne bo tako občutno za najšibkejše... To prošnjo je oddati v prepisu tudi narodnim poslancem in senatorjem, vsakemu posebej, kar je Ženski Pokret v Sloveniji že storil. (Gl. str. 18S.)
Referat „Vrednost gospodinjskega dela" (Zveze gospodin j) je izzvenel v te-le resolucije:
1.	Obstoječi zakon o obveznem gospodinjskem pouku na meščanskih šolah naj se povsod izvaja.
2.	Na vseh šolah, ki jih posečajo deklicc, naj se uvede praktičen gospodinjski pouk.
3.	Podpira naj se razvoj gospo-dinjskega strokovnega šolstva.
4.	Skrbi naj se za zadostno število gospodinjskih učiteljic.
Že na kongresu J. Ž. S. v Novem Sadu 1. 1955. je skupščina osvojila predloge Zveze gospodinj, ki so se glasili: J. Ž. S. naj ustanovi -gospodarsko-gospodinjski odsek s sledečo nalogo:
1.	Zasleduje naj razvoj gospodinjske vzgoje in gospodinjsk'ega šolstva in naj po možnosti poroča o tem na vsakoletnem kongresu. Registrira naj vse želje in pojave nu tem polju tea- jih sporoča odločujočim krogom.
2.	Proučuje naj narodno-gospodarska vprašanja in zasleduje trošarinsko politiko s posebnim ozirom na nujne življenjske potrebščine.
5.	Podpira naj širjenje pravilnega pojmovanja gospodinjskega poklica, ki ima važen vpliv na narodno gospodarstvo, narodno zdravje in vzgojo naroda.
4.	Zavzame naj se za praktično vrednotenje gospodinjskega dela.
5.	Podpira naj zahteve gospodinjskih organizacij, da dobe svoje zastopnice v raznih gospodarskih institucijah, predvsem v tržnih nadzorstvih in gospodarskem svetu.
Zvezo „Gospodinjskih pomočnic" iz Ljubljane je zastopala ga. Minka Kroftova z referatom „Izobrazba gospodinjskih pomočnic". V svojem predavanju je naglašala, kako bi stanovska izobrazba gospodinjskih pomočnic povečala njih čut za odgovornost, njihovo resnobo in smisel za važnost poklica in jim utrdila pošteno moralno naziranje. — Priporočala je uvedbo obvezne vajeniške dobe za gospodinjske pomočnice v zvezi z nadaljevalno šolo, kasneje pa poleg tega še ureditev poselske šole na internatski podlagi. Ker so v naši državi med posameznimi banovinami močne razlike v načinu življenja, bi bilo priporočljivo, da se pobrigamo za to, da dobimo okvirno uredbo; ž njo se uvede obvezna vajeniška doba za gospodinjske pomočnice, na podlagi katere bi izdale poselme uredbe in pravilnike poedine banovine z upoštevanjem posebnih prilik in potreb v dotičnih pokrajinah.
188
Navajala je, kako sta rešili \TDrašaiije gospodinjskega pomočništva Češkoslovaška in Nemčija, in prečitala končno sledeče predloge Zveze gospodinjskih pomočnic v Ljubljani:
V zvezi z zakonskim osnutkom o pobijanju spolnih bolezni, ki določa, naj se ustanovijo v vseh večjih mestih domovi za žene, ki prihajajo v mesta za zaslužkom, predlaga J. ž. S., naj skrbe ženske organizacije za praktično izvedbo te naredbe. V krajih, kjer ni tehtnih razlogov za obstoj, naj se odpravijo privatne pro-fesijonalne borze dela, država pa naj izda uredbo, s katero bo uvedena obvezna vajeniška doba za gos-podinjske pomočnice. Na temelju te splošne uredbe naj bi banovine s upoštevanjem posebnih pokrajinskih razmer izdale posebne uredbe iii pravilnike.
Z letošnjo skupščino se je Jugosl. ženska zveza preuredila tako, da je v vsaki banovini sekcija z lastno upravo. V izvršnem odboru so: predsednica (prof. Loposava Petkovićeva); tri podpredsednice. (Milena Atanackovičeva, Zlata Kovačevič-Lopašićeva in Franja Tavčarjeva); tri tajnice, dve blagajničarki in nadzorni odbor ter -namestnice. V vsaki banovini se osnuje sekcija s celotnim odborom. Poročila na kongresu so pokazala, koliko lažje in uspešnejše bo odslej zvezno delo, ko bodo poedine sekcije delovale v smislu, svojih krajevnih potreb.
I z p o r o č i 1 a M i n k e G o v e k a r j e v e. v« *
(Ustanovljena je tudi že sekcija J. Ž. S. za Dravsko banovino. Več o tem bo v sept. štev.
Ženski pokret za enakopra\iiost žene
Ko je izšla odredba o spremembi draginjskih doklad državnih uslužbencev, je „Ženski Pokret" sklical 26. IV. 1954 sestanek poklicnih žen iz vseh panog. Zastopnice poedinih področij drž. uradov so podale sKko novega položaja, ki je v ' premnogih »primerih res obupen. Na podlagi teh ugotovitev so zborovalke sprejele sledečo rcsolucijo, katero je društvo izročilo vsem slovenskim senatorjem, poslancem in ministrom ter Jsl. žen. Sav. in Alijansi Ž. P. da jo izroči tudi drugim:
„Ugotavljamo,
1.	da je izprememba uredbe o draginjskih dokladah državnih uslužbencev, odobrena od ministrskega sveta, objavljena v Službenem listu 13. aprila 1954, št. 84/XXI/195, nesocijalna, ker je prizadela predvsem uslužbence nižjih skupin in njihove svojce;
2.	da preti ta uredba uničiti gmoino ne samo prizadete državne uslužbenke in njih svojce, temveč je odprla na stežaj vrata popolni demoralizaciji in propadanju družinskih članov. Razdor med zakonci in odtujitev otrok od staršev je prvi rezultat pogubonosne uredbe, nadaljne zle posledice teh kaotičnih razmer pa bo pokazala bližnja bodočnost;
5. uredba sama po sebi ne bo ustregla svojemu namenu, število brezposelnih, ki jih nameravajo zaposliti s prihranki na temelju te uredbe, ne odtehta še večjega števila oseb, ki bodo zavoljo nje istočasno pahnjene v bedo in pomanjkanje.
Mnenja smo, da se primanjkljaj državnega budžeta nikakor ne sme kriti z redukcijo tistih prejemlcov, ki še niso dosegli eksistečnega minima, kajti z znižanjem kupne moči širokih slojev se bo kriza samo poostrila;
4. veljati mora načelo: za enako delo enako plačilo.
V utemelji't ev navajamo sledeče:
Uredba je prizadela predvsem uslužbence nižjih položajnih skupin, ki prejemajo manjše plače a višje draginjske doklade. Ker se — po uredbi — zmanjšujejo draginjske doklade, ne pa plače, so torej predvsem prizadeti nižji državni uslužbenci.
189
Taku n. pr. se zniža osebna clragiujska dokkida državne samske uradnice IlI/l skupine pri skiipiiik mesečnih prejemkih Din 5670,— za znesek D i n a r j e v 150.— .samski držami uradnici X. skupiiie z mesečnimi prejemki (brutto) Din 1450.— pa se zniža za znesek Dloi 387.50;
uradniški pripravnici pri mesečni plači Din 1200.— za zneselc od Din 24Ü.— do Din «0.—;
z v a n i č n i C i pri mesečnih hrutlo-prejemkih Din 1040.— za znesek od dinarjev 390.—;
služiteljici pri mesečnih brufto-prejemJcih Din 830.— za Din 292.50; dne vni čar ki-z van i čn ioi pri mesečni nagradi Din 900.— pa za znesek od Din 180.— do Din 360.—.
Ti primeri veljajo za samske državne uslužbenke, ki žive z roditelji v skupnem gospodinjstvu. Poročenim državnim uslužbencem se pa osebne draginjske doklade ali sploh črtajo ali pa se znižajo od 75 do 50%.
Jasno sliko te odredbe v praksi pa nudijo konkretni primeri:
A.	1. Mati ima pokojnine Din 600.—, hčerka plače Din 1500. odteg-ne se Din 400.—.
2.	Oče ima pokojnine Din 2800.— (ima 7 šoloobveznih otrok), hčerka plače Din 850.—; odtegne se Din, 300.—.
3.	Mati, kronska upokojenka, ima jaokojnine Din 360.—, hčerka ima plače Din 1196.—; odtegne se Din 380.—.
4.	Mati ima pokojnine Din 110.—,
hči ima plačo Din (350.—, odtegljaj znaša Din 375.—.
5.	Mati ima pokojnino Din 2000.—,
hči ima nagrade Din 800.—; odtegne se ji Din 300.—.
6.	Oče ima pokojnine Din 1300,
hčerka plače Din 900.— ; odtene se ji Din 380.
B.	7. Oče, obrtnik brez dela in dohodkov ima 4 šoloobvezne otroke, hčerke ima plače Din 800.—; odtegne se jima Din 380.—.
8. Upokojenka ima Din 640.— pokojnino. Ker je ujen mož obrtnik (dasiravno je že več kot leto dni brez posla in zaslužka), se ji odtegne vsa draginjska do-klada; imata sina in ostane torej za vse tri skupaj Din 240.—, ker «e ji odtegne Dinarjev 400.
Navedeni primeri jasno kažejo, da je odredba zadela predvsem najnižje državne uslužbence in celo najbednejše med njimi, upokojence, kar mora splošno gospodarsko krizo samo poostriti, zato prosimo,
da se uredba o izpreimemhi draginjskih doklad državnih uslužbencev, objavljena v Službenem listu od 13. aprila t. I. prekliče."
A A *
Za te zahteve se je najbolj zanimal narodni poslanec A. Krejči. Na njegovo željo, naj mu društvo pošlje svoje predloge za omiljenje odredbe, mu je „Ženski Pokret" poslal pismo, v katerem je izjavil:
Dasiravno ste, gospod poslanec, mnenja, da uredbe ne bodo odpravili, vztrajamo me kljub temu pri tej zahtevi, kajti, ako se hočejo le malo popraviti vse krivice, ki jih uredba vsebuje, se ne more drugega storiti, kakor jo preklicati.
Pogrešena je v temelju, in sicer zato, ker država odteguje od draginj-s k i h doklad, ki so spričo treh vrst upokojencev in uradniStva, uvrščenega po raznih zakonih, nesorazmerno računane. Da .navedemo samo en primer:
1. Uradnici ali uradniku s plačo Din 5670.— se odbije, ako živi v skupnem
gospodinjstvu, le Din 150___
medtem ko se
190
2. upokojenki, ženi obrtnika, ki je že drugo leto brez posla, odbije nič manj kot Din 689.—. — Zakaj ? Ona je upokojena pred letom 1925. Njena pokojnina znaša Din 142.— na mesec, a doklada Din 698.— Po natančnih naših informacijali se mora odbiti cela doklada brez ozira na to, ali ima mož posla ali ne, zadostuje, da ima prijavljeno obrt kot samos-tojno delo za pridobitne namene (čl. 42. zakona o neposrednih davkih).
Torej se odbije ženi-obrtnika, ki nima že drugo leto posla, prav tako cela doklada, kakor ženi trgovca ali indnstrijca, ki zasluži Din 50.000 do Din lOO.OOO na mesec, cela doklada. Medtem, ko se ženam uradnikom od t r e t j e skupine n a v z g o v ne odbije niti para.
Z a + o zahtevamo:
A.	Uredba od 11. aprila se mora preklicati. Odpravijo naj se draginjske doklade in f i k s i r a j o plače. Odteguje naj se od plač (zakoni, ki to izrecno prepovedujejo, se naj izpremene v zvezi s to izpremembo) in sicer progresivno. Pod nobenim pogojem se ne sme — kakor dovoljuje omenjena uredba — pri tem izvzeti ura d niš't v o najvišjili plačilnih razredov in skupin.
B.	Določi naj se eksistenčni minimum in maksimum:
1.	nobena mesečna plača ne sme znašati man j kot Din 2000.—.
Rodbinska doklada naj znaša: za ženo Din 1000.—, za vsakega otroka in ostale
rodbinske člane (starše, sestre, ki nimajo drugih doliodkov) po Din 300.—.
2.	maksimum naj bo Din 4500.—. Rodbin.ske doklade iste kot ad 1.
C.	Vsak uradnik sme imeti le eno službo, kar mora brezpogojno veljati tudi za zdravnike in inženerje; upokojenci smejo imeti postranske zaslužke v taki višini, da s pokojnino vred ne «prekašajo maksima.
D.	Delo, ki ga opravljajo uradniki med uradnimi urami, se ne sme posebej honorirati.
E.	Odpravijo naj se vse nagrade in tantijeme pri Poštni hranilnici, drž. hipotekami banki, sladkornih tvornicah, banmänskih. sanatorijih in vseh ostalih državnih gospodarskih ustanovah.
r. Vsak državljan, ki ima dohodkov nad navedenim malcsiinom, naj se obdavči za 50% (kakor v Angliji, Italiji, Bolgariji itd.).
Vsa določila naj veljajo enako za oba spola ter za državne, občiniske in privatne uradnike.
„Ženska ročna dela v zgodovinskem razvoju." Splošno žensko društvo, ki je priredilo že več razstav ženskih ročnih del, a vsakokrat z drugim ciljem, je imelo letos v drugi polovici meseca maja razstavo ženskih ročnih del v zgodovinskem razvoju. Nadvse lepa je bila ta zamisel, ki jo je društvo kljub vsem težkočam dovedlo do popolnega uspeha. Jamstvo za uspeh je bilo dano že s tem, da se je razstava priredila v muzeju, ki že «am hrani največjo zbirko predmetov za tako razstavo in jih jo precejšnje število tudi dal na razpolago društvu. Gotovo najprimernejše prostore je pa nudil muzej v tem pogledu, da je bila Spi. ženskemu društvu odvzeta vsa skrb za varnost predmetov, med katcirimi je bilo mnogo zelo dragocenih in več itudi nenadomestljivih. Vrlmtega je Spi. žen. društvo našlo v muzeju še strokovno-znanstveno pomoč, brez katere bi bilo tako razstavo le težko prirediti. Pri zbiranju in aranžiranju gradiva so društvenicom pomagali msg. Ste-ska in urednik Aute Gaber ter arhitekt Milia Osolin. Toda največja podpora razstave so bili zasebniki iz Ljubljane in dežele ier cerkve in samostani, ki so vsi poslali najlepše in najpomembnejše, kar hranijo v svojih zbirkah. Manjvrednih ali nepomembnih predmetov na razstavi ni bilo.
Ženska ročna dela so s Človeško kulturo tesno spojena, kaj'ti že aajprimitiv-nejša žena je izdelovala na roko razna dela bodisi za opremo in udobnosi doma, ali za obleko sebi in družini. Ta njena dela so se pričela z mrežo,, s stopnjevanjem
191
kulture so se razvila najprej v raznovrstne tkanins-ke izdelke, ki jili je nujno potrebovalo človeštvo, kasneje tudi v dela, ki so bila namenjena zgolj okrasu. Kaj kmalu so ženska »ročna dela naŠla pot v svetišča in na dvore vladarjev, kjer so se bohotno razvila do najvišje popolnosti.
KaJcor izhaja vsa človeška kultura iz orijenta, tako so se tudi skoro vsa ženska ročna dela pričela tamkaj. Ko so razne tehnike teh del prenesli na evropska tla, so se po mestih dalje razvile in so dosegle svoj vrhunec v srednjem veku, nekatere prej, druge pozneje. Svoj pečat pa so vtisnili fočnim delom razni umetniški slogi, od bizantinskega preko romanskega, gotskega, renesančnega, baročnega do bidermajerskega. Dobam najvišjega razmaha ročnih del so večkrat sledile tudi dobe propada, toda kar so vojne z vsemi posledicami upropastile, je ženska delavnost vselej zopet dvignila, in to večkrat do še -^dšje stopnje popolnosti. Bili -so 'tudi časi, ko so ženska ročna dela stopila tako v ospredje, da so se jih lotili celo moški, posebno tapiserijsicih del. Zopet v drugih dobah so bila ženska ročna dela, zlasti izdelovanje čipk, iako razširjena, da se je obubožano ljudstvo z njimi v veliki meri preživljalo. Sedaj so ženska ročna dela v propadanju, ker jih izpodrivajo strojna dela, ki so neprimerno cenejša. Pričetki tega propada segajo prav za prav že v bidermajersko dobo, ki je bila mnogo skromnejša, nego so bile prejšnje dobe, ko je vladal rokoko in empir ter razkošni barok.
Narodne noše in narodne vezenine torej bržkone niso samostojno nastale na kmetskih tleh, marveč so le posnetek meščanske mode. Kar je izvirnega na narodnih nošah in vezeninah, so le nekatere proste oblike, s katerimi so nadomeščali kompliciranejše oblike mestne mode. Prav radi so na deželi spreminjali oblike po krajevnih okusih, ki temeljijo v prirodi. Tako so uporabljali oblike raznih cvetlic in sadežev, ki bolj prijajo kmetskemu okusu kakor meščanski motivi. Ker je večkrat priroda \'plivala na oblikovan je. kmetskih motivov, je nastal v alpskih krajih celo poseben slog, ki je dobil ime: alpski slog.
Materijal pri vsakovrstnih ročnih delih iz vseh časov po večini ni bil tak, da bi mogel kljubovati zobu časa. Zato se ročna dela iz davnih in pradavnih časov sploh niso ohranila, razun če izvzamemo tkanine iz egiptovskih grobov (mumije). Pozno-antični ostanki pa so koptiška dela, ki so jih našli v grobiščih Koptov, krščanskih naslednikov starih Egipčanov. Teh ostankov je več in jih hranijo razni muzeji, nekaj malega jih je tudi v našem muzeju. Na naših tleh, katerim je veljala razstava Spi. ženskega društva, pa so se ohranila ženska ročna dela samo iz zadnjih štirih ali petih stoletij.	M. Lindtnerjeva
Pot Karme Mihaelis v Rusijo. Znamenita danska pisateljica Karin Mihaelis namerava v kratkem odpotovati v Sovjetsko Rusijo, da bo proučevala resnično stanje žene in njeno udejstvovanje. Obiskala pa ne bo le Moskve, Leningrada in drugih večjih središč, temveč tudi Sibirijo. O svojih vtisih bo napisala studijo, ki bo gotovo zelo zanimiva. Karin Mihaelis je prava mojstrica v črtanju močnih ženskih značajev, 'ki po svoji tipičnosti prav nič ne zaostajajo za Ibsenovimi ženami. Njeni ženski liki so nam celo bližji, ker so podani iz sedanjosti in zajemajo ženo v njenih bridkostih, v trpljenju za osamosvojitev njene osebnosti v boju z možem, medtem ko so Ibsenove žene le predigra k današnjemu tipu žene. Karin Mihaelis je pred kratkim prepotovala tudi Ameriko z istim ciljem, ki jo zdaj vodi v Rusijo. Tako bo spoznala ženo v dveh svetovih.
Dve ženi kot ministrski odposlanki pri maturitetnih izpitih v Jugoslaviji. Pri letošnjih zrelostnih izpitih na naših srednjih šolah sta bili imenovani tudi dve ženi kot ministrski odposlanki — dr. Ksenija Atanasijevičeva, docentka bco-igrajske univerze, na IL žensko realno gimnazijo v Zagrebu ter Mal vin a Gogićeva, inšpektorica min. prosvete v Beogradu, na žensko realno gimnazijo v Sarajevu. Veseli nas, da si žena kljub mnogim zaprekam na vsakem koraku odpira pot v najvišje položaje in to zlasti v prosvetni stroki, kjer se pa žalibog še vedno premalo «U'ti vpliv njenih vzgojiteljskih zmožnosti na splošna vzgojna in izobraževaloia načela v naši prosvetni politiki.
192
VSEBINA 7-8. ŠTEVILKE
Za našo žensko učiteljsko šolo (Dora Vodnikova) Pod dalmatinskim solncem — Nadaljevanje — (Maša Slavćeva) Dama s pajčolanom — (Hermynia zur Mühlen — Iv. Vuk) Anka (Marja Boršnikova) Prošnja brezposelnega (Anica černejeva) Solijski Penklub in Liza Bagrjana v Ljubljani (Pavla Hočevarjeva) Preporod naroda in žena (Anigela Vodetova) Boj alkoholu (Marijana Željeznova-Kokalj) Književnost in umetnost: Produkcija koservatoristov operne šole (Maša Slavčeva) — Bratje Karamazovi v naši drami (P. Hočevarjeva) — Josipa Mnma-Aleksandrova Izbrani spisi — Silva Trdina (Vera Dostalova) — Banik D'Espinoza: Etika — Dr. Ksenija Anastasijević — (Mairija Željeznova-Kokalj) — Vesti iz književnega dela slovanskih žen
Obzornik: Kongres J. Ž. S. v banji Kovlljagi — ženski Pokret za enakopravnost žene — ženska ročna dela v zgodovinskem razvoju (M. Lindtnerjeva) Priloge: Naš dom — Modna priloga — Krojna pola — Ročna dela Naslovna slika: Peter Kocjančič — žanjica
Ženski svet izhaja vsak mesec v Ljubljani. Letna naročnina Din 64,-—, polletna Din 32-—, četrtletna Din 15-—, za Italijo L 20--, posamezna štev. L 2-—, za U. S. A. Dol. 2-—, za Avstrijo Sch. 10—, ostalo inozemstvo Din 85-—. Posamezna številka Din 6'—. Modna priloga izide vsak drugi mesec. Uredništvo in uprava v Tavčarjevi aUei 12/11. — Izdaja Konzorcij „Ženski Svet" v Ljnbljani. Za konzorcij in uredništvo odgovorna Marica Bartolova. Tiskali J. Blasniikovi nas)., Ujiiverzitetna tiskarna in litografija d. d. v Ljubljani. Odgovoren L. Mikuš.
Darovi za tiskovni sklad.
Umak Erna Din 6; Brezigar Otilija Din 2; Bradač Marija Lit 5; Brau Lit 8: Ljubečič Maca Din 2; Majer Ivana Din f); Šerbec Greti Din 2; Žetinc Din 1; Grčar Fani Din 8: Vadnal J. Din 10; Šifrar Marija Din 6; Mervič Dora Din 1; Rusjan Ivanka Din 15; Trnkova Ivanka Din 15; Jare Zofija Din 15; Lindisct Matilda Dol. 1: Šatej Ivanka Din 15; Peršuh Pavla Din 2; Vovk Marija Din i; Ažman Marica Din 6; Gril Ljuba Din 3.
Ceufem natoatice!
Ali se res ne -zavedate, kako zelo nam otežujete naše delo s tem, da zaostajate z naročnino? Ako ne zmorete naenkrat celoletne naročnine, pošiljajte jo tudi v malih obrokih, toda plačujte te obroke redno, ne dajte se opominjati, ker opomini stanejo mnogo denarja in časa, kar bi se moglo in moralo koristneje
ICfvuum.
ODMOR IN POČITNICE NA MORJU
mnoge cenejše
Mornarske obleke za gospode Din 300-490 Mornarske obleke za dame . . Din 300-490 Mornarske obleke za otroke 90-170, 210-290
Bele poletne obleke......Din 290
Posebni modri sako (blezer) . Din 150-190 Poletne hlače.......Din 110, 140, 160
TIYAR
OBLEKE ZA VSO DRUŽINO