Šolsko in domače podučevanje. Se učiti prao lepd A'«i/» edina skerb naj bo '. Vsak laliko spozna, da vcdenje z našo lastno osebo se sme imenovati naj koristnejše, torej naj bo človeku naj perva skerb, da si dušne moči vsestransko izobražuje in si nabira koristnih in zaniinivih vednosti, ki iiiu bodo gotovo koristile , če ne pred, pa pozneje. Pripouiočrk, ki nm v to služi, da si niore pridobiti lepib vcd in dobrili naukov, iuienuje se šola , in o tem pripomočku hočeiu razodeti svoje innenje. Šolo imenujenio kraj, kjer učitelji, ki so naši naj veči dobrolniki, gojijo dušne moči svojih učencev, in jih tako pripravljajo in sposobnc delajo za innogolerp slanove. Po različnosti stanov so tudi šolc iinidgovcrstne; tako ločimo n. pr. Ijudske šole, kterih namrn jc omika in izobraženost mladinc sploli, gojzdarske in kmetijske šole, potcui srednje šole, ki jih zovemo gimnazije in realkc; njili iianien je, dijake z mnogimi vedauii seznaniti, da su sposolnii za višc šulc, ki su po iijih nainenu tudi rasslične. Vsak slan zahteva posebni: šole, in ko se dijak po doveršenili srednjih šolali za kterikoli stan odloči, stopi ludi v šole dofičncga slanu. Moj nanien pa ni popisovati šole po njih razdelilvi zarad mnogili stanov, ki so za omiko in blagor človeštvu noogibno potrebni, ampak naloga teiuu spisu naj bode razjasnjenje prcdnosti in napak, ki jili imajo glavne šole z ozirom na posame8no ali privatno podučevanje. Oboje, javna šola pa posamesno podučevanje, je za izobraženje človeškega duha zelo velike važnosti; imenitna je torej javna šola; imeniten, da, še celo bolj vpešen jc pa domači poduk; ali naj bolj vspešna je očitna šola v zvezi z domačim podučevanjem. Da je odgoja mladine neogibno potrebna, mora priznati vsak pameten človek, kajti nobena živeča stvar, ko pride na svet, ne potrebuje tako zeld pomoči, kakor človek, bodi si z ozirom na njegovo telesno ali pa dušno odgojo, in nobena živeča stvar ne doseže svoje samostalnosti tako pozno, kakor človek. Odgoja je pa dvojna, telesna in dušna; vsaktera ima tedaj svoj namen, telesna, da postaja gojenec zmiraj bolj zdrav, krepak in priljuden; dušna, da začenja gojenec spoznavati svet, kakor tudi, kaj je dobro, ali liudo t. j. da spoznava, čemu je na svetu in kaj je njegov namen, kako in kaj naj dela, da bo koristil sara sebi in drugim, t. j. da spolnuje svojo nalogo, da se po moči izobražuje, ker le na ta način je mogoče, da prebiva v zdravem telesu zdrava duša. Izobražuje se pa človek ali v javnih šolah, ali pa doma. Oboje, javna šola in domači poduk, iniaja posebne prednosti; zlasti je javna šola zaniniiva, kar se tiče javnosti, kajti ona je tako rekoč sredstvo, po kterem človek polagoma preskoči od posamesnega tihega življenja v očitno. Šola, se sme reči, zadostuje družinskim pa tudi deržavnim zahtevam, kajti ona se sme piiinerjati z veliko družino ali pa z majhno deržavo. Družini je podobna, ker nadomestuje učitelj hišnega očeta, čegar otroci so učenci, in ti imajo kot otroci enega očeta enake pravice in cnake dolžnosti. Kakor se bratje in sestre Ijubijo nied seboj, tako se morajo tudi učenci navaditi spoštovanja in Ijubezni drug do drugega. Ta prednost, da se vadijo učenci voljno prenašati slabosti in napake svojega bližnjega, da se vadijo spolnovati zapoved, koja vse druge presega, je gotovo vse hvale vredna. Da se pa učenci ne sovražijo, zaničujejo ali pa se celo ne pretepajo in z nepristojnimi priimki ne gerdijo, morajo spolnovati pravila, ktera za posamesne prestopke odločujpjo pristojne kazni; kakor so deržavljani pokorni svojim prednikom, tako se (udi učenci nc smejo nad drugim maščevati za posamesna razžaljenja, ampak se morajo popolnoma podvreči sodbi svojega učitelja. Tako se človek že zgodaj vadi pokorščine in spostovanja do svojih prednikov, da more pozneje, ko odraste, ložeje prcnašati raarsiktere neprijetnosti, kakor tudi zadostovali ninogoverstnim zahtevam, ki jih od nas tirja deržavni zakon. Ker je pa pokorščina podlaga vsem drugim čednostim, podlaga, na ktero se opiraje vse lepe lastnosti človeške, (edaj se naiii kaže ravno v teni velika prednost javnib šol v primeri z doniačim podučevanjem. Pomislimo dalje, kako koristne so javne šole, kar se tiče Jepih zgledov. Učitelj hvali pridne in poblevne učence, jih tudi priporoča lenim in nepokojnim v posneino. Ravno tako se skušajo učcnci oied sebuj v pridnosti, kako budo drug drugega prckosili; vsak hoče biti nied pervimi, nobeden pa med zadnjinii; tudi se skušajo, kako bodo učitelju vstrezali, bodi si z lepini obnašanjem, ali pa s pazljivostjo. Kedar učitelj enemu kako napako očita, velja to vsem , ki jo ioiajo na sebi, kakor tudi kedar se naloge popravljajo, sliši vsak mnoge misli o ravno tistej tvarini in zve na tanko, kaj je dobro ali pravo, kakor ludi, kaj je napačno. Naj večja iz med vseh prednosti, ki jih imajo javne šole, je javnost, kajti nikjer se mladina ne vadi tako javnega življenja, kakor v šoli. Otroci, ki so pred vajeni le družinskega, tibcga življenja, stopijo med svet t. j. v javnost še le, ko pridejo v šolo. Pogostoma je izobražeaemu človeku trcba, da prcd večo ali manjšo množico očitno in s povdarkoni govori; uiar bi bilo niogoče storiti to onemu človeku, ki je zmiraj le sain za se živel, ki ni iinel priložnosti seznaniti se s svetom; zelo jo torej potrebna izobraženiiu Ijudem poguninost v govoru, in ravno tc se vadi mladina v javnih šolali, kajti kakor mora govornik v očitnem zboru paziti, da ne izusti, kar bi mu bilo pri poslušalcih v zasmeh, ravno <ako mora tudi učenec, ki je vprašan, glasno govoriti, zraven pa tudi paziti, da ne pove kaj smešnega ali nespodobnega, ker lastna skušnja ga uči, da so njegovi tovarši berž pripravljeni, vsako nopremišljeno besedo ali okorno obnašo poplačati s sniehom. (Daijo prih.)