404
y.:  Nje obraz.
»Daritev miru in sprave je došla; veseli se, Milivoj, veselite se, bratje zadrugarji, v Delfin' smo zopet dobro zapisani!«
Tako je bilo tudi onega dne, ko je Timofejka strino r-azdražila s klepetanjem svojim. Huda ura se je skoro polegla; Zagorski se je opravičeval, kakor je vedel in znal, a naposled sta oba umolknila ter mirno sedela drug proti drugemu; on je kadil, ona pa zrla v svet. Nekoliko časa potem je ona z nova izpregovorila, kakor sama v sebi:
»Danes moram še pisati Verici.«
»Prosim, pozdravite jo tudi v mojem imeni,« rekel je on in zopet sta molčala.
Toda odslej je Zagorski pazil, da ni po nepotrebnem prihajal v zobe zavidnim materam. S Hermino se je menil in kratkočasil le toliko, kakor vsak drugi tovarišev njegovih; a na plesih je prav premišljeno druge deklice bolj odlikoval, nego njo. Seveda, izbirčen je bil tudi potem, in ponosna je bila vsaka, s katero se je kaj več pečal, četudi samo za jeden večer. Strina je s tem bila popolnoma zadovoljna, zlasti ko ji je on sam donašal prva poročila o plesu in drugih veselicah, ki so jih zadrugarji imeli med sabo.
(Dalje prihodnjič)
Nje obraz.
^7     •
V  moje srce tu
Dekle, ti,  poglej ! Koga li na dnu
Vidiš,   mi povej!
Dekle se zardi,
Ustna kroži v smeli, Nžgne mi oči,
V nekaj zre na tleh.
Dekle drdgo, ni
Zdrni tvoj obraz ? Ličece,  oči,
Kodri zlatih las . .
Primem ji roko,
K srcu jo prižmem; Dam poljub srčno
Deklici potem!