Krištof je imel Ljubljano rad
Pred 41. obletnico ustanovitve Osvobodilne fronte tlovenskega naroda so 26. aprlla v KS Gradlšče, na hiši v Veselovi 13, kjer se /e 27. januarja 19W začela življenjska pot revolucionarja, misleca in državnika Edvarda Kardelja, odkrili spominsko ploščo. Ob pri-sotnostl najvidnejših družbenopolitlčnih delavcev naše republlke, Ljubljane /n občine Center, pionlrjev in mnogih občanov je spominsko obeležje, delo aka-demskega kiparja Marjana Keršiča-Belača, odkril član predsedstva SRS dr. Marijan Brecelj.
V nagovoru je Marijan Bre-celj še posebej poudaril iskre-no ljubezen in povezanost Edvarda Kardelja z njegovim rodnim mestom. »Krištof se je za Ljubljano ves čas živo zanimal, večkrat je bil tudi strog, a pravičen sodnik,« je dejal Brecelj. Ko se je spopa-dalo z majhnostjo provincial-nega mesta in svojo zaprtost • jo, je mestu vlival poguma ter mu pbmagal najti prave poti razvoja.
Kardeljevo zanimanje za Ljubljano ni bilo le posledica njegovega snovanja in prak-tičnega dela na področju iz-grajevanja komunalnega si • stema; življenje in razvoj ro-dnega mesta je doživljal tudi kot občan, ki v njem stalno prebiva. Tovariš Kardelj je ves čas opravljal najpomemb-nejše državniške in politične dolžnosti v SPRJ, vendar je ob tem izredno zahtevnem de-lu čutil, da je dolžan tudi ro-dnemu mestu posvečati po-trebno skrb in.mu nuditi po-moč pri njegovem razvoju.
Ljubljana ve, da je to dolž-nost vztrajno in z veliko priza devnostjo tudi izpolnjeval: pogovori in posvetovanja s kolektivi delovnih orgariizacij z vseh gospodarskih področi], s kultumimi, znanstvenimi, socialnimi, šolskimi in drugi-mi ustanovami, s političnimi aktivi in tudi z vodilnimi de-lavci v skupščini mesta in skupščinah občin, vse to je predstavljajo dragoceno po-moč tako pri načrtovanju go ¦ spodarskega in kulturnega ra-zvoja kot tudi pomoč, ki jo je s svojo kritično besedo dajal pri reševanju številnih vpra-šanj komunalne politike.
Rast Ljubljane je primerjal z napredkom drugih republi-ških središč. Ničkolikokrat je poudarjal potrebo po hitrej-šem razvoju in vzpodbujal k sprejemanju pogumnejših na-črtov za njeno prihodnost. Odločno se je zoperstavljal stihijskemu razvoju. Stano-vanjski graditvi je dajal velik pomen. Izhajajoč iz trdnih na-čelnih stališč, da je treba ra-
zvijati humane odnose med ljudmi, je prav glede stano-vanjske graditve povzdignil svoj glas in se uprl gradnji spalnih naselij, ker je vedel, da se v takih okoljih ne rnore-jo razviti človeški odnosi, kar pomeni, da je okrnjena tudi človekova pravica, da pred-vsem sam ureja svoje pro-bleme.
Življenja ni videl takega, kot bi moralo biti, pač pa takšnega, kot je. Opozarjal je tudi na to, da je zgrešeno, če se pri urejanju življenjskih ra-
zmer v komuni opušča skrb za tako imenovane majhne, drobne stvari. Prav reševanje teh pogosto pomeni za življe-nje občana in za sožitje v mestni skupnosti zelo veliko.
Kadarkoli so prihajali ljudje iz našega mesta k njemu po nasvete in pomoč glede vpra-šanj življenja in razvoja Ljub-ljane, od njega niso nikoli odšli praznih rok. S skrbjo, ki jo je izkazoval Ljubljani, s po-močjo, ki jo je dajal za njen razvoj, se je tovariš Krištof le-po oddolžil svojemu rodnemu mestu.
In kako Ljubljana? Reči moramo, da se je ves čas zave-
dala, da ima v tovarišu Krišto-fu resničnega prijatelja, naj boljšega sodelavca in eloveka, ki mu je bila njena rast resnič-no pri srcu. Slovo od njega je občutila z veliko bolečino in iskreno hvaležnostjo. Podoba njenega velikega rojaka in vzornika se ji je vtisnila v neizbrisen spomin.
»Ko odkrivamo ploščo, ki nas bo spominjala na njegovo rojstvo, z globokim spoštova-njem, iskrenostjo in hvalež-nostjo oonovno izrekamo svo-je zaupanje in zvestobo njego • vi misli. Ta nam je v času, ki ga sedaj živimo, še posebej potrebna«, je končal dr. Mari-jan Brecelj.