Boris Urbančič
O KRITERIJIH PRAVILNOSTI V KNJIŽNI SLOVENŠČINI
II ¦
Najhujša ovira jezikovnega kultiviranja, zlasti večanja izratznih sposobnosti knjižnega jezika, kakor to zahteva družbeni razvoj v okviru jezikovne skupnosti, so puristični 'kriteriji pravilnosti. Purizem je pri nas že od Prešernovih časov na slabem glasu, četudi so z milejšim tolmačenjem ali govoreč o koristnosti »zmernega« purizma, o »pretiranem« purizmu ipd., odvzeli besedi sčasoma precej njene teže. To je tudi eden izmed vzrokov, da so mogli ostati puristični kriteriji do današnjega dne tako pomemben činitelj v naši jezikovni teoriji in praksi.
Bistvo purizma ni v tem, da lekisikalnim in sintaktičnim jezikovnim sredstvom tujega izvora išče iistreznih domačink. Že pri protestantih, posebno pri Krelju in Dalmatinu, se čuti določeno prizadevanje, da bi nemške izposojenke, ki jih je bilo v tedanji slovenščini, posebno v mestni govorici, v obilici, nadomeščali z domačimi oblikami, če so jih poznali. Tega jim seveda nihče ne zameri. Zavestno so polagali temelje slovenskega knjižnega jezika, zato so bolj ali manj težili za izrazom, ki bi bil čisto sloveinski. V prerodni dobi je bilo to prizadevanje še očitnejše, in dokler je bil knjižni jezik v fazi nastajanja, tudi pozitivno. Posledica tega je bila, da je kopica tako imenovanih mlajših Ijuidisikih izposojenk ostala izven knjižne rabe. Samo tu in tam se jih pisatelji poslužujejo med sredstvi za karakterI23acijo oseb in okolja. Te izposojenke so značilne za ljudsko govorico (z njo mislimo govorico, v kateri ni ali sikoraj ni vplivov knjižnega jezika, vendar brez ozira na posebnosti narečij), kjer živijo trdovratno naprej tudi med ljudmi, ki nimajo več nobenega stika z jezikom, iz katerega so prevzete. Ker imamo za take izposojenke v knjižnem jeziku že desetletja pa tudi sto let in dalj druge izraze, bi bilo zgrešeno, če bi jih v kul-tiviranem jeziku uporabljali z edinim namenom, da bi zmanjševali razlike med knjižno slovenščino in ljudsko govorico. Izibrušehemu jezikovnemu čutu se to upira. V tem primeru je treba iti v obratni smeri in to se tudi dogajia: knjižni jezik obenem s kulturo in civilizacijo vse bolj prodira v naš narečni govor.
Ko so začeli sredi 19. stoletja v ro'doljubnem slovanskem zanosu nadomeščati germanizme celo s srbohrvatskimi in drugimi slovanskimi izposojenkami, posebno kadar ni bUo pri roki islovenskih besed, tega prav tako ni mogoče imenovati purizem. Večinoma to sicer ni bilo brez škode za knjižno slovenščino, ki je imela tedaj že svojo tradicijo in bila toliko ustaljena, da je le s težavo prenašala eksperimentiranje, včasih pa so na ta način jezik nehote obogatili, kajti germanizmov, ki so se v knjigi že udomačili, navadno niso odpravili, sprejeli pa smo slovansko izposojenko, ki je neredko izoblikovala svoj pomenski odtenek. Tako je bilo na primer s starovisokonemško izposojenko voščiti, ki je s privoščiti iz prvotnega pomena želeti razvila v slovenščini dva odtenka. V prejšnjem stoletju pa smo si sposodili iz srbohrvaščine čestitati, ki se v slovenščini ne krije popolnoma z voščiti. Tako iimamo zdaj tri besede, vsako z
241
drugačnim pomenom, in nikomur ne pride na misel, da bi se nad njimi spotikal.*
Bolje kakor kdorkoli pred njim in za njim je zadel bistvo purizma Prešeren v Novi pisariji. Nikakor ni naključje, da je v Pisarju združil v eni osebi zastopnika purističnih nazorov in mračnjaka, ki nasprotuje vsemu po obliki in vsebini novemu, višjemu in naprednemu v literaturi. Ptirist, kakor ga pojmuje Prešeren, preganja tuje primesi v jeziku zato, ker mu tuja beseda pomeni tujo idejo, to je novotarijo. Purizem Prešernovega časa je na jezikovnem področju izražen strah pred demokratičnimi idejami, ki so po francoski revoluciji vdirale k nam iz drugih evropskih dežel in ogrožale reakcionarni fevdalno-absoluti-stični sistem. Zato Pisar svari Učenca:
»Besed se tujih boj ko hud'ga vraga«, in ga pošilja v rovte, to se pravi v najzaostalejše kraje, kjer bo varen pred vsakršno tujščino. Rovte so Prešernu simbol konservativizma, tam se življenje stoletja ne gane nikamor naprej, zato tudi jezik ostaja boren in starinski. Nasprotno pa je videl v mestu žarišče napredka, zato mu tak jezik ne zadošča. Razumljivo je tedaj, da je Pisar sovražnik mesta in jezika mestne kulture in da Učencu svetuje:
»zapusti ročno mestne mi sosede,
tri leta pojdi v rovtarske Atene.«
Ne more biti odveč, če se nekoliko pomudimo pri nekaterih že znanih dejstvih, ker nam bodo pokazala veličino Prešernovega duha tudi ob njegovih nazorih o jeziku in obenem olajšala sodbo o poirističnih in drugih nasilnih posegih v knjižno slovenščino.
V Prešernovem času so bile funkcije slovenščine neznatne. Tp je bil občevalni jezik kmetov in pičlega števila meščanov, medtem ko so bili izobraženci vključeni povečini v nemški kulturni krog. Stoletna tuja nadvlada je puščala močne sledove v slovenski govorici in tudi v knjigi, ki je tedaj služUa skoraj izključno zadovoljevanju potreb kmečkega prebivalstva. V javnem in poslovnem življenju, v šolah, uradih in znanostti je bila v rabi nemščina, ki je imela spričo germanizatorskega pritiska pogoje, da se še bolj razširi in utrdi v slovenski sredini. Po drugi strani so prav iz strahu ipred germanizacijo ilirci zahtevali, da se sami odpovemo svojemu jeziku, le da naj bi ga zamenjali s srbohrvaščino namesto z nemščino. Ce upoštevamo še to, da se je v Prešernovem času slovenski narod šele postopoma formiral, pri čemer je ta proces oviralo nekaj pomembnih momentov, in če upoštevamo končno še splošni položaj Slovencev v tedanji Avstriji, ne moremo niti za hip podvomiti, da v vsej kasnejši slovenski zgodovini zdaleč ni bilo za slovenščino tako neugodnega in na videz brezupnega obdobja, kakor je bil čas, v katerem je ustvarjal Prešeren, Samo človek, ki so ga kakor njega vadile napredne, demokratične ideje, in ki je tako neomajno veroval v demokratične sile svojega naroda, se je mogel upreti toku, ki je utegnil biti za Slovence poguben.
Kar se tiče knjižnega jezika, je Prešernova veličina v tem, da je kljub takemu položaju doumel, česar mnogi njegovi sonarodnjaki v ugodnejših razmerah vse do današnjega dne niso, da je namreč rešitev in dvig slovenščine v razširitvi njenih funkcij in v povečanju njene izrazne sposobnosti, ne pa v
* Samo puristična vnema pa je mogla zapeljati prevajalca, da je po sili zapisal voščiti (ob doseženem uspehu), misleč, da je to bolj slovensko kakor čestitati, ki je v taki zvezi v navadi (Th. Mann, Čarobna gora. I, 279, CZ 1959; Galsworthy, Zadnje poglavje, 587, 588, CZ 1959).
242
trebljenju ustaljenih germanizmov (včasih le navideznih) in drugih tujih besed ter v vztrajanju pri jezikovnih sredstvih slovenskega kmeta. Kakor je bilo Prešernovo zaupanje v demokratične sile slovenskega naroda odločilno, da ni le ostal zvest slovenskemu kulturnemu krogu, ampak da je tudi v svojem času največ pripomogel k njegovemu afirmiranju, taiko je imela njegova privrženost demokratičnim idejam logično posledico, da je glede vloge in kulture jezika zavzel napredno, za slovenščino edino koristno stališče.
Tako nam je genialni pesnik — ker sta se v njem srečno združevala demokrat in domoljub ¦— tudi v jezikovnih vprašanjih nakazal pravo pot, a ga žal, raaen ko je šlo za ilirščino, nismo hoteli poslušati. V svoji bolni vnemi za »čistost« jezika se slepo zaganjamo v vse, kar baje žali naša patriotična čustva in spravlja v nevarnost naš nacionalni obstoj. Kakor rasisti brskamo za izvorom besed in njihovo »čistostjo«, da jim potem prilepljamo križce ter jih na ta način izobčujemo iz spodobne slovenske družbe, akoravno so se mo>rda v sto in več letih v knjižni slovenščini tako zakoreninile, da jih še strokovnjak včasi težko loči od domačink. Da je vse to res, se lahko prepričamo v Jeziku in slovstvu, pa tudi drugod, kjer se razpravlja o problemih našega pisanja. Za primer naj omenim samo članek Ugnati v kozji rog in še kaj in citiram njegov precej originalni začetek: »Pred to rečenico stojim že najmanj pol stoletja kakor bik pred rdečo ruto, prvič zato, ker me draži v nji eden najbolj kosmatih germanizmov ...« itd. (JiS V, št. 6.) To rečenico je rabil že Prešeren prav v Novi pi-sariji pred 130 leti; vsaj tako dolgo jo torej slovenščina pozna, vsaikomur od nas je domača, toda po odkritju njenega izvora naj bi postalo naipaka, kar smo imeli za slikovit in slehernemu Slovencu razumljiv izraz.
To, kar nam je Prešeren duhovito povedal o purizmu v obliki satirične pesnitve, pomeni na kratko z drugimi b^edami: purizem je na jezikovno področje prenesena ideologija konservativnih sil. To je ostalo do današnjega dne jedro naših purističnih prizadevanj. Vemo, da so bila ta prizadevanja uisipešna, kar je posledica naše zaostalosti, nekaj pa so k temu pripomogla rodoljubna gesla, za katerimi se skrivajo. Prav nastopanje purizma v obrambo dozdevnih nacionalnih interesov — in vsak hip smo bili in smo pripravljeni verjeti, da so nekje ogroženi — pa nas mora po Prešernovem abračunu ž njim navdati z dvomom, da bi šlo pri vsem tem samo za patriotična čustva, kakor bi morda sodili na prvi pogled. Če se je zdel velikemu domoljubu Prešernu celo v tistih za Slovence in slovenščino res težkih časih purizem nepoitreben in škodljiv — in kot je pokazal kasnejši čas, se ni motil — zakaj potem posnemamo kranjske janzeniste danes, ko lahko mirno in svobodno razvijamo svoj jezik, če ne zato, ker se tudi mi bojimo novega in naprednega. Mi se nosilci purističnih prizadevanj tega strahu zavedajo ali ne, objektivnega dejstva to ne more spremeniti.
Za purizem je značilno troje: zavzema se za govorico najbolj konservativnih slojev, nasprotuje jiezikovnim sredstvom, ki jih prinaša družbeni razvoj, zlasti tujkam in izposojenkam, in daje prednost starejšim besedam in oblikam pred novejšimi. To pomeni, da je pogled purista obrnjen v preteklost, namesto v sedanjost ali celo v prihodnost. Poleg tega je purizem izrazito neustvarjalen: prepoveduje, zanikuje in ukinja jezikovna sredstva ter tako duši rast jezika in ga siromasi, nikoli pa ga ne bogati in oplaja. Za ilustracijo samo dva primera iz najnovejšega časa. Ni še tako dolgo tega, kar ismo poziiali socialno skrbstvo, zdravstvena zaščito in otroško varstvo. Visak od teh samostalnikov nam je skupaj s svojim atributom pomenil določen ustaljen pojem. Toda nenadoma bi se niorali dvema besedama odpovedati. Vsiljujejo nam socialno varstvo, v
243
radiu govorijo o varstvu žene rned nosečnostjo in o varstvu pred bolezrdmi, dnevniki pišejo o zdravstvenem varstvu itd. Samostalnik varstvo, katerega pomen se omejuje na predstavo vzeti koga v varstvo, imeti koga v svojem varstvu, se torej po sili uporablja v zvezi, ki je za naš današnji jezikovni čut nenavadna in po pomenskem obsegu neustrezna. Podobno je z razmerjem pogovor — razgovor. S pogovorom mislimo pomenek, kramljanje, torej izmenjavanje misli brez določene téme, medtem ko v poslovnih, uradnih, državniških stikih prihaja do razgovorov. V našem radiu pa so zadnji čas razgovor skoro povsem črtali iz svojega besednjaka in se tako osiromašili za izraz, ki že ima posebno pomensko funkcijo v knjižni slovenščini.
Ker se jezik razvija in spreminja skladno z družbo, ki ji služi, postaja tudi konflikt med purizmom in jezikovno skupnostjo tem hujši, čim hitrejši je družbeni razvoj. Zato je razumljivo, da narašča odpor zoper purizem in njegovo oviranje jezikovnega razvoja in kultiviran j a prav v zadnjem času, ki po svoji dinamiki nima primere v naši zgodovini.
Purizem, kot rečeno, hoče nasloniti knjižni jezik na govorico najzaosta-lejših slojev slovenske jezikovne skupnosti ali s Prešernovimi besedami na jezik rovt. Puristi megleno imenujejo to ljudski jezilk, kar naj bi pomenilo najbolj nepokvarjeno, najčistejšo, od vseh tujih, zunanjih ivplivov najbolj nedotaknjeno slovensko govorico kmeokega ^podeželja. Prešeren se je v Novi pisariji kruto ponorčeval iz tega »ljudskega« jezika in njegov Učenec ponižno pripominja:
»AV se hojim, pri rovtarji, pri kmeti, .    .
da bera besedi ne bo velika.« Isto je z drugimi besedami povedal Cop v abecedni voijni: »Dokler je namreč jezik omejen samo na pojmovni isvet preprostega kmeta, dokler še ne more izraziti višjega življenja in znanstva, pač ne more zahtevati zase označbe kultivi-ranega jezika, ki bi jo zaradi same čistote zaslužili »tudi marsikateri jeziki divjakov« (Cop, Izbrano delo, 193§, 50).
Zdaj pa tema dvema citatoma dodajmo druga dva, ki sta približno 125 let kasnejšega datuma. Pisec nekega članka nasprotuje rabi glagolov dvigati, dvigniti in njunih sorodnic, češ da so te besede »umetne in nimajo nobene opore v našem ljudstvu in torej tudi ne nobene pravice v naši pisavi« (JiS II, 49). Mimogrede povedano, imamo takih umetnih besed brez opore v ljudstvu kakih devet desetin, v razvitejših jezikih pa jih je še več. Ob drugi priliki beremo: »Zgolj s tem, da smo sprejeli v svoj knjižni jezik več sto slovanskih besed,... nismo za abližanje z drugimi Slovani prav ničesar dosegli, odmaknili pa smo knjižno slovenščino od ljudskega jezika, kar je velika škoda« (JiS III, 353).
Tako nasprotujoča si stališča v pogledih na jezik seveda niso slučajna. Čeprav je v Prešernovem času slovensko govorilo v glavnem le kmečko prebivalstvo, v mestih pa se je veliko nemšfcutarilo in je bila tudi mestna slovenščina pod močnim nemškim vplivom, to ni zavedlo Prešerna in Copa, da bi se oklenila »rovtarske« govorice kot rešiteljice slovenstva, kakor delajo današnji pu-rteti, ko slovenščine niti ni treba pred nikomer in ničimer reševati. Prešernov krog se ni zadovoljil samo z obrambo takratnih pozicij slovenstva in sloven-, ščine, ampak jih je hotel razširiti na mestne sloje prebivalstva, ki so tedaj pripadali nemški kulturni sferi. To pa je pomenilo jezik usposobiti za potrebe mestne kulture, to je »višjega življenja in znanstva«. To je bil resnično domoljuben program, toda nesprejemljiv za konservativne elemente. Uresničenje tega programa je nemalo pripomoglo k pritegnitvi naše inteligence v slovenski;
244
kulturni krog in sploh k slovenizaciji naših mest. Kaj pa danes, ko je ta program izpolnjen? Zdaj, ko so vrata »višjega življenja in znanstva« na stežaj odprta, bi morali slovenščini omogočiti, da čimbolj dohiteva čas, sicer ne bo mogla »zahtevati zase označbe kultiviranega jezika«. To je, če hočete, naša domoljubna naloga današnjega dne. Žal to domoljubje nekateri drugače razumejo. Tako nam na primer pisec nekega članka zameri, ker smo dopustili, da se je samostalnik znamenje že skoro popolnoma umaknil novejši obliki znak, in očitajoče vzklikne: »Tako znamo Slovenci braniti svoje« (JiS II, 53).
Danes je puristična zahteva po »ljudskem« jeziku še bolj neprepričljiva, kakor je bila v Prešernovem času, kajti medtem so se mesta slovenizirala in slovenščina je daleč prerasla »pojmovni svet preprostega kmeta«. Današnji knjižni jezik je predvsem plod mestne kulture, zato je v njem tipičnih »ljudskih« elementov čedalje manj in jih bo v prihodnje še manj. Takšen je tok družbenega in jezikovnega razvoja in noben purist ga ne bo zaustavil. Da torej pogledamo dejstva, kakršna so: ne gre za čisti ljudski govor in pokvarjeni mestni jezik, amipak gre za dva svetova. Eno je svet preprostega, neizobraženega človeka, kakršnega še najdemo v odmaknjenih kotičkih naše dežele, drugo je svet človeka z določeno izobrazbo, ki je nekoč živel samo v mestu, danes pa ga najdemo kjerkoli, ker šola, knjiga, časopis in radio poleg prometnih in drugih pridobitev civUizacije skupaj z družbenim preobražanjem naše vasi hitro in temeljito izravnavajo itradicionalna nasprotja med mestom in podeželjem. Ta dva svetova se vse bolj oddaljujeta drug drugemu. Eden se umika v preteklost, drugi ustvarja bodočnost.
Tudi s čisto jezikovnega stališča ljudska govorica ali ljudski jezik ni to, za kar ga predstavljajo puristi. Ljudska govorica je abstraktno vseslovensko nasprotje knjižnemu jeziku in torej nima svoje lastne norme, po kateri bi si jemali zgled. Kadar govorimo konkretno, se sklicujemo na čisto določene dialekte in govore. Mnogi med njimi hranijo očitne arhaizme, vplive drugih jezikov ter leksikalne, oblikoslovne in sintaktične posebnosti, ki ne gredo v sistem knjižne slovenščine (fura, štala, raj tenga, glihati, troštati, redkva, dve lopate, okrog prinesti, ne stoj gledati, se mi dopade, v ta zgornji hiši, kaj so to za eni fantje, tam ni nič za videti, pesem od Rošlina in Verjankota itd.). Potemtakem ni nikake osnove, da bi ljudsko govorico proglašali za vzor slovenskega jezika. Ne glede na to je ljudska govorica, oziroma točneje narečje, knjižni slovenščini vir bogatitve, toda nikakor ne edini vir, kakor hočejo puristi — za to je ta vir preskromen — in tudi le tedaj, kadar jezik nova izrazna sredstva potrebuje.
Povsem napačno in v nasprotju s principi jezikovne kulture pa je ipočetje puristov, ki — nedosledno seveda — preganjajo ustaljena jezikovna sredstva knjižnega jezika, če niso ljudskega izvora, dasi svojemu namenu dobro služijo. Nekaj takih primerov smo že navedli, vendar naj dodamo še enega, ki nanj večkrat naletimo. Spotikajo se nad besedo vojna, ki jo pozna knjižna slovenščina že dalj časa za lat. bellum, medtem ko se vojska omejuje na pomen exercitus. V obeh pomenih je še danes pogost izraz vojska v »ljudski« rabi. V tej pravdi za vojno je značilno, kako jo zavrača neki njen nasprotnik v Jeziku in'slovstvu. Ko z obžalovanjem ugotovi, da je raba vojne vdrla celo v poezijo, pravi: »Pa saj ne more biti drugače. Ko pa potiskajo našo besedo naravnost sistematično v grob, in to z nekimi znanstvenimi razlagami pomenskega razločka« (JiS II, 53). In potem se sprašuje, »ali naj je naš cilj kar se da veliko število slovenskih besed, če pa vendarle ne pomeni našega pravega bo-
245
gastva« (str. 55). V uteho so mu le njegovi učenci v šoli, »ne zmotijo se nikjer, i saj jih popravljam leta in leta od prve ure, ko so prišli meni v roke« (istr. 52). ; Ne samo, da slovenska beseda ni potiskana v grob, ampak smo Z vojno pridobili j dvoje: postali smo za eno besedo bogatejši in za dva pomena imamo zdaj dva i izraza. Oboje je v skladu s težnjami jezikovne kulture. »Kar se da veliko šte- j vilo slovenskih besed« z določeno funkcijo pa je želja vsakogar, ki hoče kul- 1 tiviran jezik. Kakor hitro so sipi osno priznane kot sredstvo knjsne slovenščine, 1 so »naše pravo bogastvo«, pa naj smo jih dobili iz še tako daljne dežele ali pa ustvarili iz domačih sredstev. Resnica je torej drugačna, kakor pa jo predstavlja člankar in kot misli še ta ali oni: slovensko besedo potiskajo v grob tisti, ki jih je že Prešeren opozarjal, da bomo ostali z besednim fondom sicer vse časti vrednega slovenskega kmeta vedno le narod — kožarjev. Ali smemo j potemtakem šteti avtorju v zaslugo, če 'se je »leta in leta od prve ure« mučil \ s svojimi učenci, da bi besedo vojna pozabili, namesto da bi se čimveč sloven- j skih besed naučili? To je napačna ljubezen do materinščine. Lahko bi jo pri- i merjali z ljubeznijo matere, 'ki svojega otroka iz strahu, da se ne bi v svetu j pokvaril, zapira v domačo hišo in ga tako napravi nesposobnega za življenje, j
(Konec v prihodnjem letniku)        i
Boris Vrhančič
O KRITERIJIH PRAVILNOSTI V KNJIŽNI SLOVENŠČINI
(Nadaljevanje iz prejšnjega letnika)
Iz tega, kar je bilo rečeno doslej, je razvidno, da se knjižna slovenščina že davno ne more zadovoljevati z besedilščcm dialektov. Spričo množice jezikovnih sredstev, ki jih potrebujemo, nam niti ustvarjanje izrazja z domačimi besedo-
36
tvornimi elementi ne bi več zadoščalo. Takim zalitevam puristov se je posmehoval že Prešeren v Novi pisariji in bi bile še toliko bolj nesmiselne danes. Vsak knjižni jezik in tudi naš si zato pomaga zlasti s tujkamii in izposojenkami, s kalki in hibiOin'mi besedami. Puristi jih preganjajo, eni bolj, dru^i manj, pri čemer jim neredko pomagajo tudi reLai jezikoslovci, ker vidijo v tem način obrambe slovenstva prod tujim;! vplivi. Potrebnost ali nepotrebnost tujih primesi v slovenščini, v kakšni meri jih smemo uporabljali in katere, to so vprašanja, ki se pri nas brez uspeha rešujejo že več kakor sto let, in nobenega upanja ni, da bo v prihodnje kaj bolje, če bo pri njih reševanju še naprej odločalo vse drugo, samo ne jezikovni vidik.
Glede tujk in iziposojenk (o kalkih in hibridnih besedah ne bomo posebej govorili, ker velja zanje v glavnem iato), za katere v slovenščini nimamo nadomestila, n. pr. brigada, elektrika, raidio, telefon, carina, čiitljiv, krona, mojster itd., večinoma ni spora, le posamezniki se še trudijo, da bi tej ali oni dali domačo podobo. Tako smo na pn'mer že slišali grajo, ker za avtomobil ne govorimo voz in ker šoferju ne rečemo voznik, češ da so tudi v angleščini, francoščini in nemšč'iai vpeljali zanju takšne izraze (NOja 1956, 112). Kadar nam voz ne bo več zbujal predstave kcajske vprege in voznik moža z bičem v roki kakor v onih treh jezikih, ni nemogoče, da bomo ta dva izraza vsi Siprejeli za avto in šoferja. Nemara bo to že čez deiset let. Zdaj bi to lahko še povzročalo nesporazume, jezik pa dmamo za sporazumevanje.' Drug primer: zapad je isto kakor zaliod, toda zapadnjak, zapadnjaški ni zaiiodnik, zahodniški. Zahodnik je veter, ki piha cd zaboida, zapadnjak pa je človek pod vplivom miiselnosti zahodnega sveta. To -sta v knjižni slovenščini ustaljena izraza za ta dva pojma, zato nam zveni prisiljeno: »Ah, ne, Evropejec sem, zahodnik«, in »Kaj pa zabodniška mistika?« (Th. Mann, Čarobna gora, II, 41. CZ 1959.)
Neredko si tujka oz. izpcGojenka ob prevzemu ali kasneje z domačinko razdeli pomensko področje. Takšni so že omenjeni primeri voščiti — čestitati, varstvo — zaščita, pogovoir — razgovor, znamenje — znak in vojska — vojna. Puristi si pied tem dejstvom trmasto zatiskajo oči in dokazujejo, da so prevzeti izrazi v slovenščini popolnoma odveč. Tako je bila raba ostali označena za »tuje govorjenje in p'isaaje«, pri čemer »danes marsikdo še ne pomisli ne, da se da reči: Kupil sem zvezke m druge potrebščine za šolo . . . Zakaj tiste potrebščine v resnici nico nikomur ostale« (JiS IV, 192). Vendar za razvit jezikovni čut druge potrebščine in ostale potrebščine ni isto. Medtem ko druge potrebščine pomenijo nekaj potrebščin, so ostale potrebščine poleg zvezkov vse, ki jih moramo kupiti. — Zanimiv je razvoj razmerja parlament — narodna skupščina. V stari Jugoslaviji sta bila parlament in narodna skupščina enakovredna izraza, • le da je prvi spodrdval drugega. Toda danes sta naša ljudska skupščina in parlament tudi dva pojma. Parlament je zadržal svoj nekdanji pome« in ga prav zato ne zamenjujemo z ljudsko skupščino, ki je pridobitev revolucionamih sprememb v Jugoslaviji.
Marsikatera tujka ali izposojenka je prišla v naš knjižni jezik takorekoč nepovabljena. Nikomur ni bila potrebna, toda sčasoma smo se je navadili in zdaj
* Najbrž pod vplivom takih teženj so tudi v razne predpise in dokumente začeli uvajati ooinike in — kjer to ne l)i Lilo dovolj jasno — voznike motornih oozil ter vzporedno ooznihe opreznih ooj-il. S tem se je stvar dodobra zamotala. Namesto tujke šofer, uporabljane čedalje pogosteje samo za tistega, ki poklicno vozi avlo, je za avlomobilista in motorista nasi)loh tu in tam v rabi izraz vozač. Ker pa ga ima že srbohrvaščina, ga skušajo nadomestiti z neprikladnim voznikom, četudi pozna slovenščina podobno tvorjene samostalnike za delujoče osebe {kovač, orač, veslač, krojač, kurjač, nosač itd.). Tako bi imeli v skladu z načeli jezikovne kuhare za tri pojme tri izraze, nedvoumne in kratke: voznik — vozač — šofer. .
37
živi poleg domačinke z natanko istim pomenskim obsegom. Puristi jo precej enodušno odklanjajo, včasih tudi resni jezikoslovci, toda če je že prišla v rabo, navadno pri tem ostane. In tu nastaja potem večen spor med tistimi, ki pišejo, in jezikoslovci. Prvi so tujko vajeni govoriti, zato jo tudi zapišejo, izposojenka pa jim zveni talko domače, da v nji često niti ne slutijo tujega porekla, drugi pa zaradi »čistOiSti« jezika pred njima svarijo. Slovenska slovnica (1956) uči, da »kadar imamo popolnoma ustrezno domačo besedo, ne bomo rabili tujke« (str. 81), SP 1950 pa je širokosrčne j ši in dovoljuje mnogo takih tujk in izposojenk. Večimi od njih je samo »pripisal slovensko dvojnico, kar moramo imeti za rahel namig, naj bi v preprosti pripovedi pisatelj rajši postavil domačinko« (Bajec, Rast, 25). Vendar kriterij SP ni dovolj jasen, saj so med dovoljenimi besedami tudi takšne, ki jih — četudi so nekatere znane slovenskim narečjem ob vzhodni jezikovni meji — ne občutimo kot domače in jih le redko srečujemo v knjižni slovenščini. Ce so že uvrščene v slovar, bi zato upravičeno pričakovali, da jih bo SP odklonil, n. pr. istina, jad (jeza, žalost), lanci (verige, okovi, spone), lest (zvijača), vrač (zdravnik), zatvoriti itd. Nasprotno pa je SP strog do tujk, ki jih dobivamo iz zahodnih jezikov (francoščine, angleščine in drugih), čeprav so to izrazi, ki jih je ponjesla v svet sodobna civilizacija, n. pr. anonsa, ekipa, etaža, kordon, kamp, komfort, neto itd.
Kakšno naj bo torej naše stališče do tujk in izposojenk, za katere imamo dobre domače besede? Ce nas bo vodil samo jezikovni vidik, nam bržčas ne bo težko priti do realističnih zaključkov, to je takih, ki ne boido v stalnem navzkrižju s prakso knjižnega jezika. Iz izkušnje vemo, da ni mogoče kar tako pomesti z množico tujk in izposojenk, ko so že prešle v jezikovno zavest veli-,'xega števila ljudi, ki uporabljajo knjižni jezik. Ce nam izraz ni potreben, naj nastopi jezikoslovec takoj, ko začne vdirati v naš jezik. Spomnimo se samo enega nedavnega primera. S prvo samopostrežno trgovino se je pojavil pri nas market. Ce ne bi tedaj M. Rupel v radijskih jezikovnih pogovorih te tujke zavrnil in predlagal domačo besedo, bi danes, ko se takšne trgovine pri nas naglo ustanavljajo, najbrž vsi hodili v market, kakor smo se brez potrebe navadili recimo na non stop. Obsojanje pišočih, da rabijo nepotrebne tuje besede, je torej velikokrat enostransko in krivično. Kakor hitro se kako jezikovno sredstvo v knjižnem jeziku zakorenini in postane bolj ali manj naša splošna last, nima jezikoslovec več kaj prepovedovati. To je bil dolžan storiti prej. Ce pa njegovo pravočasno opoziorilo nima pravega učinka, je to dokaz življenjske sile novega jezikovnega sredstva in se je treba z njim sprijazniti. Nemara ga bo kdaj praksa sama izvrgla (kot n. pr. obitelj, ki se je zdaj po vojni umaknila domači družini), mogoče pa bo kdaj celo izpodrinila domačo dvojnico (kot n. pr. češko pivo domači ol). Mi lahko na vse to manj vplivamo, kot pa si mnogokrat domišljamo. Ne moremo se namreč obdati s kitajskim zidom in ustaviti čas. Zato se ne bomo popolnoma ubranili niti vpliva srbohrvaščine, ki je jezik državnega centra in najbolj razširjen v državi, kjer živimo, niti drugih jezikov, ki nam posredujejo pridobitve sodobne kulture in civilizacije. Jezikoslovec lahko s pravočasnim opozarjanjem ta vpliv kvečjemu nekoliko blaži. Prav tako se seveda ne moremo odpovedati klasičnim tujkam, ki so humanistična dediščina vseh kulturnih narodov in neizčrpen vir mednarodnega znanstvenega izrazoslovja.
Takšno stališče, ki ga moramo sprejeti, če to hočemo ali ne, ker nam ga narekuje realistična ocena položaja in nalog današnje knjižne slovenščine, ne pomeni, da se tako tujim elementom na široko odpirajo vraita v naš knjižni jezik.-
38
Le-te sprejema jezik v enem obdobju bolj, v drugem manj, odvisno od okoli- i ščin, ki jih mi ne moremo spreminjati. Tako občutljiv družben instrument, kakor j je jezik, ne prenese nobenega nasilja v svojii rasti: niti purističnega, ki jo zaradi i načelnega odklanjanja tujih jezikovnih vplivov duši, niti nasprotnega, ki jo ' z množico importiranih primesi brez posluha za organski razvoj jezika izkrivlja, i Zato jezikovna skupnost nazaidnje zmerom najde pravo mero, da lahko jezik ; izvršuje svojo funkcijo v skladu s potrebami tistih, ki jim služi. i
Vendar bi se motili, če bi zaslugo za vzpostavljanje tega ravnotežja v j jeziku pripisovali purizmu, kakor se to često dela. Tisto, kar odloča, je no^rma, j po domače zdravi jezikovni čut kolektiva, ki uporablja knjižni jeziik. Podreja : se pravilom, ki jih oblikuje splošna jezikovna praksa, mi pa vsako kršenje teh ] pravil občutimo kot nasilje nad jezikom. V 19. stoletju in vse do druge svetovne i vojne so bili pri nas poskusi, da bi slovenščino po sili napravili »slovansko« j oziroma »jugoslovansko«. Nobeden ni uspel, za kar baje gre hvala našemu pu- j rizmu. Toda nikakor ni naključje, da je bil spet Prešeren prvi, ki se je iz teh i poskusov norčeval. V zabavljivem sonetu Ne bod'mo šalobarde!, leto dni po j JVovi pisariji, v kateri je obsodil purizem, posmehljivo poziva Slovence, da »tak' ] kakor srake gnezda vkup nosimo besede tuje«, in jezik, »ki se iz te čobodre bo i naredil«, primerja babilonski zmešnjavi. i
Ce purizma ne pojmujemo tako, kakor ga je povsem pravilno opredelU t Prešeren v Novi pisariji, ampak ga razumemo kot skrb, da se jezik ne odtuji \ svoji »čisti« domači podobi (prim. n. pr. Slovensko slovnico 1947, 47, in 1956, i 79), se nam bo zdelo, da sta si omenjeni pesmi iz temelja protislovni in da je \ Prešeren leto dni potem, ko je purizem smešil, sam postal purist. Seveda stvar ^ ni taka. S sonetom je Prešeren o-dklonil drugo skrajnost sodobne jezikovne i prakse, ki pa ima s purizmom nekaj skupnega: ne ta ne ona ne pojmuje jezika ] izključno kot sredstvo za sporazumevanje, ki mora v svoji rasti harmonirati i z družbenim razvojem jezikovne skupnosti, ampak je — v škodo njegovemu pravemu namenu — izraz prizadevanj izven jezikovnega področja.
Za purizem je značilno, da dz razlogov, ki jih poznamo, Jiačeioma naspro-, tuje vnašanju tujih elementov v jezik, pri čemer so »zmerni« puristi bolj, »pre- j tirani« pa manj pripravljeni odstopati od tega načela. Stališče, ki ga izpričujeta i te dve Prešernovi pesmi, pa tujim jezikovnim vplivom niti ne nasprotuje niti jih • ne vsiljuje. Bistveno zanj je, da odklanja vsakršno oddaljevanje od obstoječe i knjižne norme, vsakršno nasilje nad jezikom, pa naj bo že izvajano s tem ali i onim namenom. Edino takšno stališče je realistično, ker izhaja iz družbene ] funkcije jezika, in je zato tudi edino plodno. Ta zdravi jeziikovni čut je tisti,; ki zmaguje proti samovolji v jeziku, ne pa purizem, ki eno skrajnosit preganja zato, da uveljavi drugo.
Kriterij pravilnosti in s tem eiljisiijstenčne upravičenosti se torej ne more ozirati na izvor jezikovnih sredstev, ampak zadostuje, da jih je knjižni jezik j usvojil in jim določil neko funkcij'O. Vendar pa ni vsak v knjižni jezik sprejeti ¦ izraz — domač ali tuj — primeren ali enako primeren za vsak tekst. Tako inte- \ res ni primerna beseda v povesti, kjer se pogovarjajo otroci, medtem ko je v: publicistiki vsakdanja, v pravnem izrazoslovju pa je sploh nenadomestljiva. ; Gotovo bi se začudili, če bi dandanes brali v časopisih stavek Na Turškem bodo-l volili, in nasmejali bi se ob formulaciji, da je ta in ta na prireditvi zvonec nosili kakor je rad pisal Bleiweis v Novicah^ Vrednosti jezikovnih sredstev, vštevši j tujke in izposojenke, ne smemo tehtati posamič, izolirano, temveč v sklopu ce- j lotnega teksta. Sele tam beseda, oblika ali konstrukcija zaživi. Na nepravem;
39
mestu rabljeno jezikovno sredstvo nas zbode ali celo učinkuje komično. Raba ' tujk in izposojenk je predvsem stvar jezikovnega čuta in okusa, vsklajenosti ^ vsebine in izraza. Ce so že tu, bi bilo brez pomena vpraševati, ali so nam po- ; trebne, kajti jezik se ne ravna po zakonih logike in razuma. To nam dokazuje ] nešteto tujk in izposojenk, o katerih vsi vemo, da niso prišle v slovenščino iz j potrebe, a jih nobenemu pravopisu ni uspelo pregnati. Naši lefcsikograti in j pravopisoi si bodo prihranili mnogo brezplodnega truda, če se bodo pri njih omejevali na pravopisna opozorila (konserva ali konzerva, angažma ali angaž- ; man ipd.), na oznako frekvence in navedbo, kje jih srečujemo. j
Kljub nenehnemu dotekanju tujk in izposojenk v knjižno slovenšoino, ki je narmalno tudi v drugih jezikih, naš jezik danes ni nič manj slovenski, kakor je ; bil v Trubarjevem aM Prešernovem času. V primeri s tedanjo slovenščino je j sicer doživel marsikatero spremembo, in je mnogo besed, ki so se takrat rabile, \ zdaj mrtvih, še več pa je takih, ki jih prej niso poznali, danes pa jih ne bi mogli \ pogrešati. Toda ustroj jezika in temeljni besedni fond sta ostala ves ta čas-S v bistvu nedotaknjena, in to je tisto, kar dela slovenščino slovensko kljub tuj- j kam in izposojenkam, ki smo jih sprejeli. Zato ne more biti prepričljiva trditev, i da nam je zaradi »čistosti« jezika purizem potreben. i
Kriterij pravilnosti, ki bi togo dovoljeval ali prepovedoval jezikovna sred- ; stva, bi nas na današnji stopnji razvoja slovenščine močno oviral. Cim bolj je \ jezik razvit, tem bolj si oblikuje različne jezikovne stile z bolj ali manj specific- \ nitoi jezikovnimi sredstvi. Tudi slovenščina si jih je že izoblikovala, vendar] purizem, ki priznava samo »ljudski« jezik, tega dejstva ne upošteva, sicer bi j nehal biti purizem. Za tujke in izposojenke vemio, da niso povsod enako pri- ( merne, nekatere so v določeni vrsti tekstov celo popolnoma neprimerne. Ce so i prešle v knjižni jezik in so nam potrebne ali ne, njih uporabljanje ne more bitij napaka. Včasih jih zapišemo samo zato, da se izognemo neprijetnemu ponav- ' Ijanju ene in iste domače besede. Glede na uporabo tujk in izposojenk (kakor i tudi vseh drugih jez'ikovnih sredstev), ki so last živega knjižnega jezika, se po- i temtakem ne odločamo po kriteriju pravilnostii, ampak po kriteriju primernosti, in \ vsakdo, ki uporablja knjižni jezik, mora imeti pred očmi troje: 1. ker se z jezi-j kom sporazumevamo, se mora izbor naših jezikovnih sredstev prilagajati jezi-J kovni razgledanosti ter življenjskim in strokovnim interesom občinstva, h kate-^ remu se obračamo; 2. ta izbor naj bo adekvaten obravnavani snovi in naj spo-¦ štuje obstoječo normo; 3. natrpanost s tujkami tudi v znanstveni prozi, ki jih: prenese največ, ni dopustna, ker slabi duha slovenskega jezika.     (Konec ie pride).