Sapietou d et.
Ametijſke in rokodelſke novize.
Na ſvetlobo dane od z. k. kmetijſke drushbe.
☞
N 3%.
V ſrédo 11. Kimovza.
1844.
Te novize pridejo vſako ſrédo na dvéh zhetertnih liſtih v Ljubljani na ſvetlo. Plazhujejo ſe v piſarnizi z. k. kmetijſke drushbe
v hiſhi 195 v Şalendrovih ulizah bliso Brega; sa Ljubljano in sa tiſte, ki jih ne dobivajo po póſhti, sa zélo leto s 2 fl., —
sa pol leta s 1 fl.; prejemljejo ſe pa pri natiſkovavzu na Bregu Nr. 190. Po poſhti veljajo sa zelo leto 2 fl. 30 kr., —
sa pol léta 1 fl. 15 kr. Po vſih z. k poſhtah ſe snajo dobiti.
N
CESAR FERDINAND I.
Prav žal nam je, de nismo priličja našiga presvitliga Cesarja popred dobili; prav radi bi ga bili že v
poprešnim listu bravcam krajnskih „Novic" v roke podali.
146
Sreča in vesélje.
V zadnjih Novicah smo oznanili, de sta se naš presvitli Cesar in Cesarica 1. dan tekočiga
mesca popoldan v Ljubljano pripeljala; zdaj bomo pa povedali, kar se je v Ljubljani zgodilo, dokler
smo Ju v svojim ozidju imeli:
Komaj sta se, v Ljubljano pridši, nekoliko od dolge poti odahnila, se že prave pobožnosti
vneta v nunsko cérkev k litanijem podosta, kjer je bilo znotraj in zvunaj toliko ljudí, de se je vse terlo.
Celi popoldan in skorej celo noč so ljudje ukali „Vivat!“ in „Živi!“ vpili, de se je razlegalo krog in
krog. Vesélje, ki ga je ta večer celo mesto obhajalo, je bilo takó veliko, de ga ni popisati. Zvečer je
bilo celo mesto z vsimi predmestmi prav lepó razsvetljeno, v vsakimu oknu se je več luč, v veliko kra-
jih sto in sto lampec lesketalo, de se je vidilo okrog hoditi, kakor pri belimu dnevu; vidilo se je po
oknih raznih napisov v latinskim, nemškim in krajnskim jeziku. Premiljostljivi Cesar se narpred v gle-
dališe (Theater) peljajo, kjer so Jih vsi zbrani gledavci z neizrečenim veseljem in „Vivat" vpitjem
sprejeli. Kmalo po dokončani igri pa se peljajo razsvetljeno mesto ogledat, za Njimi je bilo toliko kočij
in ljudstva iz vsih stanov , de se je hotlo vse potreti.
Tudi učenci Ljubljanskiga učeliša, ne hotévši zadnji biti, so po tém visoko počastenje in
serčno hvaležnost svojimu presvitlimu Cesarju in Cesarici v venec občinskiga vesélja vili, ker so Jima
svitli vlak ali lesketeči obhod z prižganimi baklami osnovali, z kterimi so šli (60 parov) z muziko iz
svetvavnice (Rathhaus) čez Francovi most, in pred gledališe pridši so Jima med „Vivat!" in
"
„Živi
vpitjem, muziko in petjem z gorečimi baklami čerke F. in M. napravili; potem gredó in neštevilna mno-
žica ljudi ž njimi, po gosposkih ulicah, čez s. Jakoba most, po mesti zopet v svetvavnico nazaj. —
V pondeljik se zopet presvitla Gosta v nunsko cerkev k s. maši podasta, in po dokončanim
opravili nazaj pridši so presvitli Cesar vsim služabnikam duhovskiga, dežélskiga in soldaškiga redú pred
se priti dovoljili, in z vsakim posébej, kolikor Jim je čas pripustil, govorili. Ob enajstih so se v obert-
nisko razstavo peljali, ktéri se je velika čast zgodila, de so jo zlo pohvalili. Opoldan je bilo pri Cesarju
kosilo, h ktérimu so bili deržavni stanovi, nar višji služabniki duhovske in dežélske gosposke povabljeni.
Popoldan so se pa presvitla Casarica v obertnisko razstavo peljali, ktéra Jim je tudi takó dopadla, de
so ondi več umetno izdelanih rečí zase pokupili.
V torek po s. maši obišejo naš premilostljivi Vladar gojilnico (Erziehungshaus) domačiga re-
gimenta, vojniško in mestno bolnišnico, kasarno in muzeum, presvitla Cesarica pa obskerbništvo
malih otrok. Opoldan je veliko gospostvo pri Cesarju kosilo, kakor poprejšnji dan. Popoldan pa bi bilo
imelo biti pod Turnam ljudsko praznovanje in ples, h ktérimu je bilo iz vsih komisij cele krajnske de-
žéle nekaj fantov in deklet poklicanih. Zavoljo slabiga vremena so jim ga pa na mestnimu strelišu na-
pravili, ktériga sta tudi presvitli Cesar in Cesarica obiskala. V imenovanimu strelišu so tovarši strelcov
vse tri dni streljali in vešélje obhajali, de se je v celi okolici razlegalo. Zvečer je bil velik ples ne
samo na strelišu, ampak tudi posébno lep v kazini, ktériga so tudi naš mili Cesar pred svojim odhodam
iz Ljubljane obiskali.
V sredo zjutrej ob poldevetih sta Njino Veličanstvo Cesar in Cesarica zdrava in vesela po
s. maši iz Ljubljane skozi slavna vrata na teržaški cesti proti Terstu odrinila. Bog Jima daj še dolgo
dolgo zdravje in srečo, koderkoli bosta hodila! —
Ravno takó so nas tudi Njih cesarska visokost, svitli Nadvojvoda Janez, in vikši vódja
obertniske družbe z svojim dohodam razveselili, ter so že v nedeljo vse rečí obertniské razstave prav
na tanjko pregledali, nad ktérimi so svojo zadovoljnost očitno razodéli. Prav veséli so bili, veliko izdelanih
rečí viditi, ako ravno niso vseskozi glasovitniga reda, vender le veliko ljudem delo osnujejo, vsakdanji
kruh oskerbljujejo in denar v dežélo vabijo. Kupili so dve kmetiški pipi, Ferlanovo pinjo in še več
druzih rečí. Tudi v pondeljik pred in popoldan s Cesarjem in Cesarico so bili zopet pri obertniski raz-
stavi. Očitno znaminje, de Jim je bila prav všeč in po godu.
Velika slava in hvala vsim umetnikam in rokodélcam, ktéri so svoje izdelke za razstavo v
Ljubljano poslali!
je to , to Jim rezhem. Gotovo ſe pa sa tem plajſham
Rasdelite obzhí
inſke paſhe!
kaj drusiga ſkriva.
Pogovor.
Ptujiz. Ljubi mosh! verjemite mi, le k va-
(Fajmoſhter, Luka kmet, Ptujiz.)
Luka. Naj mi ne samerijo goſpod fajmoſhter,
ſhimu laſtnimu pridu in dobizhku vam ſvetujejo, to
vſe Jih rad vbogam, tode k rasdeljenju obzhin-
ſtoriti.
Fajmoſhter. Moj dober Luka! ta le ptujiz
ſkihpaſh (gmajn) nikako nemorem pervoljiti. Dolgo
je umen, poſhten in prebriſan mosh; poleg tega tudi
naſ je she goſpoſka k temu nadlegvala, sdaj pa,
ko vidi, de nam vſe to v glavo ne gré, ſi je Njih
dober goſpodar. Rasun ſvojih trojih semljiſh (grun-
beſednika isbrala, tóde dokler bo ſtari Lukez dihal,
tev), ktére ſi je po umnim in ſkerbnim goſpodarſtvi
ſilno veliko sboljſhal, ima tudi sdej vezh oralov
ſe to nikdar sgodilo ne bo.
Fajmoſhter. Pa vender ni mogozhe, de bi
semlje v poſeſtvi, ktéra je pred nekoliko letmi ob-
zhina paſha (gmajna) bila. Şamo laſtna ſkuſhnja
ſe en tak umen in poſhten mosh, kakor ſte vi, ki
ſizer radi vbogate, takó koriſtnimu ſvetu naſhe pre-
mu bode torej beſéde na jesik pokladala.
vidne goſpoſke, takó ſvojoglavno vſtavljati samogel.
Luka. Ktére ſo morebiti naſhi ali pa njegovi
Luka. Koriſten, koriſten ſvèt je to? Naſ eden
goſpoſki, ktéra ſhe nikdar orala in branala ni, po-
sna morde kaj taziga bolj umeti. Prav ſhkodljiv ſvèt popred is uſt priſhle. Pazh ni prasno prerokval moj
14e
ſtari dedez: „Lukez, Lukez, konju ſe oveſ ponuja,
dokler ſe ne vjame, potém mu bo pa po herbtu pa-
liza pela.“
Fajmoſhter. Vi ſe motite prijatel, kar ta
poſhten mosh govorí, je gola reſniza, ktéro she vſi
umni kmetovavzi tudi drusih deshelá dobro ſposnajo.
Luka. Kakor ſim rekel goſpod fajmoſhter, is
delitve gmajn nizh biti ne more; meni ſo vſe no-
vine is ſerza soperne. Moj dedez in preddedez ſta
ſe per ſtarih navadah dobro pozhutila, satoraj tudi
njih unuk ſtari Lukez s ſpredniki potegne.
Fajmoſhter. To vam jeſt she prav dam, tudi
jeſt ljubim ſtaro poſhtenoſt, ſtaro sadovoljnoſt, ſtaro
smérnoſt in ſtoro nedolshnoſt. Savoljo tega pa ven-
der ne savershem novih naredeb. Dobro ljubim, kjer
koli najdem.
Luka. Vſe prav, tóde jeſt vender le ſkuſhene
ftare dobrote ne savershem; per ſtarim naj naſ puſtijo!
Fajmoſhter. Pazh bi ſe mi ſlabo pozhutili,
ko bi naſhi oblaſtniki vſe per ſtarim puſtili.
Luka. Oni ſo moj ſpovednik, goſpod fajmoſh-
ter! is ſerza Jih ljubim, tóde novih naredeb naj mi
ne hvalijo; ſtare ſhege ſo nar bolji.
(Dalje ſledi.)
Huda bolesen pri preſhizhih.
Is Tuhinſke doline.
Per naſ je na preſhizhe huda bolesen pri-
ſhla, ki ji rudezha bolesen pravijo: Kashe ,
kakor bi bila kushna; pa mora biti kaki priſad (Ent-
zündung). Praſé nozhe nizh vseti, ima mersle uſheſa,
teshkó diha, vamp tiſhi v mersle tla, in na vſih
ſhterih leshí; ſzhaſama poſtane rudezho ali viſh-
njevo, vzhaſi mu tudi vrat satézhe, in ako ſe mu
sdajzi ne pomaga, v 24 urah pogine, vzhaſi pa ſhe
popred.
De bi to hudo bolesen bolj ſposnali, ſmo zerkneta
od snotrej pogledali, in najdili, de ni bilo v shlam-
bori nizh kervi, ki ſe je na unajne dele istekla;
vraniza je bila mehka, kakor shmidek, pljuzha ſosh-
gane in ſkerzhene, jetra véle in polne mehurjev,
ſerzé pak sdravo; ſamo na konzi je bila majhina
hraſta.
Pred nekimi leti je dal neki shlahten goſpod,
ki je v Ljubljani, ta ſvèt, na tri ali ſhtiri dni pre-
ſhizham med kako pijazho dati ſolitarja in glauber-
jeve ſoli ſkupej, en del ſolitarja, dva dela pak
glauberjeve ſolí, vſiga eno shlizo sa preſhizha; sa
praſeta pak manj, slaſti, kadar drugod kaj bolehajo,
de ſe jih ta bolesen ne vlotí. Per naſ ſmo dali dvema
takó; ali eden ni hotel jeſti, ali piti, in je tudi reſ
sbolel, uni pak ne, ki je pil.
Ta bolesen napade vezhi del raji debele, ka-
kór kumerne praſeta, raji poshreſhne, kakor ne-
jeſhne, vzhaſi vſi na enkrat sbole, vzhaſi do maliga
vſi poginejo, vzhaſi le nekteri, takó, de je sa kmeta
per ti zeni drujih perdelkov sadoſti velika nadlóga.
Şploh sdravimo bolne preſhizhe takó: Hitro
mu na uſheſih in na repu puſhamo, in s kako vejzo
teplamo, de mu bolj kri tezhe, potler ga s v krop
pomozhenimi rjuhami grejemo, potler mu laneniga
olja soper priſada noter damo, in, zhe ni bolji, ga
do rivza in ozhí v gnoj sakopamo, nar raji v konj-
ſki gnoj, ki je nar bolj vrozh.
To vémo ſtoriti, pa vender ſhe ktéri odletí.
Kdor vé kaj boljiga *), proſimo ga, naj nam pové,
de ti nadlógi odidemo.
Domazha poveſt.
19. dan pretezheniga meſza ob treh v jutru je
od ſeverja priſhla in ſkoraj pol ure zelo goſta, ko
ſvinzhene kugle sa puſho, in vmeſ tudi ko orehi
debéla tozha, in je po zelim gorenjim Kraſu padala.
Kér je pa povſod ondod manj ali vezh ſhkode ſto-
rila, slaſti pa per vaſeh Tomaj, Krish, Shepule,
Grahorjevoberdo, Dutovle, Kreplje in God-
nje je vſe do zhiſtiga konzhala, vino, ajdo in ſadje,
kar je pa ſadja po ſkoraj popolnama odbitim perji
puſtila, je vſe obtolzheno posneje doli popadalo.
Tiſto ſtraſhno jutro je tozha per vſih imenovanih
vaſeh, in po vſim polji in ſnoshetih tri pavze na
debélo leshala, ko ſneg po simi, in ſred Velikiſer-
pana ſmo ſe, kakor ſred sime snaſhli. Ravno takó
je ptizhe, kar jih je ſpod ſtrehe ſpalo ta grosna
tozha pobila, kér ſo jih povſod mertve najdovali,
slaſti vrabze pod drevjem, ktérih ſo veliko od na-
ſhih ſoſedov do 80 ali zlo do 100 mertvih naſhli:
takó ſo bili tudi sajzi od tozhe ubiti najdeni.
Shaloſtno je viditi, de ni isrezhi, njive ſo
kakor, de bi bile poshete, in vinſke terte vſe gole,
na mladim lebadu ſtolzhene in bres grosdja, ali le
s prasnimi hlaſtinami; tudi ſadno drevje je ſkoraj
vſe goló. Ubogi ljudje ſo ſe she po treh ſlabih let-
nah letoſ ene dobre sanaſhali, in njih sadnji per-
delik, edino upanje njih potrebniga shivesha, je
prozh!
A. U.
Pervizh ſe goſpodu D. prav lepo sahvalimo, de ſo nam to
osnanilo poſlali; enaki dopiſi ſo nam poſébno po volji, kér
nam perloshnoſt dajo, naſhe Novize smirej bolj koriſtne
napraviti.
Imenovana bolesen nam je dobro snana in ſe ſhen
pri preſhizhih, rudezha bolesen, ogenj ſ. Antona ime-
nuje; Nemzi ji Rothlauf, Rose,Antoniusfeuer, Schar-
lach pravijo. Pa ne ſamó preſhizhe, ampak tudi ovze vezh-
krat napada, in ſe po leti nar vezhkrat prikashe, kadar de-
shevno vreme pri ſoparzhni vrozhini naſtopi; v jeleni
pa nar bolj pogoſtama shivino tare in raj pitano napada,
kakor kumerno in revno. Ta bolešen, ljubi moji kmeto-
vavzi, pa nizh drusiga ni, kakor vranzhni priſad,
pri ktérimu ſe priſad poſébno po koshi na vratu, na perſih
in vampu ozhitno osnanuje. Prav huda bolesen je in vezh-
krat vſo shivino, ktéro je popadla, pomorí. Tiſti pomozhki,
ktére ſim vam she lanſko leto v 3. liſtu proti vranzhnimu priſadu
ſvetval, ſo tudi pri ti bolesni nar bolj gotovi. Poglaviten
pomozhek je puſhanje, zhe ſe shivinzhetu vezh krivi ſpu-
ſti, bolji je. Kakó ſe pa to ſtorí, ſmo v imenvanimu liſtu
povedali. Drugi pomozhki ſo: polivanje shivine po zelim
shivotu s merslo vodo, kiſlata pijazha, teloh ſkosi
vratnik potegnjen; ſolitar s kafro smeſhan, v ſili pa
tudi ſtrelni prah (pulver), ki ſe v ti meri shivinzhetu v
gobez vlije, kakor ſo goſpod D. sgoraj povedali. Od vſiga
tega ſmo v imenvanimu 3. liſtu lanſkiga leta bolj na tanjko
govorili, kamor naſhe bravze, ki tega ſveta potrebujejo,
napeljemo. Prav dobro ſe je tudi pri ti bolesni sdravilo ſka-
salo, s ktérim ſe preſhizhi perſilijo, de koslajo. Ta lék
(arznija) ſe pa le v lekarnizi, po prepiſu kakiga sdravitelja
dobí in ſe Brechweinstein imenuje (3 Gran Brechwein-
stein in 2 Unzen Wasser aufgelöst), ter ſe shivinzhetu na
enkrat pozhaſi v gobez vlije. — S tem, ljubi moji bravzi, pa ni
vſe opravljeno, sakaj ta bolesen je tudi zhloveku nevar-
na, zhe bi ſe s kervjo bolne shivine ognuſil ali pomasal ali
pa meſó, klobaſe in kaj taziga jedl.
D.
Dr. Bleiweis.
148
Kmetovski pregovori za Kimovec.
(Ta mesec ima 30 dni. Poletje h koncu gré in jesen nastopi.
Solnce stopi v znamnje Vage.)
Kakoršno vreme pervi dan kane, rado celi
mesec ostane. — Od začetka tega mesca se škod-
ljivi hlapovi delajo, ki ljudi in živino nadlegvajo. —
Pozneje merzla rosa in slana pada, ki listje orumení
in rastivno moč v korenine nazaj podí. — Po sredi
mesca rad dež perhaja, na-tó suhi vetrovi in sape
puhté, iz česar večkrat neprijeten in gnil zrak
vstaja. — Zadnja četert mesca da skazljive meglé
in deževne dni. — Na s. Matevža dan vreme vgod-
no, — ostane tako štiri tédne v prihodno. — Veliko
želóda pred s. Mihelam zreliga, — zgodna zima, na
sežnje snegá. — Grom in tresk o s. Miheli hude
vetrove pomeni. — Jasna noč pred s. Mihelam; —
ojstra, merzla zima. — Če preselovavne ptice pred
s. Mihelam ne leté, se pred Božičem ni bati zime
terdé. — Kakoršni Kimovec, ták prihodni Sušec. —
Ob malim Smarni lastovka uide.
Toča in copernice.
Kaj de je toča, vsi veste. Kaj si jest mislim
od nje, sim menil razlagati; ampak zdelo se mi je,
de od toče bolji tamkaj govorim, kjer razlagujem
obzémlje (Atmosphäre), to je: zrak, vetre, megle
in obláke, roso, slano, dež, sneg in točo. Za tega
voljo bom sedaj kaj maliga od toče, več od co-
pernic povédal.
Toča.
Nektére zerna toče, ki je 15. Velkitravna v
létu 1702 na Francoskim šla, so čez libro težale.
Na Stronzi, anglijanskimu otoku, so v létu 1818
voglaste zerna toče padale, ki so lesene predokna
prestrelile. Berêmo tudi od ledenih kosov, ktéri so
med točo padali, in vsesortne obraze imeli. Kos, ki
je v letu 1717 per Namiru na zemljo padel, je
8 liber, uni pa per Kremsu v létu 1719 6 liber
tehtal; in tajisti per Pocdamu v létu 1769 je bil
buči enak, je vôla vbil, in možu roko odtergal.
V jutrovi dežéli, v Mízori pak so anglijanski žol-
nirji ogledovali kos ledú, ktéri je iz oblakov padel,
in ni bil manji, kakor slon.
Točne zerna so v sredi snežene, zvunaj pa
ledene. V nektérih se tudi prah, pesek, pepél, rese,
lasje in druge lahke rečí najdejo, ki jih vihar v
oblake povzdigne, dežju ali toči primeša.
Točica ali babje pšeno po hribih in spom-
ladi pada, kjer in kader od toče malo slišimo. Letá
ljubi polétno gorkoto, nižji dežéle, in posébno ta-
jiste, ktére štejejo čveterne létne čase. Kraje, ki
jih je toča posula, jih v tistim letu malokrat zopet
obiše. Od tega vender vémo, de bodo nekaki kraji
od te božje šibe večkrat vdarjeni, kakor drugi. Ne-
ktéri so pa menili, de le po dnevi točuje: rés je,
de popoldna soparica toči nar bolj služi, vender
skušnja nas učí, de tudi po noči ali zjutraj ta ne-
sreča nas zna zadeti. Sivi, cunjasti oblaki se vle-
čejo čez vinograde in polje, pred seboj ženejo strah,
za njim se plazi ječanje in vek.
Copernice.
Kdo pa dela točo? Kdo plede ojstro šibo
za grešne in pobožne ljudí, za cele vasi in dežéle?
Bog je, ki malopridne kaznuje, zaspance zbujuje,
pobožne v véri poterjuje. Ali mi to ne verjameš?
ali morebiti z slepimi malikovavci terdiš, de Bog
ljudem, in scer gerdim babam vladarstvo svetá pre-
pustí?
Odgovoriš morebiti: Bog je, kakor svete pisma
učé, hudiču in raznim ljudem dopuſtil, drugim ško-
dovati. Resníco terdiš, pa ne pomisliš, de take rečí
so redke, ne vsakdanje; de je božji sin peklenske
pošasti premagal, in de le terdovraten pijanec vzrok
pijančvanja rajši vragu, kakor sam sebi navalí.
Pameten človek vé, de dobrotljivi Bog zdaj z točo,
zdaj z slano, zdaj z sušo, zdaj z vodó, zdaj z
ognjem, z vojsko in kugo ljudstva obiskuje, brez de
bi kugo, ali povodenj, ali slano, ali točo mogočnim
copernicam perpisal. Ali veš, de na visokih gorah,
de po merzli Rusovski dežéli, de per nevernih za-
morcih ni nobene copernice, ker clo iména od co-
pernice ne poznajo?
Zakaj pa zvoné, in z žegnanim ognjem stre-
ljajo, če ne za to, de bi copernice odgnali? — Za
to, kér se rajši bojujejo z sovražnikam, kteriga ni,
ko z tajistim, ki jih po vsih potih spremlja, z vra-
žami namreč. Če se huda ura bliža, prav storiš,
de z cerkovnim zvonam ljudi k molitvi opominjaš,
Boga prositi, de šibo odverne, z ktéro nam žuga.
Brez nehanja zvoniti je napčno in škodljivo, kér
vémo, de zvonenje strelo na se vleče, in kér ča-
sopisi učé, de je bilo pri taki perložnosti že dosti-
krat veliko ljudi vbitih. Za tega voljo modre zapovdi
brezkončno zvonenje prepovdujejo; tóde samoglavci
sebi rajši, kakor drugim verjamejo.
(Konez ſledi.)
Beſedna vganjka.
Zela treh slogov beſeda
Vlada in ſkerbno pregleda ,
Kar ſe pri hiſhi godí,
Kar ſe na polju ſtori.
Sadniga slogov odſtavim,
Ter pred ozhi ti poſtavim,
Viſhiga imena oſobo,
Hiſhniga reda podobo.
Bodi pa tudi hvaleshen,
Kadar si tega deleshen ,
Kar ti le tretji sa ſe
S zherkami tremi pové.
L—z.
Snajdba vganjke v poprejſhnimu liſtu je:
paliza.
V Ljubljani
V Krajnju
Shitni kup.
7. Kimovza.
2. Kimovza.
fl.
kr.
fl. kr.
1 mernik Pſhenize domazhe
banaſhke
Turſhize .
Sorſhize .
Rèshi .
Jezhmena .
Proſa .
Ajde.
Ovſa
1
17
21
1
54
1
22
51
51
1
56
53
32
—
3.3
V Ljubljani. Natiſnil in saloshil Joshef Blasnik.