— !<J —
Xaroriski ohiraji v Železni kalt.
I. Božič.
ker je šolski pritatel obljubil, letos tudi eukolko slovanske običaje popisovali, naj povem jaz nekaj od Božiča v Zeleznikah. Kakor mende po celem keršanskem svetu se tudi pri nas Božični prazniki z velikim veseljem obhajajo.
Sicer navadno o tem času merzla burja okol voglov brije, al Ijndje se malo za to pečajo, poskerbijo si do tega času potrebnih derva in panjev, ktere zdaj pridno v peči zakladajo, od kterih posebno na svet večer tako puhti, da je veselje. Dan pred Božičem pri nas navadno „sveti delopust" imenujejo, in med tem, ko ta dan možaki potrebno hrano kupujejo in poskerbljujejo, se ženske potem, ko so potice in poprrtnjak izpekle, urno snaženja hiše polotijo; vse more čisto pomito in pometeno biti, mize se potem pogornejo z lepim belim pertom. O zdrave .Marii «c postavi svitlogoroča sveča na mizo, in hišni oče po vsili izbah r, prijetnodišečim kadilom pokadi in z blagoslovljeno vodo poškropi, potem moli cela družina večerno molitev, navadno vse tri dele sv. roženkranca. Po molitvi je večerja, potem se navadno do časa, da je treba v cerkev iti, al svete pesme pojejo, alj iz kakih lepih bukev kaj bere. Otroci pri jaslicah kaj popravljajo in sve-čice krog njih prižigajo, tudi si pripovedujejo, kakšne pastirre ima la al uni na jaslicah i. t. d. —Od zvunaj fantje malo streljajo, tudi kako lepo Božično zapojejo. Polegajo ljudje do maše ne. Maše o polnoči se vse veseli, toraj ljudje tudi do časa v cerkev gredo in pripravni prostorček poiščejo, da niso v prevelikem dre-nju. Le kak varh ostane doma. Otroci posebno na petje pazijo, da bi kako lepo pesem zapomnili za koledvo. Po sv. maši se zajterkva. potem gredo k počitku do zjutrajnih zornic. — Med prazniki hodijo na večer prijatli in znanci eden k driizemu na potice. — Dan nedolžnih otrok se pri nas „Pametva* imenuje. Treba je paziti ta dan na svoj herbet, ker se fantje radi eden dru-zega po heriitu bunkajo, izrekši besedo: .Pametva." Večkrat kteri kakšno prav gorko dobi, toraj strahljivi la dan radi herbet h kakemu zidu tišče.
— soll. Koledta.
Koledva je mcndc pri vsih slovanskih narodih v navadi. (Tud od laskih paslirčkov se pripoveduje , da v Adventu in pozimi, ko pasti nehajo, s svojimi pastirskimi pišalkarai v bližne mesta pridejo in po ulicah po dva al trije skup pred sledno hišo, na kteri je navadno podoba Maric namalana, gologlavi kako pobožno pesmico zaigrajo, polcin se ponižno pokloniš, in zopet do druge podobe naprej gredö. Imenujejo take pastirčike „pifari Nekateri jim dado zato kaki mali dar. To vtcgno tudi cnkolko podobo nase koledve imeti in je posneme vredno. ") Po Slovenskem v raznih krajih o raznih časih začnejo; pri nas k novemu letu na večer. Posamesni in več skupaj gredö otroci od 5 do Iß let stari, po vežah, in pred izbnimi vratmi zapojejo kako božično al novoletno pesem pobožnega zapopadka. Da je velikokrat tako pelje smešno poslušati, je gotovo, zakaj mali otroci so zadovoljni, da le kakega pol oddelka krožiti znajo. Včasih jih več skupaj poje in vsak drugač. Kdor drtizega ne zna, pa tc besede pove: Koledva, molodva, ano šnilo potic, Sežite na polico, po eno klobasico, Prerež'te jo na dvoje Dajte men' oboje. Nekateri bolj odrešeni pa prav dobro zapojejo. Daje se jim potem dar po za&lugi boljšega alj slabšega petja. Smešno je posebno slišati otroke, če so dar jim več skupaj da, med seboj raču-niti, kolko na vsacega pride. — Kdor kolednikov ne mara poslušati, jim na duri potolčc. To je znamnje, da naj se zgubijo. —
Ta večer in sv. trem kraljem na delopust se tudi o Zdrave Marii goreča sveča na mizo postavi, po sliranbah in vsih druzih poslopjih, kar jih k hiši sliši, se zopet z kadilom kadi in z blagoslovljeno vodo škropi, posledni večer se naredijo tudi na sledno
*) Ne bom pozDLil nekega rajnke*.! jutra, ko sini pred letiui prot [ločini in tiorici popotoval. Julerno sohlte jo lepo okolico prijetno ogrevalo, In pastlrilkl, ki eo litino na pašo gnali, ao tako prijetno oa svoje pUalkc Igrali, da je blo res veselje poslušati. Tud jugoslovanskega pastirja boJ težko najdel brez plJalke poleg svoje čede. Kako pa nail pastirji? k večemu spomlad na inajeno pisal ene dni frulijo, pa it redkoma.	Pia.
vrata, kakor na pecni pokrov trije križi v znamnjc sv. treh kraljev, na vreta občne slonice se pa zapišejo čerkc G. .M. H. in številke naslopljencga leta. Tud ta veter koledvajo enako novoletnemu večeru, le z to premembo, da se kaka pesem od sv. treh kraljev zapoje. Kako pa pri nas k novemu letu in sv. trem kraljem na večer „kralji" hodijo, od tega enkolko v priliodnem listu.
Olrot je voščilo.
(Ičeniku.)
Prisvetil lepi danek je,	Nebeški Oče naj vam da
Ki iskro hvale mi užgo;	Naj večjo srečo do verlia;
Voščila kratke radosti,	In jaz bom cvctke pridnosti
K' iz serca mladega puhti.	Na pot sijal vam sreč n ost i.
Milo ljub.
»
Človek in smeri.
Bilo jc drugi dan v novem letu, ko uČilel v šolo stopi in vidi dva učenca, koja se zvesto pogovarjala, da uČitela ne zapazila, rčitel toraj vpraša, česar se menila? Jože odgovori: rKrem-Ijavaod človeka in smerti in v mislih imava našo faro, karsovčerej gospod fajmošter po pridigi povedali. Fara šteje 3040 duš, naro-dilo se je 83 olrok, umerlo 53 ljudi." No, gmejtcii sem, da eno in drugo reč zapomnite! reče učitel. Sprožila sta važno reč; hočemo v tej zadevi se ozreti po vesolnem svetu."
Pravilno se ljudi vsako leto več rodi, kol vmerje; vendar ne v tej razmeri, kakor se je pripetila pretočeno leto v naši Šo-štajnski fari. Na 10 umerlih pride 1?—13 novorojenih: toraj so rod od leta do lela množi. Ce bi naopak jih več umerlo, ko rodilo, bi v nekih sto letih dežela za deželoj brez prebivavcov ostala. Naj se jih pa troje rodi in le eden umerje, tak bi v it*/4 lelih obljudcnjc pol višej naraslo. Kam bi ladaj v 1000 lelih s ljudmi? Za'o jo prislovica: „Ko bi ljudje ne merli in konjev ne derli, bi zdavno že svet podcrli."
Da se človeški rod preobilno nc množi, storijo kuge, vojske, lakota, bezzakonstvo in tudi velike, obljudeno mesla, v kojih vsaj toliko ljudi na lelo odmerje, kolikor se otrok rodi.