PLANINSKI VESTNIK
Puy Griorl
Foto; Mojca Furlan
Dvesto metrov nižje se je lesketalo drugo žrelo ognjenika, uokvirjeno v nevarno skalovje. Skoraj že v ravnini.
Le kdo bi pozabil francoske ravnine! Oranžnojantarjevi so odtenki nizkih stmiše na požetih poljih zrelega ječmena v zadnjem soncu in prvih okuša nji h večernega mraka.
Vulkan vrste »maar«. Brat skrivnostnega Maar Kedirja na Islandiji. V globokem kraterju plava temno jezerce. Izbruh ob razplinjenju, na stičišču magme in vrele vode, je v nastalo kaldero nagrmadil tekoče bogastvo. Gladina jezera je mirna, gladka kol olje. Bledomodre barve, preprežena s temnozeienlml progami, vzdihujoče mrmra ob zlizanih pečinah. S Puy de Montchala se grezijo sestoji hladne hoste, ozaljšani z vresjem, prekritim s pršečo roso zgodnjih juter v poletju. Sozvočje simfonije in poezije samotne narave.
PUY GRIOU
Cheylade. Ogoleli zidovi Apchonske razvaline so kot mrtvi stražar nad kostanjevih kroženj polno dolino. Spletene kite trdoživega rastlinstva razvajajo neurejene črede napol divjih koz, pisani metulji se igrajo v snopih poglavarja svetlobe.
Na od ljudi zapuščenih jezerih sva našla vodne lilije in lokvanje v gruči. Blizu mavrična kaskada kot ptica v letu seda na rečno samino. Prišla sva pod grebene Cantala. V tem pogorju nI več ponvastih kraterjev. Dogodki preteklosti so pisali drugačno pripoved. Plramidasti stožec Puy Griou je kralj v svoji družini. Kot bat ga je pritisk tave izklesal v skalno trdnjavo. Takoj mi je šinilo oko po obzorju. Grtoinastim tratam vulkanskih grebenov so preproge dežja podarile čisto, smaragdno lepoto.
Narava, zgodovina, literatura... in glasba. Preprosto neopazno, brez meja. se je vse zlilo v eno samo zgodbo.
In ko je mag čustev, veliki Misha Kate, igral Arenske-ga, so prastare platane v parku Castela des Ouldes vabeče šelestele v mehkobni francoski noči.
3600 kilometrov dolgo pot z avtom sva doživljala štirinajst dni. Hrano in prenočišče so nama nudili preprosti, poceni in čisti vaški hoteli. Francija nI sramežljiva nevesta. Rada se pokaže željnemu iskalcu lepote, ki zna drseti po robu med manj vidno in vidno dušo dežele.
Macesni nad Klemenčo jamo
VERA PIPAL
Vi, macesni, tihi, resni kot stražarji tu stojite, se nikogar ne bojite. Zime ne in ne viharja,
groma, strele -znanih pesmi, ki narava jih podarja. Na pomlad lepo zeleni, na jesen vsi pozlačeni, v snegu goli pod nebo svojo dvigate glavo.
Pod Strel ovce m ste rojeni, ste najlepši manekeni -goli, zlati In zeleni.
131