Ne pozabimo jih
Dne 18. aprila je minulo 28 let od takrat, ko se je v Kašeljskih hribih odigrala tragedija, v kateri so izgubili življenja štirje mladi borci.
V Mrzli dolini pod Debnim hribom si je skupina štirih mladih partizanov gradila zemljanko, da bi v njej prezimila.
Pred tem so se ti mladi borci bo-rili v raznih partizanskih enotah po Dolenjskem in drugod. Zaradi obo-lelosti in ker takrat v teh kiajih še ni bilo organiziranih partizanskili bol-nišnic, so bili zdaj poslani v Kašelj-ske hribe, da tam okrevajo, se od-počijejo in pozdravijo, ter se potem spet vključijo v borbene partizanske enote.
Zdaj so tu prebivali že nekaj časa. Z vaseraa Zg. Kašelj in Zalog so vzdrževali zvezo in od tam dobivali hrano in drug zanje potreben mate-rial.
Zaradi vedno večjcga pritiska okupatoijev in belogardistov so se iz bližnjih in daljnjili področij umak-nile manjše partizanske enote in odšle na Dolenjsko, kjcr so sevklju-čile v novoustanovljene brigadc in odrede. Kaj je bil vzrok, da nisg odšli iz tistega nevarnega področja tudi ti štiije borci, nihče ne ve in to je bilo zanje usodno.
Na tem nevainem in od sovraž-nika stokrat preiskanern gozdnem terenu v Kašcljskem hribu so ostali zdaj štirje borci: Egidij Sevei-Štcfan in Henrik Ocvirk z Vevč ter Ivko Bitenc in Viktor Močilnikar iz Zg. Kašlja. Ostali so na tcm terenu -morda iz btezskrbnosti, morda po svojivcjlji? Kdove?
Dejstvo je bilo, da so bili tu osam-ljeni, brez partizanske zveze in so se tako izpostavljali veliki nevarnosti, da jih sovražnik izsledi.
Ivan Cerar-Miklavž je med voj-no prevažal partizane prek Save
Ker so domači izdajalci stalno oprezali in vohunUi tod okrog, je bil nadaljnji obstoj teh štirih fantov več kotv nevarnosti.
Dne 18. aprila leta 1943 je že v jutranjih urah vodil plačani izdajalec belogaidiste in Italijane po skrivnih "poteh proti skrivališču partizanov. Pripeljal jih je prav v bližino njiho-vega skrivališča. Obkolili so jih in pozvali na predajo.
Partizani so iz obkoljene zemljan-ke odgovorili s streli in bombami.
Sprejeli so neenaki boj.
Srdito je pokalo in odmevi strelov so se slišali daleč naokrog .. .
Vaščani so slišali te stiele. Strmeli so tja v Kašeljski hiib in z grozo pričakovali najhujšega. Tam v gozdu pa so umirali njihovi štirje mladi va-ščani. ..
Fantje so se borili do zadnjega diha.
Zadnji naboj so prihranili zase in tako preprečili sovražniku, da bijih žive dobil v roke . ..
Ugasnila so štiri mlada življenja.
V Zg. Kašlju in na Vevčah pa so zajokali njihovi otroci, matere in svojci.
Po vojni so vaščani na tem kraju postavili spominsko obeležje, spo-min na žrtve in na podlo izdajstvo domačih izdajalcev.
Ob spominu na te žrtve se vaščani klanjamo: Slavajim!
LUDVIK KUKAVICA