januar 1995 št.6 cena 400 SIT VELIK DEL EVROPE UKREPA ZA ZAŠČITO svojih Naravnih LEPOT m f f PREDVIDEN JE ZAKON, KI UVAJA "KULTURNI TOLAR!', Z NJIM NAJ BI ZAŠČITILI KULTURNO DEDIŠČINO NA SLOVENSKEM... V TEM ZAKONU JE VSEBOVANA TUDI OBNOVA ŠTANJELA. | /! ' VZGOJA za varstvo "I OKOLJA SE PRIČNE ŽE VlZGODNJli MLADOSTI-PRI STARŠIH, UČITELJIH f IN V OKOLJU, SEKATfeRIM SE OTROK <:■ DRUŽI hMI/AHJI cm mejniki dzs MEJNIKI NA RAZVOJNI POTI ČLOVEŠTVA IN MEJNIKI V VAŠI KNJIŽNICI I c sijajnih bogato ilustriranih | I in dokumentarnih žepnih monografij | i področij delovanja, : 1 raziskovanja in ustvatjanja 1 73779/<2>,1995 \ KRAS 199502400 KRIŽARJI IN SVET VZHODA ISKANJE EGIPTA SIGMUND FREUD-TRAGIČNA OSEBA V DOBI ČAROVNICE - SATANOVE NEVESTE IZZIV TEČAJEV SLONI - STEBRI SVETA MOHAMED - ALAHOV PREROK MEJNIKI so zbirka za XXI. stoletje, ki si jo lahko privoščite že danes! Knjige so že naprodaj v knjigarnah - komplet stane 11.960 SIT, posamezni naslovi so po 1.780 SIT lahko pa jih tudi naročite po telefonu: 061/140-51-40 ali pisno na naslov: DZS Založništvo literature, Mestni trg 26,61000 Ljubljana. Jože Osterman: Sergij Pelhan v pogovoru z Ido Vodopivec: Mladen Berginc v pogovora z uredništvom: Marko Simič: Dr. France Habe: Lili Mahne - Samo Škrbec: Dr. Branka Berce-Bratko: Na naslovnici: Popljavljeno Planinsko polje s Planino in Ravbarjevim stolpom Miroslav Gombač: v ospredju. Foto: Matjaž Žnidaršič Dr. Andrej Kranjc: /MED GKSO Slavko Polak: Lili Mahne: Informativno revijo Kras izdaja podjetje Mediacarso, d.o.o., 61000 Ljubljana, Rimska 8; telefon +386-061/125-14-22 - Glavni urednik Lev Lisjak; odgovorna urednica Ida Vodopivec-Rebolj; oblikovanje Lev Lisjak -Naslov uredništva; Revija Kras, 66223 Komen, p.p. 17, telefon +386-067/78-434; naslov dopisništva: Revija Kras - Bortur, 6210 Sežana, Snebmičeva ul., telefon + 386067/72-476 - Maloprodajna cena 400 SIT, 4500 Lit, 3,00 $ - Žiro račun: 50100-603-43117 -Fotografije: fotoagencija Mediacarso -Dokumentacija: Agencija Kras - Tisk: Tiskarna Ljubljana - Po mnenju Urada vlade R Slovenije za informiranje št. 23/142-92 od 27.5.1993 sodi revija Kras med proizvode informativne narave, za katere se plačuje prometni davek od prometa proizvodov po 5-odstotni stopnji - Mednarodna standardna serijska številka ISSN 1318-3257. To izdajo revije Kras je sofinanciralo Ministrstvo za kulturo. Milka Petrič: Dušan Kramberger: Vojko Čeligoj: Marko Berce: Matjaž Pavlin: LjobaJenče: Peter Skoberne: Mag. Janja Kogovšek: IZ VSEBINE januar 1995 št. 6 SLOVENSKA NARAVNA DEDIŠČINA 3 V SVETOVNIH NARAVNIH VREDNOTAH PROMOCIJA, PREDSTAVITEV 4 JE NEKAKŠNA ČUDEŽNA IN OBETAVNA BESEDA SLOVENIJA JE PO POVRŠINI ZAVAROVANIH OBMOČIJ 10 NEKJE NA SREDINI EVROPSKE LESTVICE NOV INŠTRUMENT ZA VAROVANJE 14 KRAŠKIH OBMOČIJ V SLOVENIJI KORISTNE USMERITVE 18 KROG NOTRANJSKEGA PARKA 20 ČLOVEK IN KRAS 23 V OKVIRIH OKOLJU SPREJEMLJIVEM RAZVOJU RAZVOJ PODEŽELJA HHHBHHHHk 26 NAJBOLJ POZNANO 28 PRESIHAJOČE JEZERO NA SVETU PTIČJI RAJ ZA OPAZOVALCE IN POZNAVALCE 32 PESTRA PONUDBA PUSTOLOVSKIH POČITNIC 36 IN IZLETOV TURIZEM NA VASI 9HBBHHHHR 38 PONOS DOMAČINOV 39 UTRJUJE ODGOVORNOST ZA DEDIŠČINO PLANINSTVO JE ZAVEZANO SNEŽNIKU 44 LOV V NOTRANJSKEM PARKU. DA ALI NE? 45 CERKNIŠKI TABORNIKI 46 KAKO JE NASTALO CERKNIŠKO JEZERO 48 UVOD V ZAKON O REGIJSKEM PARKU 52 ŠKOCJANSKE JAME ZARAŠČANJE KRASA - DA ALI NE? 56 KAKO CESTNI PROMET OGROŽA 58 KRAS IN KRAŠKO VODO Spoštovani bralci! To izdajo revije Kras smo načrtovali skupaj z Ministrstvom za kulturo. Utemeljuje predloge zagovornikov zahteve, naj država čim prej zavaruje določena območja Slovenije zaradi tamkajšnje izjemne naravne in kulturne dediščine. Predstavlja zamisel o Kraškem regijskem parku, ki naj bi v nekaj letih nastal s povezavo in združitvijo Regijskega parka Škocjanske jame, za razglasitev katerega je v parlamentu že predlog ustreznega zakona, Krajinskega parka Lipica z okolico Divače, Regijskega parka Kraški rob in Štanjela z okolico kot kulturnega spomenika. In predstavlja zamisli sodelavcev cerkniškega podjetja Area o Notranjskem regijskem parku, ki zajema porečje Ljubljanice - slovenske kraške reke s sedmimi imeni. Seveda so to zamisli, načrti, a so strokovno podkrepljeni in imajo podporo ljudi, ki živijo na predvidenih zavarovanih območjih. Strokovnjaki so v svojih pogledih in utemeljitvah ob sodelovanju domačinov upoštevali takšno zavarovanje kraške naravne in kulturne dediščine, ki tam živečim ljudem ponuja nove, zanimive možnosti za zaposlitev in uveljavitev naravi prijaznih gospodarskih dejavnosti. Predlagatelji zamisli o obeh regijskih parkih in sploh o ukrepih države za zavarovanje naše naravne in kulturne dediščine pričakujejo, da jih bo slovenski parlament podprl. Verjamejo, da bo Slovenija, podobno kakor je to storila že večina najbogatejših evropskih držav, še pravočasno zavarovala vsaj najpomembnejše naravne in kulturne vrednote pred pustošenjem, uničevanjem, izginevanjem... Zahvaljujemo se vsem, ki so s svojimi pogledi, ugotovitvami in utemeljitvami pomagali pri nastanku te izdaje revije Kras! Uredništvo 061/125-14-22, 067/78-434 UVODNIK Slovenska naravna dediščina V SVETOVNIH NARAVNIH VREDNOTAH Morda mi bo kdo očital, da sem krivičen in pristranski, če mislim, da je organiziranost naravovarstvenih dejavnikov in s tem pa tudi organiziranost varstvenikov naravne dediščine v Sloveniji bistveno nižja od tistega, kar Že zdaj dopuščajo in pospešujejo najprej že dosežena raven stroke pa tudi obstoječa zakonodaja ter z njo dižava. In vendar je mogoče zelo jasno opaziti, da so strokovna znanja, način dela in pristopi k razreševanju obstoječih problemov na tem področju dokaj modemi, zagotovo primerljivi s podobnimi v zahodnoevropskih državah, medtem ko zlasti uspešnost in učinkovitost na teh osnovah sprejetih varstvenih ukrepov zaostajajo. Torej gre tudi na tem področju za bolezen, ki se ji reče družbena neučinkovitost, in ki jo težko premagujemo zlasti zato, ker se za vsako ceno držimo doseženega statusa quo. Varovanje naravne dediščine kot organizirana skrb države, torej njene zakonodajne in izvršilne oblasti, pravzaprav že dolgo ni več nova dejavnost. A vendar lahko v Sloveniji opazujemo praktično nespremenjen Položaj formalne zaščite že lepo število let. Ob kardinalnem zakonu, ki je za Slovence pomenil na tem področju prelom - ob razglasitvi Triglavskega narodnega parka v začetku osemdesetih let, se ni spremenilo skoraj nič; le redke občine so zmogle razglasiti nekaj manjših območij za zaščiteno naravno dediščino. In priznati je treba, da se je izoblikovala vsaj vizija, katera območja bodo v določenem obdobju morala dobiti status naravnega parka oziroma zaščitenega območja. Od tod naprej pa tečejo stvari prepočasi, saj študije, ki naj bi bile strokovne podlage za razglasitve, zelo zamujajo. Nevarnost počasnega dela m tem področju je poznana: skozi prodor svobodnih gospodarskih spodbud se na marsikaterem območju, predvidenem za posebno zaščito, pojavljajo interesi, ki so v ostrem nasprotju z varstvenimi interesi. Je nevarnost, da se l}°do naše vizije postopoma razstavile na nekakšne prafbktorje, kar bi utegnilo močno ogroziti celovitost slovenskih naravnih vrednot. Tak razvoj je v precejšnjem nasprotju s tisto dinamiko, ki jo moremo spremljati zlasti v razvitem svetu. Velik del Evrope, še zlasti tisti, s katerim se lahko primerjamo, živahno ukrepa za zaščito svojih naravnih lepot. Mislim na države tako imenovane višegrajske skupine, pa tudi na Skandinavce, ki jih je izkoriščanje naftnih bogastev v severnih morjih spravilo v upravičen obup. Pri nas je ogroženost narave res manjša, vendar je tudi "količina" naših naravnih vrednot precej skromnejša. Sprejetje strategije o varovanju narave je zato ena izmed tistih naših ključnih nalog, ki jo moramo čim prej opraviti. Dokument je pripravljen in po moji presoji tudi dokaj dober. In tudi realen je, tako v predlogih za ukrepanje, kakor tudi v finančnih ocenah tega ukrepanja! S sprejetjem dokumenta o strategiji varovanja narave prihaja v "zavest" slovenske države zelo jasen skupek nujnih nalog, ki sodijo med prednostna dejanja naše družbe za zaščito svoje identitete. Formalna razglasitev približno 24 % slovenskega ozemlja za območja, na katerih bodo veljali posebni zaščitni režimi za na-ravne vrednote, je namreč težka naloga. O njej se bo treba še veliko pogovarjati tudi s prebivalci zavarovanih območij, saj utegne razglasitev marsikoga med njimi gmotno prizadeti. Tuto morajo tem nalogam slediti še tiste naloge, katerih uresničitev bo prav tem prebivalcem dokazala, da je življenje na naravovarstveno zaščitenem območju pra\>zaprav posebna dragocenost. In na koncu še tole: v poskusni sezmm svetovne dediščine, Id jo vodi UNESCO, predlaga Slovenija vpis dveh tako imenovanih kulturnih pokrajin - Krasa in fužinskih planin. Po mnenju mednarodnih strokovnjakov so namreč prav kulturne krajine, torej sinteza naravnih in kulturnih vrednot, za Slovenijo tisto, kar je najbolj zanimivo tudi za ostali svet! In prav to nam mlaga nov pogled in spoštovanje dediščine, katere lastniki smo... Pogovor z ministrom za kulturo Sergijem Pelhanom PROMOCIJA, PREDSTAVITEV )E NEKAKŠNA ČUDEŽNA IN OBETAVNA BESEDA Pogovaijala seje Ida Vodopivec-Rebolj Gospod minister, dve leti oziroma polovica Vašega mandata je minilo od Vašega prihoda na ministrstvo za kulturo... Če bi Vas na hitro vprašala, ali so se Vaše predstave ob prevzemanju tega resorja v vladi ujemale s tem, kar ste minuli dve leti delali, kaj bi lahko rekli? "Po prevzemu dolžnosti ministra za kulturo so bila mnenja, kako voditi slovensko kulturno politiko, zelo različna. Moje predstave so pri tem izhajale iz prejšnjih izkušenj, ko sem vodil Kulturno skupnost Slovenije in v kateri so bili v ospredju program in razdeljevanje finančnih sredstev, hkrati pa tudi usklajevanje različnih interesov med kulturnimi delavci in javnostjo... V minulih dveh letih je bilo moje delo in delo ministrstva za kulturo predvsem pravno področje, kajti vsa zakonodaja Iz obdobja pred osamosvojitvijo Slovenije je bila zavržena, pa je bilo zato treba tudi za področje kulture pripraviti nove pravne osnove za vodenje kulturne politike". Pred nedavnim je bil sprejet splošni zakon o kulturi, ki predstavlja ogrodje njenega organiziranja in financiranja. Nastajal je dolgo in v času priprave spodbudil precej polemik. V čem je bilo bistvo takih dialogov in kdo je prodrl s svojimi pogledi? "S svojimi sodelavci sem si za prvo nalogo naložil pripravo že omenjene in na nove temelje postavljene pravne zakonodaje za področje kulture. To smo naredili in predložili parlamentu. Kakor veste, je slovenski parlament sprejel temeljni zakon, ki določa odnos države do kulture, česar prej nismo imeli. Dilem je bilo kar nekaj... Temeljna dilema je bila o tem, ali naj bo kulturnim delavcem - umetnikom res zagotovljena zaposlitev za nedoločen čas. Najprej smo namreč predlagali, naj bo ta oprta na ustrezno pogodbo za dobo mandata predstojnika kulturne ustanove, v kateri kulturni delavec dela. Pozneje pa se je izoblikovalo stališče, naj to velja le za kulturne ustvaijalce, ki šele vstopajo v delovno razmeije, medtem ko naj imajo že zaposleni kulturni delavci pridobljeno zaposlenost za nedoločen čas. Tudi o vplivu kulturnih delavcev na kulturno politiko je bilo veliko nasprotujočih si pogledov... Prejšnji model kulturne politike je temeljil na soupravljanju in samoupravljanju, v okviru katerega so kulturni delavci (so)obliko-vali kulturno politiko. Sedaj, ko o vsem odloča parlament in ko sta dobila vlada in ministrstvo za kulturo drugačno vlogo, smo se zgledovali po zapadnih izkušnjah. Tam minister za kulturo odloča, kdo vodi nacionalne kulturne ustanove, kakšen je poudarek na nacionalni kulturi, kdo financira ljubiteljsko kulturo, ipd. Mi sicer nismo bili za uveljavitev enakega modela, kakršen je v veljavi v zahodnoevropskih dežavah, saj smo zaradi nekaterih dobrih izkušenj iz samoupravne prakse v kulturno politiko vnesli več prvin, ki omogočajo soočanje države s kulturniki. Tako smo predlagali svet za kulturo pri vladi, ki naj predloge ministra za kulturo in kulturnega ministrstva, predno gredo v parlament, obravnava. Zlasti predloge za kulturno zakonodajo, za kulturno politiko itn... Predlagali smo tudi kulturniško zbornico, kar je sprožilo veliko razburjenje v društvih, ki so strokovno zadolžena za razvoj posameznih kulturnih dejavnosti. Njihovi predstavniki so zbornici nasprotovali, češ daje že uveljavljena praksa kar dobra... Potem so tu še skladi, kajti kulturna politika je oblikovana tako, da odločata, na primer, o kulturni dediščini kulturno ministrstvo in inšpekcija za varovanje naravne in kulturne dediščine. To pa ne velja za tako imenovano ustvaijalno kulturo! Kajti na tem področju naj se država ne vmešava, ampak naj samo določa sredstva in kontrolira uresničevanje sprejetih programov in njihovo kakovost... In tako na tem področju predvidevamo sklad za ljubiteljsko dejavnost, sklad za slovensko knjigo, sklad za filmsko dejavnost, ki je z zakonom že ustanovljen, pa tudi sklad za alternativno kulturo!" Varstvo naravne dediščine, pod katerim pojmujemo seveda tudi območje Krasa, se z novo organizacijo državne uprave seli v resor ministrstva za okolje in prostor. Kateri so poglaviti razlogi za to? Ali to ne bo ogrozilo varstva tega območja, ki je tudi v kulturnem smislu enkratno, zato pa tudi toliko bolj občutljivo? Ali namerava kulturni resor kar opustiti skrb za vso naravno dediščino? "Menim, da selitev pristojnosti ne bo ogrozila varstva narave. Lahko jo le poveča ob skrbi za celotno varstvo okolja. Kulturna naravna dediščina pa, seveda, ostaja skrb našega resorja... Pri tem mislim na tisto naravno dediščino, ki jo je izoblikoval človek skozi svojo zgodovino, kot so grajski parki ali znani Arboretum Voljčji Potok pri Domžalah". Gospod Pelhan, navsezadnje ste tudi Vi skorajda doma s Krasa... Kakšen je Vaš odnos do Krasa in kraške krajine? "Ta je nekoliko specifičen, ker se veliko vozim čez Kras in po Krasu. Tudi prenekateri vikend, če je le prost, na pomlad in na jesen se zadržujem tod, ker me privlačijo njegove znamenitosti in posebnosti. Od Lipice, Vilenice in Škocjanskih jam do Štanjela in Postojnske jame ter številnih drugih privlačnosti! Kras je zame poseben svet, ki po svoji specifiki na prvi pogled nekako kar ne sodi v Slovenijo, ga pa - hvala bogu - imamo. In skrbno ga moramo varovati ter ga, skupaj z Italijani, ustrezno zaščititi kot skupen naravovarstveni park, ki naj bi na obeh straneh meje zavaroval to krajino in pomagal, da bi jo tudi turistično bolje izrabljali. Ne samo za enodnevne obiske italijanskih gostov, ki k nam prihajajo na kosila in večeije v gostilne, pa tudi ne za naše obiske onkraj meje, kamor hodimo predvsem po cenejših nakupih! Turizem na Krasu je še povsem na začetku, zato je treba domisliti, kaj vse s Krasa lahko sodi v sodobno turistično ponudbo". Narejen je predlog, naj se Kras vpiše v poskusni seznam svetovne naravne in kulturne dediščine svetovne organizacije UNESCO. To bi bila velika stvar! Kaj pa moramo za to storiti v Sloveniji? "Najprej moramo zavarovati Kras kot krajinski park, zagotoviti pogoje in odškodnino ljudem, ki v njem prebivajo, ter več vlagati v ohranitev, predstavljanje in popularizacijo njegove dediščine!" Kras je poln kulturnih spomenikov, stavb, gradov. Deluje torej kot polnokrvna kulturna krajina. Kakšna bo politika vašega resorja do tega področja varstva krasa? "Predviden je posebni zakon, ki uvaja tako imenovani kulturni tolar, kakršnega imajo nekatera druga ministrstva. Z njim naj bi zaščitili najvrednejšo kulturno dediščino na Slovenskem - od Ptuja, Celja in Krasa do Pirana in od Novega mesta do Jesenic. V ta namen naj bi vsako leto izločali približno milijardo tolarjev... Tako naj bi imeli v začetku tretjega tisočletja ne le modeme avtoceste in močno vojsko, ampak naj bi imeli tudi tako krajino, ki nas bo privlačila, bogatila in v kateri se bomo radi zadrževali... V tem zakonu je vsebovana tudi obnovitev in prezentacija Štanjela!" Promocija, pravilneje prezentacija ali predstavitev je nekakšna čudežna in obetavna beseda, ki jo zadnje čase veliko izgovarjamo, manj pa pomembnega zanjo storimo... Vsekakor je prav Kras območje Slovenije, ki bi ga lahko res uspešno predstavljali in popularizirali. V čem so, po Vašem mnenju, stične točke med interesi različnih subjektov, da bi stvari potekale uspešnejše? "Mislim, da bi moralo na tem področju storiti največ ministrstvo za gospodarske dejavnosti, oziroma njegov oddelek za turizem, saj je treba z najrazličnejšimi informacijskimi zvrstmi v časnikih, revijah in v vseh drugih sodobnih medijih obveščati in obvestiti tujo javnost o vrednotah Krasa, kraške krajine, kulturnih spomenikov in ga poudaijati - na primer Lipico, čeprav je sicer dovolj poznana -v povezavi z raznimi dragimi dogodki. To bi prav gotovo pritegnilo njeno pozornost in povečalo zanimanje tujcev za obiskovanje Krasa... Skratka, nujno je treba narediti celovit projekt s turističnega in naravovarstvenega vidika, vanj pa vgraditi ustvaijalno kulturo. In tu vidim tudi vlogo našega, kulturnega ministrstva, da bi pripravljali na Krasu in blizu Krasa bolj pogosto pomembne kulturne dogodke, ki bi tujce zanesljivo pritegnili in zainteresirali tudi za Kras! "Mislim, da bi moralo na tem področju storiti največ ministrstvo m gospodarsko dejavnost, oziroma njegov oddelek za turizem, saj je treba z najrazličnejšimi informacijskimi zvrstmi v časnikih, revijah in v vseh drugih sodobnih medijih obveščati in obvestiti tujo javnost o vrednotah Krasa, kraške krajine, kulturnih spomenikov in ga poudarjati v povezavi z raznimi drugimi dogodki. To bi prav gotovo pritegnilo njeno pozornost in povečalo zanimanje tujcev za obiskovanje Krasa... Skratka, nujno je treba narediti celovit projekt s turističnega in naravovarstvenega vidika, vanj pa vgraditi ustvatjalno kulturo..." "Seveda pa gre pri takšnem razumevanju prezentacije in popularizacije za potrebo po usklajenem delovanju več ministrstev, če hočemo, da bo predstavljanje Slovenije na tujem zares uspešno in učinkovito. Ločeno, nepovezano delo na tem področju daje namreč pičle rezultate!" Kaj menite o precejšnjem pritisku Italijanov, ki bi radi vlagali v Kras; bodisi v njegove objekte, bodisi kako drugače? Ali je treba sprejeti take predloge brez pridržkov ali bo potrebna kakšna posebna strategija? Kaj menite, denimo, ob problemu Štanjela - ali sprejeti tuje investiranje ali pa še leta počakati, da bo kompleks urejen? "Kadar gre za zavarovana kulturna območja, za kulturne spomenike, med kakršne sodi tudi Štanjel v celoti in s svojimi posamičnimi hišami, teh po veljavni zakonodaji ni mogoče dajati tujcem v trajno last. Smiselno pa jim je omogočiti, da vanje vlagajo in da imajo od tega tudi določene bonitete, ki jim gredo in ki trajajo skupaj z lastnikom-domačinom določeno obdobje. Ne bi bilo prav, če bi tujcem omogočili pokupiti nepremičnine na občutljivem obmejnem območju nasploh; še zlasti ne kulturno dediščino, kajti zanjo moramo vsi skrbeti in jo tudi vsi varovati! Ne bi pa se smeli braniti ponujenih oblik pomoči, vendar bi pri tej morali za vsak primer dodobra preveriti, iz kakšnih virov se pomoč ponuja in v kolikšni meri je dobronamerna. Dobronamerno pomoč nudita, na primer, UNESCO in Svet Evrope, saj se zavzemata za hitrejše obnavljanje in ponovno oživitev kulturnih in naravnih spomenikov. Zato tako pomoč vsekakor kaže sprejeti ter hkrati zagotoviti tudi sredstva iz občin in države. Toda, vsak tak projekt z udeležbo sredstev iz tujine bi morali preveriti ministrstvo za kulturo, ministrstvo za gospodarske dejavnosti in občina, na območju katere se takšno naložbo načrtuje. In, če se povrnem k vprašanju o Štanjelu, naj dodam, da bo treba enkrat za vselej povedati, kdo je zanj odgovoren... Tujci nam ga prav gotovo ne bodo obnovili, če ne bomo sami postorili najpomembnejših stvari. To pa pomeni najprej urediti primarno infrastrukturo, kot so kanalizacija, vodovod, elektrika in ceste, kar mora storiti občina. Ta mora za to zagotoviti denar iz prispevkov, ki jih dobiva za te namene... Seveda pa jih kaže za te namene združevati in prednostno namenjati. In potem, skupaj z ministrstvom za kulturo, vlagati v obnovo objektov. Ministrstvo za kulturo namreč ni dolžno financirati obnovo, prenovo ali graditev komunalnih objektov!" ||||p| Panorama Štanjela -foto Aljoša Ali potrebuje Kras po Vašem mnenju na svojem območju še kakšno javno kulturno ustanovo? Če jo potrebuje, kakšna naj bi to bila? "Za raziskovanje krasa že imamo ustrezen inštitut v Postojni, ki deluje v okvirih Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Raziskuje predvsem kraško podzemlje in kraško krajino z vsemi njenimi posebnostmi. izdeluje najrazličnejše načrte za razvoj krasa ter o vsem tem obvešča javnost... V Sežani imamo kulturni center Srečka Kosovela, ki je prevelik za sedanje načrte, bi mu pa bilo treba zagotoviti z razvitjem pestrejše in bogatejše turistične ponudbe še nove, privlačne in iskane programe. Kakšnih novih ustanov pa si ni treba izmišljati. Treba je le tisto, kar že imamo, strniti in povezati za večjo učinkovitost!" Kaj sodite o reviji Kras in o njeni vlogi pri predstavljanju in populariziranju Krasa in kraških posebnosti doma ter na tujem? "Brez dvoma je koristna vsaka taka Predstavitev. To velja še zlasti za revijo Kras -seveda toliko bolj, ker razširja zanimanje za Kras in kraške posebnosti tudi med Slovence, ki živijo na tujem in ki so s krasom kakor koli povezani, in med ljudi širom po svetu, ki bi jim Kras utegnil biti zanimiv, privlačen ter zato postati njihov bodoči turistični cilj...! Za to si zasluži večjo finančno podporo občin, ki so na kraškem ozemlju in ki nanj mejijo, pa tudi večjo finančno pomoč države oziroma različnih ministrstev, saj načrtno obravnava poleg vprašanj o varovanju naravne in kul- turne dediščine tudi vprašanja o gospodarskem razvoju kraškega območja Slovenije ter vprašanja o turizmu na njem. In ker bo revija še naprej obravnavala našo kulturno dediščino, ki je ena izmed posebnosti našega krasa, jo bomo prav gotovo tudi v ministrstvu za kulturo finančno podpirali!" POSLANSKA POBUDA VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE Sobotna priloga časnika Delo je 16. aprila 1994 objavila na 35. strani pobudo poslanske skupine Zelenih - Ekološke socialne stranke in poslancev državnega zbora Republike Slovenije vladi, naj na novo opredeli kot naravne znamenitosti izjemnega pomena za državo več območij Slovenije. Ker se pobuda zavzema med drugim tudi za razglasitev Regijskega parka Škocjanske jame, Notranjskega regijskega parka in Regijskega parka Kraški rob, jo objavljamo v celoti IZJAVA ZA JAVNOST Poslanska skupina Zelenih - Ekološke socialne stranke/LDS in Ekološki forum Liberalne demokracije Slovenije ob poslanski pobudi za opredelitev varovalnih območij v srednjeročnem in dolgoročnem planu Republike Slovenije ugotavljata: 1. Slovenci se boino morali opredeliti, ali smo za zavarovanje svoje izjemne naravne dediščine. 2. Razprava o zavarovanjih naj po možnosti poteka umirjeno, strokovno utemeljeno, ob upoštevanju interesov domačinov na varovanih območjih in razvojnih interesov Slovenije. 3. Poleg nekaterih pomislekov in posameznih nasprotovanj je v zadnjem času tudi vse več podpore temu projektu: notranjske občine so sprejele program zavarovanja Notranjskega regijskega parka, kar lahko velja za vzor drugim področjem 4. Zavarovana območja, narodni in regijski parki ter naravne zfia-menitosti ne bodo cokla, ampak spodbuda za hitrejši gospodarski razvoj Slovenije. 5. V sosednjih in razvitih evropskih državah veljajo omejitve pri gospodarski in drugi rabi zavarovanih območij, ki ohranjajo ekološko vrednost narave in zelo pospešujejo turistični razvoj in narodni dohodek. 6. V Sloveniji je treba z državnim subvencioniranjem zavarovanih območij in prebivalcev na njih razumno uskladiti različne interese in omogočiti razvoj mehkega, ekološko sprejemljivega turizma, ki bo ustrezal kmetijskemu razvoju Slovenije v Evropski uniji. Vključitev Slovenije v Evropsko unijo je najbolj smiselna razvojna perspektiva naše države, ki pa bo prinesla omejitve v ekstenzivni kmetijski pridelavi, zato je mehki turizem na kmetijah z ustreznimi turističnimi objekti in zavarovanimi območji, narodnimi in krajinskimi parki glavna razvojna možnost v prihodnosti.. dr. Leo Šešerko Poslanska pobuda Poslanska skupina Zelenih - Ekološke socialne stranke in poslanci Državnega zbora Republike Slovenije dajemo pobudo vladi Republike Slovenije, naj nanovo opredeli v okviru Prostorskih sestavin dolgoročnega plana Republike Slovenije (1986-2000) in v ok\’iru Prostorskih sestavin srednjeročnega plana Republike Slovenije (1986-1990) kot naravne znamenitosti izjerruiega pomena za državo naslednja območja: 1. Narodni park Kočevje-Kolpa (razširitev in prekvalifikacija varstvene kategorije) 2. Notranjski regijski park (razširitev) 3. Kozjanski regijski park (razširitev in prekvalifikacija varstvene kategorije) 4. Regijski park Škocjanske jame 5. reko Sočo kot naravni spomenik, in 6. Regijski park Kraški rob. Navedena območja naravnih znamenitosti izjemnega pomena za državo naj se opredelijo v zasnovi varstva naravne dediščine v okviru prostorskih sestavin dolgoročnega in srednjeročnega plana Republike Slovenije hkrati s spremembo in dopolnitvijo teh dokumentov z zasnovo cestno-prometnih povezav. Utemeljitev V Republiki Sloveniji obsega naravovarstveno zavarovanje trenutno nekaj nad 7 odstotkov vsega državnega ozemlja. Tovrstne evropske težnje dosegajo 20 odstotkov, ponekoel pa še veliko več (npr. nemška dežela Hessen 48 odstotkov). Največ je zavarovanih majhnih območij ali lokalitet, predvsem kot krajinski parki, katerih razglasitev in varstvo je bilo brez izjeme odkazano občinam Na državni ravni sta bili doslej razglašeni le dve območji: Triglavski narodni park in Spominski park Trebče, la ne sodi v nobeno statusno kategorijo varstva in tudi ni v skladu z mednarodnimi normativi. Zakon o teh razglasitvah je sprejela republiška skupščina leta 1981. Obe območji predstavljata v navedenih 7 odstotkih nekaj več kot 5 odstotkov državnega ozemlja V Prostorskih sestavinah dolgoročnega plana Republike Slovenije za obdobje arja z naravno dediščino, pod okrilje ministrstva za okolje in prostor, si naravovarstveniki prizadevamo, zagotoviti najpomembnejšo pozicijo tudi pri odločanju. In odločno se zavzemamo za čimprejšnjo uvrstitev Strategije o varstvu narave v Sloveniji v parlamentarno razpravo in za sprejetje ustreznih zakonskih podlag. Četudi sredi poletja 1994 s predlogom, naj bi hkrati s spremembo republiškega plana zaradi gradnje avtocest v Sloveniji kot kompenzacijo za ta poseg razglasili nova zavarovana območja, nismo uspeli, sedaj kaže, da bomo v letu 1995 Skrb za pripravo predloga o Notranjskem regijskem parku je prevzel cerkniški zavod Area, ki ga je pred dvema letoma ministrstvo za znanost in tehnologijo registriralo kot raziskovalno podjetje. Kako daleč je zamisel o parku? "Tudi za Notranjski regijski park je treba povedati, da je stroka o njem svoje rekla... Imamo strokovne podlage zanj z vsemi potrebnimi podatki, ugotovitvami, predlogi in utemeljitvami. Svoje delo, predvsem na razvojnih vprašanjih in na promociji parka, so skrbno in temeljito opravili sodelavci cerkniškega podjetja Area. Manjka pa mm sedaj tista nadgradnja, po kateri pridemo od strokovnih podlag do ustreznega pravnega akta, ki je nujen za oblikovanje predloga vladi in potem predloga parlamentu v obravnavo in sprejetje.. Mislim m zakon, ki razglasi neko območje države za zavarovano. Problem pri vsem tem je, da za to zadnjo fazo priprave takega akta in izpeljave vseh potrebnih vzporednih postopkov nimamo ustreznih kadrov. Nekaj primernih ljudi je sicer v podjetju Area, vendar ne za vse strokovne profile. Zato zahtevamo z novo organizacijo varstva narave v okviru Ministrska za okolje in prostor tudi potrebne kadre, predvsem za to področje usposobljene pravnike. Imamo pa pri tem kar nekaj težav, kajti dižava pod pritiski od vsepovsod omejuje širjenje administracije. A moramo se vprašati, kaj sploh smo! Država je vendarle podjetje, ki mora uspešno poslovati, saj je od tega odvisen ves narod. Potrebuje strokovnjake, usposobljene ljudi. Tudi za vodenje in upravljanje zavarovanih območij, Id so namenjena nam, kakor so tudi namenjena generacijam, ki prihajajo. In to takoj, saj gre za prelomne zadeve. Naravne vrednote, ki jih je treba zavarovati, takorekoč vsak dan izginevajo izpred oči. Če ne bomo ukrepali hitro in odločno, bo škoda nepopravljiva". Komu je oziroma bo poverjena skrb za pripravo predloga o Kraškem regijskem parku, ki ima marsikaj skupnega s predlogom zakona o Regijskem parku Škocjanske jame od 17. julija letos in ki ga je predložilo v parlamentarno razpravo ministrstvo za kulturo, v marsičem pa se sklada po svojem teritoriju s predlogi že omenjenih poslancev? "Povsem enako velja tudi za ekipo, ki bo prevzela upravljanje regijskega parka Škocjanske jame... Prav gotovo je najprimernejše, da prevzamejo to delo ljudje, ki so usposobljeni za to in ki izhajajo iz domačega kraškega prostora. Seveda, pod pogoji, ki jih določi država, in po njenih pooblastilih. Predlog zakona o Regijskem parku Škocjanske jame bo po 20. januarju obravnaval slovenski parlament kot prvo branje... V decembru 1994 je njegovo besedilo obravnaval odbor državnega zbora za infrastrukturo in okolje, ki je bil soglasen, naj se drugo in tretje branje zakonskega besedila združita... Če se bo vse odvijalo v dosedanjem duhu in če v parlamentarni razpravi ne bo večjih problemov, bi bil lahko zakon sprejet v februarju ali najpozneje v marcu 1995. To pa pomeni takojšen začetek obsežnih aktivnosti ter skrbi, kot so ustanovitev zavoda za upra\’ljanje parka in postavitev ekipe, ki bo sposobna uresničiti njegovo vsebino. Pot do Kraškega regijskega parka pa bo dolga in preteklo bo še nekaj let, predno bo zamisel o njem dokončno uresničena. Kraški regijski park bo veliko bolj obsežen od parka Škocjanske jame, kar je vsebinska razlika. Sedaj pa je formalno pomembno, da so Škocjanske jame kot pojem z zavarovanim območjem vred že vpisane v UNESCO-v seznam svetovne dediščine. Vedeti je namreč treba, da park Škocjanske jame še ne bo tudi Kraški regijski park; z njegovo razglasitvijo bodo tudi Škocjanske jame postale njegov sestavni del! Zato poskušamo zamišljeni Kraški regijski park ustvarjati postopno - z Regijskim parkom Škocjanske m zgornjem delu območja načrtovanega parka, s Krajinskim lipiškim parkom in okolico Divače, za katerega sedaj država pospešeno ureja poseben položaj državnega pomena zaradi tamkajšnje kobilarne, in s predvidenim Krajinskim parkom Kraški rob, v katerega je bilo že tudi usmerjeno kar nekaj denarja. Iz teh treh zametkov in s pridružitvijo kulturnega spomenika, kakršen je Štanjel z. okolico, naj bi nastal Kraški regijski park. Ne takoj, toda v petih, sedmih ali osmih letih pa prav gotovo! V takem regijskem parku dobivajo Škocjanske jame poseben položaj kot zavarovano območje in še kaj, kar je treba glede na njihov status v seznamu UNESCO-ve svetovne dediščine še domisliti. Tako naj bi bil načrtovani Kraški regijski park nekako mozaično sestavljen iz: Škocjanskih jam s svojimi podzemeljskimi posebnostmi in reko Reko, krajinskega Lipiškega parka s kobilarno in tradicijo vzreje lipicancev, krajinskega parka Kraški rob s posebnostmi njegove prelomnice in območja Štanjela z vso njegovo kulturne) dediščino!" rektno izpolniti. Glede Škocjanskih jam to pomeni, da je treba zagotoviti državno odgovornost za to območje, zagotoviti toliko denarja, da je zavarovano območje deležno varstvene politike, podpore domačinov na območju parka, kajti brez njih bi bil park tako-rekoč mrtev. Toda, ne podpirati tako, da bi iz njih naredili nekakšne prebivalce v rezervatu, ki jim država omogoča preživetje z nakaznicami. Sistem varstva narave je treba v parku postaviti tako, da imajo tudi domačini kaj od tega; tako, da ustvarjalno izkoristijo status tako zavarovanega območja. Bi za konec pogovora lahko še označili pomen revije Kras v prizadevanjih za ohranjanje in zavarovanje slovenske naravne in kulturne dediščine! "Z vsem spoštovanjem pozdravljam trud uredništva revije Kras, saj so njeni cilji povsem skladni z našimi cilji. Tudi v reviji je v ospredju njenega pisanja misel, kako je kras edinstveni prostor v Evropi in specifičen z vsem svojim naravnim in kulturnim bogastvom. Zato se v bistvu vi in vaša re\’ija Kras ter mi, naravovarstveniki, povezujemo v Kaj pa organizacija? "V resorju za varovanje narave Ministrstva za okolje in prostor je predviden po novi organizacijski in funkcionalni shemi poseben oddelek za varovanje narave, poleg njega pa je predvidena še direkcija za zavarovana območja. Ta bo skrbela za koordinacijo dela organizacij, ki bodo upravljale naravne parke, predvsem pa strokovno, programsko in finančno skrbela, da bodo vsa zavarovana območja v državi pravilno funkcionirala. Po naši precej grobi in širokopotezni oceni bi nas vsa predvidena zavarovana območja že omenjenih parkov s skupno nekaj več kot 20 odstotki površine vse Slovenije stala letno - skupaj z odškodninami in nadomestili prebivalcem za ohranitev tradicionalne kmetijske pridelave - eno milijardo SIT, kar pri letošnjem proračunu Republike Slovenije predstavlja komaj četrtinko odstotka (0,245 %). In pri tem je treba dodati še to, da na zavarovanih območjih zaradi varstvenega režima ne bi smel biti gmotno prizadet niti en domačin! Spodbudno pri tem je tudi to, da je Že izoblikovan predlog za uvedbo tako imenovanega kulturnega tolarja!" Ob notifikaciji nasledstva UNESCO-vih konvencij se je Slovenija zavezala, da jih bo uresničila in tako zagotovila varovanje območja Škocjanskih jam z okolico v skladu z mednarodnimi zahtevami in standardi, ki veljajo za svetovno dediščino. Kakšne so te UNESCO-ve zahteve in na kaj se nanašajo? "Notifikacija je formalna obveznost države, ki jo utonimo izpolniti. Tu se nimamo kaj sprenevedati! Notifikacija UNESCO-ve konvencije je za Slovenijo obveznost, ki jo moramo ko- MINISTRSTVO ZA KULTURO UPRAVA ZA KULTURNO DEDIŠČINO LEGENDA: VN=varstvo narave DIR.=direkcija NS = naravni spomenik NR = naravni rezervat TNP=Triglavski narodni park N. PAR K = naravni park R. PAR K = regijski park KR. PARK=krajinski park 'V | ^javna pooblastila DRŽAVNI ZA VARSTVO OKOLJA JZ ZVNKD CE JZ ZVNKD GO JZ ZVNKD KR JZ ZVNKD LJ JZ ZVNKD MB JZ ZVNKD NM JZ ZVNKD Pl MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR N N 53 N N 5|: N UPRAVA A VARSTVO NARAVE wodd./ enota. | INŠPEKCIJA | A © JAVNI ZAVOD TNP N JZ ŠKOCJANSKE JAM Fr JZ KOČEVSKI PARK A JZ NOTRNJSKI R. PARK A JZ POHORSKI N. PARK N JZ KAMN.-SAV. N PARK JZ KRAŠKI KR. PARK V primeru Škocjanskih jam bi morali vsekakor takoj ostraniti tisti železni tujek - dvigalo za prevoz obiskovalcev iz kanjona, ker jih prikrajša za enega izmed najlepših pogledov... Namesto tega bi morala pot obiskovalce po ogledu Škocjanskih jam pripeljati v vas Matavun, kjer bi jim lahko domačini ponudili marsikaj iz stoje značilne dejavnosti - od gostinskih storitev do izdelkov narodopisne vrednosti ipd.! To je eden izmed sodobnih varstvenih režimov, ki je tudi ekonomsko zanimiv, privlačen in brez dvoma sprejemljiv za domačine! Zato zelo podpiramo pobudo domačinov Matavuna za ustanovitev turističnega društva. Naj imajo pobudo! In, če se bomo skladali še pri konceptu, kaj je primemo razvijati kot storitvene dejavnosti, je celotna zamisel o Regijskem parku Škocjanske jame kot enem izmed zametkov načrtovanega Kraškega regijskega parka zanesljivo pravilno zastavljena, ker bo tudi domačinom v korist". skupno navezo, ki utira isto smer - pomagati pri oblikovanju ustreznega odnosa domačinov ter širše javnosti do krasa ter s tem odnosom pomagati k njegovi razglasit\’i za zavarovano območje, ki je pomembno za ves slovenski narod, za vso Evropo, pa mu zato pripada tudi ustrezen položaj v naravovarstvenem, kulturnem in gospodarskem smislu. Iz prispevkov, ki jih objavljate v reviji, se povsem jasno vidi njena usmerjenost... Vsi so naravnani v varovanje naravne in kul- A turne dediščine, in to na ljudem - domačinom ^ sprejemljiv, koristen, nikakor ne omejevalen 4 način... Všeč mi je, ker ljudi ne posiljujete z vrednotami, ki niso njihove. V veliko objav- ljenih prispevkih sem razpoznal, kako bralcem IZ pomagate ponovno odkrivati njihove lastne, 9 malo že pozabljene ali prezrte vrednote, jih ft nanovo postavljati v prostor in čas, ter jih f*i nevsiljivo usposabljati, da bodo kljubovali vsi- * Ijevanju tujih vrednot. To pa je v bistvu neprecenljiv prispevek k luščenju in utrjevanju pra\’e, kraške identitete!" REGIJSKI PARKI gl! NOV INŠTRUMENT ZA VAROVANJE KRAŠKIH OBMOČIJ Prof. Marko Simič dipl. geograf- samostojni strokovni sodelavec za varstvo nežive naravne dediščine na Upravi R Slovenije za varstvo narave v ministrstvu za okolje in prostor aravni parki so večja zavarovana območja razmeroma ohranjene narave in (ali) značilne kulturne krajine. V zadnjem stoletju jih ustanavaljajo povsod po svetu, da bi pred nepremišljenim razvojem dolgoročno ohranili značilnosti nežive narave, rastlinske in živalske vrste v njihovem naravnem okolju, kakor tudi pestrost človekove kulturne tradicije, vko-reninjene na teh območjih. Zakon o naravni in kulturni dediščini, po katerem smo pri nas ustanavljali naravne parke, je močno zastarel. Poleg temeljnih varstvenih skupin (naravnih spomenikov, naravnih rezervatov in spomenikov oblikovane narave) ter zavarovanih rastlinskih in živalskih vrst je predvidel tudi možnost povezovanja blizu ležečih ali funkcionalno povezanih naravnih znamenitosti iz temeljnih varstvenih skupin v funkcionalno zaokrožena območja - naravne parke. V naravne parke so lahko vključeni tudi deli nerazglašene naravne dediščine, pa tudi kulturni spomeniki in deli nerazglašene kulturne dediščine. Zakon je je uvedel naslednje zbirne varstvene skupine - naravne parke: * narodni parki, * regijski parki, * krajinski parki. Krajinski parki so najbolj rahlo zavarovana in najmanj omejujoča varstvena skupina. Njihov pomen je večinoma lokalen, zato jih v tem prispevku ne obravnavam. Narodni parki V širši javnosti je najbolj poznan pojem narodni park, ki se ga pogosto napačno uporablja za vse vrste naravnih parkov. Narodni park je večje, naravno zaokroženo, pretežno prvobitno območje z ekosistemi in naravnimi znamenitostmi velikega ali izjemnega pomena. Namenjen je predvsem ohranitvi in proučevanju naravnih ekosistemov. Zaradi zahteve, da morajo biti v narodnem parku pretežno prvobitna območja, je malo verjetno, da bomo poleg že ustanovljenega Triglavskega narodnega parka v Sloveniji razglasili še kakšen narodni park. Poleg Triglavskega narodnega parka je bilo v Sloveniji do sedaj razglašenih še 34 krajinskih parkov. Skupna površina zavarovanih naravnih parkov je kakšnih 8 % ozemlja Slovenije, kar je precej manj kot v večini evropskih držav. Regijski parki Varstvena kategorija regijskega parka je bila v našo zakonodajo vključena leta 1981, in to po uspešnih zgledih iz tujine. Regijski park je zaokroženo območje prvobitne in kultivirane narave, ki povezuje v celoto značilno pokrajino in naravne znamenitosti. Med regijske parke uvrščamo naravna območja, ki imajo v naravovarstvenem pogledu več kot krajevni pomen, vendar ne izpolnjujejo pogojev za narodni park. Regijski parki imajo podobno varstveno namembnost kot narodni parki: rekreacijsko, znanstvenoraziskovalno, biotopsko, rezervatno, spomeniško (pričevalno) in izobraževalno. Čeprav je regijski park idealna rešitev za številna naravovarstveno zanimiva območja Slovenije, ta varstvena kategorija pri nas na žalost še ni bila uporabljena. Se posebej je regijski park primerna kategorijo za varovanje kraških območij, na katerih je prvobitne narave razmeroma malo, večino prostora pa je izoblikovalo sožitje človeka z naravo. V naravovarstvenem interesu je ohranjati to sožitje, torej usmeijati razvoj tako, da ljudje v zavarovanem območju vzdržujejo podobo kulturne krajine, obenem pa zaživijo s svojim parkom. Z regijskimi parki želimo doseči predvsem naslednje osnovne in drugotne cilje: Osnovni cilji varstva so: * ohraniti naravne znamenitosti na območju regijskega parka (vodotoki, soteske, slapovi, jame, brezna, udornice, ponori, izviri...); * ohraniti biološko pestrost območja, predvsem endemične podzemeljske živali, populacije na meji razširjenosti, populacije ogroženih vrst, itn.; * ohraniti povezovalno funkcijo območja z drugimi življenjskimi prostori (selitve, občasno zadrževanje); * ohraniti vse ekosisteme in habitatne tipe območja ter zagotoviti njihov naravni razvoj; * ohraniti naravne procese na območju; * ohranjati logiko razvoja kulturne krajine, s tem pa obdržati identiteto prostora; * ohranjati materialno in nematerialno kulturno dediščino (izkušnje, posebno znanje, šege in navade, narečja); * zagotoviti možnosti za življenje domačinov. EU .-5 Drugotni (sekundami) cilji so za regijski park tudi izjemno pomembni, vendar se jih sme razviti le toliko, da ne ogrozijo osnovnih ciljev: * predstavljati in približati vrednote regijskega parka obiskovalcem; * razvijati okolju prijazen turizem in rekreacijo; * širiti zavest o vrednotah naravne in kulturne dediščine. Za obstoj regijskega parka je ključnega pomena vzdrževanje kulturne krajine, ki pa ni možno brez domačinov. Zato je za razliko od narodnega parka, v katerem želimo vsaj v osrednjem območju čim bolj omejiti človekov vpliv, v regijskem parku nujno zagotoviti možnosti za življenje domačinov. Regijski parki tako niso "indijanski rezervati", kakor nam to pogosto očitajo, temveč so območja, v katerih iz varstvenih razlogov razvoj omogočamo in pospešujemo, le da ga hkrati usmerjamo v naravi prijazne oblike. Kmetijstvo je poleg gozdarstva tista primerna raba prostora na območjih predlaganih parkov, ki mu daje prostorske in vidne značilnosti. Tradicionalna kmetijska krajina je ekološko bogata (pestrost vrst in biotopov) in stabilna ter prostorsko in vizualno pestra, zato je tudi z naravovarstvenega vidika sprejemljiva, ponekod pa tudi nujna. Zaželeno stanje v kmetijstvu je torej takšen način obdelovanja in rabe kmetijskih zemljišč, ki ob tradicionalni kmetijski proizvodnji ohranja tudi vizualno in prostorsko pestrost ter pestrost kultur. Želimo ohraniti pestro strukturo vseh tipov kmetijskih zemljišč (od intenzivnih do ekstenzivnih in opuščenih) z obmejki, drevesnimi in grmovnimi živicami, s posameznim drevjem in skupinami drevja, z izviri in vodotoki ter reliefnimi posebnostmi, in ohraniti želimo obstoječo, pretežno ekstenzivno rabo kmetijskih zemljišč (pašniki, neg-nojeni travniki, močvirni travniki, košenice). Seveda pa je treba območje parkov conirati in za pretežno naravna območja določiti precej bolj stroge varstvene režime. Še nekaj o imenih parkov! Naravovarstveniki redno uporabljamo v imenu parka tudi varstveno skupino (narodni, krajinski, regijski). Vendar to pri razglašenem parku ni nujno. Za naš delovni naziv Notranjski regijski park se je, na primer, uveljavilko ime Notranjski park... Treba pa se je izogibati pojmu narodni park, ki naj bi ga uporabljali samo za "prave" narodne parke. m Kaj pa problemi pri razglašanju regijskih parkov? Prav pri usmerjanju razvoja trčimo ob ključni problem razglašanja novih naravnih parkov v Sloveniji. Zakon je namreč postavil samo definicijo idealne varstvene kategorije, ni pa dal inštrumentov za doseganje varstvenih ciljev. Predvsem manjkajo inštmmenti za usmeijanje razvoja teh območij, za subvencioniranje ali podpiranje tistih dejavnosti (predvsem tradicionalnega kmetijstva in sonaravnega gozdarstva ter naravi prijaznega turizma), ki bi jih v predvidenih parkih radi spodbujali. Tudi novi zakon o varstvu okolja ni odgovoril na vsa vprašanja, ki se zastavljajo pri nastajanju regijskega parka. Naravovarstveniki doživljamo na videz paradoksalne očitke, češ da zaviramo razglašanje parkov, saj ne pristajamo na politične pritiske, da bi kar "z dekretom" ustanovili vrsto regijskih parkov. Taka rešitev je sicer možna, vendar s stališča varstva narave ni najbolj modra. Iluzorno ali varljivo je v demokratični državi brez soglasja glavnih uporabnikov prostora z zakonom vsiljevati pravila obnašanja na tako velikih (predlagani Notranjski regijski park meri kar 767 kvadratnih kilometrov), deloma poseljenih območjih. Tako ustanovljeni parki bi ostali samo na papitju, v proštom pa bi se vsi škodljivi procesi nadaljevali. Tako, kot v primem Triglavskega parka bi bila javnost zavedena; bila bi namreč prepričana, da je vse v naj lepšem redu, saj imamo vendar park in upravo, ki obvladuje probleme. Zato smo se odločili za drugo, daljšo in težjo pot; prizadevamo si v nastajajoči zakon o varstvu narave vgraditi ustrezne mehanizme, ki bodo omogočali uresničevanje varstvenih ciljev v regijskih parkih. Seveda pa do sprejetja zakona ne smemo stati križem rok, saj je zavarovanje območja dolg proces in akt o zavarovanju je njegovo zadnje dejanje. Za večino predlaganih parkov je bila do sedaj narejena prva faza: naravovarstveno ovrednotenje, določitev mej in postavitev okvirnih varstvenih režimov, oziroma omejitev in usmeritev za dejavnosti v proštom. Ponekod je steklo tudi delo z domačini, da bi zamisel o parku sprejeli za svojo in pri nastanku parka sodelovali. Pri vseh predlogih, razen za Ragijski park Pohoije, pa manjka naslednja, odločilna faza, to je soočenje naravovarstvenih omejitev in usmeritev z interesi uporabnikov prostora in reševanje ugotovljenih konfliktov. Večino konfliktov je treba razrešiti, predno gre predlog za razglasitev v parlament, saj je sicer verjetnost, da bomo s predlogov uspeli, zelo majhna Prav predlog za zavarovanje Notranjskega regijskega parka je leta 1987 propadel zaradi tega ker ni odgovoril na vprašanje, kaj pomeni razglasitev parka za kmetijstvo in gozdarstvo. Vzporedno z razreševanjem konfliktov mora nastajati tudi zasnova upravljalskega načrta (managament plan), ki ga potrebujemo takoj po razglasitvi. Regijski parki v pripravi Naravovarstveniki načrtujemo, da bomo v Sloveniji predvsem z regijskimi parki postopoma zavarovali preostala naravo- varstveno zanimiva območja in dosegli evropsko povprečje - 20 % zavarovanega ozemlja. Sedaj pripravljamo razglasitev šestih regijskih parkov. To so: 1. Notranjski regijski park 2. Kraški regijski park s Škocjanskimi jamami 3. Regijski park Kočevje-Kolpa 4. Karavanško-Kamniško-Savinjski regijski park 5. Regijski park Pohoije 6. Kozjanski park (Sedaj spominski park Trebče) S stališča varovanja krasa sta pomembna predvsem prva dva, precej krasa pa je tudi v Karavanško-Kamniško-Savinjskem regijskem parku in v Regijskem parku Kočevje-Kolpa. Prva dva regijska parka sta pravzaprav uresničitev prvega predloga za zavarovanje kraških (po svojem bistvu regijskih) parkov, ki gaje leta 1967 objavil Rok Golob*. Predlagal je razglasitev dveh kraških parkov: Vzhodnega, ki naj bi obsegal Planinsko polje, Postojno in Cerkniško jezero (Sedaj Notranjski regijski park), ter Zahodnega, ki naj bi obsegal okolico Divače z Vremščico in z južnim delom sežanske okolice ter segal na jugu do sv. Petra pri Kozini in do Socerba (Kraški regijski park). Sklepna misel Za konec naj pojasnim, zakaj je bil predložen v parlamentarno proceduro najprej zakon o regijskem parku Škocjanske jame, ki sploh ni na seznamu predlaganih regijskih parkov! Zaradi zahtev UNESCO**, da morajo biti objekti, uvrščeni na seznam svetovne dediščine, zavarovani na državni ravni in da mora država skrbeti tudi za njihovo upravljanje. Pa tudi zaradi velikih problemov pri lastninjenju dosedanjega upravljal-ca Škocjanskih jam, to je podjetja HTG -Hoteli, turizem in gostinstvo - Sežana, je bilo treba takoj pripraviti zavarovanje na državni ravni. Ker tako za pripravo razglasitve Kraškega regijskega parka ni bilo časa, smo se odločili v prvi fazi zavarovati le območje nad Škocjanskimi jamami in v njihovi neposredni okolici. Ker se v krajini in vaseh na območju, predlaganem za zavarovanje, značilno prepletata narava in kulturna dediščina, smo se kljub sorazmerni majhnosti območja (413 hektarov) odločili za kategorijo regijskega parka. *) Golob Rok, 1966: Predlog za zavarovanje slovenskega krasa; Varstvo narave, 5:29-38, Ljubljana **) United Nadons Aducationaj Scientific and Cultural Organizadon - Organizacija Združenih narodov za vzgojo, znanost in kulturo KRAŠKI PARKI Nekaj misli o slovenskih kraških parkih Koristne Usmeritve Dr. France Habe doktor geografskih umnosti - predsednik komisije za zaščito krasa in turistične jame pri Mednarodni speleobški uniji rostor med Ljubljanskim barjem in Tržaškim zalivom je v vsej svoji zgodovini predstavljal svet, čez katerega so prehajala ljudstva v težnji, da bi dosegla najsevernejšo morsko pot, ki se s Tržaškim zalivom zajeda v slovenski kraški prostor in tvori prehod v Furlansko nižino in Benečijo. Ta prostor je tudi stičišče prirodnih enot, saj se tukaj stikajo kar štiri take enote - Kras, alpski svet, Panonsko nižavje in obmorski svet. In hkrati je ta svet tudi stičišče treh kulturnih skupnosti -germanske, romanske in slovanske, ki je vseskozi dajalo svojevrsten pečat kulturnim odnosom.Vedno večja urbanizacija in pospešena industrializacija, združeni s težnjo po zgraditvi prometnih poti k morju, pa so s čedalje močnejšim turističnim dotokom povzročale tudi škodljive posege v svojstveni kraški svet. Zamisli o mednarodnem kraškem parku Zaradi vedno večjega onesnaževanja okolja se je evropska javnost zganila in se v zaščito narave združila v organizacijo Svetovni sklad za naravo (World Wide Fund for the Nature - WWF). Tako je ob vedno večjem škodljivem poseganju v prostor deželna vlada Furlanije in Benečije na ozemlju teh dežel ob sodelovanju svojih naravovarstvenih organizacij postavila štirinajst regijskih parkov. Že leta 1988 je izdala zanimivo publikacijo "La Natura protetta - i parchi e gli ambienti di tutela ambientale nella Regione Friuli-Venezia Giulia" (Trieste, 1988), v kateri so objavljeni zemljevidi parkov, njihove bistvene značilnosti in velikosti. V zvezi s tem moram omeniti za Tržaški Kras postavljen “Parco del Carso" vzdolž meje med Italijo in Slovenijo, ki s površino zaščitenih objektov 15.547 hektarov sega od spodnje Soče do Debelega rtiča. Tržaška sekcija WWFje poudarjala, da je spričo izredne kraške posebnosti in prometne lege prav Tržaški kraški park potreben izrednega študija, sočasno pa tudi sprejetja v rimskem parlamentu zaradi svoje geopolitične lege. Le temeljito raziskane značilnosti tega krasa bi bile lahko zadostno jamstvo pred njegovim uničevanjem. Zato je Sekcija jeseni 1990 pripravila okroglo mizo, ki so se je udeležili tudi strokovnjaki ministrstva R Slovenije za okolje in prostor, predstavnik mednarodne komisije za vastvo krasa iz Postojne in zastopnik Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine - Gorica iz Nove Gorice. Udeleženci so poudarili, da so parki ta čas najučinkovitejši odgovor na uničevanje narave, obenem pa lahko postanejo vzvod za gospodarski razvoj, ki je uskladljiv z varovanjem kraške narave. Na pobudo evropske naravovarstvene organizacije Ecological Brickes for our common Hous of Europe (Ekološki zidaki za našo skupno evropsko hišo) se je tudi Mednarodna speleološka unija zavzela za zaščito slovenskega krasa in predlagala ustanovitev mednarodnega kraškega parka na prostoru Tržaškega Krasa in Sežansko-divaškega Krasa. Za tako obliko parka se je zavzela tudi mednarodna komisija za zaščito krasa in turistične jame, ki jo je Mednarodna speleološka unija zaupala Sloveniji. Kot predstavnik te komisije sem se sestal z dr. Fabijem Percom iz kraškega Zgonika na Tržaškem, kateremu je tržaška sekcija WWF zaupala skrb za Tržaški kraški park in hkrati za povezavo s Slovenijo zaradi ustanovitve skupnega mednarodnega kraškega parka. Po pogovoru z njim in po sestanku s predstavniki WWF iz Rima, ki je bil v gradu Miramare, so nastale izhodiščne zamisli in usmeritve za ureditev bodočega mednarodnega kraškega parka na ozemljih Italije in Slovenije. Žal do kakršnih koli uresničitev teh zamisli in usmeritev zaradi političnih zapletov med obema državama še ni prišlo, so pa takšne, da jih lahko uporabimo tudi kot usmeritve pri ustanavljanju Notranjskega regijskega parka in Kraškega regijskega parka. Uporabne usmeritve za ustanovitev Notranjskega regijskega parka in Kraškega regijskega parka Te usmeritve so: 1 • Ohraniti, izboljati in obnoviti vse kraške pojave, prav tako tudi kraške biocenoze ali življenjske skupnosti. -• Povečevati skrb za vse kraške naravne in kulturne prvine, ki zavzemajo vse vidike njihove zgodovinske in arheološke vrednosti. Obenem preprečevati v ta kraški prostor vnašanje kakršnihkoli prvin, ki bi mogle varovani kraški prostor spremeniti v urbano naselje. -L Podpirati in pospeševati znanstvene raziskave za uveljavitev smotrnega upravljanja kraških naravnih danosti in vseh vzgojnih procesov, ki lahko vplivajo na razvoj življenja v naravi. 4. Okrepiti kulturo in tradicije avtohtonega ali prvobitnega kraškega prebivalstva. 5. Ponovno razviti ali obnoviti in ovrednotiti vse aktivnosti kraških lokalnih tradicij. 6. Ovrednotiti racionalno upravljanjanje parka, kar naj zajame tudi organizacijo vseh neproiz-vajalnih dejavnosti, kot so turistične, rekreacijske in športne. 7. Razdeliti zaščitena ozemlja v več območij (npr. krajinski park), ki se med seboj dopolnjujejo z različnimi vrednotami in napravami, s finančno podporo za upravljanje in z morebitno nagrado ali odškodnino. 8. Ustanoviti kraški regijski park z zakonom, ki predvideva tudi upravni odbor, nadzorno strokovno službo z udeležbo lastnikov ozemlja parka, pa tudi odbor koristnikov parka. Slovenska narodnostna manjšina ne podpira zamisli o mednarodnem kraškem parku Ustanovitev mednarodnega kraškega parka pri nas in onstran meje, v Italiji, je v pristojnosti parlamentov Slovenije in Italije. Zato sem se v imenu mednarodne komisije za zaščito krasa in turistične jame pri Mednarodni speleološki uniji obrnil z vprašanjem o tem na predsednika Republike Slovenije Milana Kučana in dobil o zamislih za ustanovitev mednarodnega kraškega parka 20. oktobra 1992 pismo z naslednjo vsebino: "Po običajni proceduri je služba predsednika Republike Slovenije povprašala za mnenje nekatere posameznike in ustanove, ki so seznanjeni z možnostjo njene uresničitve pri nas. Še posebej smo se pozanimali za mnenje organizacij in predstavnikov slovenske manjšine v Furlaniji-Julijski krajini, saj bi park obsegal prav območja, na katerih manjšina živi najbolj strnjeno. V zvezi s tem bi Vas rad seznanil, da ima slovenska manjšina v Italiji odklonilno stališče do ustanovitve kraškega parka. Meni namreč, da bi ta zmanjševal možnosti prebivalstva Krasa za vplivanje na sprejemanje odločitev o razvoju tega območja in da pomeni nevarnost zaseganja slovenskega narodnega ozemlja, ki ga sedaj upravljajo slovenske občine v Italiji. Po mnenju manjšine bi bil park predvsem v funkciji rekreativnih potreb meščanov Trsta in njegov obstoj bi verjetno terjal tudi nezaželene posege v kmetijska zemljišča, kar bi Slovence v Furlaniji-Julijski krajini še posebej prizadelo. Ti pomisleki slovenske manjšine v Italiji potrjujejo oceno, da gre pri zamisli o mednarodnem kraškem parku za občutljivo vprašanje z velikim naravovarstvenim pomenom, je pa tesno povezano tudi z vprašanji o razvoju slovenske narodnostne skupnosti v Italiji in z vprašanji o njeni ohranitvi. Zato bi morali v postopkih za ustanovitev parka ta vidik še posebej upoštevati!" Sklep Tako pravilno odklonilno stališče potrjujejo tudi v zadnjem času politični odnosi Italije do Slovenije. Slovenski Kras se povezuje s Tržaškim Krasom; je enoten in ne priznava meja. Interesi v zvezi s površinskim krasom in še posebej v zvezi s kraškimi podzemeljskimi vodami so medsebojno povezani. Zato bi morali, ko se bodo politične razmere umirile, slovenska in italijanska stran najti skupna pota, ki naj vodijo k ohranitvi lepot in interesov Krasa - tega edinstvenega in po naravi enovitega območja! Lili Mahne - koordinatorica projekta Notranjski park, Area, do.o., Cerknica SamO SkrbeC - Pan, Zavod za sonaravno bivanje, Cerknica I Vsaka kapljica naredi na površini vode krog, ko pade nanjo, nakar spremeni svojo obliko in postane nova oblika vode. II Dosedanje delo v projektu o Notranjskem parku pomeni večletno prizadevanje za aktivno varstvo porečja kraške Ljubljanice - edinstvenega krnskega sistema reke s sedmimi imeni. Za to območje predlagajo strokovne službe varstveni status ali položaj regijskega parka, kar pomeni območje naravne in kulturne krajine... IIIV mnogih tradicijah je krog simbol svetosti vseh stvari, ker predstavlja neskončnost, v sebi zaobjema stvari nepristransko in je obenem odprt. Ves svet je del krožnice. V naravi so vse ravne črte rahlo ukrivljene. Ravnih črt ni; so le v kratkih segmentih. Kaj pomeni, da so vse ravne črte v naravi ukrivljene? Pomeni, da se vse stvari vračajo same vase, da same sebi dajejo pomen in razumevanje, da svet ni linearen ali premočrten, da so vse st\’ari del spirale, ki ima svojo smer... PJ Krhkost in bogastvo območja Notranjskega parka predstavljajo: kras in njegovi pojavi, ogromni strnjeni gozdovi, biotopi ali življenjski prostori, velike zaloge pitne vode, izjemna kulturna krajina, ohranjenost ljudskega izročila in identitete, istovetnosti ter rekreacijska in izobraževalna vloga. V projekt so vključene občine Cerknica, Ilirska Bistrica, Logatec, Loška dolina, Pivka in Postojna. Območje meri 1672 kvadratnih kilometrov površine; na njem živi v 272 naseljih 60.000 ljudi. Kakor se vidi iz zemljevida, je območje parka sestavljeno iz osrednjega (varovanega) dela in iz zaledja oziroma vplivnega območja. V Ko narišeš krog, pokažeš m skrivnost v velikdušnosti očitnega. Ko stopiš vanj, pomeni, da si v njegovem središču in ga ustvarjaš. Vsako čuteče bitje je središče in svet je krog, v katerem stoji. Stojim) v središču in smo vzrok za nebesa in pekel, ki ga ustvarjamo v svetu. Znotraj kroga, v nas samih, ki sino svet. VI Za celotno območje Notranjskega parka smo predlagali, naj ga UNESCO zavaruje kot MAB rezervat (biosfemo območje). Osrednji, varovani del namerava država zavarovati z zakonom o regijskem parku. Posamezna manjša območja in objekti pa so že zavarovani s predpisi lokalnih skupnosti. Strokovno je osrednje območje parka ovrednoteno z varstveno kategorijo "regijski park", kar pomeni območje prvobitne in kulturne krajine, ki povezuje v celoto značilno pokrajino in naravne znamenitosti ter je namenjeno varovanju ekosistemov in rekreaciji. Po mednarodnih standardih to ustreza 2. in 5. IUCN kategoriji. VII Moč pokrajine, da obnavlja in krepi, da v trenutkih zmede pozdravi človekov duh, počiva na eni sami stvari - na odprtosti za ozdravljenje, ki ga ponuja. Če odpremo svoje čute za red, intimnost, medsebojno povezanost in namen, ki spreminja letne čase, ki daje dež odpadlo listje, brst in sad, je mogoče začutiti življenje, vitalnost in dostojanstvo. Toda, bolj ko opisujemo, bolj ko etikiramo naravo s pojmi, bolj se stiskamo v kot znanstvenih razlag in strokovnih pristopov. Nenehno nas treplja po rami razumevanje, neglede na to, kako globoko je zasuto, da je za vsemi pojmi velika, prazna, bleščeča skrivnost. Spoznamo jo lahko, ko se ozremo, brez predsodkov, na svet okrog sebe. VIIIProjekt o Notranjskem parku ima naslednje cilje: L Človekovo preživetje v tem prostoru na način, da ohrani podedovano naravno okolje tudi prihodnim rodovom. 2. Ustvarjanje boljših pogojev za življenje in delo domačinom (prostorskih, gospodarskih, družbenih in duhovnih). 3. Ustvarjanje pogojev za promocijo, obiskovanje in raziskovanje območja. 4. Ustvarjanje skupnega proizvoda notranjskega območja in posredno notranjske identitete po sodobnih načelih in svetovnih standardih. IX Načela o evoluciji, ki so v naravi živa, kakorkoli neobrzdana in subtilna, z opazovanjem začenjajo v temelju spreminjati način mišljenja in percepcije. V veličastni nepotrpežljivosti narave do okorelosti in togosti se mučimo ne-upiranja in upogibanja, ki sta srce vsake strategije zmage brez spopada. V sla\’ljenju minljivosti, ki pravzaprav pomeni rojstvo, je modrost življenja samega. Njem neomajna zavezanost e\olu-ciji razodeva prilagodljivost, ki jo tako zelo pogrešamo v medčloveških odnosih. In v njeni stalnosti je protistrup za obup. Vendar lekcije, ki so vedno na voljo, ne priluijajo od intelektualnega vedenja, temveč prilui-jajo od intimnega medsebojnega odnosa X Za doseganje predstavljenih ciljev projekta o Notranjskem parku smo določili naslednje strategije: 1. ureditev statusa in za to potrebnih sredstev, 2. dosledno varstvo okolja ter naravnih in kulturnih vrednot, 3. raziskave za potrebe varstva in raz\>oja, 4. zagotavljanje pogojev za uveljavljanje sonaravnega modela razvoja, 5. zagotavljanje mednarodnih povezat’, 6. promocija in informiranje. XI Takšnega razumevanja se lahko naučimo s pozornostjo, z natančnostjo in z nežnostjo, ki se dotakne fenomenov, jih prepozna, sprejme za s\’oje in tako omogoči, da se vrnejo v s\>oj veliki izvor. Kot nočni zs’o!d, ki prihajajo iz tišine in se vanjo vračajo. Toda, kaj je ta nežnost? Ko se naša pozornost zjnehča na hojo oblakov po vodni gladini, spoznamo, da je nežnost prostor, ki nas obdaja. Ko si dovolimo njegovo doživetje, spoznamo, kako velik je, kako fluiden, tekoč, poln barv in energije. Krog, v katerem stojimo. Naš svet. Prostor v krogu ne zahteva ničesar. Zavedati se bivanja v njem, prav tako pomeni nežnost. Do nas samih, do stvari, do vrat, skozi katera stopamo, do kovine skodelice, do čutečih bitij. Življenje se odpre in spoznanto, da stojimo v središču sveta, v sredini s\>etega prostora, ki ima središče povsod. XII Usmeritve iz Ria in s IV. kongresa o parkih (Caracas, 1992) so pokopale historičen pogled na zavarovana območja kot na mesta, ki so prepovedana za človekove aktivnosti. Namesto tega se je izoblikovalo stališče, ki postavlja zavarovana območja v center strategij za trajnostni raz\’oj, tako da povezuje zavarovana območja z njihovim zaledjem, z usmeritvijo gospodarskih koristi, kijih takšno območje ust\>ari. XIII Ni pomembno, kaj počnemo - ali uničujemo kos zemlje ali odmetavamo smeti kjerkoli! Če ne razumemo, kje smo, in da strto v aktivnem razmerju z vsem okrog sebe, tedaj to negiramo, zanikamo. Ne obstaja. Pomembne so samo naše smeti, ki se lepijo na nas. Ce se ne naučimo utišati svojega besedičenja v glavi in potem gledamo pokrajino in jo iz tega videnja začenjamo ljubiti, živimo v stanju skrunjenja. Onesnaževanje je dejanje posiljevalca. XIVAkcijski načrt za zavarovana območja v Evropi s skupnim imenom "Parki za življenje ' ugotavlja v priporočilih za lokalni trajnostni razvoj, kako se je pogosto dogajalo, da so se cilji lokalnih skupnosti in zavarovanih območij razJtajali. Vendar si lahko oboji medsebojno pomagajo in tako postanejo močni pri zavarovanju s\’ojih potreb. Lokalne skupnosti pridobijo vsebinsko in finančno. Zavarovana območja pridobijo zaradi sodelovanja domačinov v načrtovanju in upravljanju. Zato je treba na lokalni ravni razvijati dva pristopa, ki se medsebojno dopolnjujeta. Razsijati je treba takšne lokalne politike, z uresničitvijo katerih bo obstoj zavarovanih območij spodbudil rast lokalnega gospodarstva na trajnostnih osnovah, saj bodo domačini videli vrednost zavarovanega območja kot vir svoje zaposlitve in svojega dohodka. Domačine je treba vključevati v planiranje in upravljanje zavarovanih območij, saj jim to zagotavlja občutek lastništva in vključevanja v odločanje. XV Ta dežela je naš krog. To je vse naše življenje, In neglede na to, kaj se zgodi, nikoli ne moremo pasti iz njega... In kamorkoli bomo šli, bomo ostali njegovo središče. Kdorkoli in karkoli bo stopilo vanj, je tam zato, da nas uči. Karkoli!... In prihajalo bo toliko časa, dokler se ne bomo naučili svoje lekcije. Kakršnekoli! NOTRANJSKI PARK m RAZISKAVE IN RAZISKOVALNO DELO ZA NOTRANJSKI PARK Dr. Branka Berce-Bratko doktorica urbanega in regionalnega planiranja - Urbanistični institut R Slovenije aziskovalno delo je potrebno, da zgradi most med teorijo in prakso, in sicer s pomočjo partnerstva na več ravneh - na raziskovalni, finančni, izvedbeni in spremljevalni... To pomeni, da z raziskavo določimo probleme, poskušamo najti rešitve zanje in z udeležbo nosilca raziskave in raziskovalne skupine poskušamo rešitev prenesti v prakso. Danes se razmere spreminjajo tako hitro in korenito, da raziskovalno delo in prakso stalno spremljamo ter sproti uvajamo vanju nujne spremembe. Projekti morajo potekati dolgoročno in v obliki odprtih sistemov. Bistvo raziskovalnega dela je, da z raziskavami interdisciplinarno in medinstitu-cionalno pripravimo strokovne osnove za ustanovitev Notranjskega parka in Unescovega programa o človeku in biosferi, v okviru katerega je posebna kategorija območij, ki se imenujejo biosfemi rezervati in ki jih v Sloveniji poimenujemo biosfema območja. Ta koncept združuje varstvo z razvojem, saj predstavlja nekakšen širši prostorski in gospodarski "pokrov" nad ožje zavarovanim območjem in nad sosednjimi območji. In prav zato se pri nas imenuje biosfemo območje Notranjski kras z osnovnim namenom, da okrepi identiteto Notranjske in da ohranja ter razvija ekološko zavest. To identiteto Notranjčev pa se mora raziskovati in razvijati v smeri Notranjske kot kraške pokrajine in prebivalcev kot kul-tumogospodarskih oblikovalcev in nosilcev razvoja Pri tem je varstvo tudi del razvojnega programa tega območja In biosfemo območje Notranjskega krasa obsega teritorij šestih občin: Cerknica, Ilirska Bistrica, Logatec, Loška dolina Pivka in Postojna. Poleg Ministrstva za kulturo in v njegovih okvirih do sedaj delujočega Republiškega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine ter Ministrstva za okolje in prostor z Zavodom za prostor in z Zavodom za varstvo okolja so v raziskovalno delo vključena še druga ministrstva. Glavni financer raziskav je Ministrstvo za znanost in tehnologijo, vključujemo pa vanje tudi narodne in mednarodne fondacije ter ustanove, kot so: Sklad za naravo Republike Slovenije, UNESCO, Svet Evrope, Fondacija za naravo iz Muenchna. V raziskovalno delo poskušamo strokovno vključiti čim večje število znanstvenih ustanov - od Univerze in njenih fakultet (predvsem Biotehnično fakulteto. Solo za arhitekturo. Filozofsko fakulteto) do Inštituta za raziskovanje krasa Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Urbanističnega inštituta R Slovenije itn. Dolgoročno si prizadevamo: L Ustanoviti raziskovalno postajo in monitor-ing center v okvirih Unescovega MAB programa in regijskega padca 2. Ustanoviti izobraževalni center za otroke, mladino in prebivalce v okvirih MAB območja Notranjski kras. 3. Uveljaviti raziskovalno delo na osnovi domačih dolgoročnih raziskav v navezavi na MAB program. Rezultati prve raziskovalne naloge so: Ureditvene določilnice za Notranjski park. Pretežno je končana tudi naloga: Ranljivost prostora Notranjskega parka. Z njo so tudi dane osnove za postavitev informacijskega sistema za park. Naslednja dvoletna naloga (1993-1994) je: Človek in Kras, ki je podrobno opisana ter narejena po načelu večplastnega partnerstva. ■ zhajamo iz dejstva, da se je človek 2 v vsej svoji zgodovini prilagajal ll posebnostim krasa. Razvoj, ki velja danes za "sodobnega", je industrijsko in potrošniško usmerjen in okolja ni upošteval kot enakovrednega razvojnega dejavnika. Zaradi tega je prihajalo do okolju neprijaznega razvoja. Kraški ekosistem je namreč najobčutljivejši tovrstni sistem. Zato je treba obnoviti ravnotežje med človekom in kraškim prostorom. Z razvojno-raziskovalnim projektom "Človek in kras v okvirih okolju sprejemljivega razvoja" poskušamo na teoretični in praktični ravni doseči ta cilj s celostnim obravnavanjem vsebin. Raziskovalna naloga je zasnovana tako, da predstavlja sintezo podprojektov: identiteta, ekokmetijstvo, ekostavbarstvo, ekonaselje, ekosanacija in ekoturizem. Poleg nosilca projekta, ki je sodeloval pri vsakem podprojektu, so bili sonosilci: za zemljepisna imena B. Žnidaršič, za ekokmetijstvo S. Praper, za ekostavbarstvo Š. Gosak, za ekonaselje P. Gabrijelčič, za ekosanacijo F. Čeme in za ekoturizem L. Mahne. CERKNICA mm .IRSENJ 3 - BLAŽILNI PREDEL 4 - TURISTIČNI PREDEL. Identiteta V podprojektu Identiteta nosilke projekta B. Berce-Bratko, ki jo pojmujemo kot skupek značilnosti prebivalcev in prostora, sodeluje v tem tematskem sklopu tudi L. Lenče z raziskavami ožje kulture, predvsem pravljičarstva, petja in razvijanja te tradicije v naseljih znotraj Cerkniškega polja. Značilnosti in dejavniki identitete se izražajo in kažejo v regionalni in lokalni identiteti ter v družbeno-gospodarski identiteti. Opredelili smo vrednote in probleme, ki izvirajo iz poistovetenja - identitete Notranjske.V okvira tega dela raziskave smo, poleg imenovanih identitet, opredelili zemljepisna imena v Notranjskem parku. V tem okviru smo pripravili računalniško podprto bazo podatkov in vanjo vnesli zemljepisna imena, ki se pojavljajo v mejah Notranjskega parka... Poimenovanja so nastala iz potrebe ljudi po orientaciji in logični razdelavi prostora. Vedno so izhajala iz obstoječe rabe prostora in njegovih značilnosti. V nalogi smo upoštevali delitev na vidno strukturo - teksturo in na vsebinsko strukturo - kakovost. Praviloma predstavlja ime najpogostejšo rabo. Poimenovanja pa imajo različna izhodišča, saj so nastajala v različnih časovnih obdobjih in razmerah. Zemljepisna imena kažejo na rabo prostora predvsem v preteklosti in so del naše kulturne dediščine... Osrednji del podprojekta podaja zaključke statistične in vsebinske analize; rezultati so prikazani s tabelami in grafikoni. V petih tabelah so prikazana vsa imena (5392); od tega različnih imen je 4446 in razlika (946). Pripravili pa smo tudi tabelo najpogostejših imen in tabelo pestrosti poimenovanja (149). Znotraj meje predlaganega območja Notranjski park, ki meri kakšnih 140.000 hektarov in ki ga pokriva 213 kart v merilu 1:5000, smo zbrali in po razdelani bazi podatkov zapisali vsa imena, ki so na posameznih kartah. V območju smo obdelali 80 katastrskih občin in na kartah z merilom 1:5000 prikazali območje 675 hektarov. Tako pride zapisano eno zemljepisno ime na približno 27 hektarov. Predlagali smo tri nove vsebinske sklope nadaljevanja raziskave: prostorski, soci-ološko-ekonomski in jezikovni. Za 2. Mednarodno krasoslovno šolo pa smo izdelali podrobnejšo predstavitev imen, ki izhajajo iz kraških pojavov. Za izhodišče smo si postavili vprašanja: kje, koliko in pri katerih elementih Si NOTRANJSKI PARK se kažejo kraški pojavi. Tako smo skupaj našli 306 imen. za katera lahko trdimo, da izvirajo iz krasa in iz kraških pojavov. Ekokmetijstvo Cilj podprojekta Ekokmetijstvo je določiti strategijo kmetijske proizvodnje, ki bo hkrati zadovoljevala potrebe varstva in razvoja. Rezultat naloge bo tudi predlog podpor, subvencij, pomoči, omejitev in organizacijske sheme za doseganje te strategije po posameznih kulturnokrajinskih tipih in po posameznih območjih, ki imajo opredeljme režime. Naredili smo pregled vplivov različnih načinov kmetijske proizvodnje na prostor. Opredelili smo tradicionalni, konvencionalni, biološki in integralni način kmetijske proizvodnje in vpliv vsakega proizvodnega načina na okolje. Izdelali smo pregled kmetijske proizvodnje v Notranjskem parku, pregled zakonskih ureditev pri nas in primerjavo z izkušnjami v tujini. Popisali smo pomembnejše dejavnike, predvsem naravne danosti in socialno-ekonomske značilnosti Notranjskega parka ter predloge potrebnih akcij in ukrepov. Ekostavbarstvo Cilj podprojekta Ekostavbarstvo je analizirati in ovrednotiti oblikovanje ljudskega stavbarstva na ravni naselja, domačije in stavb. To pomeni, učiti se pri prednikih, ki so znali živeti in gospodariti sonaravno in tako tudi oblikovati svoje stavbe. Učimo se lahko smotrnosti sonaravnega oblikovanja, pravil obnašanja ter tradicije regije in naroda. Izognemo se lahko marsikateri napaki in zgrešena arhitektura nam je lahko v opomin pri bodočem oblikovanju. Namen podprojekta je bil, da izdelamo za izbrana vzorčna naselja urbanistično regulacijske usmeritve in oblikovalske kriterije pri prenovi objektov in novih gradnjah. Po etnološkem in arhitekturnem vidiku smo obdelali vasi: Dolenja vas, Otok in Žerovnica. Za vsako naselje so narejene: analiza reliefa, analiza parcelne strukture, organizacija dejavnosti naselja, vrednotenje obstoječega stanja, namembnost objektov, analiza grajenega tkiva, stavbni gabariti, oblike streh, barva in vrsta kritine ter analiza cestnega omrežja. Na osnovi ugotovitev podprojekta je mogoče, skupaj z drugimi elementi, načrtovati prenovo vasi, varovanje kakovostnih kmetijskih zemljišč, omogočiti domačinom lokacije za gradnjo in čim bolj ohraniti kakovosti prvobitnega okolja. Ekonaselje Cilj podprojekta Ekonaselje je raziskava ekološko skladnega prostorskega urejanja naselij na Cerkniškem polju. Je nadaljevanje naloge Razvojne določilnice Notranjski park in iz nje povzema del analitičnega materiala. Težišče je na ponovnem odkrivanju kriterijev za ekološko skladno in energetsko varčno gradnjo objektov in naselij ter na iskanju takih rešitev, ki so likovno skladne z elementi narave in kulturne dediščine v naravnih parkih. Ekološko komponento v razvoju naselij obravnava na več ravneh; na splošni ravni, na kateri analiziramo splošne pogoje naselja, in na ravni posamičnih gospodinjstev ter kmetij, na kateri analiziramo notranji ustroj posamičnega gospodarstva; ter tudi na ravni objektov in naprav, na kateri nas ponovno zanimajo energetsko varčne in ekološko neoporečne rešitve. Na osnovi razumevanja vseh ravni energetsko varčnega in ekološko skladnega razvoja naselij iščemo možnosti za njihov gospodarski, družbeni in prostorski razvoj v količinskem in kakovostnem smislu. Pri tem upoštevamo tudi posebnost lege naselij v krajinskem parku, to je v varstvenem režimu, ki narekuje vidno neoporečne rešitve. Ugotavljamo, da je doktrina o ekološko skladnem urejanju prostora globoko vkoreninjena v organizacijsko strukturo naših podeželskih naselij. Vdor urbane kulture na podeželje pomeni pogosto sprožanje konfliktov, ki jih prej tam ni bilo. Tako se, na primer, vse bolj kopičijo odpadki (embalaža), ker se ne vračajo v ekološki krog; primanjkuje energije zaradi energetsko potratnih in pogosto nepotrebnih novih proizvodnih sistemov ter zaradi energetsko potratne rabe površin v bivalnih prostorih vse leto namesto nekdanjega gibkega prilagajanja različnim sezonskim posebnostim; onesnažena zrak in voda zaradi vnosa kemičnih snovi; povečan promet in z njim povezana povečana prometna nevarnost zaradi migracijskih tokov in pojava polprole-tariata, itn. Vse bolj prevladuje mnenje, da "ruralnega" kot posebne prostorske in družbene kategorije ni več, oziroma da je postala ta kategorija v Sloveniji ob pospešeni deagrarizaciji in izenačevanju vasi in mesta nepomembna.Vendar bo "ruralno" kot posebna oblika prostorske in kulturne organiziranosti obstojalo, dokler bodo obstojali delovni procesi, ki so vezani na zemljo in na njeno biološko produkcijo; dokler bo torej obstajala v teh dejavnostih tesnejša produktivna vez človeka z njegovim naravnim okoljem. Seveda pa se bo to “ruralno" pojavljalo v bodočih razmerah v povsem novih oblikah; bodisi samostojno ali prepleteno z urbanim vzorcem, vendar s svojo prisotnostjo in različnostjo vedno kot bistven prispevek k oblikovanju kulturnega mozaika. Ekosanacija Podprojekt Ekosanacija poudarja celovitejši pristop k določitvi optimalnega koncepta upravljanja z okoljem na ravni biosfeme-ga območja. Njegov namen je zagotoviti dodatno podlago za izbor in uporabo ustreznih instrumentov varstva okolja, saj se s tem poveča možnost za učinkovito upravljanje s prostorom. Z dobljenimi rezultati bo mogoče širiti proučevanje tudi na področje naravovarst-va in tako krepiti raziskovalno skupino. Pri tem pa kaže posebej poudariti, da je na konceptualni ravni metoda sporazumnega reševanja problemov v okolju neposredno skladna z osnovno zamislijo o biosfemem rezervatu sodobnega tipa, ki temelji na enakopravni udeležbi vseh prizadetih. Iz raziskave izhaja, da so vode onesnažene, še najbolj Cerkniščica, po kakovosti zraka sodi območje Notranjskega parka v D. območje, občina Cerknica nima sodobnega sistema za ravnanje z odpadki in ima 43 črnih odlagališč odpadkov (Poročilo, 1990, str. 63). Poudarja naslednje probleme: okoljevarstveno neobvladane odplake iz naselij in industrije, uporaba gnojil na vodozbimih območjih ter nekaj industrijskih onesnaževalcev zraka. Narejena je ocena okolja v občini, vendar le za tiste elemente in populacije, ki so skladne z drugim - anketnim delom podprojekta, ki ga bo treba izpeljati kot nadaljevanje raziskovalne naloge. V drugem letu raziskovanja se v okviru tega podprojekta nadaljuje iskanje bio-sistemov industrijskih odplak, kar poskušamo narediti na osnovi dveh vzorčnih primerov v občini Ilirska Bistrica. Naloga bo utemeljila primerno rešitev za posamezne vzorčne zaselke in mala naselja. Ekoturizem V okvim podprojekta Ekoturizem se razvija spoznanje, da bi to morala biti gospo- darska dejavnost, ki v najmanjši meri uničuje naravno okolje in hkrati vpliva na ljudi, da postanejo prava skupnost v ekoturistični dejavnosti. Pristop je regionalen, kar pomeni, da smo pritegnili v nalogo in s tem tudi v razvojni koncept turizma vse znane dejavnike in nosilce dosedanje in bodoče turistične ponudbe na tako imenovanih trajnostnih temeljih. Angleški izraz "sustalnabe develop-ment" prevajamo bodisi kot trajnostni, bodisi kot uravnoteženi razvoj. Izraz “trajnostni razvoj” pomeni njegovo hkratno trajnost in skladnost z naravo. Iz te zahteve po skladnosti z naravo pa izhaja tudi izraz "uravnoteženi razvoj", ki v večji meri temelji na uravnoteženosti in dolgoročnosti razvoja, saj poudaija potrebo po ohranjanju. Koncept o trajnostnem razvoju je bil poznan že v začetku sedemdesetih let. Značilno zanj pa je bilo. da so ga strokovnjaki razlagali zelo različno. Sama ideja o tem oziroma koncept zajema svetovno dilemo, kako zagotoviti gmotno rast in hkrati zagotoviti umno rabo naravnih resursov ali danosti. Koncept o uravnoteženem razvoju je tako etično in ideološko nabit, ker se opira na občutljivo nitko, ki človeka povezuje z naravo, in na odgovornost nas vseh, dajo ohranimo. Ekoturizem je del strategije trajnostnega razvoja. Trajnostni turizem zavzema pomembno mesto v "Zeleni agendi", to je programu o problematiki, ki zadeva hkrati turizem in občutljivo okolje. V podprojektu smo izdelali načela o "trajnosti" na področju ekotur-izma. Ta so: Razmaje med turizmom in okoljem se mora upravljati tako, da sta dolgoročno zagotovljena trajnostni razvoj turizma in primemo varstvo okolja. Ne smemo dovoljevati takih oblik turizma, ki škodujejo naravnim in kulturnim virom, ki ogrožajo njihovo rabo v prihodnosti in njihovo uživanje bodočim generacijam. To pa pomeni, da se ne sme dopustiti nesprejemljivih škodljivih vplivov. Turistične aktivnosti morajo v svojem nastajanju, razvijanju in zadovoljevanju potreb njihovih uporabnikov spoštovati "razmaja narave" in značaj prostora, v katerega so umeščene. Zagotavljati morajo družbenoekonomski profit lokalnim skupnostim z njihovo udeležbo v turističnih projektih. Denar, ki se ga ustvaija s turizmom, se mora vlagati v varovanje in upravljanje temeljnega vira - v naravo. Odnosi z javnostmi in promocijska strategija morajo vplivati na lokalno prebivalstvo in dvigovati njegovo zavzetost za uresničevanje varstvenih ciljev, za varovanje biološke raznovrstnosti in kulturne dediščine svojega okolja ter za ravnanje, ki zagotavlja trajnostnemu turizmu postati del lokalne kulture. Sklep Na osnovi predstavljenih izhodišč smo naredili nalogo o ekoturizmu na območju Notranjskega parka. Pristop ni le regionalen, marveč je tudi lokalen, saj so v njem soudeleženi tako prebivalci kakor tudi lokalna oblast. Za zavarovana območja smo predlagali načela o ekoturizmu in za območje Cerkniškega jezera predlagali prostorsko razporeditev njegove rabe. Določili smo tudi ciljne skupine turistov in turistične trende ali težnje, prav tako tudi turistični potencial, in predlagali strategijo za oblikovanje in trženje turističnega proizvoda - to je Notranjskega parka. Razmišljanje o nastajajočem Nolnjskem regijskem parku Razvoj Podeželja Miroslav Gombač iter razvoj gospodarskih dejavnosti in industrijske proizvodnje sta v razvitem svetu močno posegla v prostor in ga spreminjala v oblike, ki v kratkem času omogočajo večje dohodke. Velik del tega razvoja je bil in je še vedno mogoč na račun izkoriščanja in obremenjevanja naravnih danosti prostora. Posebej močno so prizadeti obnovljivi viri, kot so čisti zrak, pitna voda in rodna prst. In ti viri so, skupaj s pridobljenimi in ustvarjenimi dobrinami ruralnega ali podeželjskega prostora, osnova za človekovo zdravo življenje. Zato postaja takšno okolje vse bolj dragocen prostor za ljudi, ki živijo v mestih in na območjih, ki jih je človek že tako obremenil in onesnažil, da so zdravju škodljiva. Za občasno bivanje v zdravem okolju in za njegovo obiskovanje so pripravljeni tudi ustrezno plačati. Slovenija in še posebej območja z obširnimi gozdovi ter pašniki so še vedno dovolj ohranjena zdrava okolja, ki jih je treba varovati. Tudi javomiško hribovje z okolico je vredno te skrbi. Tega se zavedajo predvsem domačini, ki se zaradi različnih vzrokov in interesov ukvarjajo s širšim prostorom in ki ugotavljajo, da so se nekatere dejavnosti na tem območju že preveč razmahnile, pa zato že ogrožajo naravno ravnovesje. Primernost razglasitve Notranjskega regijskega parka postaja vse bolj nujnost. Treba pa jo je osvetliti iz vseh upoštevanja vrednih zornih kotov. Mednje vsekakor sodijo tudi razvojni pogledi prebivalcev vasi na tako imenovanem vplivnem območju nastajajočega parka. Če je park območje, na katerem veljajo določena pravila in s tem tudi določene omejitve, je treba omejitve tudi oceniti, kako bodo vplivale na ljudi, ki na območju parka živijo. Takšna ocena je tudi ena izmed osnov za izdelavo strokovnih podlag, na katere se bo parlament oprl pri obravnavi o primernosti in obliki varovanja predlaganega območja Notranjske z razglasitvijo za Notranjski regijski park. Vsekakor pa je treba že sedaj na vsem območju predvidenega parka spodbujati le takšen razvoj, ki je okolju prijazen in ki bo ohranjal ter izboljševal naravno ravnovesje ter hkrati ljudem, ki na njem živijo, omogočal ustvarjanje dohodka za zagotavljanje ustrezne življenjske ravni. Nove usmeritve zakonov in nekatera gibanja posebnih združenj težijo po varovanju zdravega okolja, vsekakor pa bo treba še veliko narediti za osveščanje ljudi, ki odločajo o izrabi prostora in o njegovi obremenitvi iz okolice - ali drugače povedano - iz vplivnega območja. Nekatera stališča iz tega razmišljanja so že upoštevana v programih gibanja za celostni razvoj podeželja in obnovo vasi -CRPOV, ki ga pod mentorstvom ministrstva za kmetijstvo in gozdarstvo vodijo izvršni svet skupščine občine Postojna in njegove komisije (prejšnjega komunalnega sistema - op. uredništva!). Takšne programe uspešno uresničujejo v Slovenski vasi in na gradu Prestranek, želje po vključitvi v program CRPOV pa so izrazili tudi predstavniki nekaterih drugih vasi s tega območja. Projekti pripravljenih programov CRPOV so tako usmeijeni, da jih je mogoče takoj vgraditi v širše programe, ki upoštevajo urejen ruralni ali podeželski prostor - tako iz turistične ponudbe, kakor tudi iz kmetijske in gozdarske dejavnosti s spremljajočimi obrtnimi storitvami in dejavnostmi malega gospodarstva, ki so podeželju prijazne. Za turizem potrebna infrastruktura ali objekti in njihova gradnja pa ne bodo omogočali množičnega turizma, bodo pa omogočali stalno in občasno zaposlenost domačih ljudi na več lokacijah in za različne potrebe turistov ter občasnih obiskovalcev. Veliki pašniki v zaraščanju in njihova primarna neizkoriščenost dajejo možnost za poceni vzrejo pašne živine. Ponovna vzreja konj, za katero se odločajo zasebniki, in konj za posebne namene, kot to delajo v Centru za vzrejo in vzgojo jahalnih konj v delniški družbi GRAD Prestranek, ter vzreja islandskih konj za turno jahanje na turistični kmetiji v Selcah so primeren zgled, kako izkoriščati take površine. Vse več turističnih kmetij, ki prodajajo svoje pridelke na domu in ki hkrati nudijo prijetne počitnice, postaja oblika trženja zdravega podeželja. Naravne znamenitosti kraških pojavov, presihajoča jezera, kraške jame, reke ponikalnice ter značilno rastlinstvo in prostoživeče živalske vrste divjadi in vodnega življa ponujajo oblikovanje izvirnih programov zanimive turistične ponudbe. Treba jo je le izoblikovati, jo ustrezno predstaviti in izobraziti ljudi, ki jo bodo tržili... Nekaj takega se že uresničuje z dejavnostjo Turistično razvojne agencije v delniški družbi GRAD Prestranek. Izdala je prospekt o turistični ponudbi "Postojnska kotlina", ki predstavlja nastanek in povezovanja novih oblik trženja turizma v naših krajih. Nikakor pa ne smemo prezreti, daje območje, ki naj bi ga v celoti ali delno zajel Notranjski regijski park, na vodnozbimem območju črpališča Malni, ki s pitno vodo oskrbuje vso nekdanjo občino Postojna. To dovoljuje razvijati in uvajati na tem prostora le takšne proizvodne tehnologije, ki ne bodo ogrožale tega vira pitne vode! To razmišljanje o nastajajočem Notranjskem regijskem parku kakršne koli oblike in velikosti je treba upoštevati hkrati z mnenji in pogledi drugih zagovornikov parka in njegovih nasprotnikov pri oblikovanju strokovnih podlag, o njihovi uporabnosti pa mora dati svoje soglasje tudi lokalna skupnost! Raziskovanje Cerkniškega jezera NOTRANJSKI PARK najboupoznanoPRESIHAJOČE JEZERO NA SVETU Dr. Andrej Kranjc profesor geografije in doktor geografskih znanosti ter višji znanstveni sodelavec Slovenske akademije znanosti in umetnosti - upravitelj Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni ■ M akor velja za vse naravne pojave, velja tudi za 1 m Notranjski kraški park, za Cerkniško jezero pa še posebej, da ga lahko varujemo le, če ga poznamo. Čim bolj ga poznamo, tem bolj ga lahko varujemo... Pri tem mislim na poznavanje v smislu spoznanj o zgradbi Cerkniškega polja, o njegovem delovanju in nastanku! Zakaj je Cerkniško jezero "locus typicus"? Ljudje so že kmalu spoznali, da je Cerkniško jezero "nenavadno" v primerjavi z drugimi jezeri in tudi v primerjavi z drugimi kraškimi polji oziroma dolinami. Zaradi njegove nenavadnosti so poskušali dognati vzroke za njegovo različnost od drugih takih jezer oziroma polj, lotevali so se raziskav, objavljali sadove svojega truda in -Cerkniško jezero je postalo najbolj znano presihajoče jezero na svetu. Cerkniško jezero ni tako nenavadno - če bi bilo, potem ne bi moglo biti "tipično" - da bi bilo zaradi tega svetovno znano. Cerkniško jezero je prvo kraško polje take vrste oziroma prvo presihajoče jezero, ki so ga podrobno raziskovali in raziskali. In samo po sebi je umevno, da je objavljanje raziskovalnih rezultatov služilo za primeijavo dragim kraškim poljem, poljem različnega tipa ali pa kraškim poljem - presihajočim jezerom drugod po svetu. Če Cerkniškega jezera ne bi tako zgodaj in tako temeljito raziskovali in proučevali, bi bilo pač kakšno drugo polje "locus typicus", ki bi po svetu služilo za primerjavo oziroma za referenčni pojav. Na našo srečo pa ni bilo tako, saj je bilo Cerkniško jezero tisto, ki je pritegnilo pozornost raziskovalcev v začetku Novega veka. Vsekakor so bili to v svojem času dobri in znani raziskovalci, ki so poskrbeli, da je jezero prišlo v strokovno literaturo. Ker je bilo o njem toliko napisanega, so ga ljudje hoteli še pogosteje videti, še bolj podrobno raziskati. In s tem je bil krog sklenjen. In brez pretirane hvale lahko pripišem, da je Cerkniško jezero najbolj znano presihajoče (kraško) jezero na svetu in najbrž, kar bi bilo še treba dognati, najpogosteje omenjeno v strokovni literaturi. Pomen Valvasorjevega raziskovanja Prelomnica v raziskovanju Cerkniškega jezera je Valvasorjevo delo. On seveda ni bil prvi, ki ga je raziskoval in opisoval. V Slavi vojvodine Kranjske, v kateri obsega opis Cerkniškega jezera kar nekaj deset strani, navaja Valvasor 38 avtoijev -geografov, kozmografov, topografov, histerikov, naravoslovcev, sestavljal-cev koledarjev in pesnikov, ki so že pred njim opisovali to jezero. Zaradi teh opisov ga je marsikateri vedoželjni popotnik sam prišel pogledat in ga potem spet opisal. Tak je bil, na primer, Anglež E. Brown, ki je objavil svoje poglede na Cerkniško jezero leta 1669 v Philosophical Transactions v Londonu. Valvasor pa z njegovim opisom ni bil zadovoljen, kakor tudi ni bil zadovoljen z opisom svojega predhodnika in mentorja Schoenlebna iz leta 1681, namenjenega opisu Kranjske (Camiola antiqua et nova).. Zato se je sam lotil podrobnejšega opazovanja in proučevanja Cerkniškega jezera in svoje ugotovitve objavil leta 1687 v Philosophical Transactions ter bil zato izbran za "tovarša angeleškega krajla tovarštva", za člana Royal Society. Valvasorja je zanimalo sicer vse; jezero je hotel čim bolj verodostojno in popolno opisati, posebno pozornost pa je namenil vodnim razmeram. Poleg pregleda dotedanje literature, povpraševanja med ljudmi in terenskih ogledov je posamezne pojave tudi metil - niveli-ral in naredil model Cerkniškega jezera. Da bi lahko razložil njegovo delovanje, si je zamislil zamotano shemo podzemeljskih jezer - deloma nad njegovim nivojem, deloma pod njim, med seboj povezanih z rovi v obliki nateg. Raziskovanja za preprečevanje poplav Za Valvasoijem je bila še vrsta raziskovalcev, ki so poskušali razložiti delovanje Cerkniškega jezera - od Nagla, Steinberga (ki je izdal samostojno knjigo o jezeru) in Hacqueta do Gruberja. V glavnem so raziskovali iz lastnih nagibov in iz vedoželjnosti. Danes bi rekli, da so bili zvečine amaterski raziskovalci. Gruberjeve raziskave pa so že imele aplikativen, to je praktičen značaj, saj se je on ukvarjal s preprečevanjem poplav (Gruberjev prekop) in z vprašanji o plovbi po kranjskih rekah. V 19. stoletju so se raziskave začele ločevati od opisov. Še vedno je bilo Cerkniško jezero dovolj zanimivo za bolj ali manj popolne opise (Benko-Podgrivarski), Kebe, Žirovnik, Kabaj, Kunaver), hkrati pa so nekateri strokovnjaki že pričeli raziskovati jezero oziroma vse polje (Cerkniško dolino) s stališča svojih strok. Nastale so prve študije o njegovih geoloških značilnostih, geo-morfologiji, hidrologiji itn. A tudi ta proučevanja so bila različna; deloma osnovne (temeljne) raziskave in deloma uporabne raziskave, ki naj bi omogočile melioracije za preprečevanje katastrofalnih poplav. Med prvimi moram omeniti Gavazzija, Hočevarja, Loehnberga in Putička, med drugimi pa Breznika, Jenka in Vicentinija! O raziskavah na Cerkniškem polju je bilo objavljenih toliko del, da bi že samo njihovo naštevanje preseglo namen tega sestavka. Kakor je napredovala znanost, tako so dotedanje raziskave počasi zastarevale. Značilen primer je interdisciplinarni projekt, ki ga je spodbudila Slovenska akademija znanosti in umetnosti z naslovom "Naravoslovne raziskave Cerkniškega jezera" (1968-1974). Med glavnimi razlogi za ta projekt je bilo prav "nezadostno poznavanje Cerkniškega jezera in njegovega delovanja v celoti". Rezultati so bili objavljeni v posebni izdaji zbornika Acta carsologica (1979) na 329 straneh. Vse več ekološko naravnanih raziskav V zadnjih dveh desetletjih ni bilo več toliko poudarka na preprečevanju poplav (to je že precej urejeno) ali na izkoriščanju vodne sile oziroma vodnih zalog, pač pa so se ljudje začeli zavedati nevarnosti najrazličnejših oblik onesnaževanja, kar bi lahko resno ogrozilo Cerkniško jezero in življenje v njem ter ob njem. To je prišlo še zlasti do izraza ob pripravah na ustanovitev Notranjskega kraškega parka. Zato se je tudi sistem raziskav nekoliko spremenil. Od raziskav, usmeijenih v spoznavanje posameznega pojava ali procesa, bolj ali manj enkratnega, se raziskovalci usmerjajo v daljši čas trajajoča opazovanja. Ta naj omogočijo primeijavo med prvotnim stanjem in med stanjem konec opazovanja ali stanjem po določenem času. To naj bi omogočilo ugotavljanje sprememb in njihovih teženj, kar je bistvenega pomena za varovalne ukrepe. Druga sprememba je prehod od posameznih, občasnih, točkovnih opazovanj na zvezna ali vsaj veliko pogostejša opazovanja Pri tem gre lahko za pogostnost oziroma zveznost v časovnem ali v prostorskem smislu. Od tako usmeijenih opazovanj - pri čemer ne omenjam posameznih raziskovalnih panog, saj to velja za takorekoč vsako izmed njih - pa do "monitoringa", to je zveznega opazovanja oziroma beleženja sprememb, je le še korak. Tehnika tak način opazovanja oziroma raziskovanja danes vsekakor omogoča, težava pa je predvsem v organizaciji in denaiju. Takorekoč vse naravoslovne panoge bi lahko uporabljale oziroma bi morale uporabljati tak način opazovanja Cerkniškega jezera kot osrednjega elementa v načrtovanem Notranjskem kraškem parku. To velja za opazovanje vremena, podnebja, voda in njihovih lastnosti na površju in pod zemljo. Možno je beležiti celo geološke in geomorfološke spremembe, da opazovanja živega sveta posebej sploh ne omenjam! Zato najbrž ni slučaj, da prav biologi že opravljajo redna opazovanja - monitoring - na Cerkniškem ježem. Kaj pa raziskave in turizem? Ob razpravljanju o raziskavah pa je treba pripisati tudi nekaj besed o turizmu, saj je to tista dejavnost, na katero morda prebivalci ob Cerkniškem jezeru oziroma na območju Notranjskega kraškega parka še najbolj računajo! Ponekod po svetu predstavlja poseben del turizma tako imenovani strokovni turizem. Ob svetovnem pomenu Cerkniškega jezera, ki je hkrati tudi res poznano po vsem svetu, bi človek pričakoval od tega turizma več. Za poživitev oziroma bistveno povečanje takega turizma so najpomembnejše raziskave, raziskanost pojavov ter dostop do podatkov in odkritij. Strokovnjaki ne hodijo le tja, kjer je kaj zanimivega ali kjer je bil kak pojav odkrit, prvi opisan. Zelo pomembno je, da se lahko oskrbijo s podatki o njem, da pojav ne le vidijo, marveč so deležni tudi razlag o njem, podprtih z najnovejšimi in tehtnimi raziskavami. Marsikje na tujem terenska raziskovalna postaja prinaša več, kot prinaša srednje razvit turistični kraj. Zato sta, na primer, 460. obletnica Leonbergetjevega opisa Cerkniškega jezera in 330. obletnica izida Kircheijevega dela prav gotovo taka dogodka, ki bi ju lahko proslavili z mednarodnim simpozijem, z raziskovalnim taborom ali s poletno šolo. In iskreno upam, da se bo tudi na območju Notranjskega kraškega parka našlo tako možnost, predvsem pa pokazalo dovolj posluha! Menim, da bi bilo treba čim prej zbrati nekakšen bolj ali manj stalni raziskovalni svet za območje Notranjskega kraškega parka, ki bi sestavil dolgoročni načrt raziskovanj in monitoringa. Njegovi člani naj bi bili predstavniki ustreznih raziskovalnih organizacij in državnih ustanov ter služb. Del raziskav bi opravljale, kot je to že sedaj, določene organizacije, za skupni raziskovalni program pa bi bilo treba izbrati ustrezno strukturo in poiskati sredstva. Glede na pomen Cerkniškega jezera in Notranjskega Krasa bi moral biti tak program vključen v ciljni raziskovalni program in dobiti bi moral svoje mesto med raziskavami, ki so pomembne za razvojno strategijo Slovenije. Peter Skoberne dipl. biolog - svetovalec predsto jnika Uprave R Sbvenije st varstvao namve vetovno zvezo za varstvo narave (The VVorld Consrvation Union ) - IUCN so ustanovili leta 1948, združuje pa vlade, vladne agencije ‘m široko paleto nevladnih organizacij v edinstveno skupnost s kakšnimi 700 člani iz več kot 130 držav. Njeni cilji so: koordinirati ali usklajevati naravovarstvena prizadevanja na svetovni ravni, pripravljati zasnove in strategije zanja ter tehnično podpirati članice pri doseganju programskih ciljev. V tem okviru potekajo posebni projekti. Delo zveze usklajuje in vodi sekretariat s sedežem v Glandu v Švici. IUCN izdaja številne publikacije in časopise in s tem skrbi za obveščenost svojih članov ter za koordinacijo varstvenih metod po vsem svetu. Najbolj znane so kategorije, s katerimi označujemo ogroženost rastlinskih in živalskih vrst, uveljavljene pa so tudi kategorije IUCN za zavarovana območja. Mednarodna zveza za varstvo narave ima tudi šest komisij in sicer za ekologijo, za vzgojo in komunikacije (CEC), za okoljsko pravo (ELC). za strategijo in načrtovanje, za narodne parke in zavarovana območja (CNPPA) ter za varstvo vrst (SSC). Tesno sodeluje z osrednjimi vladnimi in nevladnimi organizacijami za varstvo narave, kot so na primer: UNESCO (predvsem program UNEP), Svetovni sklad za naravo (WWF) in Svetovna zveza za varstvo ptic (Bird Life International). Rezultat skupnega dela so globalne strategije, svetovna varstvena strategi- ja in skrb za Zemljo - strategija za trajnost življenja Med številnimi programi je treba posebej omeniti Vzhodnoevropski program. V njegovem okviru potekajo posebni projekti za to območje. V zadnjih letih sodeluje v njem tudi Slovenija. Strokovnjaki že več let sodelujejo v komisijah, možnosti za sodelovanje pa so se povečale, saj je Slovenija od maja 1993 članica IUCN. Zastopajo Zavod R Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine. Zaradi tega je bila tudi ustanovljena slovenska komisija IUCN, ki skrbi samo za najnujnejše usklajevanje ter pripravlja pogoje za bolj profesionalno in poglobljeno delovanje Svetovne zveze za varstvo narave v Sloveniji. Septembra 1994 je IUCN predstavila poseben program za zavarovana območja v Evropi, zelo zanimivo analizo stanja v naravnih Notranjski park na 13. mednarodni konferenci o kemijskem izobraževanju KEMIJA kot Ključ Prihodnosti rinajstega svetovnega kongresa o naravoslovnem izobraževanju se je v avgustu 1994 udeležilo kakšnih petsto naravoslovcev, univerzitetnih učiteljev, raziskovalcev ter učiteljev srednjih in osnovnih šol z vseh celin. Osnovna tema kongresa "Kemija kot ključ za prihodnost" je bila polna iskanj za rešitev ekoloških problemov in vrednot za trajnejši razvoj izobraževanja. Vsebina prvega plenarnega predavanja je bila, kako odkritja v kemiji vplivajo na razvoj ostalih naravoslovnih znanosti, kot so: biologija, geologija, farmacija, fizika, astronomija ipd., pa tudi na družboslovne znanosti, umetnost, literaturo. Poleg ožjih strokovnih tem, Nada Pavšer Zavod pa šolstvo R Slovenije, Ljubljana ki so obravnavale posamezne kemijske zakonitosti, je vsa predavanja, delavnice in postre prevevala vzgoja za varstvo okolja kot proces, ki se prične že v otrokovi zgodnji mladosti, ko čustveno doživlja naravo, ko se jo uči spoznati in ko oblikuje svoj odnos do nje po svojih starših, učiteljih in ljudeh, s katerimi se druži. Zato je zelo pomembno, kako se mlademu človeku posreduje naravo in njene zakonistosti, da bo tudi, ko odraste, smotrno posegal vanjo in znal z njo živeti v ravnotežju. Da bo posameznikovo ravnanje skladno z njegovimi zahtevami do okolja, je nujno kot trajno vrednoto izobraževanja vgraditi znanje in poznavanje tistih veščin v šolske programe, ki pomagajo reševati naravoslovne in tehnološke probleme okolja. Poudaija se tudi vzgojo za varovanje tistih dobrin, ki so pomembne za nas vse. To pa se lahko uresniči s pravilnim poukom o naravnih bogastvih. Prav v okvirih te tematike je dobila pravo mesto predstavitev projekta o Notranjskem parku kot sestavni del nacionalnega programa naravoslovnih dejavnosti. Njen cilj je bila poglobitev in povezava naravoslovnega znanja in uporaba tega znanja pri reševanju problemov okolja (voda, tla, zrak, prehrana, zdravje). Notranjski park vključuje dejavnosti, ki so interdisciplinarno zasnovane. Spodbujajo uporabo metod raziskovalnega dela, pri katerih učenci vsak zase ali v manjših skupinah pod mentorskim vodstvom rešujejo probleme bližnjega okolja, ki vključuje osnovne naravoslovne zakonitosti in značilnosti Notranjskega parka, kot so: 1. pestrost območja z vodo, ki je v tisočletjih izoblikovala edinstvene kraške pojave; 2. spoznavanje porečja kraške reke Ljubljanice; 3. spoznavanje podzemskih jam na tem območju; 4. značilni pojavi Cerkniškega jezera in Rakovega Škocjana; 5. znameniti ekosistemi - od bogatih notranjskih gozdov in polj do edinstvenega jamskega s\’eta; 6. kulturnozgodovinska izročila; 7. mlinarjenje (Veselov mlin na Žerovnici, Ivelov mlin na Bistriškem in Modrijanov mlin v Postojni); 8. tovorjenje in fumumstvo, ki se je razvilo s pojavom lesne industrije, žag in železnice; 9. kontrcibantstvo; 10. gradovi v Notranjskem parku (grad Snežnik Logaški grad Premski grad in Predjamski grad) z zgodovinskim izročilom. Metode za uresničevanje ciljev naravoslovnega pouka v povezavi z Notranjskim parkom presegajo predavanja in demonstracije eksperimentov, ki jih pokaže učitelj. Uveljavlja se samostojno praktično delo učencev na terenu pod men- parkih in zelo podrobne, natančne ter uporabne usmeritve za izboljšanje razmer na tem področju. Utemeljuje potrebnost in smiselnost ustanavljanja takšnih območij, prav tako tudi uspešnost delovanja, da se cilje zavarovanja uresničuje. V tej listini je tudi izjemno poudarjen pomen tvornega sodelovanja prebivalcev zavarovanih območij v vseh fazah nastajanja naravnih parkov in njihovega delovanja - od prvih zamisli do pripravljanja razglasitve in poznejšega uresničevanja zamisli o parku. Na generalni skupščini IUCN januarja 1994 v Buenos Airesu so izvolili tudi novo vodstvo organizacije in komisij. Podpredsednica komisije za narodne parke in zavarovana območja (CNPPA) je postala gospa Marija Zupančič-Vičar iz Slovenije in je zadolžena za njeno delo na območju Evrope. Prizadevamo si. da bi v Ljubljani ustanovili nekakšno izpostavo TUCN za koordinacijo projektov, ki jih predvideva program "Parki za življenje". S tem bi zagotovili boljše pretakanje informacij, stik s Svetovno zvezo za varstvo narave in povečali priložnosti za sodelovanje v njenih projektih z lastnimi zamislimi in problemi. Naslov sedeža Svetovne zveze za varstvo narave: IUCN 28, Rue Mauvemey, CH-1196 Gland, Switzerland Tel.: 441-22/999-0161 Fax: +41-22/999-0015 Naslov slovenske komisije za IUCN: Slovenska komisija za IUCN Uprava R Slovenije za varstvo narave 61000Ljubljana, Plečnikov trg 2 Tel.: 061/213-012 Fax:061/213-120 Elektronska pošta: ZRSVNK#CVI.SIGOV.MAIL.SI 5. Na temeljih naravnih zakonitosti spoznavajo človekovo vlogo pri spreminjanju narave. 6. Krepijo pravilen odnos in čut odgovornosti do narave. 7. Razvijajo zavest o potrebi po varovanju človekovega zdravja in skrb za njegov celostni razvoj. Za sistematično vzgo-jnoizobraževalno delo bo treba izoblikovati ustrezno gradivo učencem in priročnike učiteljem, Pri tem bodo nujno morali sodelovati učitelji z osnovnih in srednjih šol na območju Notranjskega parka, sodelavci in strokovnjaki, ki snujejo in uresničujejo zamisli o parku, in drugi, ki to tematiko strokovno obvladajo. Trinajsta mednarodna konferenca v Puerto Ricu nas je prepričala, da smo na Notranjskem na pravi poti, saj smo pri razvijanju zamisli o Notranjskem parku in njihovem uresničevanju izoblikovali prave in smotrne zamisli. Tam daleč na tujem smo dobili tudi mednarodno potrditev za vse, kar je bilo pri nas že narejenega in kar bo še treba storiti! tarskim vodstvom učiteljev, pa tudi drugih poznavalcev narave in naravnih ter zgodovinskih dejstev Notranjskega parka. Le tako si bodo mladi izoblikovali dragocene vrednote, kot so: upoštevanje dokazov, strpnost v presojanju, kritičnost, objektivnost, poštenost in predvsem sposobnost sprejemati odločitve, ki bi lahko imele dolgotrajne posledice za območje Notranjskega parka. Zato je nujno že v osnovni šoli še bolj, kot je bilo to do sedaj, uveljavljati oblike, ki vsebujejo prvine raziskovalnega dela, projektno delo, naravoslovne tabore m samostojne raziskovalne naloge. Primer projektnega dela predstavlja interdisciplinarno zasnovan projekt osnovne šole Rakek ' Naravoslovna učna pot". V njem učenci spoznajo drevesne vrste, ki so značilne za Notranjski park, njihovo vlogo v ekosistemu in gospodarski pomen nekaterih vrst tudi z družboslovnega vidika v povezavi s kulturnozgodovinskim izročilom (fur-manstvo, žage,...). Posebna kakovost v vzgo-jnoizobraževalnem procesu spoznavanja narave so naravoslovni tabori kot strnjene interdisciplinarne aktivnosti. Mladi ugotavljajo razmere v ekosistemu, merijo posamične abiotske faktorje, iščejo razlage za ugotovljene razmere in predvidevajo možne rešitve. Učenci, ki imajo izrazitejši smisel za raziskovalno delo, se lotevajo raziskovalnih nalog. Te so skupinske ali pa so porazdeljene ob skupnem problemu... Primerne raziskovalne naloge bi lahko obravnavale različne pojave v zvezi z ravnovesjem v ekosistemu Notranjskega parka in v zvezi z njegovimi značilnostmi. Globalni cilji naravoslovnih dejavnosti s tematsko vsebino (Notranjski park) omogočajo učencem in dijakom marsikaj. Denimo: 1. Strnejo že pridobljeno znanje o vplivih in dogajanjih v Notranjskem parku kot posledico neneimega razvoja in spreminjanja naravnega in družbenega okolja. 2. Problemsko in interdisciplinarno obravnavajo področje Notranjskega parka (porečje Ljubljanice, Cerkniško jezero, podzemske jame, gozdovi, ostale naravne znamenitosti (na primer: Veliki naravni most, Mali naravni most, itn.). 3. Pri proučevanju ekosistemov uporabljajo različne metode. 4. Ob uporabi virov in drugih raziskovalnih metod razvijajo sposobnosti za samostojno zbiranje informacij in izsledkov o okolju. ms Tmmmm fflgt&ka ie|§3 M SiSfiiiiS šteM&mmk NOTRANJSKI PARK Kazalo in alarm v prizadevanjih za ohrnitev narave PTIČJI ZA OPAZOVALCE IN POZNAVALCE Slavko Polak dipl. biolog - Notranjski kompleksni muzej. Postojna "Če je jezero pod vodo, nadomešča vsakovrstna perjad pomanjkanje divjačine, ker se tedaj zbere tu nešteta množica vodnih ptic vsake vrste: različne divje gosi, razne divje race, med dragim te vrste, ki jim po banjško pravijo rjavke, liske, pasavice, beplice, črne, ponirki, pivji in še mnogo tabli Dalje je mnogo čapelj, dosti sivih in belih labodov in še veliko vodnih ptic, ki se jih tli zbere na tisoče. Ob takem zbom perjadi pa znajo najti svoje koristi tudi sokoli, orli in podobne roparice ter tepko planiti na vodne ptice..." J.V.Valvasor: Sima vojvodine Kranjske: Cerkniško jezero Če pravimo Sečoveljskim solinam Meka slovenskih ornitologov (omitologija je veda, ki proučuje ptice), je Cerkniško jezero Eldorado opazovalcev in proučevalcev ptic Slovenije. Po številu gnezdečih vrst vodnih in močvirskih ptic Cerkniško jezero v Sloveniji močno prednjači. Na samem jezeru smo doslej ugotovili 55 gnezdečih vrst. Med njimi sta dve, ki v Sloveniji gnezdita samo tukaj. Več vrst ptic ima tu, gledano v slovenskem merilu, največje populacije. Gnezditev številnih vrst na Cerkniškem ježem pa kljub pričakovanjem še nismo uspeli potrditi. Spomladi in jeseni je jezero pomembna postaja izčrpanim pticam med selitvijo. Mnoge med njimi tu tudi prezimujejo. Tilko privlačno je to jezero tudi zaradi tega, ker nas pogosto preseneti z opazovanji povsem nepričakovanih vrst ptic. Doslej smo ugotovili več kot sto vodnih vrst 21 vrst ujed. da ptic pevk sploh ne omenjam. Vsako leto seznamu ugotovljenih ptic dodamo nove. Vodne ptice Bogastvo rib, žab, vodnih nevretenčarjev in obilo rastlinja nudi vodnim pticam ugodne prehranjevalne pogoje. Za ribami se pod vodo poganjajo ponirki, kormorani in slapniki. V plitvih vodah Cerkniškega jezera brodijo številne čaplje in štorklje. V trstiščih nanje prežijo bobnarice. Race, labodi, gosi in črne liske se hranijo z obiljem vodnih nevretenčarjev in z rastlinskimi poganjki. Na selitvi, prezimovanju in letovanju se jatam teh ptic pridružijo še velike jate pobrežnikov. ki najdejo ob bregovih presihajočega jezera svojo hrano. Na ježem lahko opazujemo še razne vrste galebov in čiger. Pri gnezditvi pa pticam nagaja prav tista muhasta narava presihajočega jezera, ki je pomagala ohraniti Cerkniško jezero v svoji prvobitnosti. Usihanje jezera v pozni pomladi botruje dejstvu, da veliko gnezd ponirkov, črnih lisk in rac propade. Toda ptice so prilagodljive. Dmgo in tretje nadomestno leglo je na Cerkniškem ježem običajen pojav. Obilje hrane je za ptice tako vabljivo, da poskušajo gnezditi znova. In pri tem se tudi učijo! Izbirajo si najbolj varna gnezdišča, delajo plavajoča gnezda in, kar je presenetljivo, nekatere vrste ptic gnezdijo tu pozneje kot drugod po Sloveniji. Med pomembnejšimi gnezdilkami Cerkniškega jezera moram omeniti ijavovrat-nega ponirka, ki poleg malega in čopastega ponirka redno gnezdi šele od leta 1990. Bruhalniki in trstišča Levišč pri Otoku so edino gnezdišče te vrste v Sloveniji. Poleg rac mlakaric, regelj gnezdijo tod še raca žlicarica, čopasta črnica in kostanjevka. Slednja sodi med ogrožene vrste rac. Gnezditev dolgorepe race in kreheljca je tudi pričakovana. Prav tako pričakujemo potrditev gnezditve več vrst čapelj. Medtem ko je bila gnezditev sive čaplje enkrat že ugotovljena, pa nam gnezda tjave čaplje ter male in velike bobnarice še ni uspelo najti. Tudi skrivnostno črno štorkljo lahko štejemo med gnezdilce Cerkniškega jezera. Močvirne ptice Ko vode Cerkniškega jezera odtečejo in usahnejo, se jezero spremeni v obsežno močviije. Na to čakajo močvirniki. Eni imajo dolge noge in kljune, s katerimi preiskujejo blatno jezersko dno, drugi so bolj čokati in smukajo med šopi šašja, ločja, bičja in gozdovi” preslic. In spet imamo tu enega, edinega gnezdilca za Slovenijo. Pesem in svatovski let dolgokljunega rdečega martinca lahko pri nas opazujemo le v težko dostopnih močvirjih Cerkniškega jezera. Njegov sorodnik veliki škurh danes gnezdi le še na Ljubljanskem barju. Možnost gnezditve te ptice na hoduljah in z dolgim srpastim kljunom nam na Cerkniškem ježem še danes buri ugibanja. Tudi pribe in kozice sodijo med gnezdeče pobrežnike Cerkniškega jezera. Bržkone prav tu gnezdi največ kozic v Sloveniji. Zgoraj levo: Gnezdo pribe je preprosta globelica. Štiri jajca so po barvi tako podobna podlagi, da jih le s težavo opazimo. Zgoraj: Jezero nudi zatočišče tudi pticam, ki so na selitvi letovanju ali klatenju. Na sliki jata galebov. Spodaj: Repaljščicaje enam izmed naših naboj ogroženih gnezdilk. Domaje na vlažnih travnikih Z redkimi visokimi stebli zeti. - foto S.Polak X * 4S * . ■. ■ :'CX X *?XX z -‘L r- VJ _ Eli __________NOTRANJSKI PARK Očem bolj skriti, pač pa bolj slišni močvirniki so iz skupine tukalic. O gnezditvi male in grahaste tukalice na Cerkniškem ježem zaradi nam skritega načina življenja še nimamo prave predstave. Več izkušenj in rezultatov pa smo si v zadnjih letih nabrali pri proučevanju kosca, jerebici podobne ptice. Pri že tradicionalnem rednem letnem preštevanju pojočih koscev, ime je dobil po oglašanju, ki spominja na zvok pri klepanju kose, smo ugotovili, da na Cerkniškem ježem gnezdi kakšnih 80 ptic. Takšna številčnost vrste, ki v Evropi izumira, daje našemu jezeru mednarodni pomen. Med močvirske ptice lahko štejemo tudi nekaj vrst ptic pevk, med njimi še posebno rod trsnic. Močvirska, srpična, bičja trsnica, rakar ter trsni cvrčalec in trsni strnad bi z uničenjem trstišč in jezerskega bičevja izgubile svoj edini možni dom. Ptice močvirnih travnikov Pozna košnja preproge vlagoljubnih rož in trav naših kraških polj zagotavlja preživetje vrstam ptic, katerih številčnost močno upada. Upajmo, da pesem škijancev, repaljščic, ljavih penic, rumenih pastiric, veli- kih strnadov in prepelic še dolgo ne bo utihnila. Prav repaljščice imajo po številu pojočih kljunov na Cerkniškem ježem drugo največje gnezdišče v Sloveniji; takoj za Ljubljanskim baijem. Te ptice so stoletja živele v sožitju s kmetom, ki je s preprostim načinom kmetovanja skrbel posredno tudi za njihov obstoj. S pohlepno pospeševanim kmetijstvom pa človek travnikomn jemlje več, kot je njegovega. Ptice ujede Nebo nad Cerkniškim jezerom polnijo silhuete ujed. Največja med njimi so skoraj ravna, široka krila orla belorepca ali jezerca, kakor mu tudi pravimo. Opreza za nepazljivimi racami, črnimi liskami, ob izsušitvi jezera pa se mu pogrne miza poginjajočih rib. Na bogastvo manjših ptic ob ježem planeta tudi kragulj in sokol selec. Se prav posebno so trstišča kot lovišča priljubljena lunjem, tudi ujedam, katerih glavni plen so manjše ptice. Pri lovu na jezeru drugim plenilkam ne konkurira orel kačar, saj so mu, kot že ime pove, glavna hrana številne kače belouške. Majhen sokol škrjančar v zraku lovi in se poganja za lastovkami ter velikimi žuželkami. Njegov priljubljen plen so kačji pasti ji, ki jih tukaj ne manjka. V času ptičje selitve sledijo svoji hrani tudi druge ujede. Mednarodni pomen Preštevanje jat vodnih ptic in naštevanje opazovanih vrst ni samo sebi namen. Kriteriji, ki določajo mednarodni pomenn nekega območja, so ponavadi zelo strogi. Od njihovega izpolnjevanja je odvisno, ali bo jezero deležno mednarodne pozornosti in podpore pri morebitnem ogrožanju omito-loško pomembnih območij. Cerkniško jezero je že uvrščeno na seznam Evropsko pomembnih območij za ptice (Important Bird Area -IBA). Za ugleden naziv "Ramsar site" -mokrišče mednarodnega pomena pa, žal, še ne izpolnjuje pogojev. Čeprav ne gre prezreti nacionalnega pomena Cerkniškega jezera, mu daje naj večjo vrednost pojavljanje evropsko in svetovno ogroženih vrst ptic. Na seznamu ogroženih vrst v evropskem merilu jezero gosti malo in veliko bobnarico, črno štorkljo, raco kostan-jevko, malo in grahasto tukalico in orla kačarja. Od ptic pevk tu gnezdita evropsko ogroženi vrsti pisarn penica in rjavi srakoper. Na Cerkniškem jezeru lahko opazujemo tudi tri globalno ogrožene vrste ptic, ki jim grozi izumrtje. Medtem ko bo južna postovka v srednji Evropi najveijetneje izumrla, nudi jezero še vedno ugodne prehranjevalne pogoje več primerkom orla belorepca. Kosec predstavlja na Cerkniškem jezera veliko število gnezdečih ptic, ki je pomembno celo v svetovnem merilu. Varstvo in prihodnost jezera Samo sprašujemo se lahko, zakaj Cerkniško jezero še nima ustreznega naravovarstvenega statusa. Po številu gnezdečih vodnih in močvirskih ptic to jezero močno prednjači. V Sloveniji ni močviija in trstišč, večjih od Cerkniškega jezera. Velik, če ne večji pomen pa mu dajejo tudi ptice gnezdilke na vlažnih in ekstenzivno gojenih travnikih. Zakaj? Vlažne in rahlo zamočviijene travnike se da izsušiti, "izboljšati" ter tako dobiti nove kmetijske površine, povečati hektarske donose ter nahraniti več živine in ljudi. To seje zgodilo skoraj povsod po srednji in zahodni Evropi. In, žal, so dobili izsuševalni jarki domovinsko pravico tudi pri nas. Na Cerkniškem ježem pa ni tako! Muhasta narava in redna poplavljanja naših kraških polj so zagotovila obstoj in preživetje številnim živim bitjem, ki so dmgod po zahodni Evropi tik pred izumrtjem. Za ohranitev in zavarovanje Cerkniškega jezera moramo narediti še nekaj pomembnih korakov. Omejiti moramo človekove dejavnosti, ki škodujejo vsem živalim in rastlinam, ter zakonsko zavarovati najbolj prvobitne predele jezera. Obenem moramo ohranjati kulturno krajino in spodbujati nadaljnje širjenje obdelovalnih površin na robovih Cerkniškega polja, saj je to pogoj za bodoče sožitje človeka in narave tega prostora. To je tudi priložnost za razvoj kmečkega in naravoslovnega turizma ter za promocijo, predstavljanje in populariziranje tega bogastva doma in v tujini. Ptice so le vrh piramide in ljudem zelo priljubljene, tako da nam njihova pojavnost daje orodje; služijo nam kot kazalo in alarm v prizadevanjih za ohranitev narave. Slika levo spodaj: Lepote Cerkniškega jezera privabljajo številne izletnike. Širi se tudi kultura opazovanja ptic. - foto T.Čelik Slika zgoraj: Pobreinik rdečenogi martinec ima na Cerkniškem edino gnezdišče v Sloveniji - foto S.Polak Slika spodaj: Trstišča in bičevje so edini dom trstnicam. Majhnim, neopaznim pticam pevkam. ki jih v glavnem prepoznamo po petju. - foto S.Polak lVA R 1* Rekreacijska vloga Notranjskega regijskega parka PESTRA PON Lili Mahne - kinrdimitorica projekta Notranjski park, Area, do.o., Cerknica. egijski park je zaokroženo območje prvobitne in kultivirane narave, ki povezuje v celoto značilno pokrajino in njene naravne znamenitosti. Namenjen je predvsem ohranitvi ekosistemov in rekreaciji. Že sama definicija varstvene skupine "regijski park" omogoča rekreacijsko, znanstveno, raziskovalno, biotopno, nerazvito spomeniško - pričevalno in izobraževalno namembnost območja. Zaledje parka pa se razvija v smislu razvoja dejavnosti, ki servisirajo ali podpirajo zavarovano območje (gostinstvo, turizem, obrt, servisi...). Prav tako je za vse območje pomembno, da ohranja in neguje krajino, ki sta jo stoletja oblikovala človek in narava. Glede na namembnost predlaganega Notranjskega regijskega parka in njegovega zaledja je vse njegovo območje primemo za organiziranje tako imenovanih pustolovskih počitnic in izletov. Zadnjih nekaj let upada popularnost tradicionalnih turističnih paketov v obmorske in zdraviliške turistične kraje ter v velika smučarska središča. Turistična ponudba sledi sodobnim težnjam in se usmerja v prodajo pustolovskih počitnic in izletov, ki obiskovalcem in izletnikom ponujajo doživetja in izkušnje o bivanju v naravi ter boljšo telesno in duševno formo. Vse je prirejeno posameznikom, družinam in skupinam. Priprava takšnih počitnic in izletov vključuje vse možnosti dežele: pokrajino (rastlinstvo in živalstvo), infrastrukturo, vse gospodarske in negospodarske dejavnosti (kmetijstvo, gozdarstvo, trgovina, industrija in obrt, zdravstvo ter šole in univerze -in seveda - ljudje). Ker je med glavnimi cilji obiskovalcev doživljanje novih izkušenj v stiku s pokrajino in z domačini, je zanimanje domačinov kot ponudnikov (prodajalcev) storitev in obiskovalcev kot njihovih uporabnikov (kupcev) lepa in čista pokrajina, nenačeta z investicijami, ki uničujejo okolje. Seveda pa je namestitev gostov modema, udobna, čista in enostavna. Tako oblikovana turistična strategija ustvaija dodatno prednost turističnih storitev pred storitvami ustaljenih turističnih regij ali pokrajin, zato je lahko cena takih turističnih storitev tudi štirikrat ali celo petkrat višja od siceršnje cene. V zavarovanih območjih so vse rekreacijsko-turistične dejavnosti nadzorovane po številu obiskovalcev in po njihovem dogajanju. Izleti so vnaprej dogovorjeni z informacijskimi centri o poteh, času in spremstvu. V takih centrih si obiskovalci lahko ogledajo znamenitosti ter posebnosti območij na video projekcijah in razstavnih panojih, o posameznih objektih in območjih pa dobijo tudi podrobnejše informacije. V njih si je mogoče tudi izposoditi opremo ter dobiti vodnika. Glede na resnične možnosti, potrebe obiskovalcev in predlagane varovalne režime smo v Notranjskem regijskem parku in v njegovem zaledju pustolovske počitnice razdelili v več različnih oblik, kot so: večaktivnostne počitnice, aktivne ali delovne počitnice za mlade, kolesarjenje, letenje, pohodništvo, pešačenje in sprehajanje, aktivnosti v hribih, potepanje po krajini, ježa na konjih, posebne aktivnosti, vodni športi in življenje v divjini. Večaktivnostne počitnice Posebni centri v parku in v njegovem zaledju ponujajo najrazličnejše dejavnosti in njihovo učenje za posameznike, družine in skupine. Sedanje možnosti so: plavanje, čolnaijenje, vožnja s kanujem, deskanje, lokostrelstvo, tenis, kampiranje, orientacija, obiskovanje jam, izlet na konju, vožnja s kolesom, letenje z zmajem, fotolov. Poleg teh bodo še možnosti za nekatere druge dejavnosti, ko bodo na voljo domačini in strokovnjaki, ki se bodo ukvaijali z obiskovalci. To so: učenje raznih obrti in umetnosti, arheologije, joge, gradnje tradicionalnih objektov (kozolcev) in letenja s toplozračnim balonom, obiskovanje zanimivih krajev, nočna orientacija, dejavnosti za otroke ipd. Aktivne ali delovne počitnice za mlade Take počitnice organizirajo posebni centri za mlade, v katerih so na voljo inštruktorji. To so, na primer, poletne šole, gkološki in raziskovalni tabori, na katerih imajo udeleženci poleg osnovnega delovnega programa možnosti za: plavanje, deskanje, vožnjo s kanujem, ježo konj, tenis, golf, nogomet, streljanje, gimnastiko, judo, lokostrelstvo, plezanje, kolesatjenje, pešačenje, orientacijo, nočne sprehode, opazovanje živali, učenje obrti in umetnosti, računalništvu, kreativnosti, slikarstvo, obiskovanje kulturnih znamenistosti. obisk diska ipd. Vsako leto so: kanu-Ščuka izlet (Cerkniško jezero), ekološki tabor (Rakov Škocjan), arheološki tabor. Kolesarjenje Kolesarjenje je med najbolj dosegljivimi rekreacijskjimi aktivnostmi. V tujini imajo posebej urejene in označene poti za kolesage ali pa rekreacijski centri samo ponujajo zemljevide z označenimi potmi. V nastajajočem Notranjskem regijskem parku in njegovem zaledju je sedaj kolesarjenje dovoljeno po vseh poteh, vendar posebej označenih prog ni. Kolesarji si lahko sami izbirajo poti, ponekod pa je obisk možen samo z vodnikom. Najprivlačnejše poti za kolesatjenje so ob obali Cerkniškega jezera in okrog Planinskega polja. V Cerknici smo zloženke z označitvijo kolesarskih izletniških poti poimenovali "V Krpanovi deželi". Na nekaj mestih si je tudi že mogoče izposoditi kolo (pri Mulcu v Dolnjem ježem). Letenje Letenje z jadralnim letalom s hriba na vzgonskem vetru ali z motorno vleko je vse bolj dostopen šport. Zahteva vzletno in pristajalno stezo ter letalsko znanje in poznavanje aerodinamike, navigacije in meteorologije. Pred vojno je bilo tako letenje doma na Blokah, sedaj pa je ljubiteljem tega športa na voljo športno letališče v Postojni, kjer je možno tudi vzletanje jadralnih letal. Zmajarstvo pomeni uresničitev človekovih želja, da s hribov ah z gora jadra kot ptica. Za to je potrebna vzletna ploščad, v brezvetiju pa je možna vleka z motornim zmajem. Zmajarstvo je že razvito na Slivnici in na Račni gori. S hribov in gora je možno tudi jadranje s padalom. Rekreacija z daljinsko vodenimi motornimi in jadralnimi letalskimi modeli je že razvita na Vermoščici. Pohodništvo, pešačenje in sprehodi Ponovno odkritje koristnosti hoje v naravi je postalo popularno zaradi naraščanja vsesplošnega zavedanja o pomenu bivanja na podeželju kot alternative mestnemu življenju in zaradi zavedanja o pomenu hoje za zdravje. Nacionalno pomembne poti so nova varstvena kategorija in jih mora določiti ter potrditi pristojno ministrstvo. Poskrbeti mora tudi za njihovo vzdrževanje in opremljanje ter izdajanje informativnih publikacij o njih. Aktivnosti v hribih Planine so zelo privlačna pokrajina za pustolovce. Za uživanje v gorah ni treba biti alpinist. Smučati je mogoče na Blokah, Kaliču, Mašunu, Slivnici in Sviščakih ter v Starem trgu in Logatcu. Za tek na smučeh je idealna Bloška planota. Potepanje po krajini Z različnimi prevoznimi sredstvi v spremstvu lokalnega vodnika je lepa priložnost za spoznavanje krajev in ljudi. To so lahko avtobus, kočija, voz lojtmik... Svežo prehrano si obiskovalci kupijo v številnih trgovinah pred potepanjem in si jo pripravljajo skupaj.V Notranjskem regijskem parku sta že uveljavljeni Valvasorjev sprehod v juniju in jamarska transverzala. Ježa na konjih Ljubiteljem te aktivnosti je skupna ljubezen do konj ter želja, da bi se naučili dobro jezditi. Ježa na konjih tudi omogoča obisk tistih delov pokrajine, ki po cestah niso dostopne. V Notranjskem regijskem parku se nekaj kmetij že ukvarja z vzrejo konj za take namene. Posebne aktivnosti To so različne oblike poceni počitnic ali dopustnikovanja, ki si ga lahko privošči skoraj vsakdo. Med dmgim nudi tudi možnosti za komunikacijo z domačini. Dopustnikovanje na nekaterih kmetijah vključuje pomoč pri kmečkih opravilih, počitnice je mogoče preživeti še med pomočjo pri arheoloških izkopavanjih ali med raziskovanjem podzemeljskih jam (Laze pri Logatcu in Križna jama). Komercialni obisk podzemeljskih jam z vlakom in urejeno razsvetljavo je možen v Postojnski jami. Vodni športi Notranjski regijski park nudi veliko možnosti za vodne športe - plavanje, vožnjo s kanujem, čolnarjenje in deskanje ter pozimi drsanje na ledu. Življenje v divjini Razlika med klasičnim turistom in ekološko osveščenim turistom je, da klasični turist obišče obalo, jezero ali gozd in da tam zgolj preživi svoj obisk. Zanimajo ga vodni športi, ježa na konju, sprehodi in izleti. Ekološko osveščenega turista pa zanimajo še pešačenje po pokrajini, kakršna je, plezanje in potapljanje, fotografiranje narave, opazovanje ptic, botanične študije, slikanje v naravi in še marsikaj... Iz vsega napisanega je razvidno, da se tudi na območju nastajajočega Notranjskega regijskega parka uveljavlja ekološki turizem, ki vključuje potovanje po pokrajini zaradi njenega občudovanja in uživanja sredi njenih značilnosti, živalskega sveta in kulturnih posebnosti. Njegov pristop temelji na znanstvenem, filozofskem in estetskem razumevanju pokrajine ter njenega življenja. Notranjski regijski park z vso svojo raznolikostjo ponuja najrazličnejše rekreacijske možnosti; nekatere so šele v zamislih, druge kažejo svoje začetke v delu pogumnih posameznikov, nekatere pa so postale že kar tradicija teh krajev. Razmišljanje Milka Petrič Kmetijska svetovalna služba, Cerknica Hodiš po naši deželi in razmišljaš... Dežela je lepa, opevana, naslikana, ljubljena. V tej deželi živijo ljudje, ki so njen del ali pa tudi ne. In nekateri se obnašajo tako, kakor da živijo na tej zemlji samo za danes in samo zase. V to deželo želimo povabiti turista - človeka, ki bo za svoj denar pričakoval veliko. Ali si tega človeka - turista zares želimo vsi in povsod? Vas - naselje - kmetija so postali zanimivi pojmi v času urbanizacije, prenaseljenosti mest. Vaščan - kmet je z dolgoletnim delom urejal pokrajino, jo negoval, kot mati neguje otroka, ter zanjo živel. A prišli so časi in z njimi gradbeniki, ki so ga prepričali, naj jo pozida, ker bo s tem naprednejši, uglednejši v vasi. In to je tudi storil! Sedaj so prišli h kmetu turisti, ki bi pri njem radi preživeli prosti čas. Lahko, le če... Kmet bo moral popraviti napake pozidav na kmetiji, urediti gnojišče, dvorišče, organizirati delo na kmetiji, uskladiti... In hčer, sina, ki sta se izučila marsikaj, samo za delo z gosti ne, bo moral šolati... Razmišljati bo moral, zakaj to počne, kaj lahko naredi, da možnemu gostu turistični ‘•proizvod” sploh lahko proda. Kaj naj proda? Vino, žganje, kruh in drugo lahko kupim v trgovini..., razmišlja meščan. Kako pa to nastaja na kmetiji: kako raste v sadovnjaku, na njivi; kako zori pšenica, kako se iz nje mesi kmh; kako se krmi živino..? Kje bi lahko vse to videl, čutil, se o tem pogovarjal? Tega še jaz več ne vem,! Kako naj bi to vedeli moji otroci?! Sklep: Razmišljajmo vsi, ki imamo radi to deželo, kaj smemo turistu prodati in kaj ne, do kod ga lahko prijazno sprejmemo in kaj mu moramo prepovedati! Kmetu povejmo, da želimo predvsem, naj ostane v tej deželi, naj nam jo ohrani in naj se razdaja turistom le do meje lastne ohranitve in ohranitve narave! In turist naj se zaveda, dajeta dežela tudi zanj. Vendar naj jo privošči tudi bodočim generacijam turistov! NOTRANJSKI PARK Zagotavljanje resničnivaruhov dediščine ro/VO' DOMA CINO v urttm ODGOVORNOST ZA DEDIŠČINO Dušan Kramberger dipl. inženir arhitekture - samostojni konservcfdvIA, d.o.o„ Podsreda jpOfek aziskovalci najrazličnejših strok že dolgo prihajajo na 1 ■ Notranjsko. Kar navajeni smo, da so takšni obiskovalci zvečine znanstveniki, ki so posvetili velik del svojega življenja temu edinstvenemu, prelestnemu in nadvse dragocenemu koščku sveta, pa naj gre pri tem za kraške pojave, za življenje na Cerkniškem jezeru, za gradove ali cerkve... In tem izkušnjam so se pred leti pridružili še mladi! Notranjski osnovnošolci in dijaki želijo podrobneje spoznati in dokumentirati svoje okolje, v katerega so se rodili. Njihovi vrstniki od drugod z radovednostjo in spoštljivostjo stopajo v ta zanimivi notranjski svet, ki je čisto drugačen od vsega, kar so poznali dotlej. Njihovi mentoiji jih opozarjajo, učijo, usmerjajo in vzgajajo; domačini jih sprejemajo, udomačujejo in cenijo. Spodbuden primer sistematično zatavljenega in dobro organiziranega mladinskega raziskovanja je vsakoletni tabor dijakov Srednje zdravstvene šole in gimnazije iz Ljubljane. Potem, ko je mednarodni projekt o raziskavah gotske nemonumentalne ali neveličastne sakralne arhitekture na Notranjskem leta 1991 odpadel zaradi vojnih razmer, je pripravljeni program začela uresničevati gimnazija iz Ljubljane v sodelovanju z občino Cerknica in z društvom kulturnikov Krpan. Dobre izkušnje teh mladinskih raziskovalnih taborov je mogoče posplošiti in strniti v tri sestavine: Najprej gre za organizirano in strokovno zbiranje in vrednotenje podatkov o Notranjski. Počasi že prevladuje načelo, da morajo biti izsledki in sklepi raziskovanj uporabni v praksi in dostopni vsem zainteresiranim (kulturi, varstvu okolja, gospodarstvu, itn.) Zato bi bilo koristno vsa raziskovanja evidentirati na enem mestu. In predstavitev raziskovalnih rezultatov bi morala biti pogoj za sodelovanje v naslednjem obdobju. Pomembno je sodelovanje domačinov z mladimi raziskovalci. Praviloma so njihovi medsebojni odnosi zelo dobri in ustvarjalni. Domačini se mladih zaradi njihove mladosti in neizkušenosti ne bojijo in se pred njimi ne zapirajo, ampak jim poskušajo povedati čim več. S tem pa sami odkrivajo stvari, ki so vedno bile okrog njih, a se jih niso tako dobro zavedali. To povečuje ponos domačinov, utrjuje njihov občutek pripadnosti kraju in utijuje odgovornost za dediščino. Delo m terenu je za mlade raziskovalce dodatno izobraževanje na področjih, ki so jim posebej blizu. Šolski pouk jim pač ne more prikazati vsega, kar so ustvarile narava in spretne človeške roke. Uvidijo povezanost in prepletenost vseh pojavov, krhkost ravnovesja v naravi in estetiko v kulturnih stvari-tvah.Vedo, da je njihovo delo koristno; ko se čez leto vrnejo tja, kjer so raziskovali, vidijo napredek, če so bili rezultati upoštevani, ali pa vidijo nadaljnji propad, če se za raziskovalne rezultate ni nihče zmenil. Mnogi se pozneje odločajo za poglobljen študij duhovne in materialne dediščine, ki nam je zaupana, da jo bomo neokrnjeno predali zanamcem. Nikakor pa ne gre prezreti tudi pomena, ki ga ima za oblikovanje mlade osebnosti delo v skupini z vrstniki in z visoko usposobljenimi mentoiji ter praktičnimi strokovnjaki. Posebej je treba poudariti, da bo treba v mladinsko raziskovanje načrtno vključevati notranjske učence, dijake in študente. Brez njih vsi dobri nameni nimajo nobene stvarne bodočnosti. Ti bodo namreč resnični varuhi dediščine; ti bodo končno od teh prizadevanj tudi boljše ali slabše živeli. Obiskovalci naj bodo le spodbuda ali morda spodbujevalna konkurenca za domačine! In čisto za konec misel, ki že spada v tako imenovani raziskovalni turizem: Zakaj pa ne bi pod vodstvom strokovnjakov raziskovali tudi odrasli in družine? _ Ms ;. ' . ■ ■ . c. • . ■ Kat KM' m Center šolskih in obšolskih dejavnosti predstavlja DOM "RAK" OMOGOČA SPOZNAVANJE ŽIVLJENJA V NARAVI Ob vznožju gozdnatih Javornikov, ki predstavljajo del slovenskega dinarskega sveta, leži vodnata dolinica v sistemu kraške reke Ljubljanice z imenom Rakov Škocjan. To je najstarejše po drugi svetovni vojni zavarovano naravno območje v Sloveniji (od leta 1949), poznano po izjemnih k raških posebnostih, kot so: Veliki naravni most, Mali naravni most, Zelške jame, Tkalca jama, udomice, itn.). Na zunanjem pasu zavarovanega območja stoji na veliki gozdni jasi z nadmorsko višino 517 metrov dom "Rak", ki smo ga uredili iz nekdanje gozdarske nastanbe. Projekt osnovne šole Rakek v evropskem letu varstva narave NARAVOSLOVNA UČNA POT V OKOLICI ŠOLE Naravoslovno-matematični aktiv OŠ Jožeta Kranjca, Rakek: Silva Kogej, Irena Mele, Irena Peteh-Kranjc Smo podeželska šola z 283 učenci. Živimo v neposrednem stiku z naravo. Čut odgovornosti in dosedanje delo sta nas pripeljala do prepričanja, da bomo učence, na katere lahko vplivamo in moramo vplivati v smislu ohranjanja narave, učinkoviteje ekološko osvestili, če bodo spoznali in osvojili zakonitosti, vzroke in posledice dogajanj v naravi z lastnim opazovanjem in z aktivnim delom v naravnem okolju. Zato smo izbrali kar neposredno okolico šole! Predavanja in pogovore o problemih v zvezi z onesnaževanjem in ohranjanjem našega okolja želimo prenesti iz učilnice v naravo. Tam naj si učenci z lastnim delom, razumom in zavestjo privzgojijo odgovornost do narave. Sposobni bodo živeti skladno z njo, v pridobivanju dobrin in energije pa s svojimi posegi ne bodo mšili naravnega ravnotežja in s tem ogrožali življenja na Zemlji. Za uresničevanje takih ciljev se trudimo ne samo pri pouku ampak v vseh naravoslovnih dejavnostih na šoli. V letu 1995, ki je razglašeno za evropsko leto varstva narave, pripravljamo ureditev naravoslovne učne poti, ki bo potekala v okolici naše šole. V delo vključujemo učence šestih, sedmih in osmih razredov in poteka delno med učnimi urami iz tehniške vzgoje in biologije, v biološkem krožku in v zunajšolskih dejavnostih. Učenci so razdeljeni v interesne skupine in delajo pod vodstvom mentorjev - učiteljev biologije, kemije in fizike ter zunanjih sodelavcev - krajinarja, obrtnikov itn. Po pred- loženi dokumentaciji in ogledu zemljišča bodo naredili načrt, trasirali pot in izbrali primerna stojišča. S krajinarjevo pomočjo bodo izbrali ustrezne rastline (drevesa in grmovnice), ki se skladajo z naravnim okoljem, v katerem živi šola, jih pravilno posadili in negovali. Stojišča bodo opremili z ustrezno dokumentacijo. Naše delo je zastavljeno dolgoročno. V prvem letu načrtujemo pripravo dokumentacije, trasiranje poti in zasaditev dreves in grmovnic. V drugem letu načrtujemo dopolniti pot v neposredni okolici šole s ureditvijo skalnjaka, v tretjem letu naj bi uredili še mlako.Vseskozi pa bo naša skrb namenjena varovanju, negi in obnavljanju rastlin ter urejenih površin. Učenci spoznajo med delom vrste dreves, grmovnic, njihove cvetove, plodove in semena; opazujejo in spoznavajo živalske vrste, ki se bodo iz bližnjega gozda priselile v neposredno bližino šole; spoznajo osnovne zakonitosti v naravi in medsebojno povezanost živega in neživega sveta; razvijejo sposobnost opazovanja in sklepanja, razvijejo ljubezen do narave, navajajo se na odgovorno ravnanje z živimi bitji, usposabljajo se za uporabo pridobljenega znanja in začutijo potrebo po varovanju naravnega okolja. Naravoslovna učna pot bo podaljšana učilnica, zakladnica znanja, iz katere učenci črpajo spoznanja o naravi. Zavedamo se, da s svojim delom ne moremo sicer spremeniti vse družbe, vsekakor pa lahko izoblikujemo in usposobimo skupino posameznikov, ki bodo s svojim ravnanjem vplivali na ljudi okrog sebe! |i! lil lil Dom "Rak" obdajajo obsežni jelo-vo-bukovi gozdovi, ki se v Sloveniji raztezajo od hrvaške meje do Trnovskega gozda. Poleg običajnih gozdnih živali so se tu ohranili nekateri redki in ogroženi veliki sesalci (rjavi medved, volk, ris, divja mačka). Za vse ozemlje je značilen razgiban kraški teren z močno površinsko skalovitostjo. Zaradi zakraselih apnenčastih tal ni površinskih voda in studencev, ker voda kljub obilnim padavinam ne ostaja na površju, ampak ponikne v kraško podzemlje. Edina izjema je rečica Rak, ki dobiva vodo pod zemljo iz Cerkniškega jezera in Javornikov ter jo po kratkem površinskem toku spet prepusti kraškemu podzemlju, dokler ne pride na dan v Planinski jami. Spoznavanje vseh teh posebnosti smo vgradili v naše petdnevne vzgojnoizo-braževalne programe iz življenja v naravi, ki so namenjeni učencem osnovne in srednje šole. V domu "Rak" je 45 ležišč; v manjših sobah za dve, tri, štiri osebe in za šest oseb so tudi sanitarije. Večjo jedilnico s krušno pečjo, v kateri naš kuhar speče domač kruh, je mogoče urediti v dve manjši učilnici, v katerih so na voljo audiovizualna pomagala in učila. V domu sodi tudi brunarica z večnamenskim prostorom in naravoslovno učilnico. Bogata izbira športnih pripomočkov omogoča tudi najrazličnejše dejavnosti: kolesarjenje, jamarsko plezanje, vožnjo s kanuji, lokostrelstvo, namizni tenis in igre z žogo na večnamenskem igrišču. Rakov Škocjan je idealno izhodišče za pohodništvo po gozdnih stezah in poteh. Posebna ponudba Rakovega Škocjana je urejena in s pojasnjevalnimi tablami opremljena naravoslovna učna pot. Pred izidom je tudi knjižica - vodnik po tej poti, ki gaje pripravil Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine. Do doma "Rak" se pride po avtocesti Ljubljana-Postojna do izstopa Unec in vasi Unec, nakar se zavije na lokalno cesto v smeri proti Postojni in sledi kažipotom kakšne štiri kilometre do Rakovega Škocjana. Naš naslov: Center šolskih in obšolskih dejavnosti 61000 Ljubljana, Šmartinska 134/a Telefon: 061/140-11-12, int.: 232,219 Fax: 061/140-13-30 Kontaktna oseba: Ida Kavčič Ekskurzija z osmimi opazovališči NOTRANJSKI KRAS KOT ŠOLSKI OBJEKT Družba Naklo, cLo.o., Ijogatec, Notranjska 14 Tretjina Slovenije je k raška. In v isti sapi še lahko ugotovimo, da se te njene značilnosti zavedamo dosti manj, kot se zavedamo dejstva, da smo, na primer, alpska dežela... Menda je vsakemu Slovencu jasno, da visoke gore niso poraščene, da se tam pozimi sproščajo plazovi in da so še najbolj primerne za turizem. Če pa bi očanca Urbana vprašali, ali zna ob bok navedenim lastnostim gora našteti ustrezne kraške lastnosti, bi prav gotovo debelo pogledal, medtem ko izčrpnega odgovora na vprašanje ne bi bilo priporočljivo pričakovati! Posledica takšnega neznanja je, da s krasom gospodarimo ignorantsko, neodgovorno, mnogokrat celo popolnoma napačno. Spomnimo se samo onesnažene reke Krupe, erozije tal, poletnih požarov itn.! V globlje razloge za to se ne spuščamo. Zadošča naj ugotovitev, da se kras v osnovni šoli in v srednji šoli obravnava bolj kot kurioziteto ali redkost, znamenitost, namesto kot eno izmed najpomembnejših kategorij našega prostora. Svoje pripomore k temu tudi dejstvo, da kraški pojavi morebiti niso tako privlačni in da morebiti ne nudijo takšnega užitka, kot ga nudijo gorski vrhovi ali morska obala. Vsekakor pa je treba pošteno pripisati, da se zadnje čase takšno razumevanje in dojemanje krasa postopno le popravlja... Se taka zagnanost nekaterih pedagogov, da bi njihovi učenci dodobra spoznali kras, ne more imeti pravega učinka, če šolska mladina krasa ne vidi od blizu in če ne dojame njegovega delovanja. Da bi olajšali šolske ekskurzije na kras, je turistična pisarna družbe Naklo, d.o.o., iz Logatca pripravila posebno ekskurzijo po klasičnem krasu Notranjske, ki jo vodijo za to izšolani vodniki. Njen potek je prilagojen razmeram in poudarja posamezne krajevne značilnosti. Zato se kaj dosti ne ozira na šolski učni načrt, je pa njegovo koristno dopolnilo. Ogrodje ekskurzije daje osem opa-zovališč od Vrhnike do Goričic ob Cerkniškem jezeru. Vsako opazovališče je namenjeno svojemu poglavju krasoslovja. Čas med vožnjo z avtobusom od enega do drugega opazovališča pa je priložnost za podrobnejša vprašanja udeležencev ekskurzije in za vodnikove odgovore nanja. Ta čas vodnik tudi opozarja na krajevne značilnosti oziroma vidike krasoslovja, ki jih lahko ilustrira kar s pogledom skozi okno in ki niso posebej vezani na kakšno določeno mesto. Praviloma se ekskurzija prične na Vrhniki. Tam vam vodnik oriše njen namen in pove najpomembnejše informacije o krasu, krasoslovju ter Krasu in o povezanosti krasa s Slovenijo in Slovenci. Prvo opazovališče je Veliki Močilnik. Tam zveste o Ljubljanici, kakšen primer reke ponikalnice je, in se seznanite z delovanjem vode na kraško kamenino. Dmgo opazovališče je pri ponom Jačka sredi Logatca. Tam zveste o izginotju vode v podzemlje in o poplavah. Poseben poudarek je na ekološkem vidiku človekovega bivanja na krasu. S tretjega opazovališča na parkirišču pri planinskem pokopališču si ogledate Planinsko polje, medtem ko med vožnjo do tja zveste za delitev klasičnega krasa (matični, visoki, nizki, notranjski), o vodnih virih in razvodnicah na krasu in o Planinskem polju kot šolskem primem kraškega polja ter o njegovih značilnostih, rastju in izrabi tal... Vožnjo skozi Planino vodnik popestri z zgodovino kraja, Ravbarjev, Windischgraetzev in fur-manstva. Četrto opazovališče je pri vhodu v Planinsko jamo. Vodnik pripoveduje o raziskovanjih velikih jam v okolici in o podzemskih tokovih med Cerknico, Postojno in Planino. Poglobi tudi znanje o nastanku kraških jam. Med vožnjo proti Rakovemu Škocjanu zveste o postojnskih vratih in ekoloških problemih zaradi sodobnih cest v zaledju vodnega črpališča Malni. Peto opazovališče je vrh Velikega naravnega mostu. Ogledate si vhod v Tkalco jamo in značilno kraško panoramo. Po kratkem odmoru pri hotelu se odpravite k šestemu opazovališču, k vhodnemu delu Zelških jam. Če vode ni preveč, se spustite v Golobčke jamo in vrnete na površje skozi Zelško jamo, si ogledate ostanke zelške žage in se seznanite s splošno naravovarstveno problematiko ter z vprašanji o parkih. Med vožnjo proti sedmem opazovališču na Cerkniškem jezeru - Ponorom, Vodonosu in Rešetom - spoznate razliko med dolomitom in apnencem. Ogledate si učinke nekraškega zasipanja krasa in se pogovaijate o melioracijah na krasu. Vožnjo do zadnjega opazovališča -Goričic - nameni vodnik pripovedi o življenju na Cerkniškem ježem. Ogledate si njegovo panoramo z jugovzhodne strani. Zveste še o drugih kraških poljih, o energetskih projektih, o Javornikih in o pivškem kraku Ljubljanice. Po dosedanjih izkušnjah traja ekskurzija nekaj več kot pol dneva. Dolžina vmesnega postanka je odvisna od udeležencev. Včasih se izkaže, da so nujni celo pogostejši postanki, kar trajanje ekskurzije še podaljša. Da bi šlo čim manj videnega in slišanega na ekskurziji v pozabo, je dmžba Naklo, d.o.o., založila in izdala ilustrirano barvno knjižico "Reka sedmerih imen", ki v kratkem povzema smer ekskurzije, posebej pa so poudaijene pomembne podrobnosti. Avtor knjižice je prof. dr. France Šušteršič, kije izdelal tudi strokovne osnove za ekskurzijo. Vse dodatne informacije o knjižici "Reka sedmih imen" in o naročilu ter vodenju ekskurzije dobite v turistični pisarni družbe Naklo, d.o.o., v Logatcu, Notranjska 14, po telefonu na št (061) 741-518 in po telefaksu na št (061) 741-313. Povabilo Turističnega društva Notranjska ČE NOTRANJSKE NE POZNATE, MARSIKAJ ZAMUJATE Kresnica Praprotnik Cerkniški ribiči poudarjajo: PRIHAJA ČAS ODLOČITVE! Metod Korošec Ribiška družina Cerknica Biti ribič na Cerkniškem jezeru pomeni ne samo ljubiteljstvo narave in športnega ribolova, temveč pomeni predvsem skrb za ribji živelj. Verjetno ni ribiške družine v Sloveniji, ki bi se sprijaznila s tako težavnimi nalogami in v takšnem obsegu, s kakršnimi se spopadajo prav člani ribiške družine Cerknica na nepredvidljivem presihajočem Cerkniškem jezeru. Da bi izboljšali turistično ponudbo v cerkniški občini, smo maja 1994 ustanovili Turistično društvo Notranjska™ Notranjska je lepa in na srečo še vedno čista dežela, zato jo predstavljamo tudi v reviji Kras. V spremstvu naših vodnikov lahko doživite lepote naravnega čudesa - presihajočega Cerkniškega jezera, se sprehodite po Rakovem Škocjanu, se povzpnete na Slivnico, kjer naj bi coprnice kuhale vreme, ali se spustite v čarobni svet Križne jame, si spočijete oči na zaobljenih hribih Bloške planote - zibelke smučanja, se na vozu iojtmiku v veseli družbi po deželi ostmic popeljete do pravljičnega gradu pod Snežnikom ali se pri prijaznih ljudeh na Notranjskem prepričate, da dobre domače jedi še niso popolnoma zašle v pozabo. Po vseh teh in še številnih neopisanih doživetjih se boste strinjali, da je treba to deželo predstaviti Sloveniji in svetu, a jo hkrati ohraniti, kakršna je. Če Notranjske ne poznate, marsikaj zamujate. O tem se boste prepričali, čim jo boste obiskali ... Pridite! Pomagali vam bomo in se dogovorili z vami za triurni, šestumi, celodnevni ali večdnevni izlet. Povedali vam bomo, na kateri kmetiji bodo poskrbeli za prijetno domače vzdušje, za vaš prazen želodec in za vaše suho grlo. Z veseljem vam bomo ponudili spominke, ki vas bodo poleg vaših neizbrisnih vtisov vedno znova vlekli v Krpanovo deželo. Kaj pravzaprav še čakate?! Obiščite Turistično društvo Notranjska ob Cesti 4. maja 51 v središču Cerknice ali nas pokličite po telefonu na številko 061/793-636! Veseli vas bomo in upravičili vaše zaupanje ter postali vaši prijatelji. Lepote Notranjske se nam zdijo prelepe, da bi jih uživali le mi. Pridite in delili jih bomo z vami! Minili so časi, ko so ob presihajočem ježem nalovljene ribe nalagali kar na vozove. Človekovo hotenje, da si izboljša življenje s kultiviranjem močvirne, zanj ničvredne zemlje in si s tem podredi naravo, je iz resničnega blagodara ribjega lova privedlo do prave ogroženosti ribjega življenja na Cerkniškem ježem. Ni prepozno nastalo združenje ljudi, ki bi jim to bilo vseeno. S prostovoljnimi delovnimi in reševalnimi akcijami v sušnih obdobjih ter z upoštevanjem pravnega reda je njihov trud obrodil sadove. Žal pa se v času, ko vsi vse vemo, obnašamo, kakor da nas zgodovina ni ničesar naučila in kakor da se je pričela šele pred nekaj desetletji. Mar ne mižimo pred dejstvi, ki so logična? Čas bi že bil, da se našo naravno in kulturno dediščino zaščiti, dokler še ni prepozno. Nalogo zaupajmo ljudem, ki jim nista mar samo politika in denar in ki se jim svojih dejanj ne bo treba sramovati. Naj bo strokovnost sprejemni izpit! PLANINSTVO JE ZAVEZANO SNEŽNIKU Vojko Čeligoj Planinsko društvo Snežnik, Ilirska Bistrica Gospodarjenje s tremi planinskimi postojankami, bogato delo s planinskim članstvom, zlasti z mladino, in skrb za planinski svet Snežnika so glavne značilnosti Planinskega društva Snežnik v Ilirski Bistrici. Kmalu bo poteklo devetdeset let, odkar je bilo ustanovljeno Planinsko društvo Ilirska Bistrica; devet desetletij trdoživega in organiziranega planinskega dela v času narodovega najbumejšega življenja. Redka so planinska društva na Slovenskem s tolikšno tradicijo! Ustanovitelje so v davnem letu 1907 vodile predvsem narodnostne pobude, da tudi z organiziranim planinstvom in delovanjem na območju Snežnika dokazujejo, kako so ti kraji vendarle naši - slovenski in ne tujih gospo-daijev...Bil je to čas Avstro-Ogrske in njene močne želje, da bi omejila vse, če že ne zatrla, kar je bilo slovensko. Nemec je bil lastnik snežniških gozdov, na Snežnik so vodile nemške planinske markacije, nemško planinsko društvo je na Gašpeijevem hribu imelo nemško planinsko kočo... Ustanovitev ilirsko-bistriške podružnice Slovenskega planinskega društva v Ljubljani je bila dejansko smela odločitev narodno zavednih Bistričanov, ki so ji sledila tudi odločna dejanja. Z nemalo tmda so tedanji planinski odborniki od gozdnih lastnikov odkupili zemljišče v Črnem dolu in pod vodstvom predsednika Miroslava Martinčiča ter zaslužnega dr. Frana Kovče že v letu 1914 slovesno odprli kot prvo slovensko planinsko postojanko pod Snežnikom Vilhatjevo kočo v Črnem dolu. Zal so potem sledila leta prve svetovne morije in italijanske okupacije, z nastankom fašizma tudi prepovedi vsakršne društvene dejavnosti, pa še zaplemba društvenega premoženja in celo preganjanje društvenih članov. V tedanjo Jugoslavijo so bili pregnani predsedniki društva Miroslav Martinčič, dr. Fran Kovča in Lojze Zajc, tajnik Anton Kraigher ter dragi. Italijanski okupator je zaman silil naše ljudi v svoje italijansko planinsko društvo. Snežnik je kmalu postal nekakšno vroče obmejno območje. Številnim vojaškim objektom, ki so jih Italijani zgradili po snežniških gozdovih, so namenili tudi protiletalsko opazovalnico na vrhu Snežnika, zgrajena zavetišča na Sviščakih in na Klanski polici pa so le navidezno služila planinstvu. Čmodolsko kočo so preimenovali po italijanskih alpinistih; omejili so gibanje na območju Snežnika... Slovenska planinska dejavnost je bila prepovedana dolgih devetnajst let. Čas po drugi vojni je bistriškim planincem prinesel nove spodbude. Društvo so obnovili že 30. avgusta 1945. Povezali so preostale člane in pridobili nove, da bi nadoknadili zamujeno. Ob pogorelem starem rifuggiu na Sviščakih so že v letu 1951 preuredili skromno stavbo v Cankarjevo kočo (1242 m), med vojno padlim v spomin pa so odkrili kamnito piramido. S prihodom prof. Draga Karolina je društveno življenje dobilo nov polet. Odpirali so planinske objekte, ki so še dandanes v ponos društvu. Zgradili so 1800 metrov dolg odsek snežniške ceste (leta 1959), z velikom trudom so leta 1961 zgradili Zavetišče na Snežniku (1796 m), z razširitvijo in nadzidavo koče na Sviščakih pa je nastal leta 1965 lep Planinski dom (1241 m). Marljivi domači taborniki so pred dvajsetimi leti prevzeli Čmodolsko kočo in ji s svojo dejavnostjo vdihnili novo življenje. K planinskim postojankam, ki jih je postavilo društvo, je treba prišteti še Kočo na Kozleku (997 m), ki jo je v letu 1994 odprla skupina podgorskih planincev. In z njo je zaokrožena gradnja petih planinskih postojank, ki jih je zgradilo Planinsko društvo iz Ilirske Bistrice pod Snežnikom. Prizadevanja bistriških planincev so v teh letih bogato obrodila. Ob vseh delovnih naporih s planinskimi objekti se je društvo lotilo tudi poglobljenega dela s planinskim naraščajem. Veseli so, da že kar petindvajset let povezujejo mlade planince na Bistriškem - od otrok v otroških vrtcih do šolarjev vseh osnovnih šol v nekdanji občini Ilirska Bistrica. Kolektiv Planinskega društva Snežnik s svojimi več kot tisoč člani sodi med največja na Bistriškem. Bogato delo s članstvom in širok krog novih planinskih prijateljev močno presega občinske in državne meje. Veseli so obiskov društvenih planinskih skupin iz Bazovice in z Nabrežine ter skupin številnih planinskih društev, s katerimi sodelujejo. Planinsko društvo v Ilirski Bistrici je tudi pobudnik številnih velikih prireditev in pohodov v Snežnikov planinski svet, vzdržuje kakšnih 200 kilometrov planinskih poti, ki prečkajo vrh Snežnika, in šolajo svoj vodniški planinski kader. Posebno skrb namenjajo bistriški planinci varstvu narave in Snežnika, ki s svojo bogato floro in favno predstavlja resnični biser vrha slovenskega krasa. Prav vršni del Snežnika je izjemen krajinski park na Krasu, tisočletni snežniški gozdovi s tihimi jasami in številnimi krnskimi pojavi pa so tudi izreden življenjski prostor, ki bo bolj in bolj cenjen... LOV V NOTRANJSKEM PARKU, DA ALI NE? Marko Berce Zavod za gozdove R Slovenije, gojitveno lovišče Jelen, Snežnik "Kaj? Lov v parkih? Nikjer, v parkih pa še zlasti ne!" S približno takim odločnim odgovorom postrežejo ortodoksni ali tisti pravoverni zaščitniki narave v mnogih primerih, v številnih državah in tudi pri nas. Odgovor pa odraža vsaj zaletavost, če že ne uporabim kakšnega krepkejšega izraza, ali pa pomanjkljivo poznavanje ekoloških razmer v prosti naravi parkov, ki jih tako radi označimo kot neokrnjeno naravo. Za veliko večino naravnih populacij organizmov in v vseh stopnjah zaščitnih parkov v Evropi namreč lahko mirno trdimo, da nikjer več ni neokrnjene narave, ki bi se zmogla skladno in uravnoteženo samoohranjevati. Vplivi zadovoljevanja človekovih potreb so tako močni in delujejo na take razdalje, da prav noben prostorček ni več povsem varen pred njimi. Seveda pa so velike razlike v stopnji moteče človeške prisotnosti. Visokokraško območje Snežnika in Javornikov, ki naj bi spadala v varstveno območje Notranjskega parka, je po svoji rastlinski in živalski sestavi gotovo eno izmed redkih območij, na katerem je človekov vpliv na spreminjanje razmer v naravi manjši. Že to dejstvo vodi v logično nadaljevanje težnje po ohranitvi takega stanja in sili h ukrepom poudarjenega varovanja obstoječega. To je s stališča narave najlažje doseči, če so taka območja vključena v organizacijski sistem parkov z bolj ali manj poudarjeno stopnjo varovanja. Pojem zaščita pa je, seveda, kompleksen, raznovrsten. Pasivno ali nekako nedejavno varovanje je navadno prva stopnička in se v glavnem omejuje na prepovedi, aktivno ali dejavno varovanje pa vključuje tudi narčtne ukrepe, ki tak ali drugačen razvoj narave usmerjajo. Živalstvo visokokraškega gozda je sestavni in nepogrešljivi del gozdnega ekosistema; to velja tudi za vrste, ki jih štejemo za divjad. To so živali, ki so bile, ki so ali ki lahko v bodočnosti postanejo predmet lova. To so praviloma živali, ki jih večina ljudi pozna. In naša pozornost je bila, upravičeno ali neupraviečno, usmerjena v te vrste. Temu se ne moremo izogniti niti sedaj! Lovstvo, ki mu premnogi ljubitelji narave pripisujejo pridih uničevalca narave, a to seveda ni, je v preteklosti že večkrat na lastno pobudo zavarovalo določene živalske vrste pred lovom. Uspeh takega pasivnega varstva je bil praviloma dvomljiv. Šele aktivno varstvo, ki načrtno izboljšuje življenjske pogoje ogroženih vrst, predvsem njihovih redkih primerkov, daje upanje na uspeh. Tudi v relativno spremenjenih gozdovih Snežnika in Javornikov je rastlinski in živalski del narave spremenjen do take mere, da na samourav-navanje in zadovoljivo delovanje vseh naravnih delov gozdnega ekosistema brez nujnega najmanjšega človekovega vpliva ne moremo računati. Poseganje z lovom med živali, ki v zadnjih tridesetih letih zaradi različnih vzrokov po številu agresivno naraščajo in vodijo v neusklajenost živalstva in rastlinstva bo nujno tudi v bodoče. Temu se tudi v parkih ni razumno odreči, saj lahko popolna odsotnost lova učinkuje razgrajevalno, neusklajeno na širše okolje. Pomen lova in lovstva je tudi sicer v vsej Sloveniji vse bolj usmeijen na nujna uravnavanja številčnosti populacij vedno manjšega števila živalskih vrst. Divjad vse bolj ločujemo na tri vrste: na vrste, ki so ogožene in za katere je vsako izločanje posameznih primerkov z lovom nedopustno; na vrste, ki so stabilne, a njihov vpliv na ostale dele ekosistema ni usodno občuten ali pa ga ne poznamo (vpliv lova nanje je vprašljiv), ter na vrste, v katere moramo posegati z lovom zaradi že naštetih razlogov. Na območju Notranjskega parka mora biti lovska dejavnost še poudarjeno usmerjena v varovanje primerkov ogroženih živalskih vrst in živalskih vrst samih ter v uravnano poseganje v populacijo rastlinojedcev in v izboljševanje njihovih življenjskih možnosti. Na znatnem delu tega območja deluje Gojitveno lovišče Jelen-Snežnik, ki omenjene naloge uresničujejo že najmanj dvajset let. Poklicna organiziranost lovstva omogoča zahtevnejše obravnavanje divjadi in njenega okolja, potrebne raziskave za določanje pravih posegov v naravo, izobraževanje obiskovalcev gozda in njihovo usmerjanje. Razpoložljiva infrastruktura z objekti, osebje in njihovo znanje v Gojitvenem lovišču Jelen-Snežnik so osnova, ki se ji v nastajajočem Notranjskem parku ni koristno odreči! ¥t$k‘tfcv:siG CERKNIŠKI TABORNIKI Matjaž Pavlin Taborniški rod Jedrska ščuka, Cerknica Taborništvo je človekova dejavnost, ki je v sožitju z naravo, z življenjem v njej in ki omogoča spoznavati ter osvajati veščine za preživetje v naravi. To je organizacija, ki omogoča aktivno ali delavno preživljanje prostega časa. Razvija posameznikove sposobnosti in hkrati pomaga pri njegovi socializaciji v družbi... Skratka, taborništvo je šola za življenje in je način življenja... Marsikateri sestanek in prenekatera akcija poteka v naravi, v gozdu, ob potoku, reki ali jezeru. Prenekatera akcija je namenjena odkrivanju lepot bližnje in daljnje okolice... Osnovna enota v taborniškem rodu je vod ali skupina. Več vodov ali skupin tvori družine in čete, odvisno od starosti članov vodov in čet Čete in družine se združujejo v rod... Na teh izhodiščih so vse generacije tabornikov v Cerknici gojile in razvijale taborništvo - vse to vedno v povezavi z naravo... In kdo so sploh cerkniški taborniki? Odred Jezerska ščuka, sedaj rod Jezerska ščuka, je pričel s svojim delovanjem v letu 1975. Idejo o taborništvu so v Cerknico zanesli taborniki odreda Jadranskih stražaijev iz Izole. Z njihovo pomočjo in s pomočjo družbe je skupini cerkniških zanesenjakov uspelo uresničiti zamisel o taborništvu. Rod Jezerska ščuka šteje sedaj skoraj sto članov. Prevladujejo osnovnošolci, kakšna četrina je srednješolcev, nekaj pa je tudi starejših članov. Dejavnosti v rodu se prepletajo - od čisto taborniških veščin, kot so življenje v naravi, orientacija, signalizacija, uporaba šotora in šotorskih kril, lokostrelstvo, izleti v naravo in pohodništvo, pa močno razvito porečanstvo ali veslanje v kanujih in kajakih (lastna flota sedmih kanujev in kajaka) - vse do mednarodnega sodelovanja s skavti iz Trsta, Echta na Nizozemskem, prijatelji v Berlinu ipd. ter organizacije najrazličnejših tekmovanj. Delujemo predvsem med šolskim letom; v avgustu, med letnim taborjenjem pa doseže taborniška sezona svoj vrh. Članstvo v rodu je skoraj iz vseh krajev cerkniške občine. Poleg tabornikov cerkniškerga rodu Jezerska ščuka je zelo delavna še četa Presihajoče jezero v bližnjem kraju Grahovo. V Leskovi dolini, pod Snežnikom, imamo v najemu taborniško kočo, v Cerknici pa imamo prostore za delo in skladiščenje opreme. Sami in v sodelovanju s področno zvezo skrbimo za izobraževanje vodnikov. V lastni tiskarni razvijamo grafično dejavnost ter izdajamo informator Ščuka. Taborniki rodu Jezerska ščuka slovimo tudi kot dobri organizatoiji najrazličnejših taborniških tekmovanj in mnogobojev. Leta 1979 smo v Cerknici organizirali republiško orientacijsko tekmovanje, leta 1985 smo organizirali republiški mnogoboj, od leta 1985 pa vsako leto pa na Cerkniškem ježem izvedemo zelo obiskano tabomiško-rekreacijsko tekmovanje v orientaciji s kanuji ali tako imenovani Kanu Ščuka izlet, na katerem sodeluje rudi več kot petdeset moštev iz vse Slovenije in iz tujine. Že v času, ko smo bili še odred Jezerska ščuka, smo bili razglašeni za Partizanski odred Zveze tebomikov Slovenije, leta 1989 smo prejeli Kipec ilegalca kot najboljši odred v Sloveniji, za svoje delo pa smo prejeli tudi najvišje občinsko priznanje -Priznanje 19. oktober. Taborniški rod Jezerska ščuka iz Cerknice in njegovi člani ustvaijalno sodelujemo v ekoloških akcijah. V prizadevanjih za ohranjanje narave prispevamo pomemben delež k pravilnemu razumevanju narave ter življenja v njej in z njo. Pogosto s svojimi očiščevalnimi akcijami v Cerknici in na Cerkniškem ježem opravljamo tudi tako imenovano komunalno dejavnost ter hkrati nazorno in prepričljivo opozaijamo na nepravilen odnos družbe do narave. In kje je mesto cerkniških tabornikov v nastajajočem Notranjskem parku? Odgovor je: Prav tu, kjer smo bili tudi do sedaj - v parku! S svojim delom in ravnanjem smo nedvomno marsikomu dokazali pravilnost svoje poti in naših nadaljnjih usmeritev. Naša želja pa je, naj Notranjski park s svojim obstojem združuje, ne razdvaja! Park naj bo kot gozd, v katerem uspeva vse, kar vanj sodi: vrinek ali tujek se mu mora prilagoditi, sicer ga gozd ne sprejme. In v tem našem gozdu so najpomembnejši ljudje ter njihovo zadovoljstvo. Mi zelo dobro vemo, da je človek najbolj zadovoljen, če ga obdaja "zadovoljna" narava! Priložnost za ljubitelje jahanja RANČ KAJA IN GROM Andrej Žnidaršič V majhni vasici Petkovec, nedaleč od Rovt in le sedem kilometrov od Logatca, si v ranču Kaja in Grom lahko omislite počitnice ali vikend v čisti in neokrnjeni naravi. Ker pa je to mogoče preživeti tudi v tesni povezavi s tako plemenitimi bitji, kot so konji, tako dopolnjena turistična ponudba zadovolji tudi najzahtevnejšega gosta. Prenovljena dvesto let stara kmečka hiša in v njej "še živa" čma kuhinja je pravi prostor za ljudi, ki jim je narava blizu in ki znajo poprijeti za kakšno delo v hlevu ali za leseno žlico v čmi kuhinji. Osnovna dejavnost na kmetiji je rekreativno jahanje. Začetnike učijo osnovnega dresurnega jahanja, za izurjene jahače prirejajo enodnevne izlete na konjih po bližnji okolici, nekajkrat v letu pa pojezdijo s svojimi gosti vse do Slivnice, Snežnika, Loškega potoka in celo do Kočevske Reke. Poleg tega nudi kmetija lokostrelstvo v naravi ter ogled nekaj dokaj neznanih kraških jam v okolici Logatca. Planine in Cerknice v spremstvu izkušenih jamarskih vodičev. Namestitev gostov je na ranču Kaja in Grom v štirih počitniških hišicah, ki so od kmetije oddaljene 2 kilometra. Tri hišice imajo po pet ležišč, ena hišica jih ima deset. Lakoto si obiskovalci ranča lahko potešijo v bližnjih domačih gostilnah, vsakdo pa si lahko privošči tudi nekaj kulinaričnih posebnosti v čmi kuhinji na ranču. To so, na primer, jele- nov, srnin in medvedov golaž, sirovi štruklji, močnik, ipd. Že nekaj let zapored so prevladujoči obiskovalci ranča otroci iz vse Slovenije, ki med konji in v čudoviti pokrajini Notranjske preživijo svoje šolske počitnice. Klic narave jih poleti privabi več kot dvesto, nekaj pa jih privabita še novembrska seznanitev s čarovnico Mici na Slivnici in obisk polnočnice z baklami za božični večer. Ob vsem tem na ranču Kaja in Grom niso pozabili na družine in odrasle, saj imajo v vseh letnih časih tudi zanje kaj zanimivega. Tako, na primer, veselo silvestrovanje, ki se slovesno prične že 31. decembra popoldne s pravim srednjeveškim viteškim tumiijem, s kakršnim poskušajo popestriti tudi turistično ponudbo na gradu Snežnik. Če si torej želite preživeti počitnice ali oddih na ranču Kaja in Grom, pišite na naslov: Ranč Kaja in Grom, 61373 Rovte, Petkovec 59 ali telefonirajte na št: 061/744-385! &E3b^v.š5/ "Voda... saj vode se človek boji; od zmeraj so se bali vode..." pripoveduje Jezerec, vaški mož Jože Martinčič, Skirc po domače. Ob poplavi vedno bije plat zvona. Včasih tako hitro pride, da se ozreš, kaj da tako tršca šumi. Pod temnimi rovi peljejo podzemne poti v jaromiško nedrje, iz katerega tacal bobni voda. Zaledenelo plosk« t| tokovi neopazno stalijo, t&^ijle, ne^ vedel, k«msi objemu zifdsIŠKijfjbice. te gerteridjje/ t ne es potreben sy ih za Vav voda je TE STA, , blagoslavlja. Živa bojimo vode. Je spoštljiv odnos? voda. K izviru sv. Magdalene hodili starim in polnim po zdravilno^ vodo. Danes ni več zdrava, nobene kraljične iz pravi ic ne bi več obudila. Se grabljice ne oc žejala. O izvo u prihajanja in odhajanja vode Cerkniškega jezera je pripovedoval očr k, |i mu danes nihče več ne ve imeni u pripoved v spom n i Sredi ke pred davnim a ist kateri so živeli dibr Redili so živino ii1 ot\ ki so tedaj stanove uro. Bile pa so m srečo. Nekemu zvečer z. radostjo i KAKO JE NASTALO CERKNIŠKO JEZERO joba Jenčtj samostojni knltntmptekivkažCerknica Ljudsko izrbčilo pravi, dgsjso coprnice včasih letale na metlah z Velikega Kleka na Avstrijskem na Mali Klek pri Ogulinu na Hrvaškem, vmes pa so počivale na Slivnici. Tam so ponočUaraJLeJkrgs^^gele vragolije in vedno kakšno zagodle fjpfflmT\SžS|/toco 'go zakuhale, če niso kar živini mleko pomolzle, prašiče uijočile, da so se vrteli okrog srlMvin moškim zmešale pamet, Proti koncu noči pa so morale paziti, da jih cerkvefulmm v svetem jutru ni "ob\vonil". V tistem so bilejčot ujete »Mqiso mogle nikamor več j dokler se jih ni l$dk človek-^milirmNih , obgovorifcJDeoaidso bile odročne in izginile so brez sledi Vile so se razjezilej kraje, namesto njih j I'tirnico naselile coprnic ježi, ko se pripra I vsako leto prilpjH pripoved dožmflkz vsem V en aofierr/vf6ofilyyX kaj 1§ se nem igla am starim jpTOom vmeg ilaVa morebitno sle biti! Tudi vih je : la fin pot na drugo sti le to cukalo. Vilinško drevo. 1 smreke, ob pustil je le tole amin: pikoli pa nekmete govoritj o njih, če se ne zaščitite s .ko se vprataš: Kaj je dimesT^IMncs (ali tisti dan, ki ptič je)! Pa ti ne morejo Ali si upamo^prepoznati ponten l judskega sporni na? Človekovo delovanje med božanskim in naravo je skozi “nezavediur’ prek simbolnih porfienov prešlo v pripovedi, pesnit, šege in navade. Neki otrok je rekel: "Mit je tisto, kar je res od znotraj, odzunaj pa je izmišljotinta!" na s pom-pozdja^ila košarasta pravljičnega. To pa je čul k ga trenutka dal poznali luč v mej njo naselilij vanje. Lju prikradel j lopate ter, velik krven Vem so jim pomagale dobre vile, edno so jih opozorile pred hudo Otrokom so ob rojstvu povedale tla drobcena deklica. Vile so se Slimickin prepevale: rini ljudje, m/vasica, rodila /svetnica! čepel pred Karlovico. Zaklel je in od tiste-naj deklico spravi s poti. A ljudje so pretijo. Kpnibeje deklica prišla, so se z 'ravje/ klic(ystara devet letSso v vasi pripravllbprazno- izpredc sta mene Stišnjepžj ladkom, S bukev. jetost in pgpdlhost nečesh. kar je fineJštToa prefinjenega In živo utriplje. Čudila sem se in nt doumela. Kadarkoli in kjerkoli sem zaprla oči, me je/spremljalo to doživetje. Po mesecu dni me je prešinilo - Pap/To je tisti del moči, ki skrbi za zelenino, rast živali in rastlin. S tega,otoka ima pregled povsod naokroL In vendar mi drevo še ni šlo i. "Nisem se ti pustilo prepoznati brez namena!" Torej je tako kot vedno. Ko je bil človek že do skrajnosti slep. ■a in človek sprožila sile, daje človelfzopetLtgtedal, prepoznal. grani irdha vrini jih/ščuval tetko dolgti ]jili. Pobili jc jo tako i veselja, ko se je trtsdnje so pograbili kramperin lo, da je na mestu ostal 1 Rt se^jespcgsla zfnlja, da sekna polju zazijale luknje, iz ’eti vodamv-Jiipigzalila uto vas. Nastalo je veliko s\>etnica pobii&rsrjt* polagoma začel dvigo- katerih j j jezero. Ue 1 vati iz vode', dokler nflpstal otok. Ta otok se danes imenuje Gorica. Pripovedka o svetnici v simbolih sporoča resnicck Preživelo dafbi pričalo o človekovem tiranstvu nad naravo in Zanikanju jskega v sebi. Pan (iz grške mitologiji) 41 i Mračnik (iz notranjskega batjedovja) in verjetno še katera inteligenca narave, ki se še ni dala pre-ozijati, kraljujejo vrh otoka Gorica. In! ne skrbi me, ker sem!vam to la. Saj o tem govori že san* ljudska pripoved, ki se je prffv zaradi ničnega sporočila ohranjala stoletja dolgozpa smo slepi zanjč. Vsem, ki želite viden, pa zaupam, da boste s spoštovanjem in z veseljem vstopali v to kraljestvo tišine. AH pa mogoče le zaslišite kak pisk in se zpzdCda prihajate njegovih njšcali? Te zvoke ^cer slišijo le rastline in živali... taTteitšen Samo in Marko. f| Veliko je posebnih irurvetih krajev, vjjudskem spominu številntesporočlj, zm resnic inzfudi duhovnggrfvedenja, če hočete! Le verjeti ris upamd Redki pravi poslušalci so otroci, pa še te potisnemo pred televizijski zaslon, strajn od stamh mam\ki obnemijo z rožnim em v rokah J zvočn/ahiv ljudjke pesmi v znanstveno-enske akademije znanosti in umetnosti v adžarskčggNned najbogatejše v Evropi? Da 'Sbč42esmi?AlrvegK. da uvrščajo delo liveste, da so raziskovalnem centru Sld Ljubljani poleg mskega in j ima posnetih kakšnih petnd "Praznično leto Slovencev", v katerem so zapisana obredja, šege in ŠlSsi; ' ; navade vsega leta in za vse slovenske pokrajine, med najvemejša pričevanja o ljudski duhovni kulturi v Evropi in da je dr. Niko Kuret zanj prejel Herdeijevo nagrado? Si lahko predstavljate, koliko Mračnikov in vil, palčkov ter nimf, silfov in salamandrov je naseljenih po naši deželici, da oživljajo in obnavljajo vso to pestrost bivajočega rastlinja in živali? Človek si misli, da bi zavriskal, če bi lahko kakega izmed njih res videl. To bi bila radost in kmalu tudi kruto spoznanje. Veliko teh bitij zboleva in ne more delovati zaradi človekove zlorabe planeta. A če bi jih videli, bi potem lažje našli ključ za rešitev, ozdravitev teh bitij, Zemlje in Sebe? Razveselili jih boste že, če boste verjeli vanje. Če jih nagovorite, bodisi v gozdu ali na vrtni gredi! Saj veste, da v kmečkem gartlcu, kjer prepeva dekle, rože lepše rastejo?! Slika zgoraj: Gorica v kresni noči Slika na sredini: Snežni vrvohodec Slika spodaj: Požig tršce... Foto l^Jenče ive«r.tA NOVA PRIDOBITEV Sežana je v leto 1995 vstopila bogatejša za pomembno pridobitev. 20. decembra 1994je namreč v tem mestu pričela delovati nova ekspozitura SKB banke. Občani, podjetja in samostojni podjetniki v sežanski občini lahko uporabljajo njene storitve na Partizanski cesti 64 (telefon: 067/31-163 in 31-164) vsak delovni dan od 8.30 do 12.00 in od 14.00 do 16.30. Iztok Bandelj’ dipl ekonomist, direktor nove ekspoziture SKB banke, cLd., v Sežani Ekspozitura SKB banke v Sežani bo nudila svoje storitve občanom in samostojnim podjetnikom, prav tako pa tudi podjetjem, ki do sedaj niso bila deležna dovolj pozornosti. Po besedah direktorja Ekspoziture Sežana, Iztoka Bandlja, je bil namen ustanovitve zagotoviti kakovostne bančne storitve fizičnim in pravnim osebam v tej občini. Zakaj v Sežano? Sežana je bila zanimiva za postavitev nove bančne enote predvsem zato, ker je v tej občini zaznati obetajočo gospodarsko dejavnost. Število podjetij in samostojnih podjetnikov je precej visoko, hkrati pa je pričakovati naraščanje tega števila. Ravno zaradi tega je bila potreba po ustrezni ureditvi bančnega poslovanja z njimi toliko bolj izrazita in investicija SKB - Investicijskega podjetja d.o.o. v novo ekspozituro toliko bolj upravičena. Poleg omenjenega pa je ustanovitev poslovalnice v Sežani povezana tudi z dejst\>om, da so najbližje poslovalnice SKB banke v Novi Gorici, v Kopru in v Postojni dokaj oddaljene. Vsi, ki vas zanima ponudba SKB banke, ste vabljeni, da se o njej pozanimate v novi poslovalnici; tu pa predstavljamo le njeno okvirno ponudbo. Ponudba SKB banke pri poslovanju z občani Poleg klasičnih bančnih storitev, tekočih računov, Žiro računov, hranilnih vlog, tolarskega in deviznega varčevanja in posojil je v sežanski ekspozituri možno pridobiti tudi kartice Eurocard MasterCard. Predvsem se lahko v SKB banki pohvalijo s pestro ponudbo glede števila dni vezave, pa tudi obrestne mere za vezane depozite so konkurenčne. Svoja tolarska ali devizna sredstva lahko občani vežete zn čas od 31 do 60 dni, od 61 do 90 dni, od 91 do 120 dni, od 121 do 180 dni, od 181 dni do enega leta ali nad enim letom. Tudi pri dolgoročnem varčevanju vam nudijo več možnosti. Varčujete lahko z enkratnim ali večkratnimi pologi, spreminjate višino pologov v času varčevanja, podaljšate ali skrajšate varčevalno dobo in pridobite katerokoli posojilo, ki ga banka daje v okviru svoje poslovne usmeritve. Poleg tega lahko občani in samostojni podjetniki najamete kratkoročna in dolgoročna posojila, če le poslovim sodelujete z banko in ste kreditno sposobni. Prav tako nudijo občanom konkurenčna posojila za nakup avtomobilov. Seveda pa to še ni vse. Imetniki tekočih računov lahko dvigujete gotovino tudi iz bančnega avtomata. Tri občane in samostojne podjetnike je torej poskrbljeno. Ponudba SKB banke pri poslovanju s podjetji SKB banka nudi podjetjem vezavo sredstev, financiranje tekočega poslovanja, kratkoročno in dolgoročno kreditiranje projektov, jamstva in storitve. Podjetja pa morajo za uporabo teh storitev biti komitenti banke. Podjetje postane komitent banke tako, da sklene pogodbo o deponiranju sredstev na vpogled in predloži to pogodbo Agenciji za plačilni promet. Lahko pa podjetje poslovno sodeluje tudi Z več bankami hkrati, kar pomeni, da ima pač sklenjenih več pogodb za vodenje vpoglednih sredstev v želenem obsegu. V okviru financiranja tekočega poslovanja SKB banka izdaja posojila in jamstva za tekoče poslovanje. Pri tem nudi okvirni limit, ki pomeni najvišji možni znesek odobrenih posojil, jamstev in kupljenih komercialnih zapisov. Banka nudi tudi konkurenčna posojila za uvoz repromateriala in opreme. Obrestna mera, po kateri lahko Podjetja najemajo posojila v SKB banki, je odvisna od namena posojila, bonitete stranke in od dobe vračanja. Podjetja imajo tudi možnost pridobiti jamstva za različne namene in v različnih oblikah, kot so akreditivi, garantna pisma, menična poroštva, poroštvene izjave in ostalo. V imenu in za račun komitentov opravlja SKB banka Pooblastilne posle in nekatere druge storitve. Nudi tudi ngodne pogoje pri izdaji carinskih garancij. Dodatna ponudba Poleg vsega omenjenega bodo v Ekspozituri Sežana v letošnjem letu ponudili tudi več kot dvesto sefov za fizične in pravne osebe, ki bodo namenjeni hranjenju vrednostnih papirjev in dragocenosti. Prav tako bodo seznanjali komitente s storitvami specializiranih bančnih podjetih, kot so SKB - Investicijsko podjetje, SKB - Nepremičnine & Leasing in SKB -AURUM, čeprav sami teh storitev v Sežani ne bodo opravljali. Podobno velja za področje mednarodnega poslovanja. Načrti m prihodnost Po besedah Iztoka Bandlja bosta uspešnost in razvoj nove poslovalnice odvisna od kakovosti in konkurenčnosti ponujenih bančnih storitev. Pričakuje, da se bo število komitentov postopoma povečevalo. Tudi na to so pripravljeni. Sedaj so v poslovalnici zaposleni le štirje, vendar bo s širjenjem obsega poslovanja treba število zaposlenih povečati. Predvsem to pričakujejo m področju poslovanja s podjetji. Tudi prostori nove poslovalnice v Sežani s svojimi 275 kvadratnimi metri dopuščajo takšne načrte. Marjeta Vesel Fotografiji: Bojan Velikonja Predlog za prvo obravnavo v Državnem zboru UVOD V ZAKON O REGIJSKEM PARKU ŠKOCJANSKE JAME V 33. številki XX. letnika publikacije Državnega zbora Republike Slovenije "Poročevalec" je bil 1. septembra 1994 objavljen predlog besedila zakona o Regijskem parku Škocjanske jame, namenjenega pni obravnavi v slovenskem parlamentu. 0 predlaganem besedilu so razpravljali v decembru 1994 odbori Državnega zbora, na januarskem zasedanju Državnega zbora v letu 1995 pa je predvidena njegova prva obravnava. Zaradi celovitosti gradiva o načrtovanih Notranjskem regijskem parku in Kraškem regijskem parku objavljamo uvod k predlaganemu zakonskemu besedilu, ki je nastalo po razpravi v odbou Državnega zbora in ki je predložen poslancem v prvo obravnavo, medtem ko bomo besedilo samega zakona objavili po njegovem sprejetju v eni izmed naslednjih izdaj revije Vlada Republike Slovenije je na seji 21. julija 1994 določila besedilo predloga zakona o Regijskem parku Škocjanske jame, ki ga pošilja v prvo obravnavo in sprejem na podlagi 174. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije. Hkrati je na osnovi 65. člena svojega poslovnika in na osnovi 176. ter 268. člena poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije določila, da bodo kot njeni predstavniki na sejah Državnega zbora in delovnih teles sodelovali minister za kulturo Sergij Pelhan, državni sekretar v ministrstvu za kulturo Jože Osterman in namestnik direktorice Zavoda R Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine (sedaj Uprave za varstvo kulturne dediščina v ministrstvu za kulturo) Mladen Berginc. Ocena stanja 1. Splošno Ustava Republike Slovenije v prvem odstavku 6. člena določa, da je dolžnost države, da "skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter tako ustvaija možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije", in v drugem odstavku 73. člena, "da država in lokalne skupnosti skrbijo za ohranjanje naravne in kulturne dediščine". Mednarodnopravna podlaga za izdajo zakona je Konvencija o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine, ki opredeljuje mednarodne standarde in zahteve varstva dediščine Jugoslavije. Jugoslavija jo je ratificirala leta 1974 (U. 1. SFRJ, št.56/74), v Sloveniji pa so načela varstva dediščine, ki so določena v tej konvenciji, vključena v zakonu o naravni in kulturni dediščini. Samo konvencijo je Republika Slovenija potrdila z notifikacijo nasledstva UNESCO-vih konvencij (U. 1. RS - Mednarodne pogodbe, št. 15 - 86/92, U. 1. RS, št 54/92). Ob tem je Skupščina Republike Slovenije dala tudi tole izjavo: "V seznam svetovne naravne in kulturne dediščine so vpisane Škocjanske jame, ki se nahajajo na ozemlju Republike Slovenije. V skladu zli. členom, 3. točka izjavljamo, da se strinjamo, da so Škocjanske jame še naprej na tem seznamu". Predloženi zakon o parku Škocjanske jame je sistemsko uvrščen v veljavno zakonodajo s smiselno uporabo določil Zakona o naravni in kulturni dediščini (U. 1. SRS, št. 1-3/81, 42/86, 8/90 in U. 1. RS, št. 26/92) ter Zakona o varstvu okolja (U. 1. RS, št.32/93). Po svoji vsebini je predloženi zakon akt o razglasitvi kulturnega spomenika in naravne znamenitosti državnega pomena. Škocjanske jame pri Divači so že od začetkov modemih raziskav v 19. stoletju veljale za evropsko naravno znamenitost. Raziskovali in omenjali so jih tudi že pred tem, tako npr. v antičnerm času omenjajo stari viri ne le Reko ampak tudi jame. Prvi znani poskusi sledenja podzemeljske vode na svetu sploh so prav iz Škocjanskih jam; pater Ferrante Inrperato (1560-1632) je leta 1599 s pomočjo “plovcev oz. plavja” poskušal potrditi zvezo Reke v Škocjanskih jamah z izviri Timava. Vhod v jamo je podrobno opisal J.V.Valvasor leta 1689 kot veliko naravno znamenitost v Slavi vojvodine Kranjske. Raziskave v 19. stoletju so pripeljale do tega, da je bila že leta 1818 slovesno odprta prva turistična pot v Mahorčičevo jamo tik pod Škocjanom, nato leta 1823 v Tominčevo jamo v Veliki dolini. Podzemeljski kanjon je bil raziskan od leta 1884 do 1893, ko so za ogled odprli tudi notranjost jame. Leta 1933 so bile razšitjene in urejene poti skupaj z mostovi, tako da je bil možen turistični obisk od vhoda glavnega ponora Reke do umetnega predora v Globočak. Po letu 1945 uvrščajo Škocjanske jame skladno s sprejeto ureditvijo varstva naravne in kulturne dediščine med znamenitosti velikega in izjemnega pomena za Slovenijo (Inventar najpomembnejše naravne dediščine Slovenije, Ljubljana, 1976). Škocjanske jame so bile kot naravni in kulturni spomenik zavarovane z občinskim aktom. Odlok o zavarovanju Škocjanskih jam (U. 1. SRS, št. 17/80, 11/81, U. 1. RS, št.47/90) je sprejela Skupščina občine Sežana leta 1980. Na podlagi tega je bilo območje vključeno v srednjeročne in dolgoročne planske dokumente občine Sežana, kakor tudi v dolgoročni plan Republike Slovenije do leta 2000, ki predvideva ustanovitev Kraškega regijskega parka, katerega jedro bi bil predlagani park. Škocjanske jame so bile leta 1986 zaradi svojega izjemnega pomena za svetovno dediščino vpisane v Seznam UNESCO-ve svetovne dediščine kot svetovno pomemben in redek jamski in kraški spomenik. Ob sicer soglasni potrditvi je bil ta vpis povezan z razširitvijo zavarovanega območja nad znane podzemeljske prostore in z izboljšanjem kakovosti Reke do vsaj H. kakovostnega razreda. S spremembo občinskega odloka leta 1990 je bilo območje že delno razšitjeno, vendar ne v celoti, tako daje del območja ostal še vedno nezavarovan. Čistost Reke se je po letu 196o stalno slabšala; predvsem zaradi industrijskih odplak. Po vpisu v Seznam so bila sanacijska dela pospešena. K sedanjemu dokaj dobremu stanju sta največ pripomogli sprememba tehnološkega postopka podjetja lesonit ter ukinitev proizvodnje Tovarne organskih kislin v Ilirski Bistrici, v kar so bila vložena velika sanacijska sredstva. Svoj delež sta k temu prispevala tudi odhod JLA in izpraznitev vojaških objektov v Ilirski Bistrici. Občina Sežana je skladno z veljavnim odlokom o zavarovanju Škocjanskih jam pooblastila za upravljanje tega naravnega in kulturnega spomenika gospodarsko podjetje Hoteli, turizem in gostinstvo Sežana. Upravljalec se je glede na svojo temeljno dejavnost kije opravljanje gostinskih in turističnih storitev, usmerjal predvsem v turistično ponudbo spomenika ter skrbel za turistično pot, njeno varovanje in vodenje po turistično zanimivem in dostopnem delu jame. Za preostali del spomenika, predvsem so mišljeni posamezni stavbni spomeniki, vsa tri naselja in tudi drugi posamični kulturni spomeniki ter naravne znamenitosti, ni v smislu ohranjanja, spodbujanja ter razvoja nihče skrbel. Na zavarovanem območju se prebivalstvo odseljuje in spomeniško zaščitene stavbe propadajo. Je tudi problem zaradi nedovoljenih gradenj. Na območju predlaganega parka stalno živi kakšnbih osemdeset prebivalcev. Organizacija za varstvo naravne in kulturne dediščine sicer dosledno opravlja strokovni nadzor o spoštovanju varstvenih režimov. Vendar to ne zadošča, ker je to delovanje občasno in razdrobljeno ter usmeijeno v kaznovanje in prepovedi, ko do kršitev že prihaja. 2. Opis Regijskega parka Škocjanske jame Predlagani Regijski park Škocjanske jame leži v jugozahodnem delu Slovenije, na matičnem (klasičnem) Krasu, na območju ponora Reke, ob severozahodnem vznožju flišnih Brkinov, na vzhodnem robu uravnave Divaškega Krasa. Predlagani park je v občini Divača. Sedanje, z občinskim odlokom zavarovano območje obsega 338 hektarov. Predlagana je razširitev na površino 413 hektarov. Škocjanske jame oziroma Škocjanski jamski splet (dolžina vseh jamskih rovov je 6 kilometrov, globina do najnižje točke je od zahodnega roba Velike doline 230 metrov, od ponora Reke pa 115 metrov) so največji in najbolj poznani naravni pojavi pokrajine matičnega (klasičnega) Krasa ali Tržaškega Krasa (nemško Karst, latinsko in italijansko Carso). To je osrednji objekt klasično razvitega stika neprepustnega eocenskega fliša in prepustnih krednih ter paleocenskih apnencev. Z menjavanjem ponorov v geološki Preteklkosti so na tem stiku nad podzemeljskimi votlinami nastali številni vdori vseh starostnih faz. Jame so začetek podzemeljskega toka Reke, skoraj 40 kilometrov daleč do izvirov Timava (Timavo) v Tržaškem zalivu (Italija). Zato so vhodi v Škocjanske jame in vrsta udomih vrtač ter 2-5 kilometra dolg površinski, v apnenec vrezani kanjon Reke smiselno povezani z vsem Škocjanskim jamskim spletom. Ponor Reke je na nadmorski višini 317 metrov, za njim pa Se začne vodna jama z 250 metri dolgo Mahorčičevo in Mariničevo jamo, kamor so prvi obiskovalci jam prihajali že v začetku 19. stoletja. V sredini rova je 100 metrov globoko brezno Okroglica, ki pride na piano pri naselju Škocjan. To je pravzaprav ogromen naravni most saj se Reka na drugi strani spet pojavi v dolini, veličastni udomi vrtači z navpičnimi in previsnimi stenami v dolžini 350 metrov, širini 300 metrov in višini 165 metrov. Dolino pregrajuje naravni most Miklov skeden nad Malo dolino in Veliko dolino, po dnu pa teče Reka z značilnimi slapovi in koriti. Na obodu udornice je več stranskih vodoravnih rovov. Največja je Tominčeva jama, ki je arheološko izjemno pomembna, pa tudi turistično odprta od leta 1923. Na nadmorski višini 270 metrov pred zahodno steno Velike doline Reka dokončno izgine v podzemlje. Začne se 2 kilometra dolg podzemeljski kanjon, svetovna znamenitost, ki so ga začeli odkrivati po letu 1884 in nato kmalu odprli za obiskovalce. Podzemeljska soteska je visoka od 50 do 144 metrov in široka od 20 do 80 metrov. V njej je več dvoran, ki so poimenovane po prvih raziskovalcih. Do leta 1990 se je jamski splet končeval s sifonskim Mrtvim jezerom na nadmorski višini 215 metrov. Takrat so 20 metrov globoki sifon, ki vodi iz Marchesettijevega jezera v nov rov, raziskali jamski potapljači, in ugotovili, da se tudi ta konča s sifonom. V teh raziskanih delih so odkrili tudi višji, suh rov, ki vodi nazaj proti jugovzhodu. V podzemeljskem kanjonu je sedaj urejena 400 metrov dolga pot, ki čez Hankejev most prečka kanjon ter vodi v 500 metrov dolg stranski kapniški rov Tihe jame. Konec Tihih jam je z umetnim predorom povezan z udorno vrtačo Globočak zahodno od naselja Matavun. Vodni pretok Reke izredno niha. Ob suši teče po soteski majhen potok, naj večji pretok pa je tritisočkrat večji in poplavni valovi zalijejo večino jame in vzhodne soteske pod Škocjanom. Park sodi v submediteran-sko fitogeografsko območje. Sistem udomic, podzemeljskih jam in ponor Reke ustvaijajo edinstven ekosistem zaradi posebnih mikropodnebnih razmer, kar je svetovno znana posebnost. Tako npr. na izredno majhni razdalji (60 metrov) uspevajo sredozemski predstavniki (npr. Adientum capil-lus - veneris ali Venerini laski) in relik-tne alpske vrste (npr. Primula auricula ali lepi jeglič). Znanih je kakšnih 350 rastlinskih vrst poleg izredno pestrih mahov (108 vrst). Med vrstami z Rdečega seznama ogroženih praprotnic in semenk Slovenije (Varstvo narave, 14-15, 1989, Ljubljana) uspeva v parku devet taksonov, ki se jih vse uvršča v kategorijo IUCN redkih vrst za Slovenijo. Med njimi izstopa Orobanche hederae, saj so ga našli v Sloveniji samo v Veliki dolini. Zoološko je območje slabše raziskano. V podzemeljskih jamah so do zdaj našli šest vrst netopitjev. Troglobiontsko (jamsko) živalstvo je tudi le delno raziskano. V sistemu podzemeljske Reke živi tudi endemični Proteus anguinus ali človeška ribica, medtem ko ga v Škocjanskih jamah še niso našli. Te jame so locus tipicus (značilna lokacija) za kopenskega izopodnega raka Triskoniscus stammeri (edini v Sloveniji). Na zavarovanem območju so tii manjša naselja s tipično kraško arhitekturo: Škocjan, Betanja in Matavun s 30 domačijami in z 80 prebivalci. Ovrednotenih je več stavbnih spomenikov, predvsem celotno naselje Škocjan kot urbanistični spomenik ob cerkvi sv. Kancijana. Na zavarovanem območju je 37 arheoloških območij in lokacij (naselbine, grobišča in jamska najdišča). Nekaj izjemnega je gradišče Škocjan, ki je bilo utrjeno naselje že v železni dobi. Delno ohranjeno je še obzidje z edino dostopne južne strani. Ostanki antične materialne kulture pričajo, da je tod stala rimska utrdba; podobno je bil Škocjan močna taborska utrdba med turškimi vpadi. msES**"**" KRAŠKIKI PARK V neposredni okolici Škocjana je znanih pet prazgodovinskih grobišč, v Veliki dolini pa sta Tominčeva jama in Ozka špilja dve znani najdbišči, poseljeni od mezozoi-ka do zgodnjega srednjega veka. Iz obdobja halštata sta izjemno znani Velika jama in Mala jama na Prevali (v jugozahodnem delu parka) s kulturnimi ostalinami železne dobe. Konec prejšnjega in v začetku tega stoletja so v Škocjanskih jamah uporabljali posebno tehniko nadelave potov, in to predvsem v raziskovalne namene. Jamski vodniki, domačini, so klesali v jamske stene stopnice in steze, zabijali kline, nosilce in opore. S pomočjo takšne tehnike so dosegli skorajda nedostopne rove in dele jame ter tako prodrli do sklepnega sifona in priplezali v Tihe jame. Mačja brv je npr. prečkala Hankejev kanal tik pod stropom 90 metrov nad Reko. Tak način raziskovanja je bil edinstven v podzemlju, ostanki klesanih steza in stopnic so zato izjemen ostanek te tehnike, tehnični spomenik, vreden občudovanja in zaščite. Razlogi za sprejem zakona Glede na sprejeto Konvencijo o varstvu naravne in kulturne dediščine je Slovenija na državni ravni dolžna varovati vrednote naravne in kulturne dediščine. Mednje nesporno spadajo Škocjanske jame. To dokazuje tudi njihov vpis v UNESCO-v Seznam svetovne dediščine, za katerega veljajo izjemno stroga in izbirna merila. Ta so bila ob vpisu Škocjanskih jam v Seznam dodatno povezana še z izpolnitvijo pogojev za razširitev območja in dvig kakovosti vode Reke. Ob notifikaciji nasledstva UNESCO-vih konvencij seje Slovenija zavezala, da jih bo uresničila in tako zagotovila varovanje območja Škocjanskih jam skladno z mednarodnimi zahtevami in standardi, veljavnimi za svetovno dediščino. Zato zdaj veljavni način zavarovanja Škocjanskih jam kot naravnega in kulturnega spomenika ne ustreza potrebam zavarovanja ne po obliki in ne po vsebini. Glede na svetovni pomen Škocjanskih jam je neustrezen sedanji način njihovega zavarovanja. Namesto njega je treba vzpostaviti in zagotoviti državno skrb in odgovornost. Neustrezna je tudi oblika zavarovanja (naravni in kulturni spomenik). Medsebojni preplet naravne in kulturne dediščine in nujna vsestranska povezanost z življenjem in razvojnimi potrebami domačinov, s splošnimi interesi naravovarstvene vzgoje in raziskovanja, raziskav turizma in po-pularizacijo zahtevajo celovitejšo pravno in institucionalno dmgačno varstvo. Take in podobne potrebe presegajo sposobnosti in pristojnosti katere koli druge skupnosti razen države. Samo ta bo lahko z najvišjo avtoriteto sprejetih odločitev jamčila uresničevanje mednarodnih zahtev in pogojev ter varstvo Škocjanskih jam ob hkratnem zagotavljanju ukrepov za primeren razvoj tega območja. Njegova razglasitev za regijski park je temu najbolj primerna formalna in vsebinska oblika. Sedanji upravljalec Škocjanskih jam je gospodarsko podjetje Hoteli, turizem in gostinstvo Sežana in se lastninsko preoblikuje. Skladno s četrtim odstavkom 2. člena zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij je treba pri lastninjenju upoštevati izključitve in omejitve o možnosti za pridobitev lastninske pravice, ki so določene v drugih zakonih. Ker veljavni zakon o naravni in kulturni dediščini v 51. členu določa, da ni dopustno odtujiti spomenika oziroma znamenitosti, ki je v javni oziroma družbeni lasti, je treba družbeno lastnino, povezano s Škocjanskimi jamami kot razglašenim naravnim in kulturnim spomenikom, obravnavati kot javno lastnino in ji določiti titularja. Postopek lastninjenja tega turističnega podjetja je zato treba prilagoditi temu posebnemu položaju in pri tem upoštevati tudi nekatere posebne okoliščine dosedanjega gospodarjenja s Škocjanskimi jamami kot turistično zanimivostjo. Pri tem je treba omogočiti pogoje za najvišjo kakovost turistične ponudbe ob hkratnem vzgojnem in izobraževalnem pomenu take svetovno pomembne naravne znamenitosti. V zakonu bo treba določiti lastninsko pravico na spremljajočih nepremičninah in opremi, namenjeni obisku Škocjanskih jam. Za nadzor nad spoštovanjem in uresničevanjem varstvenih režimov, za stalno spremljanje in analiziranje stanja naravne in kulturne dediščine, za izvajanje raziskovalnih programov in za spodbujanje varstvu primernega razvoja tega območja (izboljšanje življenjskih razmer, obnavljanje kulturne dediščine, idr.) je treba ustanoviti javni zavod kot posebno strokovno organizacijo za upravljanje parka. Cilji in načela zakona ter glavne rešitve 1. Temeljni cilji in načela zakona Temeljni cilj in načelo zakona sta za prihodnje rodove - čim bolje ohraniti naravno in kulturno dediščino nacionalnega in svetovnega pomena. Cilji in načela zakona so: 1. ustrezno in učinkovito varstvo, raziskovanje in razvoj območja Škocjanskih jam; 2. izpolnitev obveznosti, ki jih je Republika Slovenija prevzela s sprejetjem Konvencije o varstvu naravne in kulturne dediščine in z izjavo o notifikaciji nasledstva UNESCO-vih konvencij; 3. izpolnitev UNESCO-vih zahtev o razširitvi zavarovanega območja in čistosti vode, danih ob vpisu Škocjanskih jam v UNESCO-v Seznam; 4. zagotovitev strokovnega upravljanja parka, vzgoje in izobraževanja ter opravljanja turističnih storitev najvišje kakovosti; 5. zagotovitev možnosti za obstoj in razvoj prebivalstva na tem območju; 6. varstvenim zahtevam prilagojena izpeljava postopka lastninjenja družbene lastnine na zavarovanem območju. 2. Glavne rešitve Za Škocjanske jame, izjemno pomemben del naše naravne in kulturne dediščine, bo s sprejetjem zakona o regijskem parku kot najprimernejši obliki akta o razglasitvi, ki ustreza tudi mednarodnim zahtevam, dana zadovoljiva podlaga za učinkovito in uspešno varstvo ter temu prilagojen razvoj zavarovanega območja. S tem bo zadoščeno tudi UNESCO-vim zahtevam za zavarovanje spomenikov, uvrščenih v njegov Seznam svetovne dediščine, s pravnimi akti, individualno sprejetimi na naj višji državni ravni. Regijski park je glede na zakonske opredelitve in vsebinske možnosti edina primerna varstvena kategorija zavarovanega območja, ki zadošča vsem zahtevam za učinkovito ohranjanje vrednot območja Škocjanskih jam ob hkratnem uresničevanju drugih, z varstvom skladnih interesov. V ospredju tega območja je namreč povezanost območij prvobitne naravne in kulturne krajine s svojstveno kulturno dediščino v tipično pokrajinsko in naravno celoto. Na ta način bo s predlaganim povečanjem zavarovanega območja hkrati zadoščeno tudi UNESCO-vim zahtevam. Ob tem bo opredeljen družbeni odnos do vseh posebnosti in izjemne lepote "naravnega spomenika Škocjanskih jam", kakor so navedene v obrazložitvi vpisa v Seznam svetovne dediščine. Regijski park Škocjanske jame bo združeval in zagotavljal ustrezen razvoj predvsem izredno značilne in v svetovnem merilu neponovljive kraške pokrajine, kjer je na enem mestu največ strnjenih kraških pojavov, skupaj s spletom jam, udomih vrtač, posameznih kulturnih spomenikov ter vseh treh naselij, kot dela kulturne dediščine. Enkratna zastopanost rastlinstva in živalstva, združenega v neposnemljivem sožitju na izredno majhnem prostoru pomeni izpolnitev pogoja, določenega z zakonom, da so regijski parki namenjeni predvsem ohranjanju naravnih ekosistemov, vzgoji in izobraževanju, pa tudi usmeijeni rekreaciji. Zaradi svoje velike odvisnosti od obstoječih in možnih ekoloških rizičnih dogajanj v bližin* zavarovanega območja bo določeno zunanje vplivno območje parka pred' vsem v porečju Reke, kjer so prepovedani vsi posegi in vse dejavnosti, ki lahko ogrozijo park. Z ustanovitvijo javnega zavoda kot posebne strokovne organizacije za varstvo parka in opravljanje nekaterih posebnih nalog varstva parkovnih vrednot bo to zavarovano območje dobilo upravljalca, ki bo zagotavljal ohranitev in tudi strokovno predstavitev zavarovanega območja. S prehodom sedanjega družbenega premoženja na območju parka v javno lastnino, katere upravitelj bo država, bosta zagotovljena pravna in ekonomska podlaga za vzdrževanje in zagotavljanje finančnih in dragih ukrepov, potrebnih za ohranitev in razvoj tega območja. Gospodarsko podjetje, ki je del zavarovanega območja upravljalo do zdaj in zgradilo nekatere pretežno turistične objekte, bo imelo po izpeljanem postopku lastninjenja ob izpolnjevanju pogojev za podelitev koncesije prednostno pravico do prve podelitve koncesije. Finančne in druge posledice zakona Menimo, da bi kot neposredno finančno posledico sprejela tega zakona morali iz državnega proračuna zagotoviti 16.000.000 tolarjev. V tem znesku so ovrednoteni ustanovitev javnega zavoda in potrebna sredstva za njegovo delovanje v letu 1994 (ko je predlagatelj pričako-val, da bo predlog zakona sprejet na jesen 1994! - op. uredništva). V novoustanovljenem javnem zavodu hi potrebovali za opravljanje vseh v zakonu določenih nalog skupaj z nadzorno službo 6 ali 7 redno zaposlenih ljudi. Druge posledice tega zakona ne pomenijo neposrednega finančnega bremena za državni Proračun. Gre predvsem za posredne finančne mehanizme, ki so ključnega Pomena za uresničitev ciljev Zavarovanega območja in hkratnega razvoja domačega prebivalstva. Te rrtehanizme mora zagotoviti država zlasti z ustrezno davčno zakonodajo in s temu prilagojeno socialno politiko. Zastavljeni cilji bodo deloma doseženi že s stalno prisotnostjo ter skrbjo na območju, pa tudi z upoštevanjem prednostnih nalog tega območja na dragih področjih, kot so kmetijstvo, gozdarstvo, turizem, ipd. Država bo torej zagotavljala vključevanje razvojnih, tudi socialnih sestavin, ki so namenjene za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer domačinov, obnavljanje stavbne dediščine ter oživljanje tradicionalnega kmetijstva v povezavi s turističnim razvojem. Regijski park Škocjanske jame bo združeval in zagotavljal ustrezen razvoj predvsem izredno značilne in v svetovnem merilu neponovljive kraške pokrajine, kjer je na enem mestu največ strnjenih kraških pojavov, skupaj s spletom jam, udornih vrtač, posameznih kulturnih spomenikov ter vseh treh naselij, kot dela kulturne dediščine. Enkratna zastopanost rastlinstva in živalstva, združenega v neposnemljivem sožitju na izredno majhnem prostoru pomeni izpolnitev pogoja, določenega z zakonom, da so regijski parki namenjeni predvsem ohranjanju naravnih ekosistemov, vzgoji in izobraževanju, pa tudi usmerjeni rekreaciji. VARSTVO NARAVE ZARAŠČANJE KRASA - DA ALI NE? Peter Skoberne dipl. biolog - svetovalec predstojnika Uprave R Slovenije za varstvo narave V enem izmed zgodnjih osnutkov o slovenski strategiji varstva narave smo smelo zapisali: ohraniti je treba vse značilne tipe kulturne krajine"... Ko pa smo začeli trditev preverjati v praksi, so se začele težave. Odgovoriti je bilo treba na vprašanje, kaj je značilna kulturna krajina? Značilnost kulturne krajine je namreč, da v nekem prostoru in času zgolj odslikava razmerja med človekom in naravo. In medtem ko prostorske pogojenosti ni težko opredeliti, povzroča velike preglavice časovna razsežnost. Za vsako obdobje je namreč značilen svojstven gospodarski, družbeni, tehnični in miselni okvir, ki se postopoma povsem spontano pokaže v krajini. Všeč so nam bolj določeni vzorci; v njih najdemo estetske, to je lepotne prvine, medtem ko druge odklanjamo. Tako, na primer, pri kraški vasi občudujemo estetske in funkcionalne ali uporabne rešitve človekovega prilagajanja naravnim danostim (upoštevanje buije, kamnite ograde, cenjena plodna zemlja, razpoložljivi gradbeni materiali) in zgražamo se nad nesmiselno razsejanimi, mnogokrat celo črnimi gradnjami v zadnjih desetletjih. Pa vendar je v obeh primerih krajina značilna. V prvem je odraz časa, v katerem je bil človek prisiljen za ceno preživetja v največji meri upoštevati naravne danosti, medtem ko se v drugem kaže preobilje, ki ga družba ni zmožna uravnavati... Morda je to nekoliko poenostavljen primer, ki pa vendar dokazuje, da je pojem "značilnost" časovno pogojen, dinamičen in da ga moramo v tem smislu opredeliti tudi za varstveno rabo. Tri možnosti za ohranjanje kulturne krajine Opredelimo lahko naslednje tri možnosti ohranjanja kulturne krajine: 1. Ohranjati določen krajinski tip s tem, da določimo značilne prvine, jih normiramo ter zagotavljamo sredstva za blažitev posledic vseh omejitev, ki prizadenejo ljudi na teh območjih zaradi normativnih ukrepov. Na ta način lahko vzdržujemo poljuben videz krajine. Odvisno je le, kako dobro znamo ta njen videz določiti in koliko sredstev je na voljo. 2. Ohranjati logiko razvoja krajine. To možnost smo zapisali v Strategijo o varstvu narave. Bistvo in hkrati šibkost je v opredeljivosti ali določljivosti pojma "logika razvoja". Takšno razmišljanje namreč upošteva časovno razsežnost, je pa hkrati tudi težje določljivo... Kakšen razvoj krajine je logičen? S katerega stališča? Z gospodarskega, naravovarstvenega? Če so projekcije ali zamisli dovolj dolgoročno naravnane, potem se izhodišča približajo in niso več ključna... Problem je, ker pri odločanju razmišljamo kratkoročno; tu pa so razlike dosti večje. Načelno pomeni logika razvoja s stališča varstva narave (in hkrati tudi dolgoročno gospodarskega!) približevanje sonaravnemu načinu življenja. Torej približevanje takšnemu načinu življenja, ki zahteva najmanjšo možno porabo energije in čim bolj sklenjene poti kroženja snovi. Obstoja tudi premosorazmerna povezava med sonaravnim načinom življenja in estetskim dojemanjem krajine. V tem primem uporabljamo krajino le kot indikator ali kazalec razvoja, na videz krajine pa vplivamo posredno, na primer z uravnavanjem gospodarskih procesov... Tako ima, denimo, odločitev o vstopu v Evropsko zvezo za posledico uveljavitev določene kmetijske politike, povzroči spremembe v načinu pridelovanja (intenzivnejša obdelava na večjih površinah, izginjanje drobnih pridelovalnih struktur), v izbom kultur, povzroči socialne spremembe (spremembe v deležu kmečkega prebivalstva) in podobno, s tem pa se spremeni tudi podoba krajine. Zato smo že pred zelo težko odločitvijo: ali vzdrži odločitev o vstopu v Evropsko zvezo načelo o logičnem razvoju? Spontano popuščanje logiki razvoja krajine, značilno za naše prednike, se čedalje bolj umika zavestnemu, ki prinaša poleg kupa težav še večjo odgovornost. 3. Prepuščanje naravnemu razvoju lahko razumemo v določenih primerih tudi kot logično za določeno razvojno stopnjo, ali pa zavestno v nobenem primeru ne ukrepamo proti naravnim sukcesijam. A tudi v tem primeru smo, podobno kot v prvem, odvisni od neposrednih finančnih, denarnih mehanizmov (odškodnin). Kakšno podobo krasa torej ohranjati? Kako bi ta razmišljanja naobmili na kras? ... Sprehodimo se skozi čas in si oglejmo nekaj značilnih podob tega območja! Prva podoba je Kras, poraščen z gozdom; druga podoba Krasa je gola, kamnita pokrajina; za naslednje časovno obdobje so značilna pogozdovanja Krasa, predvsem s črnim borom, in temu ustrezna podoba; danes pa se soočamo z obsežnim naravnim zaraščanjem travnatih površin in spet z drugačno podobo... Katero izmed teh podob ohranjati? Tretje izhodišče (3.) daje prednost gozdnatemu krasu kot končni stopnji njegovega naravnega razvoja; prvo izhodišče (1.) zagovarja obnovitev kulturne krajine tridesetih let tega stoletja ali morda katerega drugega obdobja; drugo stališče (2.) pa poskuša najti srednjo pot med obema skrajnostima. Vendar je logiki razvoja krasa težko slediti. Samo v tem, 20. stoletju, sta to območje Prizadela najmanj dva pomembna dogodka -gospodarska kriza in prva svetovna vojna, nikakor pa ne smemo zanemariti tudi pečata njegovega stihijskega, nenačrtnega in neobvladljivega razvoja zadnjih desetletij! Zaradi nasilnih dogodkov je bila prekinjena ali vsaj načeta stalnost njegovega razvoja... Današnja identiteta ali prepoznavnost Krasa je preveč usmerjena v Preteklost, ki je ni več. Morala bi seve- da na njej temeljiti, zbrano modrost in izkušnje pa prenašati v prihodnost. Prepoznavnost je zanimiva zlasti za turizem, toda sama zase je pročelje razpadajoče zgradbe, če hkrati ni opredeljena tudi v kmetijstvu, gozdarstvu, industriji in če se je ne zavedajo in je ne živijo domačini. Zato je treba poiskati pretrgane razvojne niti in jih speljati v urbanizem, v načrtovanje prostora, v politične odločitve. Potem bo tudi manj dilem, saj bodo odločitve temeljile na modrosti, ki je značilna za naravne danosti območja, ne pa na nostalgični zagledanosti v preteklost! Kaj pa zaraščanje Krasa? Ustavimo se na kratko še pri vprašanju o zaraščanju krasa! V zadnjih desetletjih smo priče izjemno pestremu travniškemu rastlinstvu. S stališča varstva narave je ta proces dober. Ker se je obseg paše močno zmanjšal, so se določene rastlinske vrste lahko bujno razširile. Z nadaljnjim opuščanjem paše in košnje se travniki zaraščajo, zato upadata številčnost svetoljubnih travniških rastlin in njihova biotska raznovrstnost. To s stališča varstva narave ni nič tragičnega, saj tako vse te vrste ostajajo ter se bodo v ugodnih življenjskih razmerah ponovno pojavile. Biotsko raznovrstnost moramo namreč upoštevati v celotni strukturi, v procesih in v dovolj dolgem časovnem obdobju. Mnogo bolj kritično, kot če travnik preraste gozd po naravni poti, je, če človek travnik pozida. Zato s tega stališča avtocesta čez kras dejansko prizadeva naravo - neposredno s pozidavo in prometom, posredno pa zato, ker prereže celovito območje. Verjetno je najbolj sprejemljiva rešitev, da na nekaterih omejenih območjih s subvencijami ali z denarno pomočjo spodbujamo določeno tradicionalno rabo krajine in vzdržujemo kulturno krajino nekega obdobja (morda območje Škocjanskih jam?). Kjer ni zanimanja za tako rabo, pa krajino prepustimo naravnemu razvoju! VARSTVO NARAVE Promet na naših cestah vse bolj narašča. Pri tem pa le malokdo pomisli, da lahko onesnažuje okolico. Vse pogosteje tudi slišimo, da je prišlo v prometni nesreči do izlitja nafte ali kakega drugega tekočega tovora v bližno okolico. Če se to zgodi na kraškem svetu, vemo iz izkušenj, da nafta zelo hitro odteče v kraško notranjost, kjer nimamo več nadzora nad njo. Posebno zaskrbljujoče je, če se to zgodi v bližini kraškega izvira, ki je zajet za oskrbo prebivalstva z vodo. Izlivi nafte v prometnih nesrečah Če pride do takega izlitja snovi na kraškem območju, kjer so že ugotovili podzemeljske vodne povezave ali so raziskovali in ugotavljali zaledje zajetega izvira zaradi določitve njegovih varstvenih pasov, lahko predvidevamo, kje in kdaj se bo izlita snov pojavila. Takšno je bilo, na primer, izlitje nafte pri Obrovu 12. oktobra 1994, ko seje dalo napovedati, da se bo nafta z veliko veijet-nostjo pojavila v zajetju Rižane in v izviru Osapske reke, in kar se je pozneje tudi potrdilo... Težje je bilo napovedati smer odtoka nafte leto prej, ko je prišlo do njenega izlitja pri Kozini in je niso določili na nobenem izmed opazovanih mest... Sicer pa prihaja do takih izlivov kar pogosto, veliko prepogosto! Če nimamo predhodnega znanja o raztekanju podzemel jskih voda na kraju izlitja nevarnega tovora, kot je to v največ primerih, lahko le ugibamo, kje in kdaj se bo izlita snov pojavila. Iz dosedanjih opazovanj vemo, da se le majhen delež izlite snovi ponovno pojavi, oziroma se pojavi v sorazmerno nizkih koncentracijah, pogosto blizu meje določljivosti. To je verjetno vzrok, da je na opazovanih izvirih največkrat sploh ne določimo, dovolj pa ni za trditev, da se v določenem izviru ni pojavila. Hkrati je velika verjetnost akumulacije ali nabiranja teh snovi v kraški notranjosti. Vsekakor se moramo zavedati, da o obnašanju nepolamih snovi - to je snovi, ki se v vodi ne raztapljajo, se z njo ne mešajo - še skoraj nič ne vemo. Zato bi jih bilo treba takoj začeti raziskovati, saj vemo, da je pot do uporabnih rezultatov dolga. Še posebej, če gre za tako zapleten sistem, kot je pretakanje podzemeljskih voda v krasu. Sedaj potekajo le laboratorijske raziskave o razgradnji nafte s pomočjo bakterij Pseudomonas, ki zajemajo tako ravne kot sklenjene verige ogljikovodikov ter aromatske ogljikovodike. Delajo jih na Inštitutu Jožef Štefan v Ljubljani. Te bakterije so tudi v prsti, žal pa je na krasu plast prsti tanka in iz izkušenj vemo, da nafta in druge snovi po izlitju zelo hitro prodirajo skozi prst v kamninsko osnovo. Vsekakor bo oziroma bi novo znanje o razgradljivosti sestavin nafte in tudi znanje o pretakanju nepolamih snovi v krasu, kot je nafta, pomagalo v prihodnosti učinkoviteje odpravljati težave v prometnih nesrečah, v katerih pride do izlitja naftnih derivatov. In sprašujemo se, kakšna nesreča in kako velike njene posledice bodo potrebne, da bodo te raziskave sprožile? Gradimo nove ceste Vse bolj pomembni postajajo problemi in vprašanja v zvezi z onesnaževanjem krasa zaradi cestnega prometa, predvsem zaradi gradnje novih avtomobilskih cest v Sloveniji. Gradnja nekaterih se je že razmahnila, številne pa bodo začeli graditi v bližnji prihodnosti. Poleg intenzivnega onesnaževanja krasa po izlitjih v prometnih nesrečah pa onesnažuje okolje promet tudi v normalnih razmerah zaradi izpušnih plinov in obrabe določenih avtomobilskih delov ter zaradi zimskega soljenja cestišč in posipanja proti poledici... Zrak se onesnažuje s plinskimi produkti, tla pa se onesnažujejo s soljo in s peskom ter z drobnimi delci, ki se usedajo na bližnje rastlinstvo in prst. Vse to onesnaženje padavine spirajo s cestišča in ga odnašajo v bližnjo okolico. y ^ k v -*v r* t Onesnaževanje v normalnih razmerah Odsek za fizikalno kemijo in kemijo okolja Inštituta Jožef Štefan v Ljubljani je ugotavljal vpliv prometa oziroma izpušnih plinov na okolico cest. Ugotovili so le povečane koncentracije svinca v rastlinstvu v razdalji do desetih metrov od ceste, medtem ko na oddaljenosti 50 metrov ni bilo povečanih vsebnosti. Zaznali niso tudi povečanih vsebnosti kadmija, niklja, bakra in cinka, prav tako tudi ne povečanja težkih snovi v zemljini. Druga raziskava, ki jo je opravil Oddelek za geologijo ljubljanske Fakultete za naravoslovje in tehnologijo, pa je pokazala povečane vsebnosti svinca, cinka in niklja v tleh v do petmetrski oddaljenosti od ceste v površinski plasti v cestnih usekih in strmih vzponih. Na osnovi teh ugotovitev lahko Povzamemo, da je onesnaževanje zaradi Prometa s plinskimi izpuhi sorazmerno maj-Itno, čeprav so možnosti, da se onesnaženje, ki se ne akumulira v rastlinstvu in prsti, spira v knrško notranjost. Del onesnaženja zaradi prometa pa se nabira na cestišču. Tega spirajo padavine, tnko da se ta del onesnaženja odraža v sestavi odtekajočih voda oziroma tekočin s cest. Te z manjših cest odtekajo neposredno v bližnjo okolico. Z avtocest, kakršna je tudi avtocesta k-jubljana-Razdrto, odtekajo na nekraških območjih naravnost v okolico in se postavlja le vprašanje o njeni zadostni požiralnosti. Na prepustnih kraških območjih, na katerih je odtok v°da s cestišča speljan zaradi možnih izlivov naftnih derivatov v prometnih nesrečah čez lovilnike olj, odtekajo vanje tudi vse tekočine s cestišča, iz lovilnikov pa tudi odtekajo neposredno v kras. S primernim vzdrževanjem lovilnikov olj so ta kraška območja sicer zavarovana pred izlivi naftnih derivatov, medtem ko niso zavarovana pred drugim onesnaženjem. To onesnaženje je odvisno od sestave odtekajočih voda in od njihove količine. Na Inštitutu za raziskovanje krasa RZC SAZU v Postojni smo v okviru proučevanja vpliva površinskega onesnaženja na Prcnikajočo kraško vodo spremljali tudi sestavo vode, ki odteka z avtoceste. Od leta 1992 smo ga merili in analizirali na odseku avtoceste Ljubljana-Razdrto blizu Postojne ob najrazličnejših padavinskih razmerah (16 vzorcev). Vzorce smo zbirali na dotoku vode v lovilnik olj pri Stari vasi in na njegovem Iztoku. Tako smo dobili najmanjše in največje Vrednosti opazovanih parametrov. Podrobneje Pa smo proučili spreminjanje posameznih parametrov med posamičnimi padavinskimi dogodki (7 dogodkov s 44 vzorci). Specifična električna prevodnost ob zimskem soljenju avtocest s cestišč odtekajoče tekočine (ta kaže količino raztopljenih snovi, ki prevajajo električni tok) je predvsem odraz vsebnosti kloridov. Teh je po meritvah od 160 miligramov do 13,9 gramov v enem litra. Meritve motnosti zaradi spiranja trdnih delcev s cestišča so pokazale sorazmernost količine trdnih delacev s količino organskega onesnaženja (meritve biokemijske in kemijske potrebe po kisiku). Posebno veliko je bilo to onesnaženje ob prvem spiranju cestišča po poletni suši, ko je biološko razgradljivi del enesnaženja v enem litru analizirane tekočine s cestišča porabil 84 miligramov kisika, kemično razgradljivi del onesnaženja v enem litru analizirane tekočine pa je porabil kar 2500 miligramov kisika. Ob izdatnih nalivih in po dobro spranem cestišču pa so bile te vrednosti znatno nižje - za biološko razgradljivi del onesnaženja 2,3 miligrame kisika in za kemično razgradljivi del onesnaženja 21 miligramov kisika! Zaskrbljujoč je zlasti velik delež težko razgradljivega onesnaženja (90 do 97 %). Analize o vsebnosti svinca in kadmija so pokazale, podobno kot meritve organskega onesnaženja, velika nihanja glede na razmere ob vzorčevanju. Vrednosti za svinec so nihale od 65 mikrogramov do 1,9 miligrama v enem litru analizirane vode; v nekaj primerih smo ga izmerili celo 11 miligramov. Kadmija smo določili od 16 do 250 mikrogramov v enem litra analizirane tekočine. In merili smo tudi sulfate in nitrate, za katere pa smo zabeležili le manjša povečanja. Seveda so vse navedene meritve trenutno ugotovljene vrednosti in so pokazale na intervale, zaporedja, v katerih nihajo merjeni parametri. Izkazalo se je, da so meteorne vode (dež, sneg), ki odtekajo s cestišča, onesnažene in da jih ne moremo obravnavati kot čiste ter jih brez pomislekov spuščati v kraško okolje. Za količinsko ovrednotenje onesnaževanja pa bi potrebovali povprečne vrednosti posameznih parametrov ob znanih količinah odtekajočih snovi. Ker smo merili tako tekočino, ki je odtekala s cestišča v lovilnik olj, kot tudi tekočino, kije iz njega odtekala, smo ugotovili, da se v lovilniku pri manjših dotokih trdne nečistoče dobro usedajo in da se tam tudi zgoščajo. Torej ima lovilnik olj tudi vlogo se-dimentacijskega bazena ali usedalnika. Res pa je, da prvi močan in trajnejši dež to onesnaženje temeljito premeša in spere naravnost v kras! Kakšne rešitve so ponujajo glede na sedanje znanje? Opisana spoznanja kažejo na smiselnost praznenja lovilnikov olj in odstranjevanja usedlih nečistoč, na primer po prvem dežnem spiranju cestišča po poletni suši pred izdatnimi jesenskimi padavinami. Tako bi bili lahko že obstoječi lovilniki olj na avtocesti Ljubljana-Razdrto dvonamensko uporabni. Po naših dosedanjih opazovanjih pa lovilnik olj skoraj zagotovo ne bi ulovil in zadržal morebitnega izlitja škodljive tekočine v prometni nesreči, ker je v njem raven vode kot zaporne tekočine prenizka, pa bi škodljiva tekočina direktno odtekla v kras. Prav zato je nujno treba kontrolirati lovilnike olj ob avtocesti in jih redno vzdrževati - čistiti, kar ne terja veliko denatja! Pri gradnji novih avtocest čez kras bi bilo vsekakor smiselno izbrati boljše rešitve za usedanje, če ne kar ustrezno čiščenje odtekajočih voda. Se zlasti tam, kjer je cestišče speljano čez vodozbima območja zajetih izvirov za oskrbo prebivalstva z vodo. Vse preveč je še živ spomin na pojav nafte v Rižani po njenem izlitju v prometni nesreči pri Obrovu v letu 1994 in na vse težave pri oskrbovanju prebivalstva z vodo iz drugih virov. In pri tem niti ne omenjam problema s poravnavo stroškov za nujne analize, ki so bile potrebne samo za ugotavljanje nafte v vodi, kaj šele stroškov, ki bi jih tetjala sanacija, odprava posledic, če bi bila nujna! Tega problema pa, seveda, ne bomo rešili, če bi transport nevarnih in škodljivih snovi preusmerili po drugih poteh čez kras, saj bi ga s tem le prenesli drugam, nikakor pa rešili. Pri tem se moramo zavedati, da je kar 43 % ozemlja Slovenije kraškega, da ta kras hrani za nas zadostne količine zaenkrat še kakovostne vode -osnovne človekove dobrine. In še je čas, da jo začnemo primerno varovati, saj je bilo storjenih že preveč napak, iz katerih bi se morali kaj naučiti. Seveda, če res drži ljudski pregovor: "Na napakah se učimo" Dve krasoslovni šoli Inštituta za raziskovanje krasa KR 'ASU ZVEDETI KAl VEC Mag. Janja Kogovšek Slovenski matici Kras velja po svetu kot referenčni kras, ki ga vsako leto obiščejo tuji raziskovalci. Ker je dobro razvit, najdemo na njegovem površju in v njegovem podzemlju izrazite kraške pojave, prave lepe šolske primere. Zato smo na Inštitutu za raziskovanje krasa ZRC SAZU želeli ta naš kras, njegove oblike in tudi dogajanja na krasu z najrazličnejših vidikov podrobneje predstaviti domačim in tujim raziskovalcem, študentom ter vsem tistim, ki želijo kras spoznati ali o njem zvedeti kaj več, pa tudi tistim, ki se z njim ukvarjajo. Septembra 1993 smo tako pod okriljem Slovenske nacionalne komisije za UNESCO organizirali prvo mednarodno krasoslovno šolo z naslovom “Klasični Kras”. Finančno so jo podprli ministrstvo za znanost in tehnologijo, ministrstvo za šolstvo in šport in Slovenska nacionalna komisija za UNESCO. V šoli smo dopoldanska predavanja dopolnili s popoldanskim terenskim delom. V treh dopoldnevih se je zvrstilo 18 predavanj, med njimi sedem iz tujine, v popoldnevih pa smo si vse ogledali v naravi - primere površinskih kraških oblik, predvsem pa velik del Škocjanskih jam in kontaktni kras Brkinov. Kar osem predavanj je obravnavalo Škocjanske jame; predstavljena sta bila projekt o Škocjanskih jamah in inventarizacija naravne dediščine, podrobno so bili razloženi ime kras in njegova zgodovina, geološke raziskave v Veliki dolini, kontaktni kras Brkinov, človekov vpliv na Škocjanske jame, ki se odraža v kakovosti reke Reke, in prenikle vode v jami. Šola je obravnavala tudi korozijo na krasu. Precejšnji del teh referatov je predstavil rezultate raziskav v Škocjanskih jamah, ki jih je opravil v okvim projekta o speleoloških in ekoloških raziskavah Škocjanskih jam Inštitu za raziskovanje krasa ZRC SAZU. Skupaj je bilo v šoli 36 udeležencev, med njimi šest profesoijev, raziskovalci in študentje. Kar 13 udeležencev je bilo iz tujine in sicer iz: Češke, Francije, Italije, Poljske, Rusije in ZDA. Tako je prišlo do neposredne izmenjave rezultatov, metod in ugotovitev med raziskovalci in do prenosa njihovega znanja študentom, ki se šele seznanjajo z značilnostmi in problemi krasa. Udeleženci šole so bili zadovoljni s predstavitvijo našega Krasa, zato smo se odločili, da v letu 1994 organiziramo 2. mednarodno krasoslovno šolo. Dmgo mednarodno krasoslovno šolo smo organizirali junija 1994. Njen naslov je bil "Kraška polja". Zasnovana je bila podobno kot prva. V treh dopodnevih se je zvrstilo 19 predavanj z vodilno tematiko o kraških poljih in s poudarkom na človekovi povezanosti s krasom, o kraški hidrologiji, o geoloških razmerah ter o varstvu kraškega okolja. Skupina 14 slovenskih raziskovalcev je predstavila problematiko naših kraških polj, pet tujih predavateljev pa je predstavilo primere njihovega krasa. Terensko delo ob popoldnevih je podrobno predstavilo kraška polja Notranjskega podolja, zadnji dan pa dolenjska kraška polja; seveda ob stalnem izmenjavanju mnenj v razpravah o določenih problemih. Izmed 44 udeležencev šole jih je bilo devet iz tujim’ in sicer iz: Češke, Francije, Hrvaške, Italije, Madžarske iu Slovaške. Za spomlad 1995 načrtujemo 3. mednarodno krasoslovno šolo, za katero razmišljamo, naj bi poglobljeno obravnavala problematiko vrtač in udomic. (Saint Exupery) Med samonikle barjanske rastline, ki so ogrožene zaradi človekovih nasilnih posegov v naravo, sodi močvirska vijolica (Viola palustris). Uvrščena je v Rdeči seznam ogroženih praprotnic in cvetnic Republike Slovenije, ki je bil v okviru svetovne akcije narejen po merilih IUCN v letu 1989 v Ljubljani. Z umetnimi spremembami življenjskega prostora rastlin in živali na Ljubljanskem barju človek v zadnjih nekaj desetletjih ni ničesar pridobil, človeštvo pa je marsikaj izgubilo. 0 slabem okolju in načetem naravnem ravnotežju namreč nemo priča vse več ogroženih in izumrlih rastlinskih vrst in vedno manjša število tistih, ki uspejo premagati nasilne spremembe in živeti dalje skupaj z nami in našimi zanamci. Tudi mesto Ljubljana podpira revijo Kras v njenih prizadevanjih za ohranitev naše naravne in kulturne dediščine! rfT Hoteli Igralnice Turizem je eno izmed najvecjih slovenskih tunsticmh podjetij. Po uspešnosti in aktivni poslovni strategiji izstopa iz slovenskega povprečja. V turistično ponudbo Slovenije vnaša sveže, vedno nove storitve. dokazuje pomen povezovanja turizma s kulturo, z umetnostjo in vsem, kar življenje osmišlja in plemeniti. Hitove muze, Kogojevi dnevi, festivali, razstave in še veliko drugega oživljajo obnovljeno kulturno dediščino in dajejo duha prijetnim umetniškim in prijateljskim srečanjem. tjtht . HIT - POKLON UMETNOST