155
Originali iz domačega življenja.
Spisal Valentin Zamik.
Nobena kronika, nobena povest-nica jih ne bo nikdar omenila, nikjer jim ne bodo spominkov stavili; al žal bi bilo lahko vsakemu pravemu domoljubu, ko bi se ti značaji za zmiraj zgubili.                         Boz Dickens.
Vseučiliščno življenje ali življenje na visocih šolah je pri vsakem omikanem narodu ozko z dušnim v obče zvezano. Zatoraj vidimo, kako se Nemci s svojim Heidelberg, Halle , Tiibingen itd. ponašajo, kako so Angleži v Oxfort in Cambridge zaljubljeni in kako je središče francozkega gibanja na dušnem polji v Parizu in Lionu. Pa študen-tovsko življenje je pri vsakem teh narodov drugo; so različni običaji, različne šege po značaji naroda. Z veseljem so pisatelji vseh teh narodov že od nekdaj to vrlo pisano in mikavno življenje opisovali, in temu se imajo Nemci zahvaliti, da vsako leto toliko ptujcov na njihove vseučilišča roma večidel iz samega namena življenje nemških študentov poznavat.
Slovenci in sploh Jugoslovani še dosedaj nimamo svojega domačega narodnega vseučilišča, in toraj se naša po znanostih hrepeneča mladež že od nekdaj večidel na Dunaj LBeč) podaja, ter v Gradcu komaj tretjina ostaja. Dunaj je središče naše vseučiliščnega života, zavoljo Knafelnovih štipendij pa je še poseben magnet za Krajnca. — Malo se zve od tega življenja, akoravno je skoz in skoz izvirno od nekdaj, zlasti pa v poslednjih letih. Da prava tovaršija vlada med našimi   mladenči,   ni mi treba še posebej zagotovljati.
Toda moj namen ni, tu to življenje obširno popisovati, ampak le nektere izvirne značaje si zbrati in jih narisati; originale,   ki  so možje   prav   posebne   baze,   ktere  sem  v
svojem šestletnem bivanji v Beču vedno študiral in občudoval. Pa zlo se motiš, dragi bravec, ako pričakuješ, da ti bom narisal mlade nadepolne dijake, prihodnje dike naše domovine, kteri bodo kadaj autokrati ali samodržci pri kakem „pecirkuu, kterih prša bodo okinčane z zlatimi križci ali srebrno zvezdo, ali ktere bomo celo na stare dni s priimkom ekscelencija nagovarjali. Zbral sem si le može, kterim je bila ali osoda nemila, ali so bili pa po učenosti tako hrepeneči, da so dospeli na Dunaj z namenom vse preštudirati. Ko so pa zagledali v knjigarnah, koliko bukev so učeni možje po daljnem širokem svetu spisali, so se neizrečeno prestrašili te robe. Prepričani, da je popolnoma nemogoče, v enem življenju si vse to v glavo vtepsti, so le pro forma „študiosiu ostali, pa si še druge okrožja za svoj trud in delo poiskali.
Od dunajskega vseučilišča se mislim po rakovi poti v Ljubljano vrniti in tu in tam moža najti, ki ni bil nikoli v svojem življenju lakomen časti, soseskini sveto-vavec biti ali pa celo „purgermajster". Tudi ni nikoli hrepenel po učenosti, ali želel toliko znati, kakor gosp. faj-mošter, ampak trdil je le, da je dobro, če človek „umare" pozna, kadar „sekacjon" cegelc prinese, da se ve, ali je pravo zadel ali ne? Ce se človek v šoli enmalo pisati, brati in „tajč pošprehen" nauči, misli tak mož, je tudi dobro, ker vendar pozneje lahko pri vojakih „ta viših eden", to je „frajtar" , postane, in tako mu ni treba nikdar več dve uri zaporedoma na straži stati.
I.
Stara pomahana glava.
Kakor ovce, kadar dež gre, smo novinci pred vse-učeliščem stali in plašno okoli sebe gledali, ker je bilo mesca oktobra in ravno začetek šolskega leta. Trume starih in novih dijakov iz vseh avstrijanskih okrajin so se sem ter tje drenjale. Naši rojaci iz 2., 3. ali celo 4. leta so ie preziravno novake gledali in le po neskončni milosti se je kdo pri nas en par minut pomudil in kakor iz olimpa počasi nektere 55tehtne" besede spregovoril, potem pa spet možko odrinil. Se ve, poslušali smo tacega „skušenega" moža z odprtimi ustami in napetimi ušesi, še vse drugače, kakor Izraeljci Mojzesa , ko jim je od Jefteta pridši svoj poklic naznanil. Smo pa tacega visocega in častitljivega moža pozneje na eno „kruglico" pive povabili, in da si je po treh dobrih duških enmalo oddahnil, je pa precej druge strune napel in čez pol ure je že gotovo ta predlog storil: E, kaj se bomo tako držali; saj smo Kranjci, Slovenci, vsi skupaj na enem vseučilišču, to ne gre, da bi se vikali in take ceremonije uganjali! — in s kruglico je trčil, da je bilo kaj — >,Bog Te živi, brate!" Tako se vselej ves ponos proti novincom, ki kake dva ali tri dni trpi, za vselej v pol ure v rkruglici" utopi.
Ko smo tako zdaj za nas nove profesorje, zdaj neznano trumo grabcov na vseučiliščni strehi radovedno ogledovali, se približa deseta ura dopoldne; gnječa je čedalje veča prihajala, sem ter tje so nas ripsali, da smo se nazadnje do stopnic pred vratmi preselili: Na enkrat se z veliko težo rumene rokovice na dolgih prstih skoz vrata pridrenjajo in za njim se prikaže srednja postava suhega mladenča, ki je bil od vrha do tal črno opravljen in na fraku se je vidilo, tla ga ni njemu krojač meril. Počasi, kakor dvorsk sve-tovavec v penzii, k nam stopi in enega znanca izmed mojih tovaršev nagovori. Kmalo se tudi cela vrsta tovaršev okoli njega osuje in radovedno ga izprašujejo:
„No, Prežvečnik — tako se je pisal — kako je bilo? Kako je bilo?" — Zvedil sem pri tej priliki, da je Prežvečnik ravnokar pravdoslovni državni izpit iz vseh treh predmetov „mit Auszeichnung" napravil! To je nek taka čast — kakor mi je nek star rigorozant razkladal — da se Kranjcu vsakih deset let komaj enkrat primeri! — Pa kako   nas   je   tudi  Prežvečnik — nas uboge,   neumne   re-
156
grute — od strani gledal in se le včasih komu milostljivo nasmehljal. Govoril je o rimskem pravu, od njega je na cerkveno prišel, od te na zgodovino nemškega pravoslovstva
—   od tega spet nazaj na rimsko pravo itd. zmiraj v kolo-baru. Po desetkrat je ponavljal, kako je na to ali to vprašanje odgovoril, kako je on imel profesorja v klešah. Da bi svojemu razkladanju več peze dal, je začel cele strani kar po latinski iz „corpus juris civilis et canonici" citirati! Za pet ran božjih! kako strašno smo mi tumpasti novinci učenega Prežvečnika občudovali ali kako strašno nam je bilo tudi dolgčas!
Pa nobeden si je ni upal ne črne ne bele črhniti. Samo jaz sem bil nazadnje tako hudoben in sem začel pomenljivo kašljati. — Al kako zaničljivo me Prežvečnik pogleda! Oči sramožljivo pobesim in iz zadrege mi le veseli krik pomaga: Ala! Lojze! Lojze pride! Lojze pride! Stara pomahana glava je tu! Servus Lojze! Fant iz fare!
Pri vratah na zgornji stopnici je stal študent, kterega bi bil vsakdo pred za profesorja, kakor za modroslovca držal. Bil je velike, korenjaške postave, čez trideset star; na glavi je imel čuden cilinder, o kterem je sam pozneje pravil, da mu je vodja germanskega muzeja v Niirnbergu lepe krajcarje ponujal, ako bi mu ga hotel v zberko prepustiti. Zimska suknja in hlače so bile elegant in po najnovejši šegi, al v čevljih je imel pa tako radovedne prste, da so si na vseh straneh okenca delali in palc je včasih skoraj enmalo preveč predrzno z glavo ven tišal. V rokah je držal sila zamazane salaste bukvice, ktere je potlej varčno kakor skrino miru in sprave pod suknjo vtaknil. Smehljaje stopi med nas in nisem se mogel načuditi, kako so ga moji novinski tovarši že vsi poznali in ga brez pre-miselka tikali: „0 Lojze, kako pa je? Kranjski starašina, v kterem semestru si pa že?a — je šlo od ust do ust. — Zleče spet varčno svoje bukvice iz pod suknje in nam jih pomoli. Sle so od rok do rok in stavim, da slavni zgodovinar Momsen ni nikdar starorimskih rokopisov v vatikanski knjigarni tako pazljivo pregledoval, kakor smo mi ta Lojzetov dokument premetavali, ki se v vseučiliščnem jeziku 5,Index lectionum" imenuje. Vesel, kakor da bi zaklad najdel, nam je pravil,   da je   danes petindvajseti  semester nastopil.
Začel je najpred pravdoslovje še po stari sistemi, to je, pred letom 1848, potem se je podal v modroslovju k filologii, ker so takrat ravno v cesarstvu toliko učiteljev potrebovali. Al grške kljuke, xal in ys so bile Lojzetu pre-dolgočasne — poskusil je spet pravdo po novi sistemi. Ker pa — nach der Lehr- und Lernfreiheit, kakor je sam rekel
—   se nikoli ni nobenemu izpitu podvrgel, se je vrnil spet k modroslovju, namreč nabral si je 10 ur na teden iz zgodovine.
To ti je bil zanimiv „Index lectionum". Ko bi bil Lojze vse to znal, kar je imel tu noter potrjenega, da se je učil, bi bil gotovo vsem 95 profesorjem pravdo- in modroslovske fakulte kos. Na eni strani je imel vpisana: kazenski zakonik, na drugi: koptovski jezik, na tretji: narodno ekonomijo, na četrti: starobabilonsko zgodovino itd.                   (Dal. pr.)
165
Originali iz domačega življenja.
Spisal Valentin Zamik. (Dalje.) Debelo sem Lojzeta ogledoval, ker sam jez ga še nisem poznal. Ko nehote ravno spet oči v njegove opanke vperam, se mi dobrovoljno nasmeja in mi reče: „Ce si kaj kunt, dobi mi pri kakem čevljarju lekcijo — pa zdajle enajst bije — moram teči, pri krojaču me že cel kolegij čaka." — In pri tej priči prijazno vsakemu izmed nas za slovo roko stisne in na voglu, preden je s cilindrom vred v drugi ulici zginil, se še enkrat obrne in zavpije: „Fantje, da ne pozabite! Zvečer v Kostavnjevici (= predmestje: Landstrasse) pri „črnem jelenu44!
Potem se tudi mi razidemo in jez poprašam tovarša, kaj in od kod da je Lojze in da ga že on tako dobro pozna? — Zakaj nisi šel sinoč z nami k „črnem jelenu44 — mi odgovori — bi bil pa spoznal, kak hraber fant je Lojze — po pravici reči — on je najbolji „kerlc" med vsemi juristi in filozofi — to ti je tako zidane volje; vsi smo ga mogli precej tikati, nič ni tako ,5štiman44, kakor Prežvečnik. Rekel je, ko je prišel v krčmo, da je kakor star študen-tovsk general prišel ogledovat regrute svoje kranjske brigade. Vsedel se je potem kakor starašina v kot, kjer ima zmiraj svojo veliko pipo spravljeno, ki se wsistem44 imenuje. Ko potem še mehur iz žepa izleče, si ^sistem44 nabaše, si ga s kresavno gobo zapali in se v cele oblake dima zavije, — to ti je bil pravi paša!
Oj, kako smo se mu smejali,   on sam sebi pa najbolj.
Ko en par klobasic povečerja, nam začne pripovedovati, da je o tej zadevi popolnoma Špartanec. Kar je bila njim črna juha , so njemu Frankfurtarce , kterih noben večer v nemar ne pusti, kajti so najcenejše. Pozneje ti je bil še le smeh, ko nam Lojze začne razkladati svoje dogodke toli-koletnega učiliščnega življenja. Kmali bi bili smeha popokali, ko nam je pravil, kako je za vselej izplačal Magnifikus-a dr. Harampašata, ki je od nekdaj slovel zavoljo svoje sirovosti do študentov. Bil je konec semestra in Lojze je mogel zavoljo svojega Knafel-na ravno pri njem colloquium (mali izpit) narediti. Učeni mož jih je za eno dopoldne 20 in med njimi tudi Lojzeta odločil , na kterega je pa pozneje popolnoma pozabil. Imel je pa navado študente namesti po postavi s 55gospod44 kar z „on44 (nemški „Era) nagovorjati. Se ve, da Lojzeta ni po obrazu poznal, in ko ga v zadnji klopi kakor ponižnega grešnika vgleda, zarenči hudo nad njim:   „Wozu
ist denn er gekommen?" Lojzeta ta beseda zbode kakor bi ga bila osa pičila, zato glavo po koncu dvigne in mu naravnost odvrne: „Er wird doch vvissen, warum er mich bestellt hat!u Za en trenutek vseh 19 tovaršev, ktere je učeni mož že tri ure trdo stiskal, omolkne „obstupuere omnes, intentique ora tenebant44 — al le za trenutek; potem pa se zakrohotajo, in naredi se taka „allgemeine Heiterkeit^, da je bila una 1. L v državnem zboru le senca proti njej. Gospod Magnifikus so na vse viže barve spreminjali; zadelo jih je kakor strela iz jasnega, molčijo precej časa in v tla gledajo, — odtistihmal niso nikdar nobenega več z 55er44 nagovorili."
Vse to mi je moj šolski tovarš od Lojzeta pripovedoval. Da je mojo radovednost strašno podkuril in da sem bil zvečer prvi pri „črnem jelenu44, mi skoraj ni treba dostaviti. Da sva se z Lojzetom precej sprijaznila in da je potem marsikteri večer pretekel v družbi ž njim pri „črnem jelenu44, se tudi samo po sebi razume. Mesci so se vrstili, leta tekle, marsikaj se je spremenilo, al Lojze je bil zmiraj enak, vedno vesel, poln šale in prav humorist, večidel suh in po bojih s prepeličarji *)mu jena glavi cepil potlačen cilinder, od vrata do nog je bil elegant, na nogah je imel pa opanke ali sandale, sam ne vem, kaj bi prav bilo. Vzrok elegancije srednjega života pa je bil, da je Lojzeta osoda mila k nekemu krojaču pripeljala, ki je imel 12 otrok. Te je Lojze že čez 7 let vsaki dan po dve uri brati, pisati in številiti učil, za kar ga je krojač, kadar je bilo treba, zmiraj po najnoveji šegi od vrata do peta okinčal. Dostavil je Lojze, da je pri krojaču še najmanj za 10 let zavarovan, ker je njegov naj-manji nadepolni prihodnji učenec še le 5 mescov star. — Lojze nam je pel, kakor smo si zbrali, ali prvi ali drugi tenor, če ni bilo drugače tudi „bas terc". So se zapele gorenske fantovske, je bil pa on prvi sodnik v vižah in v tekstu, za kar je tudi dobil priimek „Fant iz fare.44 — Brez Lojzeta ni bilo nobenega veselja, nobene šale, nobenega ropota, ker le enkrat sem ga resnega vidil. En večer namreč je pri „črnem jelenu44 strežaj njemu navadne Frankfurtarce, njegovemu sosedu pa telečje pečenke prinesel, kteri mu smehljaje reče: „ Vidiš, Lojze, Marta si je boljši del zbrala44. Al ime wMarta44 je starega študenta čudno prešinilo; obraz v nenavadne grbe spravi in celi večer ne bele ne črne ne črhne. Osupnjeni ga poprašujemo , kaj da mu je: ali ga mar je kdo razžalil? Pa ni bilo besedice iz njega spraviti. Globoko zdihne, svojo staro dežo s klina sname in zoper vse običaje ob desetih odide.
Zvedil sem pozneje, da je, pridši domu, luč na omaro pred majhno podobo postavil, kjer mu je draga Ljubljančanka namalana visela. — Bila je Lojzetova Marta. — Dolgo dolgo je slonil pred mično podobo in premišljeval nekdanje srečneje čase, kako so ga mati, poštena branjevka, v šolo dali, da bi enkrat „gospod44 postal, kako se je vsa žlahta že veselila tega veselega časa, al Marta Marta je naenkrat vse te nade podrla! Lojze je šel zavoljo nje, skregan z vso rodbino, namesto v lemenat na Dunaj. Pri odhodu mu poda to podobo v vedni spomin. Al le podoba mu je ostala. Marta se je v Trst omožila in enega njegovih vseučiliščnih tovaršev vzela. Premišljeval je, kako so njegovi gimnazijalni tovarši srečni kaplanje, zdravniki, pravniki, uradniki itd., kako vedno novi študentje dohajajo in stareji čez 4 leta odhajajo — le on sam je neprenehoma že čez 12 let tu — le on sam je „stari študent44 xate<;o%sv — le on je postal: stara pomahana glava! Peklo ga je to v srce.
Sveča je do konca pogorela, Lojze se tiho sleče mr-mraje refrain znane nemške študentovske pesmi: „Die Wein, der Bier und das verfluchte Liebe haben mich auf die Hund gebracht!44 Preden ga Morfej popolnoma objame, še enkrat zdihne:   Marta,   Marta!    Zjutraj   že   solnce   predrzno skoz
*) Izrek med Slovenci na Dunaji za j ude, ker so v pušavi prepelice jedli.                                                                            Pis^
166
okno sili, ko se Lojze iz trdnega spanja prebudi — pozno je že — naglo iz postelje skoči, ker treba je iti v „tabrh" (zz: otroke učit). Veselo pesmico zažvižga, cilinder enmalo z rokavom okrtači in hitro odide spet — stari Lojze brez vse sentimentalnosti, lahkomiseln, poln muh; prošli večer mu kar več na misel ne pride.                          (Kon. si.)
181
Originali iz domačega življenja.
Spisal Val. Zamik.
Stara pomdhana glava.
(Konec.)
Pri vsem tem je pa Lojze iskren rodoljub, ki nikoli ne trpi, da bi se v njegovi drušini pri „črnem jelenu'4 nem-škutarilo. — „Se ve — pravi večkrat — da neznam prav po „šrifti", ker sem še po stari sistemi gimnazijo študiral pred letom 1848; al temu vkljub sem z dušo in telesom Slovan, ne pa le slavista, ki samo po bukvah brba." To je večkrat rekel in dostavil: ,,Da bi se pa na stare dni na Metelčico spravil, pa ne gre; raje se za sedem semestrov na novo za kitajski ali žapaneški jezik vpišem !u
Ko je bil že šest let na vseučilišču, so ga Nemci in potem tudi njegovi rojaki začeli nazivati: ,,Bemoostes Haupt!" Svojim rojakom pa je ojstro prepovedal, da ga naj nikdar noben po nemški ne kliče; če ga že hoče kdo počastiti, naj mu reče: „Stara pomahana glava!'4 Ta želja se mu je tudi spolnila, zakaj ostal je za zrniraj pomahana glava.
Največa komedija je bila, ko je Lojze napravil glaso-viti prevod znane nemške študentovske pesmi:
„Ich bin der Furst von Thoren" itd.
Žalostno je gledal in poslušal, kako so si Slovenci to pivsko pesem prisvojili in kako so jo le vedno po nemški krožili. V srce ga je poptujevanje domačega duha peklo, in sklenil jo je posloveniti. Neznano smo se veselili na večer, ko bo Lojze svoj prevod prinesel. Bil je polni kolegij pri „črnem jelenu". Res jo Lojze izpod suknje na vmazanem papirčku izvleče. Bila je krasna prestava, v taki slovenščini, da bi se še rajnki Knobel v grobu veselja obračal, ko bi jo cul. Al ravno zavoljo tega ni bilo smehu ne konca ne kraja in še tisti večer so jo precej vsi tako znali, da je Lojze rodostno vpil: „Kar vsem bom dal: mit Auszeichnung angeeignet!"
Mislim , da bravcom vstrežem , ako jo tu v izvirnem tekstu povem, kako se glasi.
Eden tovaršev, ki je prvi pivec, na stolu na mizi sedi
in poje:
Jez sem pervak vseh norcov,
In pijem le ga s korcov.
Vi drugi pa ste dans prišli
K moji veliki časti. Vsi drugi tovarši stoje okoli njega, eden mu moli korec piva ali vina, drugi nabasano pipo, tretji pa prižgani fldibus.
Vsi pa za odgovor pojo:
Gospod! gospod! Kaj se ti kaže! Piva, vina vsake baze,
Tobaka in pa fidibus, Ker fant vsak p'je špiritus. Pivec na stolu za korec prime in zapoje: Lovci vi, pripravte se! Poduksejte vse meželjne!*) Vi drugi pa suvajte v rog**) Da se čuje na okrog! Ko je spil, zapoje:
Kaj mi pomaga ta oblast? Kaj mi pomaga pivska čast? Voljno se je iznebim, In jo J. J. prepustim. Zdaj gre drug na mizo in se spet to   ponavlja,   da je prišlo pri vseh na okrog.
Ko je Lojze vidil, kako je njegov prevod popularen postal, mu je veselja srce bolj igralo, kakor da bi bil pri vseh fakultah za dohtarja promoviran.
Po vsem tem bi kdo utegnil uvrstiti Lojzeta med znane stare nemške študente, ki se posebno v Jeni, Tiibingen-u, Heidelberg-u itd. nahajajo in ki zgolj s svojimi pripomočki za kratek čas tako dolgo študirajo. Pa pri njem je vse drugače bilo. Revež se celi trdi dan z učenjem malih otrok ukvarja in v začetku vsacega zimskega semestra za trdno sklene, o veliki noči veliki izpit opraviti. Ce ga na poti srečaš in vprašaš: „No, Lojze, kdaj bo?u „0 veliki noči na vsako vižo, res je, res je, zdaj je zadnji čas — zadnji čas — se moram trdno poprijeti; sem si že celo omaro fo-liantov iz knjigarne nanesel."
Po veliki noči ga vprašaš: „Lojze, kdaj bo?" prihodnjega oktobra  na vsako vižo I"
Al velika noč preide, oktober preide; semester za semestrom, leto za letom preteče — al Lojze je še zrniraj — stari Lojze in čedalje bolj obrašča šolski mah staro mu glavo.
#) V nemškem pomenu:  „PhiIisteru.
**) Nemški tekst je: „Ihr andern aber stosst ins Horn"*