Naši najmlajši pesniki
Kolenc Janez
Materi
Ce bi na zemljo se vrnila, mati, bi še v globočji grob šla spet nazaj, a v njem ne mogla bi več mirno spati in pekel bi postal ti večni raj.
Prišla bi kot nekdaj, ko bil sem dete,
in srečna me pogledala v oči,
v njih videla teme bi razodete
in da v njih vedno bolj se še temni.
,Zakaj vse to?' bi mehko me vprašala, ,saj je le ena luč in ena pot,' potem bi, mati, bridko se zjokala.
A jaz bi zbežal in te pustil samo, ljubezni nisem vajen več, le zmot, in v sramu bi te pustil iti v jamo.
Šarabon Mitia
Pridi!
Pridi, ljubljena. Od praga            V svoji preveliki vnemi
moje osamele ute                            sem potrgal rože zate.
in do mojih nog, predraga —       Zdaj cvetovi mrejo nemi
čiste rože so nasute.                       in krivijo vence zlate.
Vse temno
Vse temno je v moji sobi;            Jaz mižim in luči čakam,
stene so se vkup nagnile,              v misli svoje sem oblečen,
vaze so globoki grobi,                    v dlan z dlani si noč pretakam.
rože v steklu so utonile.                Noč se roga: Srečen? Srečen?
106