Januš Goleo: Pesem bistriškega ,,bogeca". ˇ Mojem rojstnem kraju ob Sotli je navada, da Tomajo ljudje po enkrat na leto k znani božji poti: Marija Bistrica v Zagorju na Hrvatskem. V vojnem letu 1918 sem se udeležil tudi jaz bistriškega romanja s procesijo Obsotlčanov. Med božje potniki so bile po večini ženske, katerih možje, sinovi ter bratje so bili razkropljeni po raznih frontah. Po opravljeni pobožnosti smo zapuščali Bistrico v procesiji. Za obisk Krajncev (Slovencev) so zvedeli razni zagorski berači, katerih kar mrgoli po Bistrici in po okoliei. Ti so se razvrstili ob vsaki strani ceste in nas prosili denarnih milodarov. Ob koncu fronte beračev je čepel po turško prekrižanih bosih nog star slepec z goslami. Ko smo dospeli y bližino tega bogeca' (slepcu goslaču pravijo v Bistrici »bogec«), ga je dregnila pod rebra ženska vodnica in mu rekla na glas: »Zapoj bogec ono žalostno o materi, Krajnci so tu!« Bogec je prijel za gosli, potegnil z loJcom po stru nab, uprl prazni očesni jamici v nas romarje in iz prs mu je začela jadikovati dolga pesem, katere vsebina je ganila naše romarice do solz. Ob spremljevanju strun je pel slepi bogec tako vabpde za takratna od vojnega gorja stiskana srca, !da je postala pred njim naša procesija. Romarice so posedle krog pevca, se zazrle vanj s solznimi ocmi in spremljale v vidni ginjenosti pesem o proslavi Ijubezni priproste kmetske matere do svojih dveh sinov. ' Tudi mene je priklenil pevčev slavospev, da ga sem poslušal verno in si zapomnil vsebino, ki je tale, do danes. Priprosta in že bolj stara ter zdelana kmetska mamica je imela dva pridna ter krepka sina: Štefana in Roka. Skupno in v zadovolju so obdelovali vsi trije majhno posestvece, ki je preživljalo skromno družino in eno kravico. Izbruhnila je vojna. Na cesarjev klic sta morala od ljubljene matere Štefan in Rok. Z odhodom od doma je zamrla vsaka vest o njuni usodi. Sinovi sosedov so se vračali na dopuste, pisali domačim z bojišč, le od Štefana in Roka ni bilo pisma in sploh nobenega obvestila. Vse je govorilo: Štefan in Rok sta padla. Mati ni verjela tem govoricam in večkrat so jo videli, kako je stala pred hišo, si zastirala z desnico oči io zrla po cele ure v ono smer, v katero sta odšla od hiše sina in iz katere bi se morala vrniti. Minula so leta . . . Štefana in Roka od nikoder. Mati je bila zlezla vsled žalosti in trpljenja čisto slrupaj, njene oči so bile suhe . . . vrelec solz jej je že bil usahnil . . . Nekega dne se vrne utrujena in sključena mamica proti večeru z njive k hiši. Na začudenje najde odprta vežina vrata. Vstopi in na mizi zagleda: železno-leseno roko in dvoje steklenih oči, ki sta zrli v njo mrtvo in onemelo. Oko jej uide od teh čudnih predmetor v sosedno izbico, kjer sta spavala do odhoda Štefan in Rok. Glej čudo! Materino oko zapazi na posteljah dva spa vajoča moška — eden brez desnice, drugi brez očii Mati spozna otroka, krikne kot zadeta na smrt,. pozabi trenotno na beraško stanje sinov, pohiti k spečima in materine roke se oklenejo krčevito predragih bitij, radi kojih odsotnosti ji je bil usahnil vrelec materinih solz . . . Pevajoči in goslajoči bogec je prekinil spremljanje ter pesem in zaprosil iz polnega grla: »Kumice krajnske (botrce slovenske), dajte ki*ono, da Vam pojem dalje!« V slepčev klobuk so se usule od vseh strani kro ne. Skrbno jih je potlačil proti dnu, potegnil z lokom in pel dalje. Spavajoča sina čutita materin objem in se zbudita. Enoroki Štefan objame z levico majko, na obeh ^očeh slepi Rok tiple okrog, ker mu ne pade v prazni punčici premili materin obraz, izostane objem in iz izpraznjenih očesnih duplin se ulijeta dva hudournika solz — priča: Majka, objami me ti, jaz živi mrlič iščem zastonj tvoje roke! Po prvih objemih med materjo in otrokoma se odpre že leta usahneli vrelec materinih solz in v teh solzah je bila kuhana večerja za enorokega Štefana in slepega Roka. Drugo jutro se odpravita Štefan in Rok na zahvalno božjo pot k Mariji bistrilki. Enoroki Štefan poda slepemu Roku palico in tako stopata počasi izpred domače hiše po cesti k Materi bistriški, da se jej zahvalita za najslajšo dobroto zopetnega svidenja % materjo. Mati gleda solznih oči za obema, dokler jej ne izgineta za ovinkom kakor takrat, ko sta odhajala od doma na cesarjevo povelje zdrava ter krepka. Po končanem obisku pri Mariji bistriški se vrneta Štefan in Rok domov. Na rojstnem pragu ju ni sprejela majka, kakor sta pričakovala. Vrata so bila zapahnjena, po hiši vse tiho in mrtvo . . . Vstopita. V izbi je ležala majka na postelji. Z levico se je krčevito oklepala Štefanove železno-lesene desnice, v desnici je tiščala Rokove steklene oči . . . Štefanov krik: »Majka, majka, vstani!« vzdrami slepega Roka in oba se poženeta proti postelji, kjer spava njuna majka smrtno spanje . . . Prebridka resnica, da se je povraila po letih Bjena kri — Štefan in Rok — kot še živa mrliča, jej je pretresla srce, da je zaplavalo še enkrat na valčkih materine ljubavi pri prvem svidenju; a nato pa prenehalo biti za vedno pri spoznanju resnice: Štefan brez roke, Bok brez oči . . . » Pesem je bila končana. Naše romarice so ihtele ¦na glas. Usoda enorokega Štefana, slepega Roka in matere, ki je umrla radi zavesti: ljubljena sina sta se vrnila kot živa mrliča, je bila krona našemu bistriškemu romanju v vojnem letu 1918. Bogec je odložil gosli, si otrl solze, vodnica ga je dregnila in kričal je iz polnih prs: »Krajnske kumice, obrišite solze, dajte krone, zapojem dnigo veselo!« Porinil je gosli pod brado, potegnil razigrano po strunah in ubral kot uvod za novo ter veselo zagorsko poskočnico: »Nikad ni ga prodao Zagorac kaplje vina, nego ga je popila vesela družina. Pijmo ga, pijmo ga, sve do dana beloga!« Že pri uvodu v novo ter veselo ni padla niti ena krona v slepčev klobuk. Romarice so ustajale in se uvrščale v procesijo. Vižar je potegnil križ na glas in začel z Marijinimi litanijami. Ostavili smo bogeca, ki nam je metal za slovo v hrbet: »Kumeki, kumice, za Boga, pri nas v Zagorju plakamo in se veselimo, a vi Krajnci ste samo za žalost in solze! Dajte krone, zapojem drugo žalostno!« Vižar je molil naprej litanije, romarice so odgovarjale: prosi za nas — in odkorakali smo v procesiji iz Marije Bistrice na Slovensko Štajersko, kjer smo spoznavali ter občutili vojno gorje globokeje, kakor še danes lahkomiselni Zagorci.