LIKOVNA UMETNOST
ZAPIS O SLIKARJU MEŠKU. Slikarstvo (in grafika) Bogdana Meška sodi prav gotovo med tiste sodobne likovne izraze, ki aktivno in zavestno oblikujejo moderni likovni fenomen, okrog katerega se dandanes vedno jasneje kažejo razmerja, odnosi, pravzaprav izvor takih ali drugačnih, pred nedavnim le formalno zabeleženih interpretacij. Sedanja širša predstavitev mladega slovenskega slikarja* ne pomeni torej samo pretenzacijo (kot večkrat doslej) specifične individualnosti, temveč bi jo lahko imenovali študijski uvod v vedno bolj sintetična strujanja v likovni govorici. Za marsikoga bo morda pojav predmetne, delno prave naturalistične govorice oziroma tematsko bolj strnjene in bolj neposredne vsebinske formulacije jasen znak, da je pojav apredmctnosti končno in za vedno izginil s površja; toda kot je razvoj likovne umetnosti skozi stoletja prešel kvaliteto za kvaliteto v bolj ali manj ostrem spopadu teoretičnih zaključkov, se mi zdi pogojenost takega prehajanja tudi v sodobnem času (čeprav poteka bolj spontano, bolj odvisno od močnih likovnih osebnosti, ki potegnejo za seboj druge, kot pa od teoretično in v pismeni obliki razrešenih problemov) povsem nujna in logična in zlasti najmanj presenetljiva. To zadnje sicer zelo mlado Meško vo slikarstvo kar najbolj potrjuje, saj je slikar v kratki dobi sedmih let prešel stopnje od popolne negacije akademizma do sedanje, tvorne in racionalne simboličnosti. Bolj kot dejstvo, da izkoristim možnost, da formalno točno označim slikarjevc rezultate, se mi zdi pomembneje, da dopušča odkrit nastop slikarja Meška naslednjo ugotovitev: po letih intenzivnega iskanja oblikovnih ekvivalentov, o čemer nameravam še spregovoriti, Meško danes s svojimi deli povsem jasno, brez koketiranja odgovarja na vprašanje — ne le kako. ampak 7,akaj slika, kaj ga veže na tako simboliko. Povsem jasno je. da Meško ni prvi ne zadnji, ki je poiskal tako dragocen odgovor na vprašanje, ko si ga je moral zastaviti. V njegov prid govorita predvsem izrazna specifičnost in preprosta likovna govorica, ki je ta čas dejansko dosegla določeno stopnjo umetniške izpovedi.
Povsem razumljiva je bila slikarjeva sprostitev po zaključku šolanja na akademiji. Meško je šel pri tem v ekstrem: sredi svetle, skoraj bele. toda nikakor ne nežne, z grafizmi in grapaži preprežene površine je začel graditi svoj svet. neke vrste likovno abecedo. Tako so nastajale njegove Analize formata, Strukturne kompozicije. Dinamične kompozicije, Kompozicije materialov. Ritmični' kompozicije, prave sestavljenke nanovo vstavljenega temnega, pigmentiranega. grobega platna, Ce je bil po koloritu še tesno navezan na Stupičevo paleto, se
* Bogdan Meško, ki je v septembru razstavil dvanajst olj v Mali galeriji. se je rodil leta 1936. Študij je končal pri prof. Stupici. izpopolnjeval pa se je še na visoki šoli za likovno umetnost v Berlinu. Leta 1960 in 1962 je razstavljal v Jakopičevem paviljonu, kasneje pa v tujini (Zahodna Nemčija. Italija, Japonska. ZDA). Na šestem mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani je dobil nagrado galerije Matice srpske iz  Novega  Sada.
1191
vsebinsko ni vezal na njegovo problematiko; zavrgel je figuro kot ostanek konvencionalnosti. ki bi ga ovirala pri hitrem preseganju novih in novih formulacij. S hermetično zaprtostjo svojega likovnega komponiranja. s kategorično negacijo konvenc ionalne ubranosti ali ugajanja je Meško zelo tvegal, saj je bilo identificiranje z njegovo vizijo skoraj izključeno: še nadaljnje neume-vanje pa bi lahko imelo za posledico obsodbo mladega slikarja kot pasivnega opazovalca dogajanja v družbeni strukturi, ki se pač zateka v subjektivistično izziv Ijanje.
Že delo v letih 1961 in 1%2 je vneslo v Meškovo slikarstvo delno streznitev, če naj jo tako imenujem. Oblikovno se je le-ta pokazala v prizadevni obdelavi slikarskih ploskev, čeprav ne na škodo temeljnega Meškovega gibala, barvne prizadetosti in zavzetosti za veliko kompozicijo. Četudi je njegova apredmet-nost še vsa nasičena, ji intenzivirani akcijski izraz omogoča skoraj obvezno Sproščanje, ki vsebinsko ustreza izraziti slikarjevi čustveni zavzetosti, pogojeni v razpoloženjskosti. ki pa ni rezultat trenutnih stanj, temveč slikarjev cga kompleksnejšega miselnega sistema. Iz križajočih se temnejših barvnih gmot ni svetlem ozadju je Meško počasi začel ustvarjati svojo simboliko, še vedno zavito v sanjsko vizionarno liriko. Ravno to obdobje je prineslo iskanje novih oblik in začetke racionalizma v likovnem sistemu, čeprav Meško še zdaleč ni mogel dovolj očitno opravičiti svoje dotedanje in  nove analize.
Omenil sem že. da se Meško v svojem delu ni opiral (kljub tako vabljivim možnostim, ki jih odkriva apredmetni izraz) na trenutno razpoloženje, ki bi narekovalo določen, na asociacijo vezan oblikovni izraz. Prav to dejstvo je Meška logično pripeljalo do specifičnega likovnega izražanja, do preprostega sistema simbolov, zreduciranega na središčni četverokotnik in krog. do njihovih kombinacij, od koncentričnih krogov, izhajajočih iz centra, do preproste točke in od celotne četverokotne barvne ploskve do preproste, omejene črte. Ta ekstremna racionalna specifičnost je lahko praktično vodila dalje samo v dve smeri. Prvič bi pomenila lahko nadaljnjo racionalizacijo, nastanek neokonstruk-tivistične različice — toda tehiiicizem je bil Mešku že od nekdaj tuj. saj je svojo likovno teorijo (kljub prvim takim poizkusom) vedno gradil na neki realnosti, čeprav morda prikriti z v izionarnostjo. ne pa na estetiziranju, ki je končno lahko le samo sebi namen. Drugo rešitev svojega izraza pa je Meško uzrl v popolni, naturalistično-konkretni predstavitvi tistega izvora, ki ga je do tega trenutka prikazoval posplošenega, z likovno abstraktnim simbolom. Združitev tako ekstremno si nasprotnih konceptov je morda prvi trenutek presenetljiva: toda. če smo zasledovali slikarjev umetniški razvoj od njegovih začetkov do pojava zavestne racionalnosti, potem vemo. da nekdanja, izrazilo čustveno razgibana apredmetnost ne bi prenesla take sinteze. Potrebna je bila torej racionalizacija v toliki meri. da je nihče več ni  mogel  imeti za pojav ad hoc.
Kako zavestno in pošteno pristopa danes Meško k svojemu delu. pričajo morda najbolj prav tista olja (Portret. Otroštvo. Zvezde, Otroštvo. Zid. Luk reci ja), kjer se pojavlja v središču drobcena, krhka figura, nekoč tako značilna za Stupico. ki ji je le-ta posvetil ves svoj opus in je danes nosilec novega smisla v njegovem slikarstvu. Po eni strani je to posredni slikarjev hommage svojemu učitelju, po drugi strani pa tudi že prvi zapis Meškovega življenjskega nazora, ki se pač začenja oblikovali v človeku zelo zgodaj. Kolikor imamo občutek, da je Meško tu še zelo splošno skušal izrazili melanholijo (ne predanost melanholičnemu   razpoloženju!)   in   da   spominjata   Mars   in   liecpiiein   za   Zemljo  na   že
1192
presegli strukturalizem, sta portretni študiji (Proustov monolog, Kronika osi rotelega starca) za to novo stopnjo vsekakor Dajtipičnejši. Kritično ironičnost. ki je. kot vse kaže. zrasla Me.sku i/ nekdanjega občutka skromne naivnosti, posredujeta deli Vulgus in populo ter Oglas pod šifro Prijateljici . Kolikor si Meško dopušča tako. vsekakor izvirno likovno interpretacijo zelo vsakdanjih problemov — ob tem, sicer skromnejšem delu Meškovega opusa, bo verjetno treba še posebej spregovoriti, saj gre za označitev neposredne umetnikove druž-benosocialne angažiranosti — pa odpirata preostali olji (Zlata obleka. Velika pozabljena ikona) s svojo specifično, zastrto ikonografijo nova pota. Želimo si. da bi  jim  mladi slikar lahko kmalu  dal duška.
Aleksander   B a s s i n
11.93