FRANČIŠKA IN JANKO ŠKOF SE ŠE DOBRO SPOMINJATA TEŽKIH DNI
Čokolada iz 
sestreljenega 
bombnika
O Babnogorcih je ondan šel glas, da so kleni in uporni Ijudje, ki da jim še taka sila ne more do živega. Zraščeni so kot hrasti s svojiini odrinjenimi stoletnimi bregovi, na katerih so nekoč kraljevaii graščaki in so se vanje zaganjali Turki, in si v potu svojega obraza krojijo usodo, ki sicer ni vselej prina-šala pogače, ki pa jim vendar daje zasluženo zado-voljstvo. Med zadnjo vojno jc bila Babna gora nema-ra prav zato vozlišče pomembnih dogodkov, saj se je na njej med drugim zadrževalo tudi vodstvo narod-noosvobodilnega gibanja, po njej pa so vztrajno sti-kali in razgrajali tudi Italijani in beli.
»Ej, marsikaj smo skusili tu gori,« se spominja tistih časov Frančiška Škof, ki s svojimi štiriinosem-desetimi leti sodi med najstarejše Babnogorce. »Vča-sih je tako pokalo in grmelo tod okoli. da si po cel dan nismo upali ven. Tedaj smo se navadno zatekli v klet in počakali, da je bilo najhuje mimo. Še posebej hudo je bilo marca 1943 - po včliki bitki v Belški grapi. Tedaj so beli po vseh hišah iskali ranjance. Pri nas so pretaknili čisto vse, zunaj pred hišo pa so pustili stražo Bali smo se, da bodo zažgali hišo, saj smo bili že prej znani po tem, da smo partizani.«
»Nas otroke pa so tedaj postavili ob zid kot talce,« je navrgel spomin na tiste dni tudi njen sin Janko. »To niso bili ravno prijetni trenutki. Trepctali smo,
Frančiška        Škof: , »Nikoli ne bom po-zabila   tistih   teikih let.«
da se bo zgodilo najhujše, a na srečo ni bilo nič. Tudi potem, ko so doli v naši stari bajti dobili neko opre-mo ne. Po mojem sc beli iz te doline enostavno niso upali izdajati domačinov, ker so se bali maščevanja. Nihče pač nikoli ni vedcl, kaj ga lahko doleti, če bo šel predaleč. Nasploh se mi beli iz te doline niso zdeli tako strašno zagrizeni kot drugod.«
Partizani so se zadrževali na Babni gori. kot pravita Frančiška in Janko Škof, največ pozimi. Okoli njiho-ve domačije jih je bilo zmerom polno. »Še dobro se spominjam. kako so stali tu blizu v dolgi vrsti s
V Glažerjevi stari kajži se je februarja in prve dni marca 1943 zadrževal tudi Izvršni odbor OF
svojimi menažkami in čakali na hrano,« se spominja Janko. Tu so bili že čisto domači.«
V njihovi stari kajži nekoliko niže v bregu pa so se tiste pozne zime 1943 zadrževali k drugačni partiza-ni. Le redki so vedeli zanje. a še ti so bili prepričani, da gre za nekakšne »okrevance«. V resnici pa je bil to Izvršni odbor OF. Stroga konspiracija je bila zato na mestu, sama kajža pa je premogla tudi skrivni bun-ker, kamor so se člani odbora lahko zatekli v sili.
Janko Škof. ki je bil tedaj še otrok, seveda ni mogel vedeti za vse to. Zato pa se toliko bolj živo spominja nekega dmgega dogodka.
»Bilo je pomladi 1944, ko se je pod Ključem znišil ameriški bombnik,« pravi. »Najbrž so ga sklatili Nemci v Škofji Loki, ko je kot toliko drugih priletel z Barija bombardirat Rajh. Pilot je v zadnjem hipu odskočil in se uspel rešiti. Toda ni vedel, kje je. Otroci, ki smo morali biti povsod zraven, smo seveda nemudoma pohiteli tja. Tam je bilo že več Ijudi. Zagledali smo mlajšega moža čudne govorice in s še bolj čudno kapo na glavi, ki je ljudem nekaj razlagal. Kmalu smo si bili čisto domači, in mož nam je med drugim ponudil tudi čokolado. To je bila zame prva čokolada v življenju. Še nikoli prej je nisem okusil. Zato se mi je razumljivo to srečanje za vselej vtisnilo v spomin. Dobrega pilota pa so potem odgnali domo-branci. . . «
Še marsikaj bi lahko Janko in Frančiška Škof pove-dala o tistih nemirnih časih, tudi o tem, da jih je Tane Fajfar prišel po vojni večkrat obiskat, toda to bi že prekoračilo obseg tega skromnega zapisa. To bi bila potem prava pravcata knjiga.
BRANKO VRHOVEC