ZA PRENOČIŠČE. Povest — Napisal Juraj. Pangrac. ^i?\/vw9KS e^' hlapec, ki je bil buden, je takoj vstal in poklical še jL\Vr$kf y sv°iesa tovariša, drugega hlapca, 'in oba sta šla nato ya§|P|Sb|| »No, kje ga imaš?« sta zavpila oba, ko sta prilomastila fjj^piS^!j^ na dvor> kier je Blaž še vedno mencal in zgibal tisto reč »Tukaj-le! Če je sam 'bognasvaruj iz pekla, je moral že poginiti!« Pri teh besedah vrže Blaž rokavnik in strah na tla. Ko se nič ne zgane več, prime Blaž za rofeavnik in strese ven, kar je toilo v njem povi-tega. Postrani je padel strah iz rokavnika in obležal na pesku . . . »Aha, ti si!« je vfknil Blaž, ko je pogledal strah in ga spozal. »Pa kaj je to?« vprašata hlapca. »Poglejta dobro, pa bosta vedela! Ampafc rečem vama, dobro je bilo, da sem ga zgrabil z rokavnikom; zakaj z roko bi ga ne bilo varno prije-mati; ugrizne kot sam volk.« »Ampak jaz še zdaj ne poznam te mrcine!« »Oho, poglej no, ali ni to dehor? V mrvi imajo kokoši gnezda, v gnezdih so pa jajca. Jih pa hodi pit ta grdotoa in vaju strašit ter preganjat s toplega in mehkega na hlevu. Menda ni dobro videl nocoj in je itienil, da je kurje gnezdo, ko se je spustil z viška name. No, pa ta nakana se mu je zaenkrat ponesrečila. Izkupil jo je dosti. Ternu že ne bodo več rojile po glavi muhe, da bi se se kedaj nameril na Florijančkov hlev pofoirat in Lit kurja iajca ter strašit bojazljive in lahkoverne ljudi.« »Lej ga no, saj je res dehor! To rečem, noč ima svojo moč, drugače bi naju vendar ne bila prestrašila ta ponočna živalca,« je rekel zdaj veliki hlapec. »Ahm, pa še prav zares: noč ima vendarle svojo moč,« je prikimal niegov drug, Blaž pa je pristavil: »No, pa tegastrahu ie vsaj nekaj. Tisto je še slabše, te nič ni, pa straši, kar se tudi dogaja.« Hlapca sta se 'sicer zarCkla, da ne toosta več ležala na hlevu, ali strah je bil sedaj pri kraju. Ta prebiti Žabjelužar ga je ukončal, torej sta bila odvezana svojega Sklepa. In tako so šli zopet še tisto noč vsi trije spat gor na hlev v mehko in dišeče seno, kjer se človek ta'ko dobro odpočije. Dehorja so pa vrgli na stopnice, kjer naj počaka, da ga drugo julro odero in prodajo kožo. Ali proti jutru, ko so še vsi trije trdo spali, se je spak dehorski prebudil, in spomnivši se, kaj vse je prefoil to noč v Blaževi rokovnjaški malhi, ne dosti manj kot pCklenšček v kovačevem mehu, se je prekucnil na stopnicah in zvalil na tla, potem pa jo je hotel pobrisati, četudi postrani, s potrtimi rebri, spred Florijančkovega hleva (S3 50 K) in pobegniti za vedno s Posavja. Toda ni se mu posrečil beg. 2e tam pri šupi je oslabel; in komaj se je dodobra zaril in zakopal v stelji, pa je omedlel in poginil ... To so naši junaki drugo iutro iskali dehorja, to so popraševali, kam bi bil izginil! A če so se še tako izpogledovali in praskali za ušesi, dehorja le ni hotelo foiti, da bi ga odrli na meh in prodali njegovo kožo ... Pes čuvaj, prMenjen na verigi, je že celo jutro vohal in majal z repom ter cvilil. Zdajpazdaj se ie spel ob kolibi na zadnje noge, bevskal in polajeval ter nemirno stopical semintje. Kadar je začul človeš>ki glas, je ootihnil in privzdignil uhlje, da bi boljše sli'šals A ko le ni bilo žive duše k njemu, je zapraskal in poskočil, da bi se bil kmalu odtrgal, ter iznova polajeval, počasi in nalahko, kakor da koga kliče. A kdo je imel časa to jutro se ukvarjati z njim? I »Kaj pa, prijatelja, če je foil le pravi strah in se je, grdavš, ponoči le potajil, a?« je omenil ob hlevu veliki hlapec. »Ojehata!« je siknil prestrašeno drugi hlapec. -Dehor je bil, nič drugega, kaj bi!« je zarenčal jezno Blaž. 2al mu je bilo dehorjevega kožuha, ki bi se bil prodal za lepe denarce . . . »H, pa dehor bi se ne bil prebudil in pobegnil! To so čudne reči!« »Bodita pametna, saj sta ga vendar videla na lastne oči ter se pre-pričala, da je bil res dehor, čisto pravi dehor!« »Ha, govori se lahko! Kaj pa, če je bil strah podoben dehorju? O-o! To rečem in pravim, da zvečer ne bo zdravo i-ti na hlev; strašilo bo, da bo joj. Spak se bo maščeval nad nami!« ... Tedaj pa se je pes odtrgal od verige. Je bil že kak člen počen, pa je odnehal, ko se je pasja dlaka tako strašno zapoletevala zdaj na to, zdaj na ono stran. In ko je bil enkrat pes-čuvaj prost, je pa koj zavohal sled po dvorn. ln je cvilil in t^kel po sledu, pa stekel v šupo. Ondi se je metal na vse strani, potem pa je 'jel brskati in razkopavati v stelji. In ni dolgo trpelo, pa je privlekel — v veliko začudenje naših znancev — mrtvega dehorja na dan. Jaderno ga je zgrabil ter pribezljal z njim v gobcu nazaj na dvor. Pred Blažem ga je pa spustil na tla in glasno zalajal... Blaž se ni obotavljal. Na mah se je pripravil in potegnil dehorju kožuh čez glavo. »Zdaj vidita,« je dejal nato, »da je »strah« tudi pod kožo dehor, torej ni dehorjeve kože ali podobe nase vzel« ... »Pa kako je grdavš zašel v steljo, to je še čudno!« »Kako? Zraven nisem bil — pa vem, kako je moralo toiti. Dehor ima trdo butico. O. ta zver ne pogine izlepa! Je bilo že še nekaj življenja v njem, ko smo ga vrgli na stopnice. In ponočni zrak in hlad sta mu dobro storila, in dehor se je prebudil. Ko bi bil mogel, o, odnesel bi bil še pete s Posavja in ne t>i bil čakal, da bi ga drli danes na meh. A v siromaku je bilo le še nekaj življenja. In 'ko se je priplazil v šupo in zaril in skril ,v , nastelji, je še tisto življenje ugasnilo. Rečem varaa, zraven nisem bil, a ker poznam to zver, sem prepričan, da se drugače ni moglo zgoditi.« &Z 51 bi godrnjala. No, danes se iitna je prikupil. In ker Žabjelužarji niso kar tako, in je posebno ta Blaž 'kavelj, kakor sta velela hlapca, si bo že znal ohraniti prijateljstvo z njima in si zagotoviti tako topel kotiček. da ga ne bo mrazila nesrečna zima v dobrega Florijančko-vega očeta hlevu. E, kdor zna, pa zna; če je prav malo trd, pa že gre . . . Blaž je bil torej vesel in zadovoljen. Uverjen je bil, da so zdaj pre-magane vse ovire in zapreke zastran slu!žbe v tovarni. Lahko bo opravljal »dobro« službo v tovarni še dolgo časa, saj ima takorekoč že priskrbljen kot celo za zirao. A nič manj nista bila zadovoljna tudi hlapca, ko sta se prepričala, da strahu ne bo več; saj se je izkazalo, kaj je strašilo na hlevu... Zvečer so šli v lepi bratovsfki slogi zopet vsi trije počivat gor na hlev v seno. Pogovarjali sa se lepo in prijazno skoro celo uro. Iz govor-jenja se je spoznalo, da sta dobila hlapca zares spoštovanje do trdega a neustrašenega Žabjelužarja. Bo menda res dabil Blaž še pozimi postelj prj njiju v hlevu. Njo, potlej 'bo pa na konju: dobro službo v tovarni bo lahko še dolgo opravljal, pa mu vendar ne bo treba niti pozimi moledo-vati za postelj po Ljubljani. — — — — — — — — — — Če bodo kdaj forali to povest Florijančkov boter s Posavja, če so še živi, utegnejo morda zmajati z glavo, češ: »Hencaj, jaz ne poznam dosti Zabjelužarjev, kaj šele Kroparjevega Blaža, ki ga še nikoli videl nisem.« A ko bodo premerili sobo pairkrat gorindol in se zamislili v pretekle čase, bodo naenkrat obstali sredi hiše in rekli: »Hencaj, pa je res tako bilo, samo imena so se mi zmešala: jaz sem vedno mislil, da je bil to Matijev Tone iz Vodic, in ne ta Žabjelužar, Kroparjev Blaž, ki ga še ne poznam ne« . . . No, če bodo tako rekli, se pa še v imenih ne bodo motili ... ^^ cea 52 se>