POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 149 sestaviti«. In tega niti ne stori, pač pa nas čisto na koncu vrne na začetek, ko se še enkrat spomni svojega veroučnega uči- telja Ivana Vaneka Pucka iz haloškega Zavrča in akademika dr. Antona Vra- tuše – Vrana, »tega orača na njivi prek- murskega jezika«, ki mu je večkrat dejal, da se je v »belem svetu pravega izraza najprej spomnil v prekmurščini«. Sle- dnja je od leta 2019 vpisana na Unescov reprezentativni seznam nesnovne dedi- ščine človeštva. Je že moralo biti tako. Marjan Toš RECENZIJA KNJIGE »RUPNIKOVA LINIJA. BOJ ZA SEVERNO FRONTO« Pričujoči zapis je kratka recenzija nove knjige Aleša Zelenka, ki jo je izdal Kul- turni center Maribor. Delo naj bi bilo prvo v sklopu štirih, v katerem se (in se še bo) avtor ukvarjal s tematiko utrd- bene dediščine t. i. Rupnikove linije pri nas. Ker knjigo uvajata predgovora dr. Karle Oder in dr. Marjana Žnidariča, ki že pojasnjujeta kontekst in vsebino monografije, bom sama raje izpostavila nekaj misli o vojaški utrdbeni dediščini pri nas. Naša država leži na strateško izjem- no pomembnem območju, kar v da- našnjem času dokazujejo predvsem kolone vozil, ki iz srednje Evrope po- tujejo proti morju. V preteklosti pa so se tu konstantno premikale vojske in se selila ljudstva, medtem ko so si raz- 2 Zelenko, Rupnikova linija«, 9. lični narodi prizadevali za nadzor tega ozemlja. Najbolj lahko na to trditev ve- žemo območje t. i. postojnskih vrat, ki mi je osebno tudi bližje, saj prihajam iz okolice Postojne. Prebivalci omenjenih krajev z vojsko živimo že od nekdaj. Nič posebnega se nam ne zdi, da se na ben- cinski postaji poleg našega avtomobila ustavi kateri od oklepnikov Slovenske vojske; ne razmišljamo o tem, da je bilo veliko stavb v naših krajih postavljenih z vojaškim namenom; prav tako se tudi ne ukvarjamo z ostanki bunkerjev in vojaških objektov ali jarkov, na katere naletimo na sprehodu po gozdu. Na ta fenomen opozarja tudi Zelenko v svoji knjigi, ko pojasni, da nekoč pomemb- nim objektom »večina ljudi ne posveča posebne pozornosti in jih preprosto prezre, saj so zapadli v pozabo.«2 Za to »pozabo« je krivih več dejavni- kov, pri čemer bi izpostavila predvsem 150 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2023/1 pomanjkanje arhivskih in dokumen- tarnih virov v zvezi z njo. V prvi vrsti gre namreč za vojaške materiale, ki so že v osnovi težje dostopni, kot drugo pa velik del teh virov hranijo tuji arhivi. Po okupaciji države leta 1941 sta doku- mentacijo namreč prevzeli italijanska in nemška vojska. Dostop do arhivov je tako še danes v veliki meri otežen. Ironično je torej, da je Slovenija tako zaznamovana z vojaško dediščino in povezana s pestrim vojaškim dogaja- njem v preteklosti, hkrati pa se prav s to dediščino ne ukvarjamo (ali ne želi- mo?). Marsikomu, predvsem tujcem, ta vrsta dediščine ni samoumevna in po- staja celo vedno bolj atraktivna. Dokaz za to je vse večje število obiskovalcev muzejev in muzejskih zbirk z vojaško dediščino, udeležencev raznih poho- dov in uporabnikov poti, ki povezujejo nekdanje vojaške objekte, in tudi pozivi k ureditvi le-teh na nivoju države.3 Vsi smo vsaj bežno slišali za Maginotovo linijo ali pa fortifikacijske sisteme na Češkem, malo pa vemo o utrjevanju na- ših krajev. Kot omenja avtor, je Rupni- kova linija ena redkih obrambnih črt v Evropi, ki nima niti enega spominskega muzeja, pri čemer pa prav to dediščino evropske države uspešno izkoriščajo, pogosto s spreminjanjem njene na- membnosti, to je s preoblikovanjem v turistične in gostinske objekte. Pri nas se z raziskovanjem in interpretacijo te tematike ukvarjajo predvsem redki »la- iki« in entuziasti. Knjiga Aleša Zelenka tako predstavlja eno od najobsežnejših in sistematičnih del, ki obravnavajo utrdbeno dediščine 3 Pri tem naj opozorim, da Republika Slovenija še vedno nima sistematično urejenega popisa vseh objektov utrdbene dediščine, zato je kakršnokoli ukvarjanje z njimi običajno »siva cona«. Rupnikove linije oziroma ožje, njenega severnega dela pri nas. Kot že omenje- no, se je – čeprav je rezultat utrjevanja med vojnama na ozemlju Slovenije okrog 2000 vojaških objektov – te te- me do danes lotilo le malo raziskoval- cev. Velik preboj je vsekakor pomenila ustanovitev Zgodovinskega društva rapalska meja, ki skrbi za raziskovanje, ohranjanje, zaščito in interpretiranje te vrste dediščine pri nas. Člani društva redno objavljajo svoja dognanja in raz- iskave, načrte in fotografije ter ostalo dokumentacijo, zato bi morali po mo- jem mnenju predstavljati izhodišče za vsako resnejšo raziskavo te vsebine. Z Alešem Zelenkomi se osebno ne poznam, zato sem bila ob prvi omembi vsebine njegovega dela skeptična. Pa ne zato, ker sem poznavalec utrdbene dediščine ali pa se z njo podrobneje ukvarjam, ampak ker predstavlja (tudi v strokovni javnosti) izjemno spolzka tla. O različnih bunkerjih, skritih rovih in neverjetnih topovih obstaja namreč vrsta zgodbic, legend in domnev, malo pa je dejanskih primarnih in arhivskih virov, ki bi te ljudske »štorije« potrjeva- le. Mogoče zaradi poklicne deformacije zato vedno zastrižem z ušesi, ko je go- vora o tej temi. Ker pa dobro sodelujem z zgoraj omenjenim društvom, sem se takoj obrnila na njegovega predsednika Grego Žorža, ki je moje prvotne dvo- me v trenutku zatrl: »To knjigo je treba imeti.« Odločitev je padla in odprla sem tr- de platnice. Že bežen pogled na kazalo knjige nam da vedeti, da je avtor opravil izjemno delo. Temo utrjevanja meja, ki POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 151 so se ga po 1. svetovni vojni lotile skoraj vse evropske države, uvede z zgodovin- skim orisom Kraljevine SHS oziroma Jugoslavije, pri čemer pa se osredotoča predvsem na nevarnosti, ki so ji pretile in so bile tudi osnova za odločitev o za- ščiti ozemlja. Nadalje obširno opisuje fortifikacijske sisteme drugih držav in s tem kontekstualizira vojaško strategi- jo fortifikacije pri nas. V drugem delu knjige pa se avtor podrobneje ukvarja s t. i. severno mejo oziroma »Maistrovo linijo«, kot jo poimenujejo domačini. Od tisočih objektov, ki jih je gradila Kraljevina Jugoslavija v okviru svoje- ga obrambnega sistema na našem oze- mlju, jih je največ na (zahodnem) delu nekdanje rapalske meje, to je na nekda- nji meji s Kraljevino Italijo. Objekti na tem delu so tudi največji in najmogoč- nejši. Na severni meji, ki se ji posveča avtor, pa so objekti manjši in šibkejši, a so prav tu – ironično – ob nemškem na- padu leta 1941 potekali večdnevni boji. Drugje je obramba padla skoraj takoj ob napadu, tu pa so vojaki in utrdbe dejansko upravičili svoj namen. Kot zgodovinarko me najbolj zani- majo teme, ki jih uvrščamo v sodobno vojaško zgodovino Slovenije, pri raz- iskovanju pa me v veliki meri najbolj privlači zgodovina »malega« človeka, mikrozgodovina ali zgodovina obi- čajnih ljudi, če hočete. Zaradi omeje- nosti arhivskih virov, sploh vojaških, se moram velikokrat zanašati na t. i. »Oral History« oziroma ustno zgodo- vino. V grobem le-ta pomeni zbiranje, preučevanje in interpretiranje osebnih zgodb, pripovedi in pričevanj ljudi o določenem dogodku ali zgodovinskem 4 Zelenko, »Rupnikova linija«, 4. dogajanju. V knjigi Aleša Zelenka zato poleg terenskega dela, ki ga je opravil, osebno najbolj cenim njegov obširen seznam ljudi – pričevalcev, domačinov, s katerimi je opravljal intervjuje in so bili nepogrešljiv vir informacij. Ob pregledu bogatega kazala virov, ki jih Zelenko zbira že dobrih trideset let – po različnih domačih in tujih arhivih, knjižnicah, muzejih in na terenu – pa lahko z gotovostjo zatrdim, da gre za njegovo življenjsko delo. Za to mu če- stitam in se mu iskreno zahvaljujem! Dr. Karla Oder je v predgovoru knjige zapisala, da danes: »ko so za nas mir- nejši časi, ko smo del Evropske unije, dobivajo dogodki 20. stoletja jasnejšo, s čustvi neobremenjeno podobo, iz ka- tere se vse bolj kaže pomen dosežene svobode in miru.«4 Zapis je nastal pred dobrimi desetimi leti, v času, ko smo Evropejci res le od daleč spremljali vo- jaške aktivnosti po svetu in avtorica je zato upravičeno napisala, da smo živeli v mirnejših časih. Danes, v letu 2023, pa se, sploh v luči dogajanja, ki ga lah- ko spremljamo v Ukrajini, veliko bolj strinjam z avtorjevim zapisom, ki je na koncu svojega uvoda tako jasnovidno uporabil poved iz Biblije: »Kar je bilo, bo spet, kar se je zgodilo, se bo spet zgodilo, nič ni novega pod soncem.« Mogoče bi se tudi zaradi zgoraj napi- sanega in ker je zgodovina resnično (kot se vedno znova zavemo) učiteljica življenja, končno začeli ukvarjati tudi z dediščino, ki nam včasih ne diši, ali pa nas spominja na nekaj, kar želimo pozabiti. Ana Čič