KAMNITNIK 
Kamnitnik je hribec blizu Školje Loke, čigar hrbtišče je golo in posejano 
s skalami. Včasih pa je bil tod vinograd loške gosposke, ki je priganjala tla-
čane. da so v vinogradu rahljali zemljo in gnojili vinskim trtam. 
Pod Kainnitnikom je stala bajta, v njej pa je živel starček, tlačan loškega 
gradu. Slabotni in boiehni starec ni zmogel težaškega dela v vinogradu, zato 
je odšel v grad in zaprosil: 
»Gospod glavar, odvežite me trde tlake, saj vidite, da sem nadležen in star, 
delo v vinogradu pa zahteva krepkih rok!« 
Glavar loškega gradu pa je bil surovež, da malo mu podobnih. 
>Prej bo obstalo sonce sredi neba, kakor da bi bil za živih dni kdorkoli 
rešen tlake!« se je zadri nad starcem, da je ta kar vztrepetal. »Če si zmogel 
pot na grad, jo boš tttdi v vinograd. Delaj, tlačan, saj si za delo ustvarjen!« 
In nagnal je starčka iz gradu, da je reven in idjog odnlologla^'il v kam-
nitniški vinograd, kjer je poslej kopal in se znojil, vmes pa stokal, ker pre 
težkemu delu ni bil kos. 
Njegov jok pa je iz bližnje crngrobske hoste privabil gozdnega škrata, 
ki je prišel k starcu in ga vprašal: 
»Zakaj jočeš, stari mož?« 
5>Kaj bi ne jokal, ko pa sem preslabih rok za trdo tlako, ki mi jo pod 
stare, sive dni nalaga oskrbnik loškega gradu,« je odgovoril starček. »Prosil 
212 
sem ga, naj me odveze tlake, pa me je nagnal in se norčeval iz moje sive glave, 
češ da sem tlačan, ustvarjen zgolj za delo.« 
»Ce hočeš, ti bom pa pomagal, da bo delo prej opravljeno.f se je ponudil 
gozdni škrat. 
»Kako mi boš pomagal, ko si majhen in še slabših rok ko jaz,« se je starec 
otožno nasmehnil in sedel v senco stare trte, da bi se odpočil. 
2>Ceprav sem majhen, sem močan za sedem mož. Kar posedi in počakaj, 
da se vrnem, pa boš videl, kaj vse zmorem.« 
To je dejal gozdni škrat in pohitel v crnogrobsko hosto, kjer je iz črne 
zemlje izpuknil ogromno belo skalo, si jo naložil na grbo ter se vrnil v grajski 
vinograd. 
Medtem pa je na črnem konju privihral v vinograd surovi grajski oskrb 
nik; in ko je videl, da starček poseda, je skočil s konja ter zarjovel: 
»Hej, tlačanski pes, ustvarjen si za tlako, a ne za posedanje in lenarjenje!« 
In je izza štibal potegnil bič ter z njim premlatil starca, da je le-ta 
izdihnil pod njegovimi udarci. 
Vse to je, skrit za skalo, videl gozdni škrat, ki je prav takrat prispel v vi 
nograd. Zakričal je, da je odmevalo od Lubnika: 
>Surovcž, starčka si ubil, 
zato od trt tega vinograda 
ne boš nikdar več vina pil!« 
Prestrašeni oskrbnik je zajezdil jahanca in odvihral na loški grad. Se 
tisto noč pa je gozdni škrat zabrlizgal na prste in zvabil v crngrobsko hosto 
vse škrate, ki so prebivali v podzemskih jamah loškega pogorja. Povedal jim 
je kako in kaj, škratje pa so se maščevali za starčkovo nasilno smrt. V vino 
gradu so populili vse trte, na opustošeni hribec pa so iz bližnjih host in vrhov 
nanosili toliko skalovja, da je tamkaj še dandanašnji več pečin ko rodne 
zemlje. 
Hribcu, posejanem s kamenjem, pa so Ločani vzdeli ime — Kamnitnik. 
(Motiv: Judita Gerjol, Škofja Loka) 
Opomba: Zgodovinsko jedro je omejeno na dejstvo, da je bilo nekoč v okolici Loke razvito vinogradni.štvo, ki je bilo verjetno že v 15. stoletju v upadanju. Vendar 
se še okoli 1360 omenja gospoščinski vinograd na Kamnitniku, ki je bil že takrat imel takšno ime (Chemanten). Vinograde so obdelovali kmetje, ki so imeli v posesti tako 
imenovane viničarske grunte (v Binklju, Moškrinju, Trnju, Vincarjih). V naslednjih desetletjih je gospostvo vinograd na Kamnitniku opustilo. p n 
213