IB revija Revija za strokovna in metodološka vprašanja trajnostnega razvoja ISSN 1318-2803 (tisk) ISSN 1581-1034 (pdf) št. 2 / letnik LI / 2017 Izdajatelj: UMAR, Ljubljana, Gregorciceva 27 Glavna in odgovorna urednica: dr. Alenka Kajzer Tehnicna urednica: Urška Sodja Uredniški odbor: dr. Pavle Gmeiner, prof. dr. Drago Kos, mag. Stanka Kukar, prof. dr. Marjan Ravbar, prof. dr. Matija Rojec, prof. dr. Tine Stanovnik, prof. dr. Pavle Sicherl, prof. dr. Janez Šušteršic, dr. Boris Pleskovic Racunalniška postavitev: mag. Saša Brecko Tisk: Eurograf d.o.o. Naklada: 135 izvodov Revija je vpisana v mednarodno podatkovno bazo Internet Securities in uvršcena v Journal of Economic Literature. Izid publikacije je financno podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS iz sredstev državnega proracuna iz naslova razpisa za sofinanciranje domacih znanstvenih periodicnih publikacij. © Razmnoževanje publikacije ali njenih delov ni dovoljeno. Objava besedila in podatkov v celoti ali deloma je dovoljena le z navedbo vira. Kazalo Tanja Celebic, Alenka Kajzer, Mitja Perko, Ana Selan: Položaj žensk na trgu dela v primerjavi s položajem moških v Sloveniji ............................................................................. 5 Janja Pecar: Kakovost življenja v slovenskih regijah.......................................................... 15 Maja Bucar, Jana Arbeiter, Boštjan Udovic: Strategija pametne specializacije in Slovenija: kje smo in kam gremo? .......................................................................................... 25 Strategija dolgožive družbe – predstavitev.......................................................................... 35 3 IB Revija 2/2017 Spoštovane bralke, spoštovani bralci, druga letošnja številka, ki je pred vami, prinaša tri prispevke in predstavitev Strategije dolgožive družbe. Vsebina clankov posega na tri podrocja. Prvi analizira enakost spolov na trgu dela, kjer so predstavljene razlike med položajem žensk in moških na trgu dela v Sloveniji. Drugi prispevek je usmerjen na podrocje analize regionalnega razvoja z vidika blaginje. Tretji prispevek pa prikazuje prednosti in slabosti osnovanja in izvajanja strategije pametne specializacije v Sloveniji. Strategijo dolgožive družbe, ki jo v tokratni številki predstavljamo kot zadnjo, je Vlada RS sprejela z namenom soocanja z intenzivnimi demografskimi izzivi, s katerimi se sooca Slovenija. Strategija podaja usmeritve za oblikovanja politik in ukrepov. V IB reviji vam jo predstavljamo z namenom, da vas spodbudi k aktivni vlogi pri iskanju rešitev in dogovorov na izzive dolgožive družbe. Tanja Celebic in soavtorji v prispevku analizirajo položaj žensk in moških na trgu dela v Sloveniji. Pri tem ugotavljajo, da so razlike v stopnji delovne aktivnosti in pri placilu med moškimi in ženskami v Sloveniji relativno majhne v primerjavi z drugimi državami EU. Ceprav je delež žensk s terciarno izobrazbo precej vecji kot pri moških, pa so njihove place v povprecju nižje od plac moških. Placna vrzel je najvecja prav pri terciarno izobraženih, kar avtorji med drugim povezujejo s skromno zastopanostjo žensk na mestih odlocanja in najvišjih bolje placanih mestih ter nadpovprecno visoko zastopanostjo žensk v dejavnostih z nizkimi placami (npr. socialno varstvo). Janja Pecar v prispevku analizira 14 kazalnikov blaginje na ravni statisticnih regij, ki jih združi v enoten sestavljeni kazalnik regionalne blaginje. Analiza je pokazala, da so med regijami v Sloveniji razlike, ki pri nekaterih kazalnikih niso majhne. Sestavljeni kazalnik regionalne blaginje je pricakovano višji v regijah zahodne Slovenije kot v regijah vzhodne Slovenije. Najvišjo blaginjo ima osrednjeslovenska regija, kjer je ta 2,6-krat višja kot v pomurski regiji z najnižjo vrednostjo. Maja Bucar in soavtorji v prispevku najprej podajajo oris nastanka Strategije pametne specializacije (SPS) na ravni EU, v nadaljevanju pa prikazujejo tudi nastajanje dokumenta v Sloveniji. Pri tem opozarjajo, da lahko proces sprejemanja in izvajanja Strategije pametne specializacije v majhni državi clanici predstavlja višjo stopnjo tveganja kot pri bolj razvitih regijah oziroma vecjih državah. Kljub temu pa lahko SPS prinaša potencialno pomembne koristi za razvoj Slovenije. Avtorji tudi menijo, da je treba proces izvajanja SPS sistematicno in celovito spremljati, da se pravocasno zagotovi ustrezno prilagajanje prioritetnih podrocij. Hkrati je treba zagotoviti trajno nacionalno financiranje za raziskovalna podrocja nacionalnega pomena. Ker je zavedanje o posledicah demografskih sprememb in prilagoditvah, ki so potrebne zaradi staranja prebivalstva, pomembno za slehernega posameznika, predstavljamo tudi Strategijo dolgožive družbe, ki jo je sprejela Vlada RS z namenom soocanja z izzivi demografskih sprememb. Strategija prinaša usmeritve za oblikovanje politik in ukrepov, ki so v Strategiji razdeljene v štiri vsebinske sklope: (i) trg dela in izobraževanje, (ii) samostojno, zdravo in varno življenje vseh generacij, (iii) vkljucenost v družbo in (iv) oblikovanje okolja za aktivnost v celotnem življenju. Pri tem upamo, da vas bo branje predstavitve spodbudilo k prebiranju celotnega dokumenta in aktivnemu sodelovanju pri iskanju rešitev. Prijetno branje vam želim, dr. Alenka Kajzer IB Revija 2/2017 POLOŽAJ ŽENSK NA TRGU DELA V PRIMERJAVI S POLOŽAJEM MOŠKIH V SLOVENIJI mag. Tanja Celebic, Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana dr. Alenka Kajzer, Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana Mitja Perko, mag. ekonomskih in poslovnih ved, Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana mag. Ana Selan, Banka Slovenije, Ljubljana JEL: J210, J240 in J310 UDK: 331.5 (497.4) Povzetek Kljub zmanjšanju razlik med položajem moških in položajem žensk na trgu dela glede na spol v svetu po drugi svetovni vojni še vedno obstajajo razlike v stopnji delovne aktivnosti in placilu za delo. V Sloveniji so razlike v delovni aktivnosti in placilu glede na spol v primerjavi z drugimi državami majhne, kar je posledica sklopa razlicnih dejavnikov. Kljucne besede: trg dela, razlike med ženskami in moškimi Abstract Despite a remarkable convergence process in labour market performance after the Second World War, gender differences in pay and employment still persist. In Slovenia, the gender gap in payment and employment is low compared to other countries, due to several reasons presented in the article. Key words: gender gap, labour market, Slovenia Uvod Položaj žensk na trgu dela se je po drugi svetovni vojni v vecini držav bistveno izboljšal, vendar razlike v položaju glede na spol še vedno ostajajo. Bastani in drugi (2017) trajnost razlik pripisujejo tradicionalni vlogi ženske v gospodinjstvu. Olivetti in Petrongolo (2016) opozarjata, da so ženske po drugi svetovni vojni pospešeno vstopale na trg dela, kar je pripeljalo do konvergence pri investicijah v cloveški kapital, izboljšanja zaposlitvenih možnosti in zmanjševanja razlik v delovni aktivnosti med ženskami in moškimi. Povecanje ponudbe delovne sile žensk se pogosto pojasnjuje kot posledica povecane vkljucenosti žensk v izobraževanje, medicinskega napredka (nacrtovanje družine), tehnološkega napredka in izboljšanja dostopnosti varstva otrok. Macis in Tonin (2017) poudarjata, da je placna vrzel tudi posledica t. i. »spolne identitete«. Pri tem opozarjata na študijo, ki so jo naredili Bertrand in drugi (2016), pri cemer njihova analiza obnašanja porocenih parov na trgu dela v ZDA kaže, da se v primeru verjetnosti, da bo ženska zaslužila vec kot moški, zmanjša verjetnost, da se bo aktivirala. Tudi v Sloveniji se je razlika med spoloma v stopnji delovne aktivnosti po osamosvojitvi zmanjšala in je v primerjavi z drugimi državami relativno majhna. Na to med drugim vplivajo: i) dolga tradicija zaposlovanja žensk v Sloveniji, ii) dobra dostopnost formalnega varstva predšolskih otrok, saj je vkljucenost otrok v vrtce velika, prispevek staršev za predšolsko vzgojo pa manjši kot v povprecju EU, iii) delitev neplacanega dela v gospodinjstvu, kjer moški opravijo vec ur kot moški v drugih državah, iv) ureditev starševskega dopusta, ki vkljucuje možnost njegovega korišcenja za oba spola in ženskam omogoca vrnitev na delovno mesto. Ženske imajo pogosteje kot moški zaposlitve s krajšim delovnim casom in za dolocen cas, kar prispeva k obstoju placne vrzeli. Kljub boljši izobraženosti žensk so njihove place nižje od plac moških, njihove kariere bolj »splošcene«, tudi zaradi t. i. steklenih sten in stropov, ki jih Kanjuo Mrcela (2000) oznacuje kot nevidno pregrado, ki ženskam onemogoca napredovanje na najvišje in zato tudi bolje placane položaje. Placna vrzel med spoloma je posledica odlocitev moških in žensk glede izbire izobrazbe in poklica, usposobljenosti, izkušenj, vrste dela, poklicne segregacije,1 števila opravljenih ur,2 starševstva3 pa 1 Ženske naj bi v vseh državah EU veliko pogosteje kot moški vstopale v relativno manj placane dejavnosti (2017 Report on Equality between Women and Men in the EU, 2017). Place v tradicionalno moških poklicih so praviloma višje kot v tradicionalno ženskih poklicih z enako zahtevnostjo oziroma usposobljenostjo. 2 Pri ženskah so pogostejše tudi nestandardne oblike zaposlitve, kot so delo za krajši ali dolocen cas, ki so povezane z nižjimi placami (2017 Report on equality between women and men in the EU, 2017). 3 Osebna odlocitev za starševstvo zelo razlicno vpliva na potek karier moških in žensk. Krajši delovnik, porodniško odsotnost in cas za nego družinskih clanov, ki vsi nižajo dohodek, veliko pogosteje koristijo matere kot ocetje. 6 IB Revija 2/2017 tudi spolne diskriminacije in predsodkov.4 Zadnjih ni mogoce neposredno ugotoviti in izmeriti, zato se raziskovalci osredotocajo na nepojasnjeni del placne vrzeli med spoloma, ki ostane po opredelitvi vseh statisticno izmerljivih dejavnikov.5 Eno leto po diplomi naj bi bilo 7 % nepojasnjene razlike v placah med spoloma, po desetih letih pa 12 % (The Simple Truth about the Gender Pay Gap, 2017). Ženskam je zaradi starševstva pogosto dolocena nižja placa oziroma t. i. »placna kazen« (wage penalty). Tako Waldfogel (1997) ugotavlja, da odlocitev ženske za otroka v ZDA zmanjša njeno placo v povprecju za približno 5 %. Publikacija The Simple Truth about the Gender Pay Gap (2017) navaja, da deset let po diplomi 23 % mater zapusti trg dela, 17 % jih dela krajši delovni cas – pri ocetih sta odstotka zanemarljiva (1 % oziroma 2 %). Ko se matere pozneje morda znova odlocijo za polni delovni cas, mnogokrat naletijo na »malus za materinstvo«, ki presega zacasno odsotnost s trga dela. Delodajalci naj bi dajali prednost pri zaposlitvi ženskam brez otrok, tistim z otroki (tudi ce so ves cas materinstva delale polni delovnik), ce že, pa ponudijo nižjo placo (Correll, Benard, 2007, in Kricheli- Katz, 2012). Ocetje naj ne bi bili deležni takega malusa, nasprotno – mnogi prejemajo celo višje place po rojstvu otrok, t. i. »ocetovski bonus« (Killewald, 2013, in Budig, 2014). V Sloveniji je delež žensk s terciarno izobrazbo precej vecji kot pri moških, kljub temu pa so njihove place v povprecju nižje od plac moških. Placna vrzel je najvecja prav pri terciarno izobraženih, kar lahko povezujemo s skromno zastopanostjo žensk na mestih odlocanja in najvišjih bolje placanih mestih ter z nadpovprecno zastopanostjo žensk v dejavnostih z nizkimi placami (npr. socialno varstvo). O razlikah med placili za ženske in moške v Sloveniji obstaja vec študij, ki jih v nadaljevanju na kratko predstavljamo in ki kažejo, da je višina izmerjene razlike6 odvisna od ravni, na kateri jo ugotavljamo. Poje in Roksandic (2013) sta opravili analizo placne vrzeli med spoloma na podjetniški ravni in ugotovili, da ta obstaja za dejansko opravljeno delo v istem placilnem razredu, istem tarifnem razredu in pod enakimi pogoji dela pri istem delodajalcu, da se razlike pojavijo pri placi za uro rednega dela (brez dodatkov za pogoje dela, delovno dobo in uspešnost ter brez nadomestil za letni dopust, bolniške in praznike), pri celotnem izplacilu pa se še povecajo, ter da se placna vrzel znotraj opazovanih podjetij poveca s prehodom v višje tarifne razrede ter z višjo izobrazbo in vecjo zahtevnostjo delovnega mesta. Penner in drugi (2012) ugotavljajo, da 4 Predsodki vplivajo na vrednost posameznih delovnih mest. Levanon in drugi (2009) pravijo, da se povprecne place v pretežno moških poklicih po vstopu žensk vanje znižajo. Predsodki pa vplivajo že na odlocitve deklic oziroma žensk. Pricakovanja okolice in družbeni pritiski jim narekujejo izbor poklica in šole ter kolicino casa, ki ga nato namenijo skrbi za družino, in casa, ki ga namenijo delu. 5 Starost, izobrazba, šolski uspeh, poklic, dejavnost opravljene ure, obdobje brez službe po diplomi, regija, zakonski stan ipd. 6 Navedene placne vrzeli se med študijami lahko razlikujejo tudi zaradi razlicnega opazovanega obdobja. so ženske v obdobju 2003–2007 v povprecju zaslužile 11 % manj kot moški, a približno 20 % manj od moških v istem podjetju, 18 % manj kot moški v istem poklicu in 15 % manj kot moški na enakem delovnem mestu, kar je bistveno vecja placna vrzel kot v zahodni Evropi in ZDA. Seljak (2003) je pokazal, da so razlike v placah po spolu pri nas vecje v javnem sektorju kot v celotnem gospodarstvu, kar je v precejšnjem nasprotju z vecino drugih držav. Kozel (2002) je potrdila placno neenakost v dveh poklicih, ki naj bi imela zelo veliko podobnosti (oba sta v petem tarifnem razredu javnega sektorja, družbeno koristna, zahtevata delo z ljudmi, v izmenah in vse dni v tednu, sta fizicno in psihicno zahtevna, terjata empatijo do soljudi in sta izpostavljena nevarnostim za zdravje in varnost), in sicer zelo ženskega poklica medicinske sestre/tehnika in zelo moškega poklica policista/policistke. Ugotovila je, da so bolj cenjeni in placani policisti. Place medicinskih sester so bile v povprecju za 35 % nižje od policijskih, obenem so bile policistke za 9,2 % manj placane kot moški kolegi, medicinski tehniki pa so imeli v povprecju 17,5 % višje place od sester. Kozmik Vodušek (2001) je pokazala, da placna vrzel nastaja predvsem na racun dolocanja stimulativnega dela place oziroma bonitet. Moški naj bi tako v povprecju prejeli kar 46,9 % višji znesek stimulacije oziroma bonitet kot ženske (Gerecnik, 2014). Prispevek prikazuje položaj žensk na trgu dela v Sloveniji, na katerega vpliva tudi njihova raven in vrsta izobrazbe. V prvem poglavju poudarjamo razlike v izobraženosti žensk in moških. V drugem poglavju je prikazan položaj žensk in moških na trgu dela glede na stopnjo aktivnosti, delovne aktivnosti in brezposelnosti ter deležev zaposlenih s krajšim delovnim casom oziroma z zaposlitvami za dolocen cas. V tretjem poglavju analiziramo še placno vrzel, v sklepnih mislih pa opozarjamo na nekatere izzive, ki bi lahko pripeljali do boljše uporabe delovnih in izobrazbenih zmožnosti žensk z vidika razlik med spoloma. 1 Razlike pri vkljucenosti v izobraževanje in v izobraženosti med spoloma Vkljucenost žensk (15–19 let) v srednješolsko izobraževanje v Sloveniji je manjša od vkljucenosti moških. Še posebej skromna zastopanost žensk v programih poklicnega izobraževanja vpliva na njihove možnosti za zaposlitev, saj povpraševanje po nekaterih poklicih mocno presega ponudbo teh kadrov. Delež žensk, vpisanih v programe, ki omogocajo vpis v terciarno izobraževanje, je precej vecji od deleža moških. To vodi v bistveno vecjo vkljucenost žensk (20–24 let) v terciarno izobraževanje. Vkljucenost žensk (20–24 let) v terciarno izobraževanje je po podatkih Eurostata v šolskem letu 2015/2016 znašala 55,9 % in tako za 17,9 o. t. vecja kot pri moških. Struktura vpisanih v terciarno izobraževanje po podrocjih izobraževanja se med ženskami in moškimi razlikuje, kar vpliva na uspešnost na trgu IB Revija 2/2017 dela. Pri ženskah so vecji deleži vpisanih na podrocja, ki izobražujejo za pretežno »ženske poklice« (družbene vede, poslovne vede in pravo, zdravstvo in sociala, izobraževanje in umetnost ter humanistika), in manjši tam, kjer izobražujejo za »tradicionalno moške poklice« (tehnika, proizvodne in predelovalne tehnologije, gradbeništvo, znanost, matematika in racunalništvo). Ce bi vec žensk pridobilo izobrazbo na podrocjih, na katerih na trgu dela primanjkuje ponudbe, bi to povišalo stopnjo njihove delovne aktivnosti (Economic benefits of gender equality: briefing paper, 2017). Ženske so bolj izobražene kot moški, saj je po podatkih Eurostata leta 2015 delež žensk s terciarno izobrazbo v starostni skupini 25-64 let znašal 36,7 %, pri moških pa 24,1 %. Razlika med deležem terciarno izobraženih žensk in moških se je v obdobju 2006–2015 povecala.7 Pri deležu terciarno izobraženih v starostni skupini 30–34 let, kjer je cilj Strategije EU 2020 do leta 2020 doseci 40 %, Slovenija pri ženskah cilj presega že od leta 2010. Leta 2015 je delež terciarno izobraženih žensk v navedeni starostni skupini znašal 56,3 %, med moškimi pa 32,0 %. 7 Po podatkih Eurostata je leta 2015 pri nas znašala 12,7 o. t. (EU: 3,4 o. t.), kar je vec kot leta 2006, ko je znašala 6,1 o. t. (EU: 0,1 o. t.). Slika 1: Struktura vpisanih v srednje šole, po vrsti izobraževalnega programa, po spolu, šolsko leto 2015/20161 44,2 11,1 2,6 40,8 0,7 0,5 28,2 23,1 6,6 41,6 0,3 0,2 0 5 10 15 20 25 30 35 40 45 50 Gimnazije Nižji in srednji poklicni programi Poklicno tehniško izobraževanje Srednji tehniški in drugi strokovni programi Maturitetni tecaj Poklicni tecaj V % Ženske Moški Vir: SURS. Opomba: 1 Po podatkih za zacetek šolskega leta. Slika 2: Struktura vpisanih v terciarno izobraževanje, po podrocjih izobraževanja, ženske in moški, šolsko leto 2015/2016 0 5 10 15 20 25 30 35 Izobraževanje Zdravstvo in sociala Družbene vede, poslovne vede in pravo Umetnost in humanistika Kmetijstvo in veterina Storitve Znanost, matematika in racunalništvo Tehnika, proizvodne in predelovalne tehnologije in gradbeništvo V % Ženske Moški Vir: SURS. IB Revija 2/2017 Vkljucenost odraslih v vseživljenjsko ucenje je pomemben dejavnik njihove zaposljivosti in položaja na trgu dela. Vecji delež terciarno izobraženih žensk verjetno prispeva tudi k vecji vkljucenosti odraslih žensk (25-64 let) v vseživljenjsko ucenje8, ki je leta 2016 pri ženskah znašala 13,6 %, pri moških pa 10,5 %. Ceprav je delež žensk s terciarno izobrazbo vecji kot delež moških, je delež moških z vsaj srednješolsko izobrazbo vecji kot delež žensk, kar bi skupaj z vrsto izobrazbe po podrocjih in skromno razvitostjo socialnovarstvene dejavnosti pri nas lahko pojasnilo slabši položaj žensk na trgu dela, ki ga prikazujemo v nadaljevanju. 2 Razlike v delovni aktivnosti in brezposelnosti Položaj žensk na trgu dela je nekoliko slabši v primerjavi s položajem moških, saj je stopnja njihove delovne aktivnosti9 nižja,10 stopnja brezposelnosti11 pa višja. Stopnja delovne aktivnosti se je v prvih letih krize (2009– 2011) bolj znižala pri moških, stopnja brezposelnosti pa povišala, predvsem zaradi nadpovprecnega zmanjšanja aktivnosti v gradbeništvu in nizkotehnoloških predelovalnih dejavnostih, ki zaposlujejo pretežno moške, s cimer se je zmanjšala razlika med spoloma. V letih 2012 in 2013 sta se zmanjševanje delovne aktivnosti in poviševanje stopnje brezposelnosti pri moških upocasnila, medtem ko sta se pri ženskah pospešila. Na to so med drugim vplivali javnofinancni varcevalni ukrepi v javnih storitvah, ki zaposlujejo zlasti žensko delovno silo, pri cemer je prišlo do omejevanja novega zaposlovanja. Po letu 2013, ko je trg dela zacel okrevati zaradi ponovne gospodarske rasti, se je delovna aktivnosti žensk povecala nekoliko hitreje, kar bi lahko bila posledica rasti v nekaterih storitvenih dejavnostih (gostinstvo, trgovina) in ponovnega zaposlovanja v javnih storitvah, zlasti izobraževanju in zdravstvu. Gibanja v delovni aktivnosti so se zrcalila v gibanju stopnje brezposelnosti. Ta je v Sloveniji, enako kot v vecini drugih držav, pri ženskah tradicionalno višja kot pri moških.12 Nižja je bila le v letih 2009 in 2010 zaradi prizadetosti tipicno moških dejavnosti. Kljub okrevanju trga dela stopnja delovne aktivnosti žensk ostaja nižja, stopnja brezposelnosti pa višja kot pri moških, a sta razliki v stopnjah nekoliko manjši kot v predkriznih letih. 8 Vseživljenjsko ucenje vkljucuje formalno in neformalno izobraževanje. 9 Stopnja delovne aktivnosti je odstotni delež delovno aktivnega prebivalstva v delovno sposobnem prebivalstvu. Pri delovno sposobnem prebivalstvu smo v našem primeru omejeni na vse osebe, stare 15–64 let. 10 Leta 2016 je stopnja delovne aktivnosti v starostni skupini 15–64 let znašala 68,9 % za moške in 62,6 % za ženske. 11 Stopnja brezposelnosti je odstotni delež brezposelnih oseb v aktivnem prebivalstvu. Aktivno prebivalstvo sestavljajo delovno aktivni prebivalci in brezposelne osebe skupaj. 12 Leta 2016 je bila stopnja brezposelnosti žensk 8,6 %, moških pa 7,5 %. Participacija13 na trgu dela je v Sloveniji, enako kot v drugih državah, pri ženskah nižja kot pri moških,14 a se je razlika v obdobju 2008–2016 zmanjšala.15 Med razloge za manjšo delovno aktivnost žensk v primerjavi z moškimi pogosto štejemo skrb za otroke ali druge sorodnike, skrb za gospodinjstvo in zgodnejši odhod v upokojitev. V letih pred krizo se razlika med stopnjama delovne aktivnosti moških in žensk dlje casa ni bistveno spreminjala. V obdobju 2008–2013 sta se stopnji delovne aktivnosti moških in žensk ob mocnem padcu gospodarske aktivnosti znižali zaradi vecjega odpušcanja in stecajev podjetij, manjše motivacije za aktivno iskanje zaposlitve ali upokojevanja.16 Zaradi obcutnega padca gospodarske aktivnosti, zlasti v dejavnostih, kjer prevladuje moška delovna sila, je bilo znižanje stopnje v navedenem obdobju med moškimi skoraj dvakrat vecje. Na manjše znižanje stopnje delovne aktivnosti žensk je pri nas, enako kot v vecini drugih držav EU, vplival tudi ucinek povecane participacije žensk zaradi poslabšanja financnega stanja v gospodinjstvu ob partnerjevi izgubi zaposlitve17 in potrebe po iskanju dodatnega vira zaslužka (Employment and Social Developments in Europe 2013, 2013). Delovna aktivnost oseb v starosti 30–54 let je v Sloveniji med najvecjimi v EU, k cemur znatno prispeva velika delovna aktivnost žensk, ki je tudi v primerjavi z EU med najvecjimi. To je po naši oceni tudi posledica relativno dobre dostopnosti predšolske vzgoje, na kar kaže velika vkljucenost otrok v starosti 3–5 let v vrtce, ki je višja od povprecja EU, in relativno majhnega deleža povprecne place, namenjenega za placilo vrtca. Zaradi take politike je pogosteje olajšano usklajevanje dela in družinskega življenja, pri cemer spada Slovenija med države, kjer je razlika v participaciji med ženskami, ki imajo majhne otroke, in ženskami brez otrok med najmanjšimi v EU. Ženske so v primerjavi z moškimi sicer pogosteje izpostavljene zacasnim in delnim zaposlitvam,18 v povprecju pa opravijo manjše število ur. Odrasle ženske pogosteje kot moški kot razlog za zacasno zaposlitev navajajo nezmožnost dobiti delo za nedolocen cas in nezmožnost dobiti zaposlitev za polni delovni cas v 13 Participacija oziroma stopnja aktivnosti izraža delež žensk, ki so aktivno vkljucene na trgu dela. Izracuna se kot razmerje med številom delovno aktivnih in brezposelnih v številu delovno sposobnih žensk. 14 Leta 2016 je bila stopnja aktivnosti v starostni skupini 15–64 let pri ženskah 68,6 %, pri moških pa 74,5 %. 15 Razlika glede na spol se je zmanjšala z 8,3 o. t. v letu 2008 na 5,9 o. t. v letu 2016. 16 K povecanemu prehajanju iz delovne aktivnosti v brezposelnost ter pozneje v neaktivnost je vplivala tudi napovedana, a nesprejeta pokojninska reforma leta 2010 ter sprejeta reforma leta 2012. Pred napovedano uveljavitvijo reform se je povecalo število prehodov iz delovne aktivnosti v brezposelnost zaradi cakanja na izpolnitev upokojitvenih pogojev. 17 V angleški literaturi se ucinek imenuje added-worker effect. 18 V letu 2016 je bil delež žensk v zacasnih zaposlitvah 18-odstoten, pri moških pa 15,9-odstoten. Delno zaposlenih je bilo 13,2 % zaposlenih žensk in 6,0 % moških. IB Revija 2/2017 primeru delne zaposlitve. Zaposlenim v takih oblikah zaposlitve podjetja omogocijo manj usposabljanja, kar lahko vpliva na zgolj ohranjanje njihovega cloveškega kapitala in poslabša možnosti za karierno napredovanje (Politika enakosti spolov, 2015; Fifth European Working Conditions Survey, 2012). Ženske tudi velikokrat zacasno ali trajno prestopajo v neaktivnost zaradi potrebe po skrbi za bližnje, pri cemer so družinske obveznosti pogosto tudi razlog, da ženske skrajšajo svoj delovni cas. Ženske so zaposlene vecinoma v storitvenih dejavnostih, njihov delež v poklicnih skupinah z višjimi placami pa Slika 3: Izbrani kazalniki trga dela glede na spol v Sloveniji v letu 2016 0 10 20 30 40 50 60 70 80 Stopnja aktivnosti Stopnja delovne aktivnosti Stopnja brezposelnosti Delež zacasnih zaposlitev Delež delnih zaposlitev V % Moški Ženske Vir: Eurostat. Slika 4: Delež delovno aktivnih žensk po dejavnostih, Slovenija, 2008, 2012 in 2016 0 10 20 30 40 50 60 70 80 90 Q P S K I G M O N R A L J C D H E F Delež, v % 2008 2012 2016 Vir: Eurostat. Opomba: A – kmetijstvo in lov, gozdarstvo, ribištvo, C – predelovalne dejavnosti, D – oskrba z elektricno energijo, plinom in paro, E – oskrba z vodo; ravnanje z odplakami in odpadki; saniranje okolja, F – gradbeništvo, G – trgovina; vzdrževanje in popravila motornih vozil, H – promet in skladišcenje, I – gostinstvo, J – informacijske in komunikacijske dejavnosti, K – financne in zavarovalniške dejavnosti, L – poslovanje z nepremicninami, M – strokovne, znanstvene in tehnicne dejavnosti, N – druge raznovrstne poslovne dejavnosti, O – dejavnost javne uprave in obrambe; dejavnost obvezne socialne varnosti, P – izobraževanje, Q – zdravstvo in socialno varstvo, R – kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti, S – druge storitvene dejavnosti. IB Revija 2/2017 je podpovprecen.19 To nakazuje, da je za slovenski trg dela znacilna horizontalna in vertikalna segregacija spolov (Politika enakosti spolov, 2015). Prva se nanaša na segregacijo zaposlenosti po dejavnostih, druga pa na segregacijo znotraj poklicev oziroma delovnih mest (od nižje placanih do višje placanih). Porazdelitev delovne aktivnosti moških in žensk po dejavnostih je razmeroma ustaljena daljše casovno obdobje, tudi v casu krize se ni bistveno spremenila. Tradicionalno je delež delovno aktivnih žensk razmeroma vecji v nekaterih storitvenih dejavnostih, zlasti v zdravstvu, socialnem delu, vzgoji in izobraževanju. V zadnjih je bila rast števila delovno aktivnih žensk v obdobju 2008–2013 pozitivna. Skladno z zaposlenostjo žensk v nekaterih dejavnostih so ženske najpogosteje zaposlene v poklicih za storitve in prodajo, preprosta dela ter med strokovnjaki in uradniki. 3 Razlike v placilu Zaradi vertikalne in horizontalne segmentacije ter dejstva, da ženske pogosteje kot moški delajo krajši delovni cas in torej opravijo manj delovnih ur, je njihovo placilo nižje. Navedeni dejavniki vplivajo na obstoj placne vrzeli v Sloveniji. 19 V poklicnih skupinah (zakonodajalci, visoki uradniki in menedžerji) je delež žensk manjši kot delež moških (v 2016 je bil 41,2 %), a se je v zadnjih desetih letih povecal za 7,8 o. t. Razlike v placah žensk in moških so se v Sloveniji od zacetka krize nekoliko povecale (s 4,1 % v 2008 na 7,0 % v 2014, ko so na voljo zadnji podatki SES Eurostata20), a ostajajo nizke v primerjavi z drugimi državami EU. To pripisujemo predvsem nadpovprecni delovni aktivnosti in izobrazbi Slovenk, njihovi pretežni zaposlitvi za polni delovni cas, visoki zaposlenosti v javnem sektorju, kjer so place v povprecju višje kot v zasebnem, pa tudi enotnemu placnemu sistemu v javnem sektorju in že nacelno dogovorjenemu zavzemanju za placno enakost. Razloge za povecanje placne vrzeli v zadnjih letih gre iskati predvsem v razlicni zastopanosti spolov po dejavnostih in opravljanju razlicnih poklicev, saj se je placna vrzel v vseh dejavnostih, kjer so povprecne place žensk nižje od plac moških (z izjemo izobraževanja),21 v zadnjih sedmih letih sicer zmanjšala. Obenem se je v prometu in poslovanju z nepremicninami, kjer so povprecne place žensk višje od plac moških,22 preseganje v tem obdobju še povecalo, le v gradbeništvu in oskrbi z vodo se je zmanjšalo. Slovenija sodi med države z najmanjšo placno vrzeljo, saj place žensk za placami moških v povprecju držav EU zaostajajo za 17,2 %. V Sloveniji znaša placna vrzel 20 Raziskovanje o strukturi place (angl. Structure of Earnings Survey – SES). Zajete dejavnosti B–S. Podatki strukturne statistike SURS o placah po spolu kažejo, da so se razlike v tem obdobju nekoliko zmanjšale (2008: 7,2 %, 2014: 5,3 %). 21 Razlika se je le nekoliko povecala še v trgovini in zdravstvu ter socialnem varstvu. 22 V strokovno-tehnicnih dejavnostih in oskrbi z elektriko so tudi višje, a le malenkostno. V prometu in poslovanju z nepremicninami se je preseganje plac žensk nad placami moških še povecalo. Slika 5: Placna vrzel med spoloma, dejavnosti, Slovenija, 2014 28,3 23,7 21,8 16,6 15,9 15,0 13,9 13,4 13,0 7,6 6,4 4,1 -0,3 -0,7 -4,5 -11,6 -17,3 -21,0 -30,0 -20,0 -10,0 0,0 10,0 20,0 30,0 40,0 S K Q R G J C P B I N O D M L E H F Placna vrzel med spoloma, v % PPovprecje dejavnosti Vir: Eurostat. Opomba: B – rudarstvo, C – predelovalne dejavnosti, D – oskrba z elektricno energijo, plinom in paro, E – oskrba z vodo; ravnanje z odplakami in odpadki; saniranje okolja, F – gradbeništvo, G – trgovina; vzdrževanje in popravila motornih vozil, H – promet in skladišcenje, I – gostinstvo, J – informacijske in komunikacijske dejavnosti, K – financne in zavarovalniške dejavnosti, L – poslovanje z nepremicninami, M – strokovne, znanstvene in tehnicne dejavnosti, N – druge raznovrstne poslovne dejavnosti, O – dejavnost javne uprave in obrambe; dejavnost obvezne socialne varnosti, P – izobraževanje, Q – zdravstvo in socialno varstvo, R – kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti, S – druge storitvene dejavnosti. IB Revija 2/2017 7,0 %, v vecini clanic pa se giblje od 10 do 20 %. Manjšo placno vrzel med spoloma od nas imajo le v Romuniji, Luksemburgu, Italiji in Belgiji. Najvecjo placno vrzel med državami EU ugotavlja Estonija (28,2 %). Na velike razlike med državami vplivajo razlicni dejavniki, kot so stopnja delovne aktivnosti žensk,23 pogostnost krajšega delovnega casa,24 segregacija trga dela,25 kupna moc prebivalstva, organiziranost in dostopnost formalnega varstva otrok ipd. (The situation in the EU. How is the gender pay gap measured?, 2012). Žavbi (2013) za Slovenijo navaja še nekaj dejavnikov v korist moških, in sicer vec opravljenih nadur, višja nadurna placila, vecji delež moških v najbolje placani poklicni skupini menedžerjev, medtem ko sta v prid ženskam njihova boljša izobrazba in vecji delež v drugi najbolje placani poklicni skupini strokovnjakov. Glede na starost je placna vrzel med spoloma v Sloveniji najvecja v starostni skupini 40–49 let (10,4 %). Place mladih takoj na zacetku poklicne kariere so najbolj izenacene in se razlikujejo le za približno 3 %. V Sloveniji so ženske, starejše od 60 let, celo bolje placane kot moški, to pa gre najverjetneje pripisati dejstvu, da ostanejo delovno aktivne le bolj usposobljene in bolje placane. Place narašcajo s povecevanjem let šolanja (stopnjo izobrazbe), hkrati pa se povecuje tudi placna vrzel. Tudi v Sloveniji je, podobno kot v drugih državah, najvišja pri najbolj izobraženih (EU 26,5 %, Slovenija 20,4 %), kar bi lahko pojasnili s poklicno segregacijo oziroma skromno zastopanostjo žensk v poklicnih skupinah z najvišjimi placami (menedžerji). 23 V Italiji je nizka (zaposlenih je malo nizko usposobljenih žensk), zato tudi velika placna vrzel med spoloma. 24 Velik delež žensk v Nemciji, Avstriji, Združenem kraljestvu in na Nizozemskem dela krajši delovni cas, zato je placna vrzel tam med vecjimi (The Gender Pay Gap in the Member States of the European Union: Quantitative and Qualitative Indicators, 2010). 25 Kjer je velika, ženske prevladujejo v omejenem številu sektorjev in poklicev, zato je tam placna vrzel velika (Ceška, Estonija in Finska). Sklepne misli Enakost spolov je temeljno nacelo demokraticnih družb, v katerih so ženske in moški enako udeleženi na vseh podrocjih javnega in zasebnega življenja (Robnik, 2015). Pri tem je pomembna tako izkorišcenost delovne in izobrazbene zmožnosti žensk kot tudi uravnotežena zastopanost spolov v procesih odlocanja. Neizkorišcena zmožnost žensk lahko zmanjšuje blaginjo, kar kažejo na primer ocene stroškov manjše delovne aktivnosti žensk. Za leto 2013 je Eurofound (The Gender Employment Gap – Challenges and Solutions, 2016) ocenil stroške razlicne delovne aktivnosti po spolu (izgube zaradi nižje stopnje delovne aktivnosti žensk) za vse države EU. Ocena za Slovenijo znaša 3,1 % BDP, kar je nekoliko vec kot v povprecju EU (2,8 % BDP). Ženske v Sloveniji so po vecini uspešnejše pri izobraževanju in bolj izobražene kot moški. Ker pridobljena raven izobrazbe in smer študija pomembno vplivata na posameznikov položaj na trgu dela, je izziv vecji vpis žensk na podrocja, ki izobražujejo za »tradicionalno moške poklice« tako na ravni poklicnega kot na ravni terciarnega izobraževanja. Torej bi bilo smiselno dekleta bolj spodbujati k zanimanju za kariero na podrocju naravoslovja in tehnike, na katerem po napovedih CEDEFOP26 v prihodnje pricakujemo rast povpraševanja, njihova zastopanost tam pa je skromna. Ob staranju prebivalstva bi s tem lahko zagotovili vecji obseg cloveškega kapitala na tem podrocju in zmanjšali neskladja vešcin. Krepitev vseživljenjske karierne orientacije za ženske bi lahko vplivala na izbiro podrocja izobraževanja in karierne odlocitve žensk, kar bi izboljšalo njihov prehod s šolanja na trg dela, ki je kljub boljši izobraženosti mlajših žensk slabši kot pri moških. Poleg tega analiza podrocja izobraževanja z vidika spola 26 Slovenia: Skills forecasts up to 2025, 2015. Slika 6: Placna vrzel med spoloma v državah EU, 2014 4,6 5,4 6,1 6,5 7,0 7,7 10,6 13,1 13,9 13,9 14,2 14,3 14,9 14,9 15,0 15,5 15,9 16,1 17,2 17,4 18,4 19,7 20,9 22,2 22,3 22,5 28,2 0,0 5,0 10,0 15,0 20,0 25,0 30,0 Romunija Luksemburg Italija Belgija Slovenija Poljska Malta Latvija Švedska Irska Ciper Bolgarija Portugalska Španija Madžarska Francija Danska Nizozemska EU Litva Finska Slovaška Zdr. kraljestvo Avstrija Nemcija Ceška Estonija Placna vrzel med spoloma, v % Vir: Eurostat. IB Revija 2/2017 kaže tudi te izzive: i) izboljšanje bralne in naravoslovne pismenosti moških, ii) zmanjšanje deleža zgodnjih osipinikov med moškimi in iii) povecanje vkljucenosti obeh spolov v vseživljenjsko ucenje, še posebej starejših od 45 let. Položaj žensk na trgu dela je kljub njihovi boljši izobraženosti slabši od položaja moških. V Sloveniji se je razlika med spoloma v stopnji delovne aktivnosti po osamosvojitvi zmanjšala in je v primerjavi z drugimi državami relativno majhna. Na to med drugim vplivajo: i) dobra dostopnost formalnega varstva za predšolske otroke, saj je vkljucenost otrok v vrtce velika, prispevek staršev za predšolsko vzgojo pa manjši kot v povprecju EU, ii) delitev neplacanega dela v gospodinjstvu, kjer moški opravijo vec ur kot moški v drugih državah, iii) ureditev starševskega dopusta, ki vkljucuje možnost njegovega korišcenja za oba spola in ženskam omogoca vrnitev na delovno mesto. Z vidika demografskih gibanj je pomemben izziv povecanje delovne aktivnosti žensk, še posebej starejših, pri cemer sta pomembna tako pokojninski sistem, ki mora spodbujati daljše ostajanje v delovni aktivnosti, kot ustrezno upravljanje kadrov (angl. age management). Stopnja brezposelnosti žensk je višja kot stopnja brezposelnosti moških, na kar med drugim vpliva tudi navedena struktura vpisa žensk v srednješolsko in terciarno izobraževanje. Kljub boljši izobrazbi žensk so njihove place nižje, vendar Slovenija ugotavlja eno najmanjših placnih vrzeli med spoloma v državah EU. V letu 2014 (zadnji mednarodno primerljivi podatki) je placna vrzel v Sloveniji znašala 7,0 %, kar je bistveno manj kot v povprecju EU (17,2 %). Majhna placna vrzel v Sloveniji je posledica vec dejavnikov, zlasti nadpovprecne delovne aktivnosti in izobrazbe žensk, njihove pretežne zaposlitve za polni delovni cas in visoke zaposlenosti v javnem sektorju. Razlike so kljub vec desetletnemu dogovorjenemu nacelnemu zavzemanju za placno enakost vecje, ce jih spremljamo na ravni poklicev, dejavnosti in regij oziroma po izobrazbeni strukturi, kar ugotavljajo tudi drugi avtorji (npr. Kozel, 2002, Poje in Roksandic, 2013). Prav zato so pri nas, podobno kot na ravni EU, potrebna nadaljnja prizadevanja za doseganje placne enakosti pri opravljanju enakega oziroma enakovrednega dela. Smiselno bi bilo, da k temu pristopijo socialni partnerji (delodajalci in sindikati), ki bi lahko na vseh ravneh pogajanj vzpostavili temeljne smernice kolektivnega pogajanja pri temah, ki se dotikajo razlik po spolu. Izziv je tudi zmanjšanje horizontalne in vertikalne segregacije spolov, k cemur bi lahko prispevalo spolno nevtralno predstavljanje poklicev in sektorjev mladim. To bi lahko vplivalo na strukturo vpisa v srednješolsko in terciarno izobraževanje ter posredno prispevalo k zmanjšanju razlik v delovni aktivnosti in placah. Ob skromni zastopanosti žensk na vodilnih mestih v gospodarstvu pa je tudi pri nas smiselna razprava o uvedbi kvot. Profeta (2017) ugotavlja, da imajo države, ki so uvedle kvote za zastopnost žensk na vodilnih mestih, vecji delež žensk na vodilnih mestih. Kot primer velikih sprememb po uvedbi kvot navaja Italijo, ki je pred leti veljala za državo z majhno prisotnostjo žensk na mestih odlocanja, a se je po uvedbi kvot uvrstila med države z najvecjim deležem žensk na vodilnih mestih v gospodarstvu. Robnik (2015) pa argumente za uravnoteženo zastopanost žensk in moških na mestih odlocanja razdeli v i) argument družbene pravicnosti, ki temelji na dejstvu, da je približno polovica prebivalstva in delovno aktivnih žensk, ki so tudi bolj izobražene kot moški, in (ii) poslovni argument, ki izhaja iz raziskav, ki kažejo povezavo med prisotnostjo žensk v upravah in poslovnimi rezultati teh podjetij. Literatura in viri 2017 Report on Equality between Women and Men in the EU. (2017). Bruselj: Evropska komisija. Bastani, S., Blumkin, T., Micheletto, L. (2017). Gender Wage Gap and the Welfare – Enhancing Role of Parental Leave Rules. Ifo DICE Report, 15 (2), 8–12. München: ifo Institute - Leibniz Institute for Economic Research at the University of Munich. Bertrand, M., Kamenica, E., Pan, J. (2015). Gender identity and relative income within households, The Quarterly Journal of Economics, 2, 571–614. Budig, M. J. (2014). The fatherhood bonus and the motherhood penalty: Parenthood and the gender gap in pay. Washington, DC: Third Way. Pridobljeno 23. 5. 2017 na content.thirdway.org/publications/853/ NEXT_-_Fatherhood_Motherhood.pdf. Correll, S. J., Benard, S. (2007). Getting a job: Is there a motherhood penalty? American Journal of Sociology, 112 (5), 1297–1338. Economic benefits of gender equality: briefing paper. (2017). Vilna: European Institute for Gender Equality. Pridobljeno na http://eige.europa.eu/sites/default/files/ documents/economic_benefits_of_gender_equality_ briefing_paper.pdf Employment and Social Developments in Europe 2013. (2013). Bruselj: Evropska komisija. Eurostat Portal page – Population and social condition – Education and Training. (2017). Luxembourg: Eurostat. Pridobljeno na http://epp.eurostat.ec.europa.eu. Eurostat Portal Page – Population and social conditions – Labour Market. (2017). Luxembourg: Eurostat. Pridobljeno na http://epp.eurostat.ec.europa.eu. Eurostat Portal Page – Population and social conditions – Population. (2017). Luxembourg: Eurostat. Pridobljeno na http://epp.eurostat.ec.europa.eu. IB Revija 2/2017 Fifth European Woking Conditions Survey. (2012). Luksemburg: Eurofound. Gerecnik, M. (2014). Ali je to diskriminacija? Pridobljeno na http://skei.si/uploads/skei2/public/ _custom/Ali_je_ to_diskriminacija1.pdf. Kanjuo Mrcela, A. (2000). Spolna konstrukcija menedžerskih vlog. Stekleni organizacijski stropovi v devetdesetih. Družboslovne razprave, XVI (34/35), 53– 78. Killewald, A. (2013). A reconsideration of the fatherhood premium: Marriage, coresidence, biology, and fathers' wages. American Sociological Review, 78 (1), 96–116. Kozel P. (2002): Razlike v placah med moškimi in ženskami. Ljubljana: FDV. Kozmik Vodušek, V. (2001). Evropska unija – izziv, priložnost ali alternativa tudi za ženske? Položaj žensk v Evropski uniji in primerjava s Slovenijo. Obrazi naše Evrope. EU Monitor. Ljubljana: Mirovni inštitut. Kricheli-Katz, T. (2012). Choice, discrimintaion, and the motherhood penalty. Law and Society Review, št. 3, str. 557–87. Macis, M., in Tonin, M. (2017). Gender differences in earninsg and leadership: recent Evidence and Causes and COnsequnces. Ifo DICE Report, 15 (2), 18–21. Olivetti, C., in Petrongolo, B. (2016). The Evolution of Gender Gaps in Industrialized Countries, Annual Review of Economics, 8, 405–434. Penner, A., Kanju Mrcela, A., Bandelj, N., Petersen T. (2012). Neenakost po spolu v Sloveniji od 1993 do 2007: Razlike v placah v perspektivi ekonomske sociologije. Teorija in praksa, 49 (6). Pridobljeno 9. 6. 2017 na: http:// dk.fdv.uni-lj.si/db/pdfs/TiP2012_6_Penner_idr.pdf. Poje, A., Roksandic, M. (2013). Enako placilo za enako delo in placna vrzel med spoloma. Ljubljana: Zveza svobodnih sindikatov Slovenije. Pridobljeno na https:// www.zsss.si/wp-content/uploads/2017/01/ Prirocnik_ EnakoPlaciloZaEnakoDelo_SI.pdf. Politika enakosti spolov. (2015). Bruselj: Evropska komisija. Profeta, P. (2017). Gender QUatas and EFficiency. Ifo DICE Report, 15 (2), 26–30. Robnik, S. (2015). Enakost spolov na mestih odlocanja – pomen transparentnega kadrovanja. Koncno porocilo. Ljubljana: Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Pridobljeno na http://www.mddsz.gov.si/fileadmin/mddsz.gov.si/ pageuploads/dokumenti__pdf/enake_moznosti/ VkljuciVseRaziskavaTransparentnoKadrovanje.pdf. Seljak, J. (2003). Razlike v placah in zaposlovanju med spoloma v dejavnosti javne uprave. Uprava, 1: 106–23. SI-STAT podatkovni portal – Demografsko in socialno podrocje – Izobraževanje. (2017). Ljubljana: Statisticni urad RS. Pridobljeno na http://www.stat.si/. SI-STAT podatkovni portal – Demografsko in socialno podrocje – Prebivalstvo. (2017). Ljubljana: Statisticni urad RS. Pridobljeno na http://www.stat.si/. SI-STAT podatkovni portal – Demografsko in socialno podrocje – Trg dela. (2017). Ljubljana: Statisticni urad RS. Pridobljeno na http://www.stat.si. Slovenia: Skills forecasts up to 2025. (2016). Solun: CEDEFOP. Strategija Evropa 2020. Bruselj: Evropska komisija. Pridobljeno na https://ec.europa.eu/info/strategy/ european-semester/framework/europe-2020-strategy_ sl. The Gender Employment Gap – Challenges and Solutions. (2016). Luksemburg: Eurofound. Pridobljeno na https://www.eurofound.europa.eu/the-genderemployment- gap-challenges-and-solutions. The Gender Pay Gap in the Member States of the European Union: Quantitative and Qualitative Indicators. Belgian Presidency Report 2010. (2010). Brussels: Institute for the equality of women and men. Pridobljeno na http://igvmiefh.belgium.be/ sites/default/files/downloads/53%20%20Gender%20 pay%20gap%20in%20the%20member%20states%20 of%20the%20EU_ENG.pdf. The Simple Truth about the Gender Pay Gap. (2017). Washington: The American Association of University Women (AAUW). Pridobljeno na http://www.aauw.org/ research/the-simple-truth-about-the-gender-pay-gap/. The situation in the EU. How is the gender pay gap measured? (2012). Bruselj: Evropska komisija. Pridobljeno na http://ec.europa.eu/justice/gender-equality/genderpay- gap/situation-europe/index_en.htm. Žavbi, M. (2013). Analysis of Gender Pay Gap in Slovenia and EU. Predstavitev na zacetni konferenci projekta: Placna vrzel – iz teorije v prakso, v Ljubljani od 31. 1. do 1. 2. 2013. Ljubljana: ZSSS. Waldfogel, J. (1997). The Effect of Children on Women’s Wages, American Sociological Review, 62, 209–217. IB Revija 2/2017 KAKOVOST ŽIVLJENJA V SLOVENSKIH REGIJAH Janja Pecar, Urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, Ljubljana JEL: R100, R110, R120, R130 UDK: 330.59 (497.4) Povzetek Kakovostno življenje in blaginja prebivalcev sta med glavnimi razvojnimi cilji sodobnih družb. Veliko dejavnikov, ki vplivajo na kakovost življenja prebivalcev, ima svoj izvor v lokalnem okolju. Zato je merjenje blaginje pomembno ne samo na ravni držav, ampak tudi na nižjih ozemeljskih ravneh. Posebnosti, vidne le na lokalni ravni, se namrec prepogosto skrijejo v državnem povprecju. V clanku predstavljamo blaginjo v slovenskih statisticnih regijah z uporabo kazalnikov blaginje ob upoštevanju metodologije OECD za merjenje blaginje na regionalni ravni. Ker je blaginja prebivalstva vecdimenzionalni pojem, je tudi njeno merjenje metodološko zahtevno. Na regionalni ravni se temu pridružuje še pomanjkanje ustreznih podatkov. V clanku smo prikazali blaginjo v slovenskih statisticnih regijah na podlagi 14 kazalnikov, ki smo jih na koncu združili še v enotni sestavljeni kazalnik regionalne blaginje. Analiza je pokazala, da so med regijami v Sloveniji razlike, ki pri nekaterih kazalnikih niso majhne. Sestavljeni kazalnik regionalne blaginje je višji v regijah zahodne Slovenije kot v regijah vzhodne Slovenije. Najvišjo vrednost sestavljenega kazalnika blaginje ima osrednjeslovenska regija, in sicer 2,6-krat višjo kot pomurska regija, ki ima najnižjo vrednost. Koeficient variacije pa kaže, da 27 % regij odstopa od aritmeticne sredine tega kazalnika. Kljucne besede: kakovost življenja, regionalna blaginja, regionalni kazalniki, regije, medregionalne razlike, sestavljeni kazalniki, regionalni razvoj Abstract The quality of life and well-being of the population are among the main development goals of modern societies. Many factors affecting the quality of life of the population have their origin in the local environment. The measurement of prosperity is therefore important not only at the national level but also at lower territorial levels, as the specific features and differences between them are hidden in the national average. This paper presents well-being in Slovenian statistical regions in the light of indicators of well-being according to the OECD methodology for measuring regional prosperity. The well-being of the population is a multidimensional concept, and thus methodologically demanding. At the regional level, however, there is a lack of relevant data. In the paper we show well-being in the Slovenian statistical regions on the basis of 14 indicators, which were eventually merged into a single composite indicator of regional well-being. The analysis showed that there are differences between the regions in Slovenia which are not so small in some indicators. The composite indicator of regional wellbeing is higher in the regions of western Slovenia than in the regions of eastern Slovenia. The highest well-being is found in the Osrednjeslovenska region, which is at the same time 2.6 times higher than in the lowest region of Pomurska. The coefficient of variation shows that 27% of the regions deviate from the arithmetic mean of the indicator. Key words: quality of life, regional well-being, regional indicators, regions, regional disparities, composite indicators, regional development Uvod V sodobnih družbah je blaginja prebivalstva med poglavitnimi razvojnimi cilji. Najpogosteje uporabljeno merilo za merjenje razvoja in napredka je bruto domaci proizvod (BDP) na prebivalca. To je široko uporabljeno merilo proizvodnje in zaposlenosti ter je nujno potrebno za spremljanje gospodarske aktivnosti, a je prepogosto tudi sopomenka za razvoj in blaginjo, ki pa nista odvisna samo od proizvodnje. Nedavna kriza je pokazala, da podatki o BDP lahko prikrivajo težave, ki se kopicijo v gospodarstvu (Beyond GDP, 2016). To lahko vodi v zavajajoco razlago blaginje prebivalstva, saj nastajajo razlike med statisticnim merjenjem tega dejavnika in tem, kako ga razume prebivalstvo. Rast BDP namrec ne zagotavlja samodejno tudi kakovostnejšega življenja prebivalstva. To je odvisno še od drugih dejavnikov, tudi subjektivnih, kot sta sreca in zadovoljstvo z življenjem, ki niso nujno povezani z gospodarskim razvojem (Boarini, Johansson, Mira d’Ercole, 2006). Pojem blaginja prebivalstva je torej vecdimenzionalen, zato je njegovo merjenje metodološko zahtevno. Stiglitz s sodelavci (Stiglitz, Sen in Fitoussi, 2008) na primer predlaga združevanje obicajnih gospodarskih kazalnikov s socialnimi in okoljskimi. Tudi drugi raziskovalci ugotavljajo, da bi morali napredek in blaginjo meriti s kazalniki, ki izboljšujejo kakovost življenja, pri cemer pa je gospodarska aktivnost le eno od sredstev za dosego blaginje (Constanza, Hart, Posner, Talberth, 2009). IB Revija 2/2017 Blaginjo proucujemo tudi v Sloveniji. Eden zadnjih projektov na tem podrocju (Kazalniki blaginje v Sloveniji, 2015) je potekal v konzorciju ustanov Urada Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), Statisticnega urada Republike Slovenije (SURS), Agencije Republike Slovenije za okolje (ARSO) in Nacionalnega inštituta za varovanje zdravja (NIJZ). V okviru projekta je bilo skupaj opredeljenih 90 kazalnikov za merjenje blaginje na državni ravni. Kazalniki pojasnjujejo i) materialno, ii) družbeno in iii) okoljsko razsežnost blaginje. V okviru vsake od teh razsežnosti so kazalniki razdeljeni na vodilne in dopolnilne kazalnike po razlicnih podrocjih posameznih vidikov blaginje. Tako materialna blaginja zajema šest vodilnih in 21 dopolnilnih kazalnikov, ki merijo materialni standard ljudi. Družbena blaginja je opredeljena s sedmimi vodilnimi in 33 dopolnilnimi kazalniki, ki pojasnjujejo nematerialne dejavnike in subjektivno blaginjo. Z okoljskimi kazalniki, ki jih je sedem vodilnih in 23 dopolnilnih, pa merijo dejavnike lokalnega okolja in trajnost blaginje. Veliko dejavnikov, ki vplivajo na kakovost življenja prebivalcev, ima svoj izvor v lokalnem okolju. Zaposlovanje, dostopnost izobraževanja, kakovost okolja, stopnja varnosti in drugo se razlikujejo od ene skupnosti do druge, od ene regije do druge. Te razlike odkrivajo regionalni kazalniki blaginje, ki kažejo, da so države tudi znotraj heterogene. Razlike med regijami v državi so prav tako pomembne kot razlike med državami. Te razlike, ki se sicer skrijejo v državnem povprecju, pomembno prispevajo k ustreznejši sliki blaginje prebivalstva v državi. Regionalni kazalniki blaginje kažejo, ali blaginja pomeni boljše življenje vseh ali samo nekaterih delov države. Vecje regionalne razlike v blaginji zavirajo družbeni razvoj in lahko povzrocajo gospodarske, socialne, urbanisticne, okoljske in politicne težave (Rovan, Malešic, Bregar, 2009). Njihovo poznavanje in razumevanje pripomore k oblikovanju javnih politik in iskanju sodelovanja za boljše doseganje zastavljenih ciljev tudi na drugih podrocjih razvoja, tako regij kot celotne države (OECD, 2014). S tem pa prispevamo tudi k zmanjševanju razlik in bolj uravnoteženemu razvoju v celotni državi. Doslej so bile analize blaginje na nižjih ozemeljskih ravneh v Sloveniji skromne. Raziskovalci so se najvec ukvarjali z analizo blaginje po obcinah (Rovan, Malešic in Bregar, 2009; Malešic, Rovan in Bregar, 2010; Malešic, 2014), ki temelji na 49 kazalnikih blaginje, ki so jih razdelili na štiri podrocja: i) demografsko (štirje kazalniki), ii) gospodarsko (osem kazalnikov), iii) socialno (33 kazalnikov) in iv) okoljsko (štirje kazalniki). Pri analizi blaginje so uporabili dva nacina: i) metodo glavnih komponent, s katero je bil oblikovan sestavljeni kazalnik blaginje, in ii) metodo razvršcanja v skupine. S sestavljenim kazalnikom blaginje so razvrstili obcine glede na višino kazalnika oziroma velikost blaginje. Z metodo razvršcanja pa so obcine združili v skupine velike, zmerne in majhne blaginje. Oba nacina sta pokazala pomembne razlike med slovenskimi obcinami, pri cemer so obcine z višjo ravnijo blaginje v zahodnem delu Slovenije. Raziskovalci so ugotovili tudi, da so smiselne nadaljnje raziskave, ki bi izpopolnile nabor in izbor kazalnikov za proucevanje blaginje obcin (Malešic, Bregar, Rovan, 2009). Na ozemeljski ravni statisticnih regij so raziskovali blaginjo v povezavi s kazalniki zdravja (Šprah, Novak in Fridl, 2014). Pri tem so upoštevali metodološka priporocila OECD (OECD, 2011), nabor kazalnikov pa razširili predvsem s kazalniki zdravja. V analizo so vkljucili 70 kazalnikov, ki so jih razvrstili v 16 podrocij, izmed katerih je 6 podrocij oziroma 30 kazalnikov povezanih z zdravjem prebivalstva. Upoštevali so samo objektivno merljive kazalnike. Tudi ta analiza je pokazala dokaj heterogeno sliko blaginje v Sloveniji ter obcutno razliko med vzhodno Slovenijo z nižjo ravnijo blaginje in zahodno Slovenijo. Namen našega clanka je analiza kazalnikov blaginje za slovenske statisticne regije ob upoštevanju metodologije OECD (OECD Regional …, 2016) in oblikovanje enotnega sinteznega kazalnika blaginje na regionalni ravni. Po uvodnem poglavju, kjer je na kratko predstavljeno merjenje blaginje na regionalni ravni, sledi predstavitev metodologije in vrednosti kazalnikov po posameznih podrocjih. V naslednjem poglavju prikažemo sestavljeni kazalnik blaginje za vse statisticne regije in ga primerjamo s podobnim sinteznim kazalnikom razvojne ogroženosti regij. Na koncu sledi še sklep. 1 Metodologija merjenja blaginje prebivalstva v statisticnih regijah V clanku prikazujemo analizo blaginje za slovenske statisticne regije.1 Pri tem izhajamo iz metode OECD za merjenje blaginje na subnacionalni ravni (OECD Regional …, 2016), ki je orodje za analizo blaginje v 362 regijah v državah OECD, ki ustrezajo ozemeljski ravni NUTS 2. V Sloveniji sta to vzhodna in zahodna kohezijska regija. To metodologijo smo uporabili za analizo blaginje na ravni statisticnih regij v Sloveniji, ki ustreza ozemeljski ravni NUTS 3. Na regionalni ravni smo blaginjo izmerili z enajstimi kazalniki na devetih podrocjih blaginje, pri cemer v dveh 1 Upoštevamo statisticne regije, dolocene v skladu z Uredbo Komisije (ES) št. 1319/2013, ki je zacela veljati 1. 1. 2015. S to uredbo so bile uveljavljene ozemeljske spremembe klasifikacije NUTS pri osrednjeslovenski, savinjski, posavski in zasavski regiji. Posledicno se je spremenila tudi meja regij NUTS 2. IB Revija 2/2017 Tabela 1: Primerjava kazalnikov za merjenje regionalne blaginje regij OECD (NUTS 2) in slovenskih statisticnih regij (NUTS 3) Podrocja Kazalniki za regije OECD (NUTS 2) Kazalniki za slovenske statisticne regije (NUTS 3) Opomba Materialni pogoji Dohodek Razpoložljivi dohodek na prebivalca (v USD PKM) 1. Razpoložljivi dohodek na prebivalca, 2015 (v EUR, fiksni tecaj) Kazalnik je za slovenske regije na voljo v EUR in ne v PKM oziroma SKM, ki se uporablja za mednarodne primerjave in primerjave med regijami. Zaposlitev Stopnja delovne aktivnosti (15–64 let), v % 2. Stopnja delovne aktivnosti (20–64 let), 2015, v % (registrski podatki) Stopnja delovne aktivnosti je delež delovno aktivnega v delovno sposobnem prebivalstvu v starosti 20–64 let. Delež zaposlenih pred 20. letom je v Sloveniji majhen, zato je ta kazalnik primernejši. To je tudi eden od ciljev evropske strategije (Evropa 2020). Upoštevani so registrski podatki. Vir je isti kot pri stopnji brezposelnosti. Stopnja brezposelnosti, v % 3. Stopnja registrirane brezposelnosti, 2015, v % Upoštevani so registrski podatki, ki mednarodno niso primerljivi. Mednarodno primerljivi podatki iz ankete o aktivnem in neaktivnem prebivalstvu (po mednarodni metodologiji) so nezanesljivi za kar tretjino statisticnih regij. Stanovanje/ bivanje Število sob na osebo v stanovanju 4. Stopnja prenaseljenosti, 2013–2015 Kazalnik je nekoliko prirejen glede na tistega, ki ga uporablja OECD. Vir je anketa SILC, ki je mednarodno primerljiva. Dejavniki kakovosti življenja Zdravje Pricakovano trajanje življenja ob rojstvu (leta) 5. Pricakovano trajanje življenja ob rojstvu (leta), 2015 Kazalnik je mednarodno primerljiv. Standardizirana stopnja umrljivosti, skupaj 6. Standardizirana stopnja umrljivosti, skupaj, 2015 Kazalnik je mednarodno primerljiv, ker je standardiziran na evropsko populacijo. 7. Dostop z avtom z lokacij z vsaj enim stalnim prebivalcem do splošnih bolnišnic, 2015, v minutah V metodologiji OECD (OECD Regional …, 2016) tega kazalnika ni. Za statisticne regije smo ga upoštevali, ker je fizicna dostopnost zdravstvenih storitev v Sloveniji problematicna in posredno vpliva na zdravje. Izobrazba % zaposlenih z najmanj srednjo izobrazbo 8. % zaposlenih z najmanj terciarno izobrazbo, 2015 Zaradi visokega deleža zaposlenih s srednješolsko izobrazbo v Sloveniji smo kazalnik prilagodili. Okolje Ocenjena povprecna izpostavljenost zraku, onesnaženem z delci PM2,5 (satelitski podatki) 9. % precišcene odpadne vode z vsaj sekundarnim cišcenjem v izpušceni odpadni vodi, 2015 Podatkov o onesnaženosti zraka na regionalni ravni ni na voljo zaradi še nedodelane metodologije, zato smo uporabili nadomestni kazalnik. Varnost Število umorov na 100.000 prebivalcev 10. Število obsojenih (polnoletnih in mladoletnih) na 1.000 prebivalcev, 2015 Zaradi majhnega števila umorov v Sloveniji smo kazalnik prilagodili. Vkljucenost v družbo Volilna udeležba, v % 11. Volilna udeležba, 2014, v % Upoštevali smo državnozborske volitve. Dostop storitev % gospodinjstev z dostopom do širokopasovnega interneta 12. Dostop z avtom z lokacij z vsaj enim stalnim prebivalcem do prikljucka na AC ali HC, 2015, v minutah Podatkov o dostopu do širokopasovnega interneta na regionalni ravni ni na voljo, zato smo uporabili nadomestni kazalnik, s katerim posredno merimo dostop do storitev, s predpostavko, da je dostopnost storitev odvisna tudi od fizicne dostopnosti. Subjektivna blaginja Socialni kapital % prebivalstva, ki poroca, da ima nekoga, na katerega se lahko obrne v stiski 13. % prebivalstva, ki poroca, da ima nekoga, na katerega se lahko obrne v stiski, 2010–2014 Za izracun kazalnika je na voljo mednarodno primerljiv podatek iz Evropske družboslovne raziskave (ESS). Zadovoljstvo z življenjem Samoocena povprecnega zadovoljstva z življenjem na lestvici 0–10 tock 14. Samoocena povprecnega zadovoljstva z življenjem na lestvici 0–10 tock, 2013–2015 Za izracun kazalnika je na voljo mednarodno primerljiv podatek iz ankete SILC. Vir: OECD Regional Well-Being, 2016, avtorica. IB Revija 2/2017 primerih uporabimo vec kot en kazalnik za podrocje. Tako smo blaginjo v celoti izmerili s 14 kazalniki. Podrocja blaginje smo razdelili v tri skupine. V prvo skupino smo vkljucili kazalnike, ki so povezani z (i) materialnimi pogoji življenja (dohodek, zaposlitev, stanovanje/ bivanje), v drugo skupini kazalnike, ki vplivajo na (ii) kakovost življenja (zdravje, izobrazba, okolje, varnost, vkljucenost v družbo in dostopnost storitev), v tretjo pa kazalnike (iii) subjektivne blaginje (socialni kapital in zadovoljstvo z življenjem). Iskanje ustreznih podatkov za kazalnike je bilo v nekaterih primerih problematicno, ker na ozemeljski ravni statisticnih regij ni vedno ustreznih podatkov za izracun kazalnika. Zato smo nekatere kazalnike prilagodili razpoložljivosti in primernosti slovenskim statisticnim regijam. Nabor kazalnikov po metodologiji OECD (tretji stolpec) in izbranih kazalnikov (cetrti stolpec) v naši analizi prikazuje tabela 1. V tabeli je iz opomb (zadnji stolpec) razvidno tudi, kako smo prilagodili kazalnike za potrebe slovenskih statisticnih regij oziroma jih nadomestili z drugimi, kar je obicajna praksa tudi v drugih državah. Pri izracunu kazalnikov smo uporabili uradne statisticne podatke, razen za dostopnost storitev, kjer smo uporabili podatke projektne naloge (Drobne in Paliska, 2015; Drobne, 2016) o dostopu z avtom do prikljuckov avtocest (AC) in hitrih cest (HC), izracunane s prostorsko analizo z aplikacijo GIS. Podoben nadomestni kazalnik uporabljajo tudi na Sardiniji (OECD, 2014, str. 107), kar je tudi v skladu z metodologijo OECD (OECD, 2011). Predpostavljamo namrec, da hitrejši dostop prebivalstva do prikljucka na AC ali HC pomeni tudi hitrejši dostop do razlicnih storitev. S to predpostavko smo upoštevali tudi dostopnost splošnih bolnic, tako da ta skupaj s pricakovanim trajanjem življenja in stopnjo umrljivosti tvori en kazalnik za podrocje zdravja. Kazalnike, izracunane iz statisticnih podatkov, smo v skladu z metodologijo dopolnili tudi s subjektivnimi, ki so izracunani s podatki, pridobljenimi z anketami (trije kazalniki). Ti so pomembni zato, ker ankete odražajo zaznavanje prebivalstva, ki se lahko razlikuje od statisticnih podatkov in ga ti ne morejo zajeti. Pri tem moramo poudariti, da smo pri teh kazalnikih zaradi majhnosti vzorca zaznali vecje slucajne vplive. Za zmanjšanje slucajnih vplivov smo pri anketnih podatkih uporabili povprecje zadnjih treh razpoložljivih let. Tabela 2: Kazalniki materialne blaginje, 2015 Materialna blaginja Regije Dohodek Zaposlitev Stanovanje 1 2 3 4 pomurska 9.213 54,1 18,9 10,8 podravska 9.767 58,7 13,6 14,3 koroška 10.728 60,4 11,5 11,2 savinjska 10.032 63,1 13,3 13,2 zasavska 9.879 60,6 15,2 22,1 posavska 9.992 62,9 13,6 19,2 jugovzhodna Slovenija 10.559 64,8 13,0 14,9 osrednjeslovenska 10.735 64,2 11,0 15,9 gorenjska 10.551 66,0 8,6 16,0 primorsko-notranjska 10.507 66,3 11,1 10,8 goriška 10.672 63,4 10,3 12,0 obalno-kraška 10.422 62,2 11,0 16,5 Slovenija 10.303 62,4 12,3 14,7 Vir: SURS, lastni izracuni. Opomba: Številke v tretji vrstici tabele se nanašajo na številke kazalnikov iz tabele 1. IB Revija 2/2017 Tabela 3: Kazalniki kakovosti življenja, 2015 Kakovost življenja Regije Zdravje Izobrazba Okolje Varnost Vkljucenost v družbo Dostopnost storitev 5 6 7 8 9 10 11 12 pomurska 79,4 628,7 24 24,1 45,4 3,6 46,4 18 podravska 79,1 618,2 21 28,9 56,7 3,6 48,2 13 koroška 79,5 592,5 24 26,5 22,2 2,7 51,7 60 savinjska 79,4 599,4 27 28,3 20,5 2,9 50,9 18 zasavska 79,1 599,3 18 27,3 45,6 1,8 53,7 24 posavska 79,4 608,1 24 27,0 35,6 3,1 48,2 19 jugovzhodna Slovenija 79,7 597,6 34 29,0 64,8 4,9 50,4 29 osrednjeslovenska 81,5 480,0 26 39,4 60,3 2,4 56,2 10 gorenjska 81,5 490,3 30 32,2 52,8 1,8 53,5 14 primorsko-notranjska 80,3 561,0 39 29,8 27,7 2,4 51,6 21 goriška 80,9 528,3 32 30,9 43,6 1,6 54,3 25 obalno-kraška 81,4 497,8 13 31,8 74,8 3,0 48,0 9 Slovenija 80,6 552,2 … 31,8 45,9 3,3 51,7 … Vir: SURS, NIJZ, DVK, Drobne 2016, lastni izracuni. Opomba: Številke v tretji vrstici tabele se nanašajo na številke kazalnikov iz tabele 1. Tabela 4: Kazalniki subjektivne blaginje in sestavljeni kazalnik regionalne blaginje, 2015 Subjektivna blaginja Sestavljeni kazalnik regionalne blaginje Regije Socialni kapital Zadovoljstvo z življenjem 13 14 pomurska 94,8 6,7 3,2 podravska 98,4 6,9 5,0 koroška 98,8 6,7 4,8 savinjska 93,9 6,9 4,8 zasavska 95,4 6,7 4,5 posavska 90,4 6,8 3,5 jugovzhodna Slovenija 89,6 7,0 4,7 osrednjeslovenska 93,6 7,2 8,3 gorenjska 94,7 7,1 7,5 primorsko-notranjska 94,1 7,0 6,2 goriška 90,8 7,1 6,8 obalno-kraška 90,5 7,0 6,3 Slovenija 94,5 7,0 5,5 Vir: ADP, FDV, SURS, lastni izracuni. Opomba: Številke v tretji vrstici tabele se nanašajo na številke kazalnikov iz tabele 1. IB Revija 2/2017 2 Sestavljeni kazalnik regionalne blaginje Rezultati kazalnikov po regijah kažejo, da se regije med seboj zelo razlikujejo, in te razlike pri nekaterih kazalnikih niso majhne. V regijah so razlike tudi med posameznimi dejavniki blaginje, kar je posledica vecdimenzionalnosti pojma blaginje. Zaradi lažje razlage dobljenih rezultatov po regijah smo se zato odlocili, da izracunamo še sestavljeni kazalnik, ki smo ga poimenovali regionalna blaginja. Sestavljeni kazalniki so namrec uporabni predvsem na podrocjih, ko poskušamo neki kompleksen in vecdimenzionalen pojav prikazati poenostavljeno, saj lažje razložimo en kazalnik, kot razlagamo vec posamicnih hkrati. Množica posamicnih kazalnikov lahko tudi zamegli sliko. Zato so sestavljeni kazalniki prepoznani kot zelo koristno analitsko orodje analitikov in raziskovalcev, primerni pa so tudi za ocenjevanje in analizo politik ter javno komuniciranje. Za boljšo razlago sestavljenega kazalnika pa se je treba seveda še vedno vracati tudi k izvornim kazalnikom. V našem primeru je prednost sestavljenega kazalnika regionalne blaginje tudi ta, da ga lahko primerjamo s podobnim sestavljenim kazalnikom IRO2, ki ga uporabljamo za spremljanje regionalnega razvoja. V izracunu sestavljenega kazalnika regionalne blaginje smo upoštevali po en kazalnik za vsako temo. Pri vec kazalnikih za eno temo (zaposlitev, zdravje) smo iz standardiziranih vrednosti kazalnikov izracunali povprecje in tako dobili en kazalnik za temo. V koncnem izracunu smo upoštevali 11 kazalnikov, ki smo jih poenotili, tako da smo jih standardizirali in iz njih izracunali povprecje. Za standardizacijo smo uporabili metodo min-max. Povprecje standardiziranih vrednosti smo prikazali na lestvici 0–10. Izsledki analize so pokazali, da imajo regije v zahodni Sloveniji višjo raven blaginje kot regije v vzhodni Sloveniji. Po podobnosti kazalnikov blaginje statisticne regije lahko razvrstimo v štiri skupine. V prvi skupini so osrednjeslovenska, gorenjska in goriška regija. Te imajo vrednost sestavljenega kazalnika od 8,3 do 6,8. Visoke 2 Indeks razvojne ogroženosti (IRO) je sestavljeni kazalnik za spremljanje regionalnega razvoja. Prvic je bil v regionalno politiko uveden za programsko obdobje 2007–2013, za programsko obdobje 2014–2020 pa je bil metodološko posodobljen. Sestavljen je iz 14 podkazalnikov, njihov izbor pa naj bi uravnoteženo odražal vidike razvoja, dolocene v Strategiji razvoja Slovenije in Strategiji EU 2020, ki sta bili kot strateška dokumenta na voljo v casu metodološke posodobitve kazalnika (leta 2013). Podkazalniki sestavljenega kazalnika IRO vkljucujejo kazalnike razvitosti, razvojnih možnosti in ogroženosti ter so: bruto domaci proizvod na prebivalca; bruto dodana vrednost na zaposlenega; % bruto investicij v osnovna sredstva v BDP; stopnja registrirane brezposelnosti (15–29 let); stopnja delovne aktivnosti (20–64 let); % preb. s terciarno izobrazbo (25–64 let); % bruto domacih izdatkov za RRD v BDP; % vsaj sekundarno precišcene odpadne vode; % površine varovanih obmocij; % ocenjene škode zaradi elementarnih nesrec v BDP; stopnja registrirane brezposelnosti; indeks staranja prebivalstva; razpoložljivi dohodek na prebivalca; poseljenost v km2 na prebivalca. Slika 1: Sestavljeni kazalnik blaginje, regije, 2015 3,2 3,5 4,5 4,7 4,8 4,8 5,0 6,2 6,3 6,8 7,5 8,3 0,0 1,0 2,0 3,0 4,0 5,0 6,0 7,0 8,0 9,0 Pomurska Posavska Zasavska Jugovzhodna Slovenija Koroška Savinjska Podravska Primorsko-notranjska Obalno-kraška Goriška Gorenjska Osrednjeslovenska Vir: SURS, NIJZ, DVK, ADP, FDV, Drobne 2016, lastni izracuni. IB Revija 2/2017 Zemljevid 1: Sestavljeni kazalnik regionalne blaginje, 2015 Vir: GURS, SURS, ADP, FDV, NIJZ, DVK, Drobne, izracuni in kartografija avtorica. Zemljevid 2: Indeks razvojne ogroženosti, 2012–2016 (IRO, 2016) Vir: GURS, SURS, ARSO, URSZR, DRI, izracuni in kartografija avtorica. IB Revija 2/2017 vrednosti imajo predvsem na podrocju zadovoljstva z življenjem, dohodkov, vkljucenosti v družbo, dostopnosti storitev in varnosti. Ugodna sta kazalnika zaposlitve. Najšibkejše so na podrocju socialnega kapitala, še posebej goriška regija. V drugo skupino smo uvrstili obalno-kraško in primorsko-notranjsko regijo. Ti dve regiji imata vrednost kazalnika blaginje 6,3 in 6,2. Visoke vrednosti dosegata predvsem na podrocju dohodka, zadovoljstva z življenjem, dostopnosti storitev in varnosti. Tudi možnosti zaposlitve so v regijah razmeroma dobre. Slabša sta kazalnika subjektivne blaginje, še posebej socialni kapital v obalno-kraški regiji. Tretja skupina je najštevilnejša in razlike med regijami so tu najmanjše. Regije imajo vrednost kazalnika od 5 do 4,5. V tej skupini so: podravska, savinjska, koroška, jugovzhodna Slovenija in zasavska regija. Nekatere regije v tej skupini so precej raznolike, na primer koroška, ki izstopa po drugem najvišjem razpoložljivem dohodku na prebivalca na eni strani in najnižjim zadovoljstvom z življenjem na drugi strani, kar potrjuje dejstvo, da blaginja ni odvisna samo od dohodka prebivalstva. V cetrti skupini sta dve regiji, posavska in pomurska, s kazalnikoma v vrednosti 3,5 in 3,2. Posavska regija ima pri vecini kazalnikov vrednosti, ki so med najnižjimi. Pomurska regija je zelo raznolika. Na nekaterih podrocjih ima zelo visoke vrednosti, na primer pri stanovanjskih pogojih, dostopnosti storitev in socialnem kapitalu, na dnu pa je pri vecini kazalnikov, na primer na podrocju dohodkov, zaposlitve, izobrazbe zaposlenih in vkljucenosti v družbo. Dobljene rezultate smo primerjali tudi s sestavljenim kazalnikom, ki ga uporabljamo za spremljanje regionalnega razvoja (IRO). V kazalnik IRO je vkljucenih vec gospodarskih kazalnikov in nobenega subjektivnega. Pricakovali bi, da je v regijah, ki so po gospodarskih kazalnikih uspešnejše in tako manj razvojno ogrožene, tudi blaginja prebivalstva vecja. Vendar ni vedno tako. Jugovzhodna Slovenija je na primer glede na kazalnik IRO med najmanj razvojno ogroženimi regijami, kazalnik regionalne blaginje prebivalstva pa temu ne sledi. Nasprotno je primorsko-notranjska regija po kazalniku regionalne blaginje uvršcena višje, kot bi pricakovali glede na njeno razvojno ogroženost. To znova potrjuje ugotovitev, da na blaginjo prebivalstva veliko bolj kot dohodki vplivajo drugi dejavniki kakovosti življenja. 3 Sklep Kljub pomanjkljivostim analize zaradi slabših podatkovnih virov na regionalni ravni ocenjujemo, da je analiza primerna ocena regionalne blaginje v Sloveniji, ki pa jo bo treba v prihodnje še dopolnjevati in izgrajevati v skladu z razpoložljivostjo regionalnih statistik. V primerjavi z drugimi analizami blaginje v Sloveniji smo uporabili podobno metodo, ki pa upošteva obcutno manj kazalnikov. Ocenjujemo, da to ne zmanjšuje vrednosti analize, jo pa poenostavi. Pri vecjem naboru kazalnikov se namrec nekateri lahko tudi podvajajo, drugi pa izkljucujejo. V naši analizi smo iz nabora uporabljenih kazalnikov izracunali tudi sestavljeni kazalnik, cesar regionalna metoda OECD (OECD Regional …, 2016) ne predvideva. Sestavljeni kazalniki so namrec zelo primerno orodje za prikaz kompleksnih, vecdimenzionalnih pojavov, ki jih merimo z vrsto kazalnikov. Obenem so sestavljeni kazalniki tudi dobra dopolnitev regionalnih statistik. Izsledki analize so pokazali, da imajo regije v zahodni Sloveniji vecjo blaginjo kot regije v vzhodni Sloveniji. Po podobnosti kazalnikov blaginje lahko statisticne regije razvrstimo v štiri skupine. V prvi skupini so osrednjeslovenska, gorenjska in goriška regija. Te imajo vrednost sestavljenega kazalnika od 8,3 do 6,8. V drugo skupino smo uvrstili obalno-kraško in primorskonotranjsko regijo, ki imata vrednost kazalnika blaginje 6,3 in 6,2. Tretja skupina je najštevilnejša, vrednosti kazalnika blaginje so tu od 5 do 4,5. V tej skupini so: podravska, savinjska, koroška, jugovzhodna Slovenija in zasavska regija. V cetrti skupini sta posavska in pomurska regija s kazalnikoma v vrednosti 3,5 in 3,2. Posavska regija ima pri vecini kazalnikov najnižje vrednosti. Pomurska regija ima najnižjo vrednost sestavljenega kazalnika med vsemi regijami, vendar je zelo raznolika. Na koncu smo med seboj primerjali sestavljeni kazalnik regionalne blaginje in sestavljeni kazalnik IRO. Ta je sestavljen iz štirinajstih posamicnih kazalnikov, vendar je med njimi vec gospodarskih kazalnikov in nobenega subjektivnega. Tudi IRO kaže na razliko med vzhodno in zahodno Slovenijo, pri cemer je zadnja manj razvojno ogrožena in ima v celoti gledano vecjo blaginjo prebivalstva. Podrobnejša primerjava posameznih regij pa kaže, da imajo nekatere regije, ki so po gospodarskih kazalnikih uspešnejše in tako manj razvojno ogrožene, manjšo blaginjo, kot bi pricakovali glede na njihovo gospodarsko uspešnost (na primer jugovzhodna Slovenija), oziroma obratno (na primer primorsko-notranjska regija). Jugovzhodna Slovenija je namrec med najmanj razvojno ogroženimi regijami zaradi ugodnih gospodarskih kazalnikov, medtem ko je po blaginji prebivalstva podpovprecna. To potrjuje ugotovitev, da blaginja prebivalstva ni odvisna le od dohodkov, pac pa nanjo vplivajo še drugi dejavniki kakovosti življenja in subjektivno zaznavanje blaginje. Analiza je pokazala tudi, da obstajajo razlike med regijami v Sloveniji, ki pri nekaterih kazalnikih niso majhne. Raven blaginje prebivalstva je najvišja v osrednjeslovenski regiji in obenem 2,6-krat višja kot v regiji z najnižjo, pomurski. Koeficient variacije, ki je drugo merilo za medregionalne razlike in upošteva tudi druge regije, ne le regij s skrajnima vrednostma, pa kaže, IB Revija 2/2017 da 27 % regij odstopa od aritmeticne sredine kazalnika. Najbolj se regije razlikujejo med seboj po hitrosti dostopa z avtom do prikljuckov AC in HC. Medregionalne razlike, ki so v mednarodni primerjavi pri kazalniku BDP na prebivalca sicer še vedno manjše kot v vecini držav clanic EU,3 torej v medregionalnih primerjavah v Sloveniji niso majhne, še vecje pa so na ravni obcin (Ravbar, 2014). Prav regionalne razlike zahtevajo nadaljnje ukrepanje politike regionalnega razvoja. Te aktivnosti naj zagotavljajo vecjo zaposlenost v vseh regijah, ob tem pa tudi zdravo in varno okolje, cim boljšo dostopnost storitev in izobraževanja ter druge aktivnosti, ki bodo vplivale na enakomernejši razvoj v regijah. Literatura in viri ADP (2017). Arhiv družboslovnih podatkov. Pridobljeno 1. 3. 2017 na: http://www.adp.fdv.uni-lj.si/opisi/sjm14/ Beyond GDP: Regional development indicators (2016). Pridobljeno 6.3.2017 na http://www.europarl.europa. eu/thinktank/en/document.html?reference=EPRS_ BRI(2016)577953 Boarini, R., Johansson, A., Mira d’Ercole M. (2006). Alternative Measures of Well-Being. OECD social, employment and migration working papers, no. 33. Pridobljeno 7.3.2017 na http://www.oecd-ilibrary.org/ docserver/download/713222332167.pdf?expires=1494 835819&id=id&accname=guest&checksum=BDACD46 BF8DA7A1955C13A8AC87C91D3 Constanza, R., Hart, M., Posner, S., in Talberth, J. (2009). Beyond GDP: The need for new measures of progress. The Pardee papers 4. Boston university. Pridobljeno 4. 3. 2007 na https://www.bu.edu/pardee/files/documents/PP- 004-GDP.pdf Drobne, S. (2016). Povprecna dostopnost do najbližjega prikljucka na avtocesto ali hitro cesto po obcinah Republike Slovenije v letu 2015. Projektna naloga. Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. 3 Mednarodna primerjava medregionalnih razlik je mogoca samo pri kazalniku BDP na prebivalca (ta sicer ni vkljucen v naš sestavljeni kazalnik regionalne blaginje). Razmerje med skrajnima regijama pri BDP na prebivalca je v Sloveniji 1 : 2,5 (leta 2014), kar je manjša razlika v primerjavi z drugimi državami EU. Najvišje razmerje ima Združeno kraljestvo (1 : 22,2), ki zaradi regije London City mocno izstopa, vendar imajo bistveno višja razmerja od Slovenije tudi Nemcija (1 : 9,2), Francija (1 : 5,1), Poljska (1 : 5,5), Madžarska (1 : 4,7), Slovaška (1 : 4,1). Med državami z nižjim razmerjem je npr. Avstrija (1 : 2,4), predvsem pa nordijske države (Finska 1 : 1,8, Švedska, 1 : 1,9, Danska 1 : 2,3). Najnižje razmerje med državami clanicami EU ima Hrvaška (1 : 1,4), (Vir: Eurostat database). Drobne, S., Paliska, D. (2015). Average transport accessibilty of the Slovenian municipalities to the nearest motorway or expressway access point. Geodetski vestnik 59(3). Pridobljeno 20.2.2017 na: http://www.geodetski-vestnik.com/ sl/?option=com_content&view=article&id=37:gv-57-4- eng&catid=23:publications Evropa 2020. Pridobljeno 15.2.2017 na: http://ec.europa. eu/europe2020/index_sl.htm Eurostat database: Podatkovni portal. European Commission. Pridobljeno 25.8.2017 na http://ec.europa. eu/eurostat/data/database FDV: Evropska družboslovna raziskava (2010, 2012, 2014). Ljubljana: Center za raziskovanje javnega mnenja in množicnih komunikacij. Fakulteta za družbene vede. OECD (2011). How’s Life? Measuring well-being. Pridobljeno 10.4.2017 na http://documents.worldbank. org/curated/en/127381468326701628/pdf/846340PUB 0Box30Measuring0well0being.pdf OECD (2014). How’s Life in Your Region? Measuring Regional and LocalWell-being for Policy Making. Pridobljeno 26.4.2017 na http://www.oecd-ilibrary. org/sites/bc0a53d9-sl/index.html?itemId=/content/ summary/bc0a53d9-sl&mimeType=text/html OECD Regional Well-Being: A user guide (2016). Pridobljeno 3.2.2017 na: www.oecdregionalwellbeing. org Malešic, K. (2014). Metodologija merjenja blaginje obcin v Sloveniji na osnovi sestavljenih kazalnikov. Magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Malešic, K., Bregar, L., Rovan, J. (2009). Metodologija merjenja blaginje za obcine v Sloveniji. IB revija (3–4), Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj. Malešic, K., Rovan, J., Bregar, L. (2010). Ocena kakovosti sestavljenih kazalcev blaginje na podlagi glavnih komponent. Zbornik 20. statisticnih dnevov. Radenci. Ravbar, M. (2014). Razvojni potenciali slovenskih obcin. IB revija 2/2014. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj. Rovan, J., Malešic, K., Bregar, L. (2009). Blaginja v Sloveniji. Geodetski vestnik, 53(1). Ljubljana. Stiglitz, J., Sen, A., Fitoussi, J. (2008). Commission on the Measurement of Economic Performance and Social Progress. Pridobljeno 7. 3. 2017 na: http://www.stiglitzsen- fitoussi.fr/documents/Issues_paper.pdf IB Revija 2/2017 Strategija dolgožive družbe (2017). V tisku. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj. SURS: Podatkovni portal SI-Stat. Statisticni urad Republike Slovenije. Pridobljeno 21.4.2017 na: http:// pxweb.stat.si/pxweb/dialog/statfile2.asp Šprah, L., Novak, T., Fridl, J. (2014). Blaginja prebivalcev Slovenije po regijah: primerjava kazalnikov s poudarkom na zdravju. Acta geographica Slovenica 45 (1), 67–87. Ljubljana: ZRC SAZU. UMAR (2015): Kazalniki blaginje v Sloveniji. Pridobljeno 3.4.2017 na: http://www.umar.gov.si/publikacije/ kazalniki-blaginje/ Uredba Komisije (ES) št. 1319/2013 (2013). Bruselj: Uradni list Evropske komisije z dne 18.12.2013. Pridobljeno 15.3.2017 na: http://ww.stat.si/dokument/5433/ NUTS_1319_2013_SI.pdf IB Revija 2/2017 STRATEGIJA PAMETNE SPECIALIZACIJE IN SLOVENIJA: KJE SMO IN KAM GREMO? prof. dr. Maja Bucar, Center za mednarodne odnose, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani Jana Arbeiter, mag., Center za mednarodne odnose, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani doc. dr. Boštjan Udovic, Center za mednarodne odnose, Fakulteta za družbene vede, Univerza v Ljubljani JEL: O310, O380, P350 UDK: 339.13 (497.4) Povzetek Strategija pametne specializacije ni prva strategija, ki jo je za izboljšanje svoje konkurencnosti oblikovala Evropska unija (EU). Njena notranja logika sledi tako Lizbonski strategiji I (2000) kot Lizbonski strategiji II (2005). Med obema strategijama in strategijo pametne specializacije (SPS) je kljucna razlika: SPS se osredotoca predvsem na vprašanje povezovanja raziskovanja, razvoja in inovacij (RRI) s potrebami oziroma usmeritvami gospodarstva. Cetudi sta navedeni lizbonski strategiji to deklarativno spodbujali, hkrati nista vsebovali neposrednih ukrepov, ki bi zagotavljali tak razvoj. SPS pa prav to povezovanje postavlja v ospredje celotnega razvoja in gradi konkurencno prednost EU, posamezne države in/ali regije na tesni povezanosti ciljev gospodarstva na podlagi podpore raziskovalne dejavnosti ter inovacijske in podjetniške politike. Namen clanka je predvsem osvetliti prednosti in slabosti snovanja in izvajanja strategije pametne specializacije. Avtorji clanka želijo tudi ugotoviti, kako se je Slovenija lotila izvajanja SPS ter s katerimi izzivi se spoprijema in se bo spoprijemala tudi v prihodnje. Kljucne besede: pametna specializacija, Evropska unija, strukturni skladi, majhna država, Slovenija Abstract The smart specialization strategy is not the first strategy that the European Union designed for the improvement of its own competitiveness. Its internal logic followed both the Lisbon I (2000) and Lisbon II (2005) strategies. Between both strategies (Lisbon I and II) and the strategy of smart specialisation, there is a key difference: the Smart Specialisation Strategy focuses on integrating the potentials of research, development and innovation (RDI) with the needs and orientations of the business sector. Even though Lisbon I and II declaratively promoted this, neither provided any direct measures to ensure such development. On the other hand, the strategy of smart specialisation places integration of science and business as a central priority. This integration is intended to produce the competitive advantages of the EU, of the single member states and/or regions. The purpose of this article is to highlight the strengths and weaknesses of designing and implementing the Smart Specialization Strategy. The authors of the article also seek to determine how Slovenia has prepared the Smart Specialization Strategy. Some of the challenges of smart specialisation implementation are also studied. Key words: smart specialisation, European Union, structural funds, small state, Slovenia 1 Uvod in opis zgodovine nastanka pametne specializacije Evropska unija (EU) je že konec 90-ih let prejšnjega stoletja ugotavljala, da njeno gospodarstvo relativno zaostaja za drugimi sorodnimi gospodarskimi strukturami v svetu. Evropa kot celota je morala narediti korak naprej in zaceti razvijati svoje gospodarstvo v smeri oblikovanja t. i. družbe znanja in razvoja (knowledgebased society/economy), katere glavna ideja je, da vse gospodarske aktivnosti temeljijo na znanju (Chen in Dahlman, 2006). Tako je Evropski svet1 marca leta 2000 sprožil lizbonsko strategijo, na podlagi katere naj bi EU 1 Takrat še kot neinstitucija. Evropski svet je institucija EU postal šele z Lizbonsko pogodbo leta 2009. v naslednjem desetletju postala najbolj dinamicno in konkurencno gospodarstvo, ki bo temeljilo na znanju (Evropska komisija, 2010a). Ta rast in razvoj naj bi temeljila predvsem na notranjih dejavnikih,2 ki so bili po mnenju politicnih odlocevalcev predolgo zanemarjeni. Leta 2004, s t. i. Kokovim porocilom,3 je bila opravljena evalvacija ukrepov in dosežkov lizbonske strategije. Porocilo je bilo do izvajanja lizbonske strategije dokaj kriticno. Priporocila so vodila v oblikovanje revidirane 2 Gre za nacelo t. i. teorije endogene rasti. 3 To je bilo porocilo skupine, ki je delovala pod vodstvom nekdanjega nizozemskega predsednika vlade Wima Koka. Vec na https://ec.europa. eu/research/evaluations/pdf/archive/fp6-evidence-base/evaluation_ studies_and_reports/evaluation_studies_and_reports_2004/the_ lisbon_strategy_for_growth_and_employment__report_from_the_ high_level_group.pdf. IB Revija 2/2017 strategije, t. i. Lizbone II,4 ki je bila veliko ožja oziroma bolje osredotocena na »rast in delovna mesta«, prinesla pa je tudi nekatere pomembne zaveze držav glede porocanja o uresnicevanju (letna porocila o uresnicevanju LS) in neposredne zadolžitve politike za njeno uresnicevanje (Mr./ Mrs. Lisbon). Da je nova smer prava, je potrdilo t. i. Ahovo porocilo, ki je bilo izdano januarja 2006 in ga lahko štejemo za nekakšno vmesno porocilo, ki naj bi potrdilo pravilno smer Lizbone II. Kot piše v porocilu (2006: 3): »[je] treba sedanja prizadevanja za prenovljeno lizbonsko agendo nadaljevati in okrepiti, niso pa dovolj. Poleg tega so potrebna istocasna prizadevanja in usklajevanja na treh podrocjih, ki jih obsega pakt in na osnovi katerih je strukturirano porocilo.« Po mnenju avtorjev Ahovega porocila bi Evropa lahko postala bolj konkurencna sila, ce bi 1) oblikovala inovacijam prijazen trg; 2) povecala produktivnost in obseg naložb v raziskave in razvoj (pri cemer avtorji porocila 3-odstotnega deleža za raziskave in razvoj5 (R & R) ne razumejo kot pomembnega samega po sebi, ampak kot kazalnik aktivnosti na polju R & R); 3) potrebna pa je tudi obcutno vecja mobilnost na ravni cloveških virov, financne mobilnosti in mobilnosti znanja. 4 Lizbona II (Lizbonska strategija za rast in delovna mesta) je bila sprejeta leta 2005. Vec na http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/ ALL/?uri=CELEX:52005DC0024. 5 Ta cilj je bil dolocen leta 2002 v Barceloni in od takrat dalje so države formalno zavezane k njemu (Evropska komisija, 2002). Da so bili predlogi iz Ahovega porocila koristni pri redefiniciji usmerjenosti Lizbone II, je pokazal njen drugi cikel, ki je bil, tokrat izjemoma, zacet decembra 2007, pod portugalskim predsedovanjem. Pricakovalo se je, da se bo to zgodilo marca 2008, v casu slovenskega predsedovanja.6 Drugi cikel Lizbone II je sovpadel z izbruhom financne krize v Evropi, ki se je pokazala kot najhujša kriza za EU do tedaj. Države so se namesto k povecevanju naložb v R & R bolj usmerjale k stabiliziranju svojih javnih financ ter reševanju gospodarskega stanja, zato je bilo že sredi leta 2008 jasno, da se EU do leta 2010 ne bo približala cilju 3 % GDP naložb v R & R, kaj šele, da bi ga dosegla. Še vec, kot kažejo podatki Eurostata (2017), so vlaganja v R & R v desetletju 2004–2015 narasla za 16 % in komaj presegla mejo 2 %. Kriza leta 2008 je torej temeljito pretresla in spremenila odnos do R & R, kar se je odrazilo v dolgorocni stagnaciji bruto investicij za raziskave in razvoj. Ne glede na to, da je kriza ustavila drugo lizbonsko strategijo, velja opozoriti, da je njeno uresnicevanje med letoma 2000 in 2008 prineslo nekaj izboljšav. Kot poroca Evropska komisija (2010a: 3–4), je do leta 2008 zaposlenost v EU narasla za 6 % (v primerjavi z letom 2000), vlaganja v raziskave in razvoj pa so se 6 Bucarjeva in Udovic (2010) sta skušala ugotoviti, zakaj se je to zgodilo, a enoznacnega odgovora ni bilo; nekateri so dejali, da so zaradi bližajoce se gospodarske krize pohiteli, drugi, da niso želeli prepustiti tega 'zmagoslavja' Sloveniji, ki je potem za tolažbo dobila »Ljubljanski proces«, od katerega do danes ni bilo velike koristi. Slika: Skupni izdatki za R & R (GERD) 0 0,5 1 1,5 2 2,5 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 EU Stare clanice Nove clanice Stare clanice brez Danske, Finske, Irske in Švedske %BDP Vir: Eurostat, 2017. IB Revija 2/2017 tudi povecala, ceprav ne toliko, kot je bilo pricakovano. Vsekakor je postalo jasno, da lizbonska strategija ne more dovolj razreševati vprašanj, ki jih je odprla financna kriza. Mednje sodijo predvsem razkorak med starimi in novimi clanicami, razlike znotraj starih in znotraj novih clanic ter razlicna pricakovanja in nacini reševanja krize. Kriza je razgalila tudi dejstvo, da sta glavni težavi pri oblikovanju družbe oziroma gospodarstva znanja slabo upravljanje podrocja R & R ter pomanjkanje pretoka informacij in znanja iz javnih raziskovalnih organizacij v podjetja in obratno. Sredi krize, leta 2010, je Evropska komisija pripravila nov program za spodbujanje na znanju temeljece družbe, ki ga poznamo pod imenom Evropa 2020 (Evropska komisija, 2017). Glavna ideja strategije, ki naj zagotovila »pogoje za pametno, trajnostno in vkljucujoco gospodarsko rast«, je v nadaljevanju smernic Lizbone I in II. Med glavne cilje Evrope 2020 se uvršcajo tri prednostne naloge (Evropska komisija, 2017), in sicer a) pametna rast (izgradnja gospodarstev, ki bodo temeljila na znanju in inovacijah); b) trajnostni razvoj (spodbujanje ucinkovitosti pri uporabi naravnih virov) ter c) vkljucujoca rast (ki naj bi spodbujala visoko stopnjo zaposljivosti in veliko socialno in ozemeljsko povezanost). Znotraj teh, dokaj široko zastavljenih ciljev je Evropska komisija predlagala, da so do leta 2020 merljivi cilji naslednji: 1) 75 % populacije od 20 do 64 leta naj bo zaposlene; 2) 3 % BDP EU naj se namenijo za raziskave in razvoj; 3) doseci podnebne/energetske cilje na ravni 20/20/20; 4) zmanjšati delež tistih, ki predcasno zapustijo šolanje, pod 10 % in poskrbeti, da bo najmanj 40 % generacije zakljucilo terciarno izobraževanje; 5) zmanjšati število revnih za 20 milijonov. Komisija vseskozi z letnimi porocili spremlja uresnicevanje zastavljenih ciljev, predvsem z vidika gospodarskega/proracunskega usklajevanja v državah, kar poznamo po imenom evropski semester (Svet Evropske unije, 2017). Leta 2014 je bilo opravljeno javno posvetovanje o uspešnosti procesa Evropa 2020 in Komisija je ugotovitve predstavila leta 2015. Ceprav so gibanja relativno pozitivna, zdajšnje stanje kaže, da EU do leta 2020 ne bo uspelo doseci zastavljenih ciljev. Na to gotovo negativno vpliva tudi dogajanje v zvezi z izstopom Velike Britanije iz EU, ki bo na nekaterih podrocjih nedvomno pustilo tudi pomembne posledice. Eno od vprašanj, ki se je pojavljalo v vseh treh strategijah (Lizbona I, II in Evropa 2020), je, kako spodbuditi vlaganje v R & R ter povecati sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem na podrocju R & R in inovacij. Pojavila se je ideja, da bi znotraj EU okrepili sodelovanje med razlicnimi financnimi viri ter tako povecali ucinkovitost korišcenja sredstev.7 Ideja povezovanja strukturnih skladov s ciljem, da se razvije na znanju temeljeca družba/ gospodarstvo, sega že v prvo, predvsem pa v drugo lizbonsko strategijo (Foray, David in Hall, 2009; Sörvik in Kleibrink, 2015). To pomeni, da bi se strukturni skladi lahko uporabljali ucinkoviteje, hkrati pa bi se hitreje dosegli zastavljeni cilji. Države naj bi oblikovale svojo strategijo pametne specializacije, preden bi oblikovale operativne programe, ter s tem omogocile vecjo usklajenost ciljev, predvsem pa smotrnejšo uporabo financnih sredstev (Radoševic in Ciampi Stancova, 2015). V tem okviru bi bili cilji na koncu lahko veliko bolj daljnosežni, predvsem pa bi bila zasnova evropskega gospodarstva cedalje ucinkovitejša in tako tudi bolj konkurencna na svetovnem trgu. V nadaljevanju clanka želimo predvsem osvetliti znacilnosti SPS ter njene (z)možnosti z vidika majhne države, konkretno Slovenije. Menimo namrec, da je pametna specializacija lahko odlicno orodje za države, v katerih so jasne konture sodelovanja med zasebnim in javnim sektorjem ter obstaja tudi kriticna masa v pripravi takih skupnih projektov. Hkrati pa se zavedamo omejitev, ki jih lahko ima majhna država pri uresnicevanju pametne specializacije, kar lahko vodi do neucinkovitosti in koncno tudi do neuspešnosti. 1.1 Izhodišca in zasnova strategij(e) pametne specializacije Ideja SPS se je oblikovala leta 2005 znotraj Generalnega direktorata Evropske komisije za raziskovanje, tehnologijo in razvoj. Izhodišca njenih nastavkov so bila predvsem v tem, da naj bi strategija pametne specializacije in njeno izvajanje podprla nacrte druge lizbonske strategije (Foray, David in Hall, 2009; Sörvik in Kleibrink, 2015) za izgradnjo bolj konkurencne Evrope. Taka EU bi bila s svojim znanjem sposobna dosegati boljše rezultate na svetovnem trgu. Temeljno vodilo pametne specializacije je ustvarjanje in uporaba novih priložnosti (znanje) in njihova zgostitev na izbranih podrocjih, s ciljem zgraditi bolj konkurencno lokalno in državno gospodarstvo (Foray, 2015). Ta konkurencnost naj bi se razvijala predvsem na podlagi inovacijskih zmogljivosti, ki so skrite tako na lokalnih in regionalnih ravneh kot tudi na državni ravni vsakega nacionalnega gospodarstva. Nacelo SPS združuje gospodarsko, izobraževalno in inovacijsko politiko ter predvideva, da države oziroma regije dolocijo in izberejo omejeno število prednostnih podrocij za naložbe, temeljece na znanju, z glavnim poudarkom na svojih primerjalnih prednostih (OECD, 2014). Prednostna podrocja naj bi bila po Forayu specificna za vsako državo/regijo, saj jih na eni strani opredeljujejo obstojece gospodarske zmogljivosti in 7 Na neucinkovitost je opozoril že Kok v svojem porocilu, navedena pa je tudi v Ahovem priporocilu. IB Revija 2/2017 na drugi razpoložljivo znanje, inovacije, tehnologija. Država/regija potem izhodišcna prednostna podrocja na podlagi usklajene obravnave obeh podrocij ter v luci nastajajocih priložnosti in razvoja trga razvija za izboljšanje lastne konkurencnosti. Jasno opredeljena prednostna podrocja osredinijo vse razvojne napore, in to brez nepotrebnega podvajanja, za dvig konkurencnih prednosti (Foray in drugi, 2012: 8). Tako je SPS pomemben dejavnik inovacijskega pristopa, ki temelji na specificnih socioekonomskih znacilnostih in virih, ki so na voljo posamicni državi/regiji. Prav na podlagi že obstojecih znanj in virov lahko države/regije najbolj kompetentno opredelijo svoje priložnosti za spodbujanje razvoja in gospodarske rasti (Foray in drugi, 2012: 8; Charles in Ciampi Stancova, 2015: 7; Evropska komisija, 2016b). EU 2020 temelji na prepricanju, da so inovacije med najboljšimi nacini uspešnega spoprijemanja s podnebnimi spremembami, energetskimi vprašanji in pomanjkanjem virov, ohranjanja zdravja ter spoprijemanja z vprašanji, povezanimi s staranjem prebivalstva (Evropska komisija, 2010c). SPS mora torej stremeti k ustvarjanju nacionalnih inovacijskih sistemov, ki bodo prilagojeni zadostnemu ustvarjanju vedno novih inovacij. Za uspešno inoviranje pa je treba povezati zdrav in kompetenten znanstveno-inovacijski sistem s podjetniškim sistemom v vsaki od držav clanic in EU kot celoti. Eden od možnih nacinov v obdobju po krizi, ko je sredstev za inovacijsko dejavnost primanjkovalo, je bil povezati prizadevanja za vzpostavitev družbe znanja in SPS s sredstvi strukturnih skladov. Oblikovanje SPS je bil postavljeno v središce kohezijske politike EU kot pravni predpogoj (ex-ante conditionality) za porabo sredstev iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) s strani držav clanic in evropskih regij v obdobju financiranja 2014–2020 (Evropska komisija, 2014; Brennan in Rakhmatullin, 2015, 4; Sörvik in Kleibrink, 2015). Države clanice so morale tako cim bolje opredeliti specializacije znanja, ki ustrezajo njihovim inovacijskim zmožnostim, in pripraviti strategijo, ki temelji na njihovih sredstvih in zmožnostih za cim ucinkovitejšo porabo sredstev iz strukturnih skladov (Foray in drugi, 2012; Evropska komisija, 2014; Brennan in Rakhmatullin, 2015, 4). Države clanice in regije EU morajo v proces oblikovanja SPS vkljuciti kljucne inovacijske deležnike iz gospodarstva, raziskovalnih centrov in univerz, da lahko kakovostno in ucinkovito opredelijo kljucna podrocja specializacije (Foray in drugi, 2012, 8; Evropska komisija, 2014). Temu Foray, avtor ideje o SPS, pravi »postopek podjetniškega odkrivanja«. Postopek ni preprost, saj zahteva redno in poglobljeno sodelovanje med raziskovalnim podrocjem in gospodarstvom, prav od stopnje tega sodelovanja sta namrec odvisni usklajenost SPS in zmožnost spoprijemanja s številnimi izzivi pametne specializacije. Hkrati je treba poudariti tudi dejstvo, da morajo države clanice in regije opredeliti svoje konkurencne prednosti v odnosu do drugih clanic in regij ter poiskati možne vzorce povezovanja s partnerskimi regijami (Brennan in Rakhmatullin, 2015). Glavni cilj strategije pametne specializacije je torej predvsem dolocitev prednostnih podrocij na državni in regionalni ravni. V ta prednostna podrocja se potem usmerijo vlaganja na podrocju raziskav in inovacij, ki bodo omogocila oblikovanje konkurencnih prednosti na tistih prednostnih podrocjih, ki jih obvladuje poslovni sektor te države/regije. Tako se v državi oblikuje tesno stalno povezovanje raziskovalne dejavnosti s potrebami poslovnega sektorja, kar omogoca dolgorocno izboljšanje konkurencnosti gospodarstva, prodor na nove trge, ustvarjanje višje dodane vrednosti in ob vsem tem tudi povecanje zaposlenosti (Evropska komisija, 2016a). 2 Pametna specializacija in Slovenija Evropska komisija je strategijo pametne specializacije Slovenije (S4) potrdila novembra 2015, kar pomeni dobro leto po tem, ko naj bi že bila uporabljena pri usmerjanju kohezijskih sredstev. To ne cudi, ce poznamo celotni proces priprave strategije pametne specializacije, ki se je zacel že v casu oblikovanja raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije (RISS, 2011). Že v RISS se navaja zasnova pametne specializacije, katere cilj je vzpostaviti podrocja pametne specializacije države ali regije, na katerih se bo Slovenija lahko uveljavila kot odlicna in konkurencna v mednarodnem merilu. Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije kot dolgorocni strateški dokument opredeljuje nacin oblikovanja in vrednotenja podrocij specializacije, in ne podrocij samih, ki morajo biti izbrana na podlagi stalnega, vkljucujocega od spodaj navzgor odprtega procesa in utemeljena s primerjalnimi analizami kompetenc na posameznih podrocjih, ki prispevajo k reševanju družbenih problemov (RISS, 2011: 5–24). Kljub temu, da je bila leta 2011 sprejeta Resolucija o inovacijski strategiji Slovenije 2011–2020, se takratno Ministrstvo za šolstvo, znanost, kulturo in šport (MIZKŠ) zaradi vladne krize ni odlocilo za nadaljnjo pripravo SPS. Težava z umešcanjem pametne specializacije v slovenski prostor je sovpadla z vprašanjem umešcanja tehnologije v strukturo upravljanja ministrstev.8 Šele konec leta 2012 se je v okviru Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo (MGRT) oblikovala delovna skupina za pripravo SPS, ki je prevzela usklajevanje nastajanja strategije pametne specializacije. Seveda brez težav ni šlo. Prva težava, ki se je pojavila, je bilo vprašanje usklajevalne vloge MGRT in njegovega odnosa z MIZKŠ. Drugo vprašanje, ki se je postavljalo, se je osredinjalo predvsem na to, kako zasnovati strategijo pametne specializacije, ki bo ustrezala slovenski resnicnosti, hkrati pa zadostila pogojem EU. Ker nastali osnutek strategije ni ustrezal pricakovanjem deležnikov, se je pomladi 8 Leta 2012 je vlada Janeza Janše tehnologijo premaknila z Ministrstva za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo na Ministrstvo za gospodarstvo. IB Revija 2/2017 leta 2014 v proces vkljucila Gospodarska zbornica Slovenije (GZS). Ta je, glede na svoje interese, želela pametno specializacijo predvsem približati poslovnemu sektorju. Pri njenem snovanju se je skupina pri GZS osredotocila predvsem na potrebe poslovnega sektorja, v manjši meri pa je izpostavljala vprašanje sodelovanja med poslovnim in javnim raziskovalnim sektorjem ter predvsem vprašanje odnosa med raziskavami, razvojem in inovacijami. Gospodarska zbornica je svoje delo utemeljila na spoznanjih s številnih okroglih miz, ki jih je organizirala. Ta spoznanja so bila pomembna, vendar niso bila prilagojena celotnemu/državnemu okvirnemu nacrtu razvoja strategije pametne specializacije. V letih 2013–2014 smo tako bili prica dvema modeloma oblikovanja strategije pametne specializacije, modelu MGRT in modelu GZS. Nobeden od njiju ni izpolnil ne zahtev države in ne zahtev EU. Kritika EU je pomenila tudi, da Slovenija ni mogla zaceti pogajanj o nacrtovanem crpanju kohezijskih sredstev. V zacetku leta 2014 se je zdelo, da bo morda prišlo do preboja, saj je vlada ustanovila Službo vlade za razvoj in kohezijsko politiko (SVRK), ki je prevzela usklajevanje priprave strategije pametne specializacije. Zadeva se je zacela pocasi razvijati v pravo smer, a je zastala zaradi volitev in dejstva, da Evropska komisija ni odobrila niti drugega osnutka strategije pametne specializacije. Glavna kritika Evropske komisije je bila, da je strategija zasnovana preširoko, predvsem pa, da je neuresnicljiva oziroma zastavljeni cilji ne ustrezajo slovenski resnicnosti. Posledica tega je bila, da se je konec leta 2014 zacel nov krog usklajevanj o strategiji pametne specializacije. Izhodišce za to je bila študija Burgerja in Kotnikove (2014), ki naj bi pokazala, kje ima Slovenija primerjalne prednosti. SVRK je v tem okviru najprej konec leta 2014 povabila k sodelovanju Slovensko akademijo znanosti in umetnosti ter Inženirsko zbornico, potem pa v zacetku 2015 pripravila še javni poziv za predloge poslovne skupnosti v povezavi s predstavniki raziskovalnih ustanov. Teh je bilo kar 170 in o njih je tekla razprava na dveh konferencah, ki se ju je udeležilo vec kot 400 deležnikov (SPS, 2015: 9). Postopoma se je v javnih razpravah oblikovalo nekaj prednostnih podrocij, na podlagi katerih je SVRK pripravila osnutek strategije pametne specializacije. Hkrati je oblikovala tudi mehanizme usklajevanja z drugimi pristojnimi ministrstvi in nacrt uresnicevanja SPS, vse skupaj pa je sestavljalo temeljno izhodišce za delovni dokument o SPS. Osnutek je bil predstavljen strokovnjakom EU zaradi ocene, po dopolnitvi pa oddan v potrditev jeseni 2015. Glavni cilj SPS Slovenije (ali S4, kot so strategijo poimenovali njeni avtorji) je ustvariti zmožnosti za »trajnostne tehnologije in storitve za zdravo življenje, ki naj Slovenijo umestijo kot zeleno, aktivno, zdravo in digitalno regijo z vrhunskimi pogoji za ustvarjanje in inoviranje, usmerjeno v razvoj srednje in visoko tehnoloških rešitev na nišnih podrocjih« (SPS, 2015: 7). Po mnenju ustvarjalcev strategije je glavna ideja S4 »dvig dodane vrednosti na zaposlenega« (ibid.: 8), kar naj bi do leta 2023 dosegli po naslednjem vrstnem redu: a) povecanje deleža izvoženih visokotehnološko intenzivnih proizvodov (dvig z 22,3 % na povprecno raven EU leta 2015, tj. 26,5 %); b) povecanje deleža izvoženih storitev z visoko ravnijo znanja v celotnem izvozu (dvig z 21,4 % na 33 %); c) povecanje celotne podjetniške aktivnosti (s sedanjih 11 % na najmanj raven povprecja EU, tj. 12,8 %). Pripravljavci so v S4 vnesli šest nacel, ki naj bi bila izhodišce za njeno izvajanje (ibid.: 8): 1. konsistentnost svežnja ukrepov glede na stopnjo tehnološke razvitosti v casu in glede na velikost projektov; 2. celovita obravnava podrocij RRI, infrastrukture, cloveških virov, ukrepov na strani povpraševanja, regulacije in internacionalizacije; 3. strateško delovanje z jasno opredeljenimi prednostnimi podrocji in njim prilagojeno strukturo upravljanja; 4. dopolnjevanje glede na druge financne instrumente (vzvod) ter med nepovratnimi in povratnimi oblikami podpore; 5. osrednja pozornost S4 je na tehnologijah in podrocjih, pri katerih lahko pricakujemo rezultate do leta 2020 (srednjerocna perspektiva), hkrati pa podpira tudi prihajajoce industrije oziroma podrocja z dolgorocno perspektivo; 6. prilagojen odziv glede na specificnosti posameznih prednostnih podrocij. Na podlagi tega so bila oblikovana prednostna podrocja S4, ki so (SPS, 2015: 29): 1 Zdravo bivalno in delovno okolje 1.1 Pametna mesta in skupnosti Cilj do leta 2013: dvig dodane vrednosti na zaposlenega podjetij v partnerstvu za 15 %. 1.2 Pametne zgradbe in dom z lesno verigo Cilji do leta 2012: povecanje dodane vrednosti in izvoza podjetij v verigi vrednosti za 25 %. 2 Naravni in tradicionalni viri za prihodnost 2.1 Mreže za prehod v krožno gospodarstvo Cilja do leta 2023: 1) izboljšati indeks snovne ucinkovitosti z 1,07 (leto 2011) na 1,50 (2020); 2) vzpostaviti 5 novih verig vrednosti z zakljucenimi snovnimi tokovi. 2.2 Trajnostna pridelava hrane Cilja do leta 2023: 1) vzpostavitev najmanj treh verig vrednosti, ki bodo zagotavljale kriticno maso odjema in ki bodo podprte z dolgorocnim pogodbenim partnerstvom, ki bo temeljilo na gospodarski pobudi; 2) dvig dodane vrednosti na zaposlenega sodelu- IB Revija 2/2017 jocih podjetij v verigah vrednosti za 20 %. 2.3 Trajnostni turizem Cilji do leta 2023: 1) dvig dodane vrednosti iz turizma za 15 %; 2) povecanje priliva iz naslova izvoza potovanj za 4–6 % letno; 3) zmanjšanje emisij CO2 zaradi turizma za 20 % do leta 2020. 3 (S)Industrija 4.0 3.1 Tovarne prihodnosti Cilji do leta 2023: 1) celovito tehnološko prestrukturiranje orodjarstva z dvigom dodane vrednosti na zaposlenega za 25 %, torej v povprecju 45.000 evrov na zaposlenega do leta 2023; 2) dvig ravni robotizacije in avtomatizacije proizvodnje v predelovalnih dejavnostih, v okviru demonstracijskih tovarn se bo dodana vrednost na zaposlenega dvignila za najmanj 20 %; 3) povezati znanje in ustvarjalnost deležnikov na podrocju fotonike za nov zagon in nove tržne priložnosti na svetovnih trgih s ciljem dosegati povprecno dodano vrednost v višini 75.000 evrov do leta 2023; 4) povecanje izvoza avtomatiziranih industrijskih sistemov in opreme za najmanj 25 % do leta 2023. 3.2 Zdravje – medicina Cilji do leta 2023: 1) povecanje izvoza sodelujocih podjetij v partnerstvu v višini nad 30 %, od cesar naj bi srednja in majhna podjetja povecala izvoz za najmanj 250 milijonov evrov; 2) spodbuditev nastanka najmanj 20 novih podjetij na tem podrocju; 3) pritegniti najmanj še eno neposredno tujo naložbo, ki bo zaposlovala vec kot 50 zaposlenih. 3.3 Mobilnost Cilja do leta 2023: 1) dvig dodane vrednosti podjetij v partnerstvu za 20 %; 2) povecanje števila predrazvojnih dobaviteljev v partnerstvu od 15 do 22 (povecanje za 45 %). 3.4 Razvoj materialov kot koncnih proizvodov Cilji do leta 2023: 1) dvig dodane vrednosti na zaposlenega v podjetjih na podrocju proizvodnje zlitin in kovin s 45.000 evrov na najmanj 55.000 evrov do leta 2023; 2) povecanje izvoza in dodane vrednosti na zaposlenega na podrocju pametnih premazov za 20 %; 3) povecanje vlaganj v razvoj za 15 %, dodane vrednosti za 5 % in izvoza na podrocju pametnih multikomponentnih materialov za 10 %. S4 izboljšuje in celovito izvaja politiko spodbujanja raziskav in inovacij ter »podpira podjetniško-inovacijski ekosistem, ki mora biti po svoji naravi /…/ horizontalen, pri tem pa njegova ucinkovitost pogojuje tudi konkurencnost prednostnih podrocij« (SPS, 2015: 7). S4 temelji na modelu za odprto in odgovorno inoviranje, ki vkljucuje tudi podrocje družbenih inovacij (SPS, 2015: 8). Kljucna nacela SPS so (SPS, 2015: 8): • • usklajenost svežnja ukrepov glede na stopnjo tehnološke razvitosti; • • celovita obravnava podrocij RRI, infrastrukture, cloveških virov, ukrepov na strani povpraševanja, regulacije in internacionalizacije; • • strateško delovanje z jasnimi prednostnimi podrocji in prilagojeno strukturo upravljanja; • • dopolnjevanje glede na druge financne vzvode; • • podpora nastajajocim industrijam in podrocjem; • • prilagojen odziv glede na specificnosti posameznih prednostnih podrocij. Za uresnicevanje S4 se predvideva nov usklajevalni organ, in sicer implementacijska delovna skupina, ki jo sestavljajo državni sekretarji SVRK, MGRT in Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport (MIZŠ). Prvi razpis v okviru S4, ki ga je sofinanciral tudi Evropski regionalni razvojni sklad, sta spomladi 2016 objavila MGRT in MIZŠ (Bucar in Udovic, 2016: 28). Ministrstvi sta razpis razdelili v dva dela in izvajali vsak svoj del glede na stopnjo tehnološke pripravljenosti projektov. Razpis, ki ga je vodil MIZŠ, je bil namenjen projektom, ki so zahtevali vec raziskovalnega dela, in je omogocil prijave tudi raziskovalnim ustanovam, dolocena stopnja tehnološke pripravljenosti je bila 3–6. Na vsakem od prednostnih podrocij S4 je bil s pomocjo tujih ocenjevalcev izbran en raziskovalno-razvojni projekt,9 ki bo v casu izvajanja prejel subvencijo v višini do 6 milijonov evrov.10 Razpis, ki ga je vodil MGRT, se je usmeril v TRL 7-9 in ni zahteval od prijaviteljev sodelovanja z raziskovalnimi ustanovami. Razdeljena so bila vsa predvidena sredstva v skupni višini 12 milijonov evrov, posamezni projekti11 pa so lahko prejeli subvencijo v višini od 100.000 do 500.000 evrov. V procesu izvajanja S4 je nacrtovana tudi posebna vloga strateških razvojno-inovacijskih partnerstev (SRIP), ki bodo omogocila delovanje celotnega sistema in dolgorocno sodelovanje zainteresiranih strani s posameznih podrocij (SPS, 2015). Razpis za vzpostavitev strateških partnerstev je bil objavljen oktobra 2016, s ciljem povabiti k sodelovanju poslovne in raziskovalne subjekte, ki delujejo na navedenih prednostnih podrocjih (Bucar in Udovic, 2016: 29). Na vsakem od prednostnih podrocij naj bi bilo namrec vzpostavljeno eno strateško partnerstvo, ki naj bi združevalo podjetniške in raziskovalne subjekte na tem podrocju z glavnim ciljem 9 Na spletni strani MIZŠ so objavljeni izbrani projekti: http://www.mizs. gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/razpisi/Znanost/Objava_ rezultatov_javnega_razpisa.pdf. 10 Celotni znesek razpisanih sredstev je bil 55 mio EUR. 11 MGRT ni objavil seznama prejemnikov sredstev. IB Revija 2/2017 usklajevati razvojna prizadevanja. O instrumentih, ki naj bi jih financirali iz ESIF (Evropski strukturni in investicijski skladi – European structural and investment funds), pa naj bi razpravljali v okviru strateških partnerstev, ki bodo imela možnost predlagati ustrezne teme pristojnim vladnim službam. Ceprav vlada jasno doloca, da clanstvo v strateškem partnerstvu ne zagotavlja samodejnega financiranja z novimi instrumenti, clani SRIP-ov pricakujejo, da bodo imeli pomemben vpliv na tematsko osredotocenost njihovega podrocja. Ena od najpomembnejših nalog strateških partnerstev je predvsem zagotavljati razpravljalno platformo med clani za prihodnji razvoj prednostnih podrocij, ki jih opredeljuje S4. Kot je razvidno z navedenega seznama prednostnih podrocij, so ta relativno široko opredeljena in ne dolocajo natancne usmerjenosti na podrocju raziskav in razvoja niti podjetniških prebojev. Strateška partnerstva so zato oblikovala Akcijske nacrte ter v njih razvila skupne tržne raziskave, ocenjevanje konkurence v tujini in možnosti za nastanek vrednostnih verig ter hkrati tudi opredelila prednostna podrocja na raziskovalnem podrocju. SVRK se intenzivno ukvarja z vkljucevanjem prednostnih podrocij S4 v druge podporne instrumente, ki se financirajo iz strukturnih skladov, zlasti na podrocju spodbujanja podjetništva, inovacij in podjetniškega izobraževanja. Prednostna podrocja S4 naj bi bila zajeta v cim vec državnih ukrepov za spodbujanje konkurencnosti slovenskega gospodarstva: od raziskovalnih prednostnih podrocij in podjetniških subvencij do spodbujanja usposabljanja kadrov. Glede na skromna druga razvojna sredstva taka politika osredotocenosti na S4 opredeljuje razvojno pot Slovenije za financno obdobje 2014–2020. 3 Tveganja, ki jih za majhno državo pomeni pametna specializacija Za majhno državo z omejenimi cloveškimi in financnimi viri je pametna specializacija razumna izbira, ki pa hkrati prinaša tudi nekaj tveganj. Poudarek na prednostnih podrocjih pametne specializacije, ki se dolgorocno lahko izkažejo za napacna, lahko pusti dramaticne posledice za majhno gospodarstvo. Tudi zato so se slovenske raziskovalne in inovacijske politike toliko dolgo izogibale opredelitvi prednostnih podrocij, saj gre za zelo zapleten in politicno obcutljiv proces. Že samo dejstvo, da je Slovenija uradno potrebovala tri kroge, neuradno pa celo nekaj vec, preden je bil pripravljen prepricljiv dokument, kaže na to, kako težko je dolociti prednostna podrocja S4. Izbor je potekal s preverjanjem prednostnih podrocij skozi javno razpravo, kar je zagotovo bolje, kot ce bi prednostna podrocja dolocali samo javni uslužbenci. Kljub vsemu je v slovenskem okolju, ki ima relativno slabo tradicijo sodelovanja med javnim raziskovalnim podrocjem in gospodarstvom,12 vprašanje ujemanja raziskovalnih zmogljivosti z zmožnostmi poslovnega sektorja za uspešno komercializacijo znanstvenih dosežkov zelo kompleksno. Nezadostna vkljucenost najboljših javnih raziskovalnih ustanov v razvoj gospodarskega sektorja pomeni, da so raziskovalci omejeni predvsem na lastno delo in šibko poznavanje tako trenutnih kot dolgorocnih potreb in sposobnosti poslovnih subjektov. Podoben je lahko tudi sklep z drugega vidika: poslovni sektor (s svetlimi izjemami) ni zadosti vpet v raziskovalno dejavnost javnih raziskovalnih organizacij (JRO), da bi poznal njihove zmožnosti in znanje, ki se razvija v JRO, ter njihova spoznanja uspešno tržno prenašal v svoje razvojne usmeritve. Slovenski javni sistem R & R je bil v preteklih letih usmerjen predvsem na znanstveno odlicnost, saj je bila dodelitev javnih financnih sredstev za financiranje raziskav pretežno dolocena na podlagi bibliometricnih podatkov.13 Slovenija je imela nekaj instrumentov, ki so spodbujali intenzivnejše sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem, kot so bili centri odlicnosti, kompetencni centri, skupne raziskave in investicijski projekti ter mladi raziskovalci iz gospodarstva, a so se vsi ukinili kljub pozitivnim ocenam. Ti instrumenti so bili financirani v okviru financne perspektive 2007–2013 in niso bili preneseni v zdajšnjo financno perspektivo 2014–2020. V praksi to pomeni, da prej 12 Vec o sodelovanju med znanostjo in gospodarstvom v Bucar in Rojec (2014). 13 Opis slovenskega sistema R & R v Bucar in Stare (2014) ter Bucar in Udovic (2016). Vec o nacionalnem inovacijskem sistemu tudi v Bucar in drugi (2010). Tabela: Bruto domaci izdatki za RRD po sektorjih izvedbe in virih financiranja (v 1000 EUR) VIR FINANCIRANJA SEKTOR IZVEDBE 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 Gospodarske družbe Državni sektor 16.078 17.202 15.944 17.657 8.944 10.211 9.199 8.408 9.268 Visokošolski sektor 11.555 8.352 8.782 12.479 13.212 11.555 11.073 11.763 9.895 SKUPAJ 27.633 25.554 24.726 30.136 22.156 21.766 20.272 20.171 19.163 Vir: SURS, 2017. IB Revija 2/2017 vzpostavljeno sodelovanje uradno ne obstaja vec, ceprav so se nekateri stiki neuradno ohranili. Dinamika sodelovanja med partnerji iz javnega raziskovalnega sektorja in gospodarstvom je slabša, kot je bila v casu uradnega trajanja teh instrumentov, na kar kažejo tudi podatki uradne statistike o dejavnosti R & R. Razprava o prednostnih podrocjih S4 je torej potekala v okolju, kjer so bili ucinkoviti in pozitivno ocenjeni instrumenti ukinjeni in kjer se je sodelovanje med javnim in zasebnim sektorjem zaradi tega zmanjšalo. Ob dejstvu, da se opredeljevanje prednostnih podpodrocij znotraj posameznih izbranih devetih sklopov v skladu z zapisanim v S4 pretežno prepušca tako imenovanemu procesu podjetniškega odkrivanja, je kakovost vsebinskega povezovanja znotraj SRIPov kljucna. Ob tem je seveda odlocilna njihova dosedanja vpetost v svetovne verige dodane vrednosti. Pomembna je njihova sposobnost razpoznavanja priložnosti v prihodnosti in tudi stopnje razvitosti raziskovalne dejavnosti na dolocenem prednostnem podrocju, tako znotraj poslovnega kot javnega sektorja. Zanašanje na to, da je zahteva za sofinanciranje dovolj dobro izlocitveno merilo za izkljucitev vsebin, ki niso ustrezne, je glede na izkušnje v slovenskem prostoru lahko problematicno. Vsak instrument, ki ga sofinancira ESIF, je namrec oblikovan tako, da je pricakovan tudi neki odstotek lastnega vložka prijavitelja(jev), kar velja tudi za oblikovanje strateških partnerstev. Od tod izvira predpostavka, da gospodarske družbe ne bodo vlagale lastnega denarja v podrocja, na katerih ne vidijo možnosti za uspeh. Po našem mnenju je eno od pomembnih tveganj, ki ni dovolj obravnavano v S4, zunanje okolje, saj se bo uspešnost strategije pametne specializacije merila z izboljšanim konkurencnim položajem državnega gospodarstva. Tako bi morala biti graditev sposobnosti za uspešno prodiranje na tuje trge ena izmed prednostnih nalog v procesu izvajanja S4. Težko je oceniti, kolikšna pozornost je bila namenjena temu dejavniku v javni razpravi. Izhodišcna analiza (Burger in Kotnik, 2014) se dotakne tudi izvozne osredotocenosti, ceprav zgolj kot sestavnega dela trenutnih konkurencnih prednosti. Za napovedovanje prihodnosti bi morali v analizo vkljuciti poleg tehnološkega predvidevanja14 še oceno razvoja mednarodnih trgov na podrocjih pametne specializacije in videti, kako se S4 primerja z usmeritvami pametne specializacije, ki je del razvojnih strategij v drugih državah clanicah EU. Pricakovanja, da bodo take analize opravila podjetja sama in na njihovi podlagi opredelila lastni razvoj, so lahko tvegana, saj je vpetost v mednarodni prostor od podrocja do podrocja razlicna. Ob tem se odpira še vprašanje subjektivnosti ocene. 14 Zadnje celovito tehnološko predvidevanje je izvedel Inštitut za ekonomska raziskovanja v letu 2006. Dejstvo je, da je za majhno državo tekmovanje v novih proizvodih in tehnologijah zelo težko, investicije v R & R pa so cedalje zahtevnejše, tako glede financnih sredstev kot glede raziskovalne infrastrukture in ljudi. Vse to pomeni dodatni pritisk za izbiro prave poti. Zdi se torej, da je prikljucitev k svetovnim vrednostnim verigam najustreznejša pot slovenske predelovalne industrije. Prav zato je pomembno, da se dovolj pozornosti namenja R & R na mednarodni ravni in da se spodbuja aktivno vkljucevanje v internacionalizacijo tako raziskovalnega kot podjetniškega podrocja. Na podjetniški strani mora biti dodatno prisotno tudi aktivno prizadevanje za sodelovanje v svetovnih vrednostnih verigah, kar pa mora biti prevedeno v pravocasne prilagoditve v okviru izbranih prednostnih podrocij. 4 Sklep Na zacetku clanka smo trdili, da proces sprejemanja in izvajanja strategije pametne specializacije v majhni državi clanici pomeni višjo stopnjo tveganja kot v bolj razvitih regijah oziroma vecjih državah. Kljub vsem pomislekom pa lahko SPS prinaša tudi možne pomembne koristi. Majhna država ima omejena sredstva tako na podrocju cloveških virov kot financ. Za raziskovalno manj intenzivne države oziroma regije velja, da je povezava med znanstvenim in gospodarskim sektorjem šibka, pogosto je šibko tudi prepoznavanje morebitnega pozitivnega prispevka znanosti h gospodarski rasti in konkurencnosti med podjetji in vladnimi uradniki. Take razmere torej otežujejo izvajanje procesa podjetniškega odkrivanja, na katerem temelji pametna specializacija. Javne znanstvene ustanove in zasebna podjetja namrec pogosto niso dovolj kriticni do lastnih zmogljivosti in menijo, da je edina omejitev pomanjkanje financnih sredstev. Ob zagotovitvi teh sredstev iz strukturnih skladov naj torej ne bi bilo vec omejitev. Vendar manjkata ustrezna ocena in primerjava glede na raven znanja, financna sredstva in razpoložljive kadre v konkurencnih državah, ki prav tako namenjajo svoja sredstva glede na lastne pametne specializacije. Tveganje dodatno zaostruje velika odvisnost od sredstev EU za izvajanje SPS. V številnih manj razvitih državah clanicah oziroma regijah, ki zacenjajo izvajanje SPS, financiranje temelji skoraj izkljucno na zunanjih virih in je v celoti osredotoceno na omejen sklop prednostnih podrocij, opredeljenih v okviru njihovih SPS. Ob tem je za druga pomembna raziskovalna podrocja na voljo manj ali celo nic sredstev. Ceprav se lahko strinjamo, da je pri manjši zmožnosti R & R opredelitev prednostnih podrocij nujna, morajo majhne države ustrezno upoštevati tudi posledice morebitnih napak pri tem. Kaj se zgodi, ce je bilo neko podrocje v okviru SPS prepoznano kot prednostno, pozneje pa se izkaže, da državno delovanje ne dosega ravni mednarodne IB Revija 2/2017 konkurencnosti? Brez denarja za podrocja, ki ne sodijo med prednostna, lahko država ostane na »dvojni nicli«. Kdo bo odgovarjal v takem primeru? Lahko SPS scasoma privede do cedalje vecjega razkoraka med regijami, temeljecimi na znanju, in tistimi, ki imajo manj srece pri izboru prednostnih podrocij? Upamo, da to ni bila ideja snovalcev strategije pametne specializacije na ravni EU. Zato ocenjujemo, da je treba proces izvajanja S4 spremljati sistematicno in celovito, da se pravocasno zagotovi ustrezno prilagajanje prednostnih podrocij ter hkrati trajno državno financiranje raziskovalnih podrocij državnega pomena. Aktivnejši bo dialog oziroma trialog med gospodarstvom, javnim raziskovalnim podrocjem in državo, uspešnejše bo uresnicevanje S4 in zastavljeni cilji se bodo zanesljiveje dosegali. Literatura in viri Brennan, L., in Rakhmatullin, R. (2015). Global Value Chains and Smart Specialisation Strategy. Thematic Work on the Understanding of Global Value Chains and their Analysis within the Context of Smart Specialisation, EUR 27649 EN. [URL: http://s3platform.jrc.ec.europa.eu/ documents/20182/96243/Global+Value+Chains+and+ Smart+Specialisation+Strategy/8546d7e1-0219-4ed4- 905a-e637731d4846] (16. 1. 2017). Bucar, M., Stare, M., in Jaklic, A. (2010). Innovation potential of public and private sector' cooperation in knowledge – intensive services in Slovenia. Naše gospodarstvo, letn. 56, št. 5/6, str. 29–35. Bucar, M., in Udovic, B. (2010). Slovenia and the Lisbon Strategy: a road to a knowledge economy? V Drulak, P. (ur.), in Šabic, Z. (ur.). The Czech and Slovenian EU presidencies in a comparative perspective. Dordrecth: Republic of Letters, str. 145–162. Bucar, M., in Rojec, M. (2014). Science-industry cooperation in Slovenia: determinants of success. Economic and business review, letn. 16, št. 3, str. 315– 336. [URL: http://www.ebrjournal.net/ojs/index.php/ ebr/article/view/329/pdf_14] (25. 1. 2017). Bucar, M., in Stare, M. (2014). Evolution of innovation policy in Slovenia since 2004: promises and pitfalls. Studia Historica Slovenica, letn. 14, št. 1, str. 177–196. Bucar, M., in Udovic, B. (2016). Rio Background Expert Country Report 2015: Slovenia. [URL: https://rio.jrc. ec.europa.eu/en/country-analysis/Slovenia/countryreport] (25. 1. 2017). Burger, A., in Kotnik, P. (2014). Strokovna analiza kot podlaga za Strategijo pametne specializacije. Ljubljana: Služba Vlade Republike Slovenije za razvoj in evropsko kohezijsko politiko. Charles, D., in Ciampi Stancova, K. (2014). Research and Technology Organisations and Smart Specialisation. S3 Policy Brief Series, št.. 15/2015. [URL: http://s3platform. jrc.ec.europa.eu/documents/20182/114948/JRC97781_ RTOs_and_S3.pdf/294c1b81-75d3-4fdb-9238- 69f693d0ca66] (16. 1. 2017). Eurostat. (2017). Gross domestic expenditure on R&D. [URL: http://ec.europa.eu/eurostat/web/productsdatasets/-/ t2020_20&lang=en] (15. 2. 2017). Evropska komisija. (2002). More Research For Europe – Towards 3 % of GDP. [URL: http://ec.europa.eu/research/ era/pdf/com3percent_en.pdf] (17. 1. 2017). Evropska komisija. (2010a). Lisbon Strategy evaluation document, Commission Staff Working Document, SEC(2010) 114 final. [URL: http://ec.europa.eu/ europe2020/pdf/lisbon_strategy_evaluation_en.pdf ] (16. 1. 2017). Evropska komisija. (2010b). Europe 2020 – A strategy for smart, sustainable and inclusive growth. COM (2010) 2020 final. [http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/ LexUriServ.do?uri=COM:2010:2020:FIN:EN:PDF] (17. 1. 2017). Evropska komisija. (2010c). Europe 2020 Flagship Initiative Inovation Union, COM (2010) 546 final, SEC (2010) 1161. [URL: https://ec.europa.eu/ research/innovation-union/pdf/innovation-unioncommunication_ en.pdf] (16. 1. 2017). Evropska komisija. (2014). Cohesion Policy 2014– 2020. [URL: http://s3platform.jrc.ec.europa.eu/ documents/20182/84453/Fact_Sheet_smar t_ specialisation_en.pdf/764451db-52d7-46c3-91fe- 4dd651ef7590] (16. 1. 2017). Evropska komisija. (2016a). Smart Specialisation Platform. [URL: http://s3platform.jrc.ec.europa.eu/ home] (25. 10. 2017). Evropska komisija. (2016b). FAQs on RIS3. [URL: http:// s3platform.jrc.ec.europa.eu/faqs-on-ris3] (16. 1. 2017). Evropska komisija. (2017). Smart specialisation. [URL: https://ec.europa.eu/research/regions/index. cfm?pg=smart_specialisation] (11. 1. 2017). Foray, D., David, P. A., in Hall, B. (2009). Smart Specialisation – The Concept. Knowledge Economists Policy. Brief no. 9, June 2009. [URL: http://ec.europa.eu/ invest-in-research/pdf/download_en/kfg_policy_brief_ no9.pdf] (16. 1. 2017). Foray, D., Goddard, J., Goenaga Beldarrain, X., Landabaso, M., McCann, P., Morgan, K., Nauwelaers, C., in Ortega- Argilés, R. (2012). Guide to Research and Innovation Strategies for Smart Specialisation (RIS 3). Luxembourg: Publications Office of the European Union. [URL: http:// ec.europa.eu/regional_policy/sources/docgener/ presenta/smart_specialisation/smart_ris3_2012.pdf ] (26. 10. 2016. IB Revija 2/2017 Foray, D. (2015). Smart specialisation: opportunities and challenges for regional innovation policy. Routledge: Abingdon. High Level Group. (2004). Facing the challenge, The Lisbon strategy for growth and employment, report. [URL: https://ec.europa.eu/research/evaluations/ pdf/archive/fp6-evidence-base/evaluation_studies_ and_reports/evaluation_studies_and_reports_2004/ the_lisbon_strategy_for_growth_and_employment__ report_from_the_high_level_group.pdf ] (17. 1. 2017). Radosevic, S., in Ciampi Stancova, K. (2015). External dimensions of smart specialization: Opportunities and challenges for trans-regional and transnational collaboration in the EU-13. JRC Technical Reports, S3 Working Paper Series, št. 09/2015. [URL: http:// s3platform.jrc.ec.europa.eu/documents/20182/114874/ JRC96030_External_Dimensions_of_S3.pdf/c4ede230- 18fa-46fe-a996-079bbd7fe71d] (26. 10. 2016). RISS. (2011). Raziskovalna in inovacijska strategija Slovenije 2011–2020. [URL: http://satena.si/documents/ RISS/RISS-osnutek.pdf ] (15. 3. 2017). OECD. (2014). Smart specialisation. [URL: http://www. oecd.org/sti/inno/smartspecialisation.htm] (10. 1. 2017). Sörvik, J., in Kleibrink, A. (2015). Mapping Innovation Priorities and Specialisation Patterns in Europe. S3 working Paper Series, št. 08/2015. [URL: http:// s3platform.jrc.ec.europa.eu/documents/20182/114874/ JRC95227_Mapping_Smart_Specialisation_Priorities. pdf/cd2e42bf-4354-4c85-9f34-e5e98852bf32] (10. 1. 2017). SPS. (2015). S4. [URL: http://www.svrk.gov.si/fileadmin/ svrk.gov.si/pageuploads/SPS_predstavitve/S4_ dokument_2015_october_eng_clean_lekt.pdf] (28. 1. 2017). SURS. (2017). Izdatki za raziskovalno-razvojno dejavnost. [URL: http://pxweb.stat.si/pxweb/Database/ Ekonomsko/23_raziskovanje_razvoj/03_raz_razvoj_ dej/01_23642_izdatki-fin/01_23642_izdatki-fin.asp ] (25. 3. 2017). Svet Evropske unije. (2017). Evropski semester. [URL: http://www.consilium.europa.eu/sl/policies/europeansemester/] (13. 1. 2017). SVRK. (2015). Strateška razvojna inovacijska partnerstva (Strategic development innovation partnerships). [URL: http://www.svrk.gov.si/fileadmin/svrk.gov.si/ pageuploads/KP_2014-2020/Strategija_pametne_ specializacije/2015_11_10_SRIP_splet.pdf ] (30. 9. 2016). IB Revija 2/2017 STRATEGIJA DOLGOŽIVE DRUŽBE – PREDSTAVITEV JEL: J180, J110 UDK: 314.145 (497.4) Povzetek Slovenija se spoprijema z velikimi demografskimi spremembami. To zahteva prilagajanje na številnih podrocjih. Za spoprijemanje z demografskimi izzivi je vlada sprejela Strategijo dolgožive družbe, ki podaja usmeritve za oblikovanje politik in ukrepov. Strategija temelji na konceptu aktivnega staranja, ki predvideva aktivnost in skrb za zdravje v vseh življenjskih obdobjih ter medgeneracijsko sodelovanje. Strategija podaja usmeritve na štirih podrocjih: i) trg dela in izobraževanje, ii) samostojno, zdravo in varno življenje vseh generacij, iii) vkljucenost v družbo in iv) oblikovanje okolja za aktivno staranje. Kljucne besede: demografske spremembe, aktivno staranje, strategije dolgožive družbe; Slovenija Abstract Slovenia is facing the problem of an ageing population, which requires changes in many public policies and social security systems. In order to cope with demographic challenges, the Slovenian government adopted the Strategy of a Long-lived Society, which gives the guidelines for designing policies and measures in a long-lived society. The Strategy pursues the active ageing concept, which foresees the activity of each individual and their care for health throughout life, and strong intergenerational cooperation. Guidelines are grouped into four pillars: (i) labour market and education, (ii) Independent, healthy and safe life for all generations, (iii) participation in society and (iv) enabling environment for active ageing. Key words: demographic changes, active ageing, strategy of long-lived society, Slovenia Uvod Podobno kot v drugih razvitih državah se tudi v Sloveniji podaljšuje pricakovano trajanje življenja. To je posledica razvoja in napredka ter prinaša skupaj z manjšo rodnostjo velike spremembe v starostni strukturi prebivalstva. Delež starejših od 65 let se je v obdobju 1990–2015 povecal z 10,6 % na 17,9 %. Taka gibanja kažejo, da v Sloveniji že poteka proces demografskega prehoda, ki bo v naslednjih letih še intenzivnejši. Demografske projekcije kažejo, da bo delež starejših od 65 let v Sloveniji leta 2060 približno 30 % in bo vecji kot v povprecju EU. Slovenija torej postaja dolgoživa družba. Demografske spremembe zahtevajo prilagajanje in odzive politik na številnih podrocjih, ce želi družba ohranjati in izboljševati blaginjo prebivalstva. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) v dokumentu z naslovom »Demografske spremembe ter njihove ekonomske in socialne posledice«, 1 ki je analiticna podlaga za pripravo Strategije dolgožive 1 V celoti je analiza stanja v dokumentu Demografske spremembe ter njihove ekonomske in socialne posledice dostopna na spletni strani: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/kratke_ analize/Strategija_dolgozive_druzbe/SDD_Priloga_1_Demografske_ spremembe_UMAR_26april2016.pdf in v dodatnih kazalnikih v prilogi 2 SDD, ki je dostopna na spletni strani: http://www.umar.gov.si/fileadmin/ user_upload/publikacije/kratke_analize/Strategija_dolgozive_druzbe/ SDD_Priloga_2_dodatni_kazalniki___posebnosti_Slovenije.pdf. družbe (v nadaljevanju SDD), poudarja ta podrocja, na katera bo staranje prebivalstva najbolj vplivalo: i) trg dela; ii) izobraževanje; iii) javne izdatke za sisteme socialne zašcite ter iv) stanovanjsko in prostorsko ter regionalno politiko (UMAR, 2016). Podobno Bloom in drugi (2011) poudarjajo: i) prilagoditev zdravstvenega in pokojninskega sistema, ii) investicije v izboljšanje zdravja prebivalstva, še posebej starejših od 60 let, iii) migracijsko politiko in iv) politiko za povecanje participacije na trgu dela, še posebej žensk. Da bi se celovito spoprijela z izzivi dolgožive družbe, je Vlada Republike Slovenije julija 2017 sprejela Strategijo dolgožive družbe, ki postavlja vsebinski okvir za izvedbo potrebnih sprememb. Dokument prinaša razvojna izhodišca, kljucne poudarke nove paradigme, vizijo in cilje ter predloge možnih usmeritev za oblikovanje politik in ukrepov za spoprijemanje s posledicami demografskih sprememb. V prispevku predstavljamo vsebino SDD, vkljucno s kratko analizo stanja (razvojna izhodišca), ki je bila podlaga za njeno pripravo. V prvem poglavju tako predstavljamo koncept, vizijo in cilje SDD. Drugo poglavje podaja analizo sedanjih razmer s poudarkom na izzivih, povezanih z demografskimi spremembami. V tretjem poglavju so prikazani trendi v širšem okolju, ki mocno vplivajo na oblikovanje strategije in ukrepov. V cetrtem poglavju so predstavljeni stebri strategije, IB Revija 2/2017 ki temelji na konceptu aktivnega staranja. V sklepu pa so predstavljeni nadaljnji koraki, ki so pomembni za uresnicitev strategije. Celotna SDD in analiticni prilogi, iz katerih izhaja, so dostopni na spletni strani: http:// www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/ kratke_analize/Strategija_dolgozive_druzbe/Strategija_ dolgozive_druzbe.pdf. 1 Koncept, vizija in cilji strategije Strategija dolgožive družbe izhaja iz novega konceptualnega okvira za oblikovanje usmeritev razvoja dolgožive družbe. Zasnovana je na konceptu aktivnega staranja, kot ga je predstavila Svetovna zdravstvena organizacija2 in katerega cilj je, da bi posameznik v vseh življenjskih obdobjih, tudi v starosti, živel aktivno, zdravo, neodvisno in varno, v medgeneracijskem sožitju ter polno užival svoje pravice. Oblikovanje stebrov strategije temelji na indeksu aktivnega staranja, ki so ga oblikovali Zaidi in drugi (2012) za Ekonomsko komisijo Združenih narodov za Evropo (UNECE). Koncept aktivnega staranja v SDD tako vkljucuje: i) aktivnost v vseh življenjskih obdobjih, ki vkljucuje zlasti vecjo aktivnost starejših na družbenem, gospodarskem, socialnem in kulturnem podrocju; povecevanje deleža starejšega prebivalstva je možnost, ki jo je treba izkoristiti z aktivnejšim udejstvovanjem v delovnih procesih ter vecjim udejstvovanjem v družbenem in politicnem življenju; ii) skrb za zdravje, ki vkljucuje skrb za zdravje in zdrav življenjski slog vse življenje; to omogoca podaljšanje delovne aktivnosti, vec zdravih let življenja ter vpliva na zmanjšanje izdatkov za zdravstvo in na zmanjšanje absentizma; iii) medgeneracijsko sodelovanje z medsebojno podporo, prenosom znanj in izkušenj ter prispevkom vseh udeležencev. 2 Koncept aktivnega in zdravega staranja pomeni proces izboljševanja možnosti za zdravje, aktivnost in socialno varnost posameznika z namenom izboljšanja kakovosti življenja (WHO, 2002). Vizija SDD je oblikovati družbo in sisteme, ki bodo v spremenjenih demografskih razmerah vsem zagotavljali blaginjo in kakovostno življenje, pri cemer je pomembno medgeneracijsko sodelovanje in udejstvovanje vseh generacij v družbi ter zavedanje pomena kakovostnega staranja. Strateški cilji za uresnicitev vizije, ki izhajajo iz stanja in sprememb v starostni strukturi prebivalstva, so: 1. blaginja vseh generacij ter dostojno in varno bivanje v domacem okolju z upoštevanjem visoke ravni clovekovih pravic; 2. vkljucenost vseh generacij v ekonomsko, družbeno, socialno in kulturno življenje v skladu z njihovimi željami in potrebami ter medgeneracijsko sožitje; 3. ohranjanje in izboljšanje telesnega in duševnega zdravja ljudi vseh starosti. Z uresnicevanjem razvojnih ciljev bo Slovenija izboljševala svojo uvrstitev po kazalniku indeksa aktivnega staranja, ki prikazuje, koliko sposobnosti starejših je uporabljenih in v kolikšni meri je starejšim omogoceno oziroma so spodbujeni, da sodelujejo v družbi. 2 Razvojna izhodišca Uspešno delujoce gospodarstvo je eden izmed pomembnih temeljev za zagotavljanje blaginje. Primerjava bruto domacega proizvoda na prebivalca v standardih kupne moci in indeksa boljšega življenja, ki ga je razvila OECD in zajema 11 dejavnikov blaginje, namrec kaže, da je indeks boljšega življenja višji v državah z višjo stopnjo gospodarske razvitosti. Gospodarska razvitost je torej pomemben dejavnik pri oblikovanju odgovorov Slika 1: Konceptualni okvir Strategije dolgožive družbe IB Revija 2/2017 na izzive dolgožive družbe. Zlasti dvig produktivnosti poleg odzivanja na demografske spremembe pomeni enega izmed najvecjih razvojnih izzivov Slovenije (vec glej UMAR: Porocilo o razvoju 2017). Ob politikah, ki zagotavljajo enakomerno razporeditev dohodka, socialno varnost in okoljsko vzdržen razvoj, bo krepitev gospodarske razvitosti izboljšala življenjski standard in blaginjo prebivalstva. Podaljševanje življenjske dobe, ki je posledica družbenega in gospodarskega razvoja ter napredka, prinaša tudi pomembne spremembe v starostni strukturi prebivalstva. Demografske spremembe se najbolj kažejo v zmanjševanju števila prebivalstva v starostni skupini 20–64 let, ki je danes opredeljena kot glavni vir ponudbe delovne sile, in v povecevanju deleža starejših od 65 let. Število prebivalcev v starostni skupini 20–64 let se v Sloveniji zmanjšuje že od leta 2012. Delež starejših od 65 let v skupnem številu prebivalcev se je v obdobju 1990–2015 že povecal z 10,6 % na 17,9 %, glede na napovedi naj bi se do leta 2060 približal 30 %. Demografske spremembe, ki zahtevajo daljšo delovno aktivnost, povecujejo tudi potrebe po vkljucevanju v izobraževanje in usposabljanje vse življenjsko obdobje. Delež vkljucenih v programe vseživljenjskega ucenja se v Sloveniji s starostjo zmanjšuje bistveno hitreje kot v povprecju v EU. Tako v Sloveniji kot v drugih državah se povecuje razširjenost nestandardnih oblik dela,3 kar je treba upoštevati pri oblikovanju sistemov socialne zašcite. Prihodnji razvoj in uporaba nestandardnih oblik dela bosta najbolj povezana z digitalizacijo, je poudarjeno v raziskavi Eurofounda (2017). V Sloveniji se je v obdobju 1996–2016 delež zacasnih zaposlitev v skupnih zaposlitvah povecal z 8,4 % na 16,9 %, delež zaposlenih s krajšim delovnim casom pa s 6,2 % v letu 1996 na 9,3 % v letu 2016. V Sloveniji je mocno prisotna težava starostne segmentacije trga dela, ki se kaže v velikem deležu zacasnih zaposlitev med mladimi. Spremenjeno razmerje med delovno aktivnimi in neaktivnimi prebivalci lahko pripelje do dolgorocne 3 Eurofound (2017) nestandardne oblike dela opredeli kot vse oblike dela, ki niso za polni delovni cas in za nedolocen cas, ter poudarja, da gre najveckrat za zaposlitve s krajšim delovnim casom, zacasne zaposlitve in samozaposlitve. Slika 2: Bruto domaci proizvod na prebivalca in indeks boljšega življenja Vir: OECD, preracuni UMAR. Opomba: SKM – standardi kupne moci; podatki za l. 2015. Slika 3: Pricakovana demografska slika – osnovni scenarij projekcij EUROPOP2013 IB Revija 2/2017 nevzdržnosti financiranja sedanjih sistemov socialne zašcite. Dolgorocne projekcije izdatkov, povezanih s staranjem prebivalstva, Evropske komisije4 kažejo, da bodo javni izdatki za financiranje sistemov socialne zašcite do leta 2060 v Sloveniji ob nespremenjenih politikah dosegli cetrtino BDP. Projekcije kažejo, da se bodo izdatki za pokojnine pri nas povecali najbolj med vsemi državami EU. To je odraz zgodnjega odhajanja v upokojitev, kar je predvsem posledica pokojninske zakonodaje v preteklosti, in tega, da so se najvecje generacije že upokojile in bodo zaradi podaljševanja življenjske dobe tudi dlje casa preživele v upokojitvi. Nekoliko manjši dvig bo za izdatke za zdravstvene storitve in storitve dolgotrajne oskrbe. Vendar bosta tudi sistem zdravstva in dolgotrajne oskrbe v prihodnosti zahtevala cedalje vecje izdatke glede na BDP. Dolgotrajna oskrba v Sloveniji tudi še ni urejena v enovit sistem, razdrobljenost v financiranju pa povzroca nepreglednost in neucinkovito izrabo virov. Ceprav je stopnja tveganja socialne izkljucenosti5 celotnega prebivalstva v Sloveniji pod povprecjem EU, je delež pri starejših nadpovprecno velik in sodi med najvecje med državami EU. Ob demografskih spremembah bi ta težava lahko postala še izrazitejša, nezadostna dohodkovna varnost pa lahko ovira tudi posameznikovo aktivnost v družbi. Delež prebivalstva (starejši 50 let), ki redno opravlja prostovoljsko delo, je 4 EC – European Commission. (2015). The Ageing Report: Economic and budgetary projections for the EU Member States (2013–2060). European economy 3|2015. 5 Stopnja socialne izkljucenosti je sestavljeni kazalnik, ki vkljucuje tri sestavine: stopnjo tveganja revšcine, stopnjo težke materialne prikrajšanosti in delež oseb, ki živijo v gospodinjstvih z zelo nizko delovno intenzivnostjo. v Sloveniji manjši od povprecja EU.6 Po raziskavi SHARE je delež starejših od 50 let, ki niso vkljuceni v nobene aktivnosti v društvih, v Sloveniji precej vecji od povprecja držav, ki so vkljucene v raziskavo, in kaže na skromno civilno udejstvovanje (Börsch-Supan, 2016).7 Slovenija spada med države, kjer je stopnja stanovanjske prikrajšanosti8 visoka, še posebej med starejšimi od 65 let. Za Slovenijo je znacilen tudi velik delež lastniških stanovanj med starejšimi9 in hkrati nadpovprecno velik delež starejših, ki živijo na kmetijah ali v samostojnih hišah,10 kar lahko povzroca: i) preveliko stanovanjsko potrošnjo, ki starejše omejuje pri zadovoljevanju drugih potreb, in ii) težave pri zagotavljanju ustreznih storitev oskrbe na domu, ki je pri nas najmanj razvita v primerjavi z drugimi državami. Znacilna je nizka stanovanjska mobilnost prebivalstva.11 6 Vir podatkov: Evropska raziskava o kakovosti življenja (2012). 7 Vir podatkov: SHARE valovi 1, 2, 3 (SHARELIFE), 4 in 5 (DOIs: 10.6103/ SHARE.w1.500, 10.6103/SHARE.w2.500, 10.6103/SHARE.w3.500, 10.6103/SHARE.w4.500, 10.6103/SHARE.w5.500); o metodologiji vec v Börsch-Supan et al. (2013); glej tudi www.share-project.org. 8 Gre za delež oseb, ki so prikrajšane za najmanj enega izmed teh delov: i) slabo stanje stanovanja (težave s streho, ki pušca, težave z vlažnimi stenami, tlemi ali trhlimi okenskimi okvirji), ii) nimajo kadi ali prhe v stanovanju, iii) nimajo stranišca na izplakovanje za lastno uporabo,(iv) stanovanje nima dovolj svetlobe. 9 Med slovenskimi starejšimi gospodinjstvi je kar 87 % lastnikov stanovanja, kar je tretji najvecji delež med državami, vkljucenimi v raziskavo SHARE (Mandic, 2015). 10 Po raziskavi SHARE v Sloveniji 64,5 % starejših od 50 let živi na kmetiji ali v samostojni stanovanjski hiši, kar je drugi najvecji delež med državami, vkljucenimi v raziskavo, in precej nad povprecjem vkljucenih držav (34,7 %). 11 Starejši od 50 let v Sloveniji v primerjavi s starejšimi v drugih državah v istem stanovanju bivajo 32 let, kar je najdlje med vsemi državami, ki so vkljucene v raziskavo SHARE, oziroma 13 let vec kot v povprecju drugih držav. Slika 4: Dolgorocne projekcije javnih izdatkov za sisteme socialne zašcite, osnovni scenarij Slovenija Vir: EC (2015). Opomba: Projekcije osnovnega scenarija AWG (Ageing Working Group). Izdatki za zdravstvo so prikazani po metodologiji SHA, vkljucno z investicijami, vendar brez izdatkov za dolgotrajno zdravstveno oskrbo (0,86 % BDP). K izdatkom za dolgotrajno oskrbo (zdravstveni in socialni del po metodologiji SHA; 0,98 % BDP) so prištete še invalidnine po metodologiji ESPROSS (0,4 % BDP). Izhodišcno leto projekcij je 2012. IB Revija 2/2017 Sintezno oceno pripravljenosti na dolgoživo družbo kaže indeks aktivnega staranja, ki zajema ta podrocja: i) delovno aktivnost, ii) vkljucenost v družbo, iii) zmogljivosti za aktivno staranje in iv) samostojno, zdravo in varno življenje. Slovenija je bila v letu 2014 po tem indeksu uvršcena pod povprecje EU, na 23. mesto, predvsem zaradi nizke vrednosti kazalnikov na podrocju delovne aktivnosti (zadnje, 28. mesto).12 Pri drugih sestavinah indeksa je uvrstitev Slovenije boljša. Najvišja je pri kazalniku samostojno življenje (9. mesto), kjer je tudi vrednost kazalnika nad povprecjem EU. K temu pripomoreta visoki vrednosti in uvrstitvi po podkazalnikih fizicna varnost (1. mesto) in dostop do zdravstvenih storitev (2. mesto), po podkazalnikih fizicne aktivnosti (18. mesto) in zlasti pri tveganju za revšcino (25. mesto) pa je uvršcena precej nižje. Pri preostalih dveh od štirih glavnih kazalnikov je uvrstitev Slovenije nižja, tudi vrednosti kazalnikov so pod povprecjem EU. 3 Trendi v širšem okolju, ki vplivajo na oblikovanje strategije Strategija upošteva prevladujoce trende, ki zaznamujejo gospodarski in družbeni razvoj ter bodo kljucno vplivali na prihodnjo družbo in oblikovanje odzivov na staranje družbe. Spreminjanje starostne strukture v razvitih državah je tak »megatrend«,13 ki je tudi povod za pripravo strategije dolgožive družbe. Med drugimi megatrendi pa SDD poudarja še tehnološki razvoj 12 Slovenija se uvršca na zadnje mesto po stopnji delovne aktivnosti v vseh štirih starostnih skupinah (55–59 let,60–64 let, 65–69 let in 70–74 let), ki jih vkljucuje indeks. 13 Sprememba na svetovni ravni, ki na novo opredeljuje družbo v prihodnosti s svojim daljnosežnim vplivom na življenje posameznika, gospodarstvo, družbo in kulturo. in digitalizacijo družbe, fleksibilizacijo trga dela in spremembe v življenjskem ciklu. 3.1 Tehnološki razvoj in digitalizacija Tehnološki razvoj prinaša cedalje hitrejše spremembe v gospodarstvu in družbi, spreminja naravo in organizacijo dela. Zaradi tehnološkega razvoja postajajo spremembe v gospodarstvu s spremembo proizvodnih procesov in poslovnih modelov ter ustvarjanjem novih proizvodov in storitev cedalje hitrejše. Nekateri tradicionalni poklici izginjajo, nastajajo pa novi poklici in nova delovna mesta, ki zahtevajo nova znanja in vešcine.14 To zahteva vseživljenjsko izobraževanje in usposabljanje ter prilagajanje spremenjenemu poslovnemu okolju, kar velja tako za podjetja kot za zaposlene. S tem bodo koristi, ki jih prinašata tehnološki razvoj in digitalizacija, bolj izkorišcene. Tehnološki napredek prinaša velike spremembe tudi na podrocju zdravstva in dolgotrajne oskrbe, ki na eni strani povecujejo kakovost teh storitev in kakovost življenja in bivanja ter lahko tudi zmanjšujejo nekatere izdatke, hkrati pa na drugi strani vplivajo tudi na povecevanje izdatkov (t. i. nedemografski dejavniki v zdravstvu). Ob tem cedalje pomembnejša postaja integrirana oskrba, kjer se briše meja med zdravstvenimi in socialnimi storitvami. Socialni in zdravstveni sistem bo lahko dolgorocno vzdržen samo, ce bomo del klasicnih storitev nadomestili z elektronskimi storitvami e-zdravja in e-oskrbe. Tako bodo starejši lahko tudi dlje casa samostojno živeli v domacem okolju. 14 Brynjolfsson, McAfee: The Second Machine Age: Work, Progress and Prosperity in a time of Brilliant Technologies, 2014. Slika 5: Tehnološki razvoj vpliva na številna podrocja IB Revija 2/2017 Družba se bo morala prilagoditi okolju hitrih tehnoloških sprememb in digitalizacije, ki bodo v marsicem olajšale dosedanji nacin bivanja, komuniciranja in prometa, hkrati pa pomenijo izziv z uporabniškega vidika. Digitalizacija bo olajšala komunikacijo, vendar pomeni tudi tveganje za povecevanje medgeneracijskega prepada zaradi spreminjanja ustaljenih nacinov komuniciranja, ki mu mlajše generacije v povprecje sledijo hitreje. Zaradi digitalizacije se spreminja tudi predstavni svet mlajših generacij, kar lahko vpliva na komunikacijo in medosebne odnose. Povecevanje digitalnega prepada oziroma vrzeli med »digitalno pismenimi« in »digitalno nepismenimi« tako narekuje spremembe v izobraževanju in oblikovanje novih podpornih/svetovalnih poklicev. Razvoj IKT in možnost neposrednega komuniciranja na družabnih omrežjih bosta vplivala na hitro rast »sodelovalnega gospodarstva«. To bo vplivalo na trg dela (nove možnosti zaposlovanja, uporaba predvsem nestandardnih oblik dela) ter delovanje ponudnikov proizvodov in storitev, ki so najbolj zastopani v sodelovalnem gospodarstvu, posameznikom pa bo nudilo možnost zniževanja stroškov in hkrati nove vire dohodkov. 3.2 Spremembe na trgu dela Razširjenost nestandardnih oblik dela15 se v zadnjih desetletjih mocno povecuje. Tako se je v vecini držav EU povecala uporaba delnih zaposlitev, zacasnih zaposlitev in samozaposlitev. Tako kot v drugih državah se tudi v Sloveniji spoprijemamo s cedalje vecjo potrebo po fleksibilnosti na trgu dela, ki bo med drugim vplivala na sisteme socialne zašcite in socialno varnost posameznika. Zato je treba sisteme socialne zašcite oblikovati tako, da bodo posamezniku omogocali 15 Eurofound (2017) standardne oblike zaposlitve opredeljuje kot zaposlitve za polni delovni cas (pet dni tedensko) in nedolocen cas. varne prehode med razlicnimi življenjskimi obdobji (npr. prehod z izobraževanja na trg dela, med placano in neplacano aktivnostjo, vrnitev na delo po odsotnosti zaradi varstva otrok, po daljši bolezni ali invalidnosti ter postopen prehod v upokojitev) in zagotavljali socialno varnost v vseh oblikah dela. Sedanji sistem zbiranja sredstev za financiranje sistemov socialne zašcite v Sloveniji temelji predvsem na prispevkih, ki se placujejo iz pogodb o zaposlitvi oziroma tako imenovanih standardnih oblikah zaposlitve. Odlocitev delodajalcev oziroma posameznika, da izbira možnosti placevanja minimalnih prispevkov, ki je pogosto povezana z nestandardnimi (prekarnimi) zaposlitvami, vpliva tako na obseg zbranih sredstev kot na višino prejemkov, ki jih sistemi socialne zašcite lahko zagotavljajo. 3.3 Sprememba razumevanja življenjskega cikla Ob podaljševanju življenjske dobe in cedalje hitrejšem uvajanju tehnoloških sprememb v družbo in gospodarstvo se postopno spreminja razumevanje (delovnega) življenjskega cikla, kar se bo po predvidevanjih16 v prihodnosti še okrepilo. S podaljševanjem trajanja življenja, spreminjanjem poklicev in vecjo potrebo po vseživljenjskem ucenju bo tradicionalni življenjski cikel (izobraževanje, delovno aktivno obdobje, upokojitev) zamenjal bolj prilagodljiv in spremenljiv cikel: posameznik bo lahko imel vec karier in se bo moral izobraževati oziroma usposabljati vse življenjsko obdobje (tudi zaradi tehnološkega razvoja, spreminjanja poklicev in potrebe po novih znanjih in vešcinah), po formalni upokojitvi bo ostal aktiven in prispeval k skupnosti (delne zaposlitve, mentorstvo, prostovoljstvo, socialno podjetništvo, ljubiteljske aktivnosti). 16 Ages, Generations and the Social Contract: The Demographic Challenges Facing the Welfare State; Editors: Véron, Jacques, Pennec, Sophie, Légaré, Jacques. Slika 6: Nekateri kljucni tehnološki dosežki, pomembni za dolgoživo družbo Vir: WEF, 2016, Kai Leichsenring, European Centre for Welfare Policy and Research, 2016. IB Revija 2/2017 4 Usmeritve strategije dolgožive družbe SDD podaja usmeritve za oblikovanje ukrepov in politik za doseganje ciljev, ki so razdeljene v štiri sklope (stebre): 1. Trg dela in izobraževanje (prilagoditve na trgu dela, vkljucno z izobraževanjem in usposabljanjem, spodbujanje priseljevanja tuje delovne sile). 2. Samostojno, zdravo in varno življenje vseh generacij (sistemi socialne zašcite, dostopnost zdravstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe, skrb za zdravje, zmanjševanje neenakosti v zdravju). 3. Vkljucenost v družbo (medgeneracijsko sodelovanje, prostovoljstvo, uporaba IKT za komunikacijo, preprecevanje diskriminacije in nasilja v družbi, politicno udejstvovanje). 4. Oblikovanje okolja za aktivnost v celotnem življenju (prilagoditve v gospodarstvu, bivalnih razmer in prometne ureditve s podporo IKT in tehnoloških rešitev). 4.1 Trg dela in izobraževanje Spremenjena starostna struktura prebivalstva in posledicno zmanjšanje ponudbe delovne sile bi ob sedanjih ureditvah in obnašanju posameznikov scasoma lahko zmanjšala možnosti za gospodarsko rast, zato so potrebne prilagoditve na trgu dela in podrocju izobraževanja, ki bodo zagotovile daljše ostajanje v delovni aktivnosti in ucinkovito izkorišcanje sposobnosti vseh generacij. Za spoprijemanje s temi izzivi strategija podaja usmeritve za: A. Zagotavljanje zadostne delovne sile, kjer se opozarja na potrebno aktivacijo mladih in starejših, podaljšanje trajanja delovne aktivnosti s hitrejšim vstopom na trg dela in daljšim ostajanjem na njem, zmanjševanje strukturnih neskladij na trgu dela, oblikovanje migracijske politike, vzpostavljanje pogojev za vracanje izseljenih državljanov in za zmanjševanje odseljevanja mladih. B. Prilagoditev delovnih mest in delovnega casa, kjer se poudarjajo oblikovanje ustreznih pogojev dela, prilagajanje delovnih mest in procesov starejši delovni sili, prilagajanje delovnih mest in procesov zaradi tehnološkega napredka in digitalizacije ter omogocanje prilagodljivega delovnega casa in prostora zaposlenim, ki skrbijo za sorodnike ali sosede (zaposleni neformalni oskrbovalci). C. Medgeneracijski prenos znanja in spodbujanje ustvarjalnosti na delovnem mestu, kjer se poudarjajo promoviranje in podpiranje pozitivnega mnenja o staranju, starejših in njihovem prispevku k družbi tudi z delovno aktivnostjo, preprecevanje starostne Slika 7: Spremembe v življenjskem ciklu Slika 8: Aktivnost v vseh življenjskih obdobjih – štirje stebri IB Revija 2/2017 diskriminacije na delovnem mestu, spodbujanje prenosa znanja med generacijami (npr. mentorske sheme, ustvarjalni laboratoriji) in pomen razvoja upravljanja razlicnih starostnih skupin (age management). D. Dostop do izobraževanja in usposabljanja, kjer se zaradi hitrega in velikega zmanjšanja vkljucenosti odraslih v vseživljenjsko ucenje po 40. letu starosti kljub tehnološkemu napredku poudarjajo predvsem: i) vzpostavitev sistemskih možnosti za stalno izobraževanje in usposabljanje na delovnem mestu ter možnosti za izobraževanje za spremembo delovne kariere, ii) prilagoditev izobraževalnega sistema potrebam po stalnemu izobraževanju in usposabljanju in iii) krepitev vseživljenjskega ucenja posameznikov v družbi in podjetjih. E. Nove možnosti za razvoj delovnih mest, ker v Sloveniji zaostajamo po deležu zaposlenih v dejavnosti socialnega varstva in zdravstva, kar je pretežno povezano z zaostajanjem v razvoju dolgotrajne oskrbe v skupnostnih oblikah. V SDD, se poudarjajo: o o vecja podpora razvoju javno-zasebnega partnerstva in zasebništva, o o vecja podpora delovanju nevladnih organizacij in društev, o o krepitev družbenega (socialnega) podjetništva, ki spodbuja medgeneracijsko sodelovanje in katerega primarni cilj je družbena korist in razvijanje formalnih in neformalnih izobraževalnih programov za izvajanje socialnovarstvenih storitev, o o delo s starejšimi. 4.2 Samostojno, zdravo in varno življenje vseh generacij Na oblikovanje pogojev za samostojno, zdravo in dostojno življenje vseh generacij poleg delovne aktivnosti, ki je obravnavana v okviru prejšnjega stebra, pomembno vplivajo še : i) zdravstveno stanje prebivalstva, ii) sistemi socialne zašcite, ki z zagotavljanjem primernih dohodkov in dostopnosti zdravstvenih storitev in dolgotrajne oskrbe prispevajo h kakovosti življenja vseh generacij. Zato so usmeritve oblikovane v okviru dveh podstebrov: i) izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva in ii) sistemi socialne zašcite. 4.2.1 Izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva Zdravje je pomemben dejavnik razvoja družbe in mocno vpliva na položaj posameznika v družbi. Slovenci v primerjavi z drugimi manjši del življenja preživijo zdravi. Slovenija se uvršca med države, v katerih je nadpovprecen delež prebivalstva izpostavljen dejavnikom tveganja za zdravje, saj je delež rednih kadilcev med odraslimi in poraba alkohola na odraslega prebivalca pri nas nad povprecjem razvitih držav. Tudi delež odraslih s cezmerno težo je v Sloveniji nad povprecjem EU, pri cemer so neenakosti v debelosti odraslih glede na izobrazbo celo najvišje v EU. Neenakosti v zdravju so najbolj posledica socialnoekonomskih razlik; prisotne so že v zgodnjem otroštvu in se postopoma krepijo ter vplivajo na celotno življenje posameznika, na njegovo delovno aktivnost, materialno blaginjo, zdrava leta življenja in pricakovano trajanje življenja.17 Zato strategija poudarja potrebo po oblikovanju politik in ukrepov za: A. Spodbujanje zdravega nacina življenja, kjer SDD poudarja: nujnost oblikovanja strukturnih ukrepov za zagotavljanje in spodbujanje zdravju prijaznega okolja, okrepitev politik za spodbujanje zdravega življenjskega sloga in obvladovanje tveganega vedenja ter za ozavešcanje o zdravem življenjskem slogu od najzgodnejšega življenjskega obdobja; krepitev programov preprecevanja bolezni z zgodnjim odkrivanjem dejavnikov tveganega vedenja na primarni ravni in s programi zgodnjega odkrivanja raka; oblikovanje programov za povecanje vlaganj delodajalcev v zdravje zaposlenih; okrepitev programov za promoviranje zdravja in zdravega življenjskega sloga (predvsem bolj zdrava prehrana in gibanje); ohranjanje in krepitev lastnega telesnega ter duševnega zdravja; okrepitev podrocja duševnega zdravja; B. Zmanjševanje neenakosti v zdravju, kjer SDD poudarja oblikovanje ukrepov za krepitev zdravja skozi celotno življenjsko obdobje in ozavešcanje vseh državljanov o skrbi za lastno zdravje; oblikovanje medresorske politike za zmanjševanje neenakosti v zdravju, ki zajema tudi zagotavljanje kakovostne vzgoje in izobraževanja otrokom iz socialno šibkejšega okolja; zmanjševanje materialne prikrajšanosti, ki mora postati kljucni cilj vseh politik; oblikovanje programov za vkljucevanje socialno šibkejših v programe telesne vadbe; oblikovanje programov ozavešcanja prebivalstva o zdravi prehrani in za zagotavljanje dostopnosti zdrave prehrane za socialno in ekonomsko ranljivejše skupine; posebna skrb za duševno zdravje ekonomsko ranljivejših skupin in programi krepitve drugih dejavnikov življenjskega sloga za te skupine; C. preprecevanje oviranosti, kjer SDD poudarja nujnost oblikovanja programov za preprecevanje oviranosti pri starejših (npr. programi preprecevanja padcev, telesne vadbe, razvoja zgodnje rehabilitacije in dolgotrajne oskrbe v domacem okolju); ureditev podrocja najpogostejših starostnih bolezni (demenca, inkontinenca, diabetes in kronicna rana, ustno zdravje), vkljucno z oblikovanjem 17 Povzeto po OECD (2016): Generation Next: How to Prevent Ageing Unequally. IB Revija 2/2017 prijaznih skupnosti in storitev, ki bodo povecevale kakovost bivanja bolnikov in njihovih bližnjih; zgodnje diagnosticiranje nevrodegenerativnih bolezni; razvoj in uporabo naprednih tehnologij na podrocjih bionanosenzorike, robotike, fotonike in satelitske navigacije ter komunikacije za spremljanje starostnikov in pomoc pri njihovi celostni in dolgotrajni domaci oskrbi; oblikovanje ukrepov in programov, ki bodo starejšim in starajocim se invalidom kar najbolj omogocili samostojnost in polno vkljucenost na vseh podrocjih življenja. 4.2.2 Sistemi socialne zašcite S staranjem prebivalstva se spreminja razmerje med delovno aktivnimi in neaktivnimi, kar zmanjšuje dostopnost storitev, ki jih nudijo sistemi socialne zašcite, in njihovo javnofinancno vzdržnost. To še posebej velja za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, katerih financiranje temelji predvsem na prispevkih delovno aktivnih. Dolgorocne projekcije Evropske komisije kažejo, da naj bi se v Sloveniji ob nespremenjenih politikah javni izdatki za financiranje sistemov socialne zašcite v prihodnjih desetletjih mocno povecali in postajali javnofinancno cedalje bolj nevzdržni. Sistemi socialne zašcite morajo zagotavljati socialno in dohodkovno varnost posameznika v vseh življenjskih okolišcinah in skozi celoten življenjski ciklus, pri cemer morajo upoštevati spremembe v razumevanju delovnega življenjskega ciklusa in narašcanje deleža nestandardnih oblik dela. Strategija zato poudarja ta podrocja: A. Prilagoditve nalog sistemov socialne zašcite, kjer SDD poudarja nujnost oblikovanja sistema socialne zašcite, ki posamezniku omogoca in olajšuje prehode med razlicnimi življenjskimi obdobji ter podpira samostojnost in odlocitve za družino, in sistema socialne zašcite, ki prispeva k zagotavljanju primernih dohodkov za življenje socialno ogroženim, vendar spodbuja njihovo delovno aktivnost. B. Prilagoditev nacina financiranja sistemov socialne zašcite, kjer SDD poudarja nujnost: i) prilagoditve sistemov socialne zašcite (pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, dolgotrajna oskrba) demografskim razmeram z bolj enakomerno porazdelitvijo bremen financiranja med generacijami ter med delovno aktivnimi in neaktivnimi; ii) dolocitve novih razmerij med viri financiranja za zagotavljanje blaginje prebivalstva na podrocju pokojnin, zdravja in dolgotrajne oskrbe, pri cemer je cilj zagotoviti dogovorjeno raven blaginje na vseh naštetih podrocjih; iii) povecanja raznovrstnosti javnih virov in s prociklicnimi mehanizmi zagotoviti stabilnost in dolgorocno vzdržnost vseh sistemov socialne zašcite; iv) dopolnjevanja javnih virov financiranja sistemov socialne zašcite z zasebnimi zavarovanji. C. Pokojninski sistem in dostojni dohodki v starosti, kjer SDD poudarja potrebo po: i) strukturni reformi pokojninskega sistema, ki ohranja visoko pokritost ter vkljucuje javne in zasebne vire; ii) oblikovanju pokojninskega sistema, ki spodbuja daljše ostajanje v delovni aktivnosti, omogoca postopen prehod v upokojitev in zagotavlja primeren dohodek v starosti; iii) vzpostavitvi mehanizma za pretvorbo drugih oblik premoženja posameznika v dohodke v starosti (npr. obratna hipoteka, ki posamezniku omogoca rento v primeru odstopa stanovanjske pravice); iv) spodbujanju varcevanja za starost oziroma po kombinaciji javnega in zasebnega pokojninskega varcevanja. D. Zdravstveni sistem in sistem dolgotrajne oskrbe, kjer SDD poudarja: i) ohranjanje in izboljšanje dostopnosti zdravstvenih storitev in storitev dolgotrajne oskrbe z ustrezno kombinacijo javnih in zasebnih virov; ii) široko vkljucenost populacije v univerzalno zdravstveno kritje in vecjo solidarnost pri financiranju zdravstvenega varstva; iii) razvoj in vzpostavitev multimedijske platforme za telemedicino in teleterapevtiko (npr. diagnostiko in zdravniško obravnavo na daljavo, nudenje podpore svojcem za pomoc pacientom na daljavo); iv) uveljavitev enotnega javnega vira sredstev za sistem dolgotrajne oskrbe, ki bo temeljil na solidarnosti in bo z dopolnjevanjem z zasebnimi sredstvi (zavarovanji) zagotavljal vzdržno financiranje v skladu s potrebami in demografskimi gibanji. SDD v okviru oblikovanja pogojev za kakovostno življenje omenja tudi pomen družinske politike, ki je podrobno predstavljena v Resoluciji o družinski politiki 2018–2028, katere osnutek je julija 2017 poslalo v javno razpravo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. 4.3 Vkljucenost v družbo Vkljucenost v družbo (na družbenem, socialnem, gospodarskem in kulturnem podrocju) je pomembna za dostojno in kakovostno življenje vseh generacij in blaginjo družbe, ki predpostavlja prispevek zmogljivosti vseh generacij. Ker je predpogoj za vkljucenost v družbo dohodkovna varnost posameznika v vseh življenjskih obdobjih, mora biti zmanjševanje materialne prikrajšanosti kljucni cilj širše politike države in dogovorjenih prednostnih nalog razvoja vseh politik, ki temeljijo na nacelu pravicnosti in enakega dostopa. IB Revija 2/2017 Strategija poudarja nujnost nicelne toleranca do starostne diskriminacije in pojavov staromrzništva (ang. ageism; zlasti zanemarjanja, zapostavljanja) ter vseh oblik nasilja (psihicno, fizicno, ekonomsko), kar mora veljati za vse možno ranljive skupine prebivalstva (otroci, osebe z invalidnostjo, krhki stari). Za vecjo vkljucenost vseh v družbo SDD poudarja ukrepanje na teh podrocjih: – – medgeneracijsko sodelovanje in povezovanje, kjer se poudarjajo razvijanje možnosti ter spodbujanje mladih in starejših k medgeneracijskemu prenosu znanja na razlicnih podrocjih, spodbujanje medsebojne pomoci znotraj in zunaj družine ter ozavešcanje o pomenu medgeneracijskega sodelovanja; – – uporaba informacijsko-komunikacijskih tehnologij za vecjo vkljucenost starejših v družbo, uporaba IKT lahko poveca samostojnost ter olajša in izboljša nadzor nad življenjem, zato SDD poudarja nujnost: povecanja geografske dostopnosti IKT in pokritosti s širokopasovno povezavo, povecanja digitalne pismenosti in e-znanja starejših ter izboljšanje cenovne dostopnosti in uporabnosti naprav in storitev; – – preprecevanje starostne diskriminacije, kjer se poudarjajo predvsem ozavešcanje javnosti o problematiki diskriminacije starejših, spodbujanje pozitivne podobe starejših in vecja informiranost starejših (in vseh ranljivih skupin) o možnosti pomoci v primeru diskriminacije; – – varstvo in uveljavljanje pravic starejših, kjer SDD poudarja pomen ozavešcanja vseh skupin prebivalstva in še posebej starejših oseb o pomenu clovekovih pravic ter ustvarjanje ustreznih razmer za ucinkovito odpravljanje in preprecevanje kakršne koli posredne ali neposredne diskriminacije, povezane s kronološko starostjo; – – osebna varnost starejših, kjer SDD med drugim poudarja ozavešcanje starejših in javnosti o problematiki nasilja in drugih prepovedanih dejanj, storjenih proti starejšim, utrjevanje medinstitucionalnega sodelovanja pri spoprijemanju s problematiko zlorab, nasilja in drugih prepovedanih dejanj, storjenih proti starejšim, in izobraževanje o varni uporabi interneta pri komuniciranju in nakupih; – – prostovoljstvo, kjer se poudarjajo predvsem spodbujanje prostovoljskega dela starejših, dostopnost, obvešcanje, povecevanje ugleda prostovoljstva v družbi in spodbujanje kakovostnih prostovoljskih programov za oskrbo in podporo samostojnemu življenju starejših; – – ljubiteljska, kulturna in športna dejavnost, kjer SDD poudarja zagotavljanje možnosti udejstvovanja starejših v kulturnih dejavnostih, vecjo dostopnost kulturnih storitev, vecjo dostopnost športa in rekreacije, prilagojenih starejšim, ter spodbujanje starejših k udejstvovanju. 4.4 Oblikovanje okolja za aktivno staranje Med odzivi na spremenjeno starostno strukturo prebivalstva je pomembno oblikovanje gospodarskega in družbenega okolja, ki upošteva potrebe vseh generacij ter starejšim omogoca samostojno in aktivno življenje. Poleg prilagoditev v gospodarstvu so kljucne prilagoditve bivalnih razmer in prometne infrastrukture, ki cedalje bolj vkljucujejo napredne tehnološke rešitve. Pomemben del razmer za kakovostno staranje v domacem okolju je tudi ucinkovit sistem dolgotrajne oskrbe, ki vkljucuje tudi neformalne oskrbovalce. SDD tako poudarja: A. podrocje oskrbe in podpore v vsakdanjem življenju (neformalni oskrbovalci): ker vecina starejših oseb želi tudi v starosti živeti v domacem okolju ter se starati dostojanstveno in kakovostno, Slika 9: Okolje za aktivno staranje IB Revija 2/2017 je treba v okviru dolgotrajne oskrbe urediti tudi podrocje neformalnih oskrbovalcev, pri cemer SDD poudarja nujnost organiziranja izobraževanja in neformalnega usposabljanja za neformalne oskrbovalce ter omogocanja pravice neformalnim oskrbovalcem (npr. pravica do pocitka, placila); B. prilagoditve spremembam v potrošnji: pomembno je oblikovanje poslovnega okolja in spodbude za razvoj novih proizvodov in predvsem storitev, ki ustrezajo spremenjenemu povpraševanju v dolgoživi družbi (novi poklici – svetovanja in podpora starejšim, dolgotrajna oskrba, izobraževanje, promet, vecja varnost pri spletnih nakupih); C. prilagoditve bivalnih razmer: prilagajanje prebivalnega prostora za (podaljšano) samostojno življenje starejših v domacem okolju, ki se mora vkljuciti v razlicne politike (stanovanjsko, socialno, prostorsko); D. prilagoditve v prometu in prometni infrastrukturi: starejši imajo vecje potrebe pri uporabi javnega prometa, spoprijemajo se z gibalno oviranostjo, v visoki starosti se mocno zmanjša tudi sposobnost za samostojno upravljanje vozila, zato SDD poudarja: i) povecanje dostopnosti (za starejše) javnega prevoza in v prihodnosti avtonomnih vozil in ii) zagotavljanje varnega dostopa do objektov z dobro zasnovo javnih površin in grajenega okolja; E. regionalne prilagoditve: staranje prebivalstva po regijah je neenakomerno, te razlike se bodo še povecevale, saj se bo prebivalstvo zgošcevalo v urbaniziranem, torej pretežno osrednjem delu države, število prebivalcev pa se bo zmanjšalo v vseh preostalih regijah. SDD poudarja krepitev regionalnih gospodarstev v skladu z njihovimi razvojnimi prednostmi ob ohranjanju policentricne strukture urbanega sistema; F. izobraževanje/usposabljanje starejših za samostojno življenje: starejši za kakovostno samostojno življenje potrebujejo tudi razlicna nova znanja: zdrav nacin življenja, skrb za duševno in telesno zdravje, uporaba IKT. Zato je treba razvijati starejšim prilagojene izobraževalne programe in jim omogociti vkljucevanje vanje. 5 Sklep Vlada je SDD sprejela julija 2017 in zadolžila ministrstva, pristojna za finance, trg dela in zaposlovanje, izobraževanje in znanost, zdravje, infrastrukturo in promet, gospodarstvo, okolje in prostor, lokalno samoupravo, informacijsko družbo ter kulturo, da na podlagi usmeritev, zapisanih v Strategiji dolgožive družbe, pripravijo akcijske nacrte s predlogi ciljev in ukrepov za njihovo izvedbo v šestih mesecih po sprejetju te strategije. Za uresnicevanje SDD so pomembni ozavešcanje javnosti o posledicah demografskih sprememb, zavedanje o pomenu in nujnosti aktivnega odzivanja vseh delov družbe in posameznikov na demografske spremembe ter reden dialog med vsemi deležniki o potrebnih prilagoditvah. Vlada Republike Slovenije bo ustanovila svet za medgeneracijsko sodelovanje, ki bo skrbel za usklajenost akcijskih nacrtov in spremljal njihovo izvajanje. Literatura in viri Bloom, D. E., Canning D., Fink, G. (2011). Implications of population againg for economic Growth NBER Working Paper 16705. Dosegljivo na http://www.nber.org/ papers/w16705. Börsch-Supan, A. (2016). Survey of Health, Ageing and Retirement in Europe (SHARE) Wave 5. Release version: 5.0.0. SHARE-ERIC. Data set. DOI: 10.6103/SHARE.w5.500. Brynjolfsson, E., McAfee, A. (2014). The Second Machine Age: Work, Progress and Prosperity in a time of Brilliant Technologies. W. W. Norton & Company. EC – European Commission. (2015). The Ageing Report: Economic and budgetary projections for the EU Member States (2013–2060). European economy 3|2015. Pridobljeno na http://europa.eu/epc/pdf/ ageing_report_2015_en.pdf. Mandic, S. (2015). Stanovanjske razmere in mobilnost starejšega prebivalstva-Slovenija v primerjalni perspektivi. V Majcen, B. (ured.): Znacilnosti starejšega prebivalstva v Sloveniji: prvi rezultati raziskave SHARE (str. 183–195) Ljubljana: IER. Strategija dolgožive družbe. Dosegljivo na spletni strani: http://www.vlada.si/fileadmin/dokumenti/si/ projekti/2017/dolgoziva_druzba/Strategija_dolgozive_ druzbe_200717.pdf. UMAR (2016): Demografske spremembe ter njihove ekonomske in socialne posledice. Dosegljivo na spletni strani: http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/ publikacije/kratke_analize/Demografske_spremembe_ UMAR.pdf. UMAR (2017): Porocilo o razvoju 2017. Ljubljana: Urad za makroekonomske analize in razvoj. Zaidi, A., in drugi. (2013). Active Ageing Index 2012 Concept, Methodology and Final Results. Dosegljivo na spletni strani: http://www.buenaspracticas.imserso. es/InterPresent2/groups/imserso/documents/binario/ methodology-paper-as-of-10th_m.pdf. IB Revija 2/2017 Véron, J., Pennec, S., Légaré, J. (ur.) (2007). Ages, Generations and the Social Contract: The Demographic Challenges Facing the Welfare State. Springer. WEF (2016). Kai Leichsenring, European Centre for Welfare Policy and Research, 2016. WHO (2002). Active ageing: a policy framework. Dosegljivo na spletni strani: http://apps.who.int/iris/ bitstream/10665/67215/1/WHO_NMH_NPH_02.8.pdf. IB Revija 2/2017 Navodila avtorjem za oblikovanje in pošiljanje znanstvenih in strokovnih prispevkov za objavo v IB reviji Prispevke objavljamo v slovenskem jeziku, na avtorjevo željo in v skladu z uredniškim programom IB revije pa tudi v angleškem jeziku, v takem primeru mora biti povzetek v slovenskem jeziku nekoliko daljši (ena stran). Za vse clanke oziroma prispevke velja obojestransko anonimni recenzentski postopek. Recenzenta sta lahko dva in ju izbere uredništvo. Uredništvo si pridržuje pravico zavrnitve clanka brez zunanjega recenziranja. Zaradi anonimnega recenziranja naj bodo podatki o avtorju priloženi na posebni naslovni strani. Ta naslovna stran naj vsebuje ime in priimek avtorja, strokovni naziv, domaci naslov in polni naslov ustanove, telefonsko številko ter predlog tipa po tipologiji, ki se uporablja pri vodenju bibliografij v sistemu COBISS, ter izjavo, da predloženo besedilo še ni bilo objavljeno oziroma ni v pripravi za tisk. Ce je naslov clanka zelo dolg, naj avtor predlaga tudi skrajšani naslov. V primeru, da je delo skupinsko, je treba navesti soavtorje skupaj z ustreznimi podatki. IB revija je bila sprejeta v mednarodno bazo revij Journal of Economic Literature (JEL), zato je potrebno clanek opremiti s trištevilcno kodo JEL klasifikacijskega sistema. Vse prispevke lektoriramo. Ce ob lektoriranju prihaja do vecjih sprememb, uredništvo clanek vrne v avtorizacijo. Dolžina besedila naj ne presega eno avtorsko polo (16 strani - avtorska stran obsega 30 vrstic v širini 60 znakov ali skupaj 1800 znakov s presledki in locili) oziroma 30.000 znakov. Prispevek naj bo opremljen s kljucnimi besedami in povzetkom v angleškem in slovenskem jeziku. Tabele, grafe, slike je treba kot priloge predložiti v izvirniku, opremljene z naslovi in legendo. Besedilo celotnega prispevka, skupaj z morebitnimi formulami, vkljucenimi v besedilo mora biti napisano v pisavi Myriad Pro (alternativa Arial), velikosti 9, opombe pod besedilom pa v velikosti 7. Besedilo mora biti poravnano na obeh straneh, z enim razmikom med odstavki. Besedilo povzetka in kljucne besede morajo biti v kurzivi. Dolžina posamezne formule med besedilom ne sme biti daljša od 7cm. V primeru, da je formula daljša jo je treba razbiti na vec vrstic. Besedilo prispevka mora biti oddano v .doc formatu ter opremljeno z vsemi tabelami in grafikoni. Grafikone je treba predložiti tudi v izvirniku, v .xls formatu, v crnobeli grafiki (ne v barvah). Velikost grafikona je 7,5 cm x 7,5 cm. Oblika pisave je Myriad Pro (alternativa Arial), velikost pisave 9. Tabele se lahko predložijo v .doc ali .xls formatu, oblika pisave je Myriad Pro (alternativa Arial), velikost pisave 8. Uporabljeno literaturo in vire je treba navesti v seznamu na koncu clanka in urejeno po abecednem redu priimka avtorjev. Osnovna oblika reference v besedilu je (Kovac, 1998), v seznamu na koncu clanka pa: Priimek, zacetnico imena. (Leto). Naslov knjige (Prispevka. Naslov revije ali zbornika, številka, strani). Kraj: Založba. Opombe je treba v besedilu oznaciti z zaporednimi številkami od zacetka do konca besedila, nadpisanimi na ustreznem mestu v besedilu in po enakem vrstnem redu razvršcene pod besedilom. Prispevek je treba oddati v elektronski obliki na e-pošto tehnicne urednice urska.sodja@gov.si. Za vse nadaljnje informacije se obrnite na uredništvo IB revije. Uredništvo