Ko so cvetele krizanteme Ko so najlepše cvetele krizanteme, tedkj se je za vedno poslovila od nas naša blaga tovarišica ga Julka Mariničeva. Naša srca je zajela žalost in občutek osamljenosti. Bila je vzorna učiteljica, delavna in poŽTtvovalna. Kot tovarišica nam je bila svetal vzgled: vedno dobra in blaga. Udejstvovala se je v raznih društvih. Povsod je delala z veseljem; žrtev se ni nikdar ustrašila. Zakaj si nas zapustila, draga Julka? V najlepših letih, ko je bila tvoja duša še polna načrtov in tvoje roke željne dela. Dobro se spominjam, ko si v bolezni nekoč dejala: »O, da bi mogla zopet med vas, da bi mogla v šolo k moji deci, — potem bi bila srečna!« Da, vsa tvoja sreča, vse tvoje veselje je bilo v šoli. Kako si ljubila svojo deco! Bila si ji kakor skrbna mamica. Kot male ovčke so se zbirali najmlajši okrog tebe. Z njimi si se igirala, z njimi si prepevala. Skoro dvajset let si vzgajala in učila deco na šoli pri Sv. Urbanu ipri Ptuju. Ni bilo malo dela, ni bilo brez žrtev. Tebi ni bilo težko vživeti se v dušo kmečkega otroka, ker si bila sama doma iz kmečke hiše. Rodila se je ga. Mariničeva leta 1895. v Dramljah pri Celju. Po kratkem službovanju v Dramljah in v Gotovljah v Savinjski dolini, je prišla leta 1918. k Sv. Urbanu. Vzorna je bila kot učiteljica in tovarišica, pa tudi kot mati, žena in gospodinja. Zapustila je dva nedorasla otroka. Bila sta ves njen up in njena nada. Vsa njena sreča. Zato ji je bilo slovo še težje. Ni mogla umreti prej, dokler nista prišla njena ljubljenčka k njej, ko sta se za Vse svete vfnila domov na počitnice. Lepa je bila njena zadnja pot. Mnogo vencev smo položili in mnogo jesenskih cve,'tov smo natrosili na njeno gomilo. Sladko ipočivaj med cvetjem, saj tvoja življenjska pot ni bila posuta z njim! Težko nam je, ko se poslavljamo od tebe, draga, nepozabna Julka, — tolažimo se le z mislijo, da si srečnejša od nas. T. K.