Makroskopske in mikroskopske značilnosti lesa
dr. Jožica Gričar (jozica.gricar@gozdis.si), dr. Peter Prislan (peter.prislan@gozdis.si)
Gozdarski inštitut Slovenije 
DOMAČI KOSTANJ (Castanea sativa Mill.)
V Sloveniji pravi kostanj (Castanea sativa Mill.) 
zavzema 1,8 % lesne zaloge. Je ena redkih dolgoživih 
vrst, ki odganja iz panja. Glede podnebnih in talnih 
razmer sodi med zahtevnejše drevesne vrste. Domači 
kostanj dobro uspeva na območjih z bolj izravna-
nimi dolgotrajnimi enakomernimi temperaturami 
brez večjih temperaturnih razlik. Bolj mu ustreza 
povprečno nižja temperatura kot višja z naglimi 
spremembami in odkloni od povprečja. Vrsta uspeva 
na rastiščih, kjer je oskrba z vodo in hranili stalno 
dobra, manj pogosta je na vlažnih, hladnih legah in 
mokrih tleh ter tudi na suhih in toplih legah, čeprav 
jih lažje prenaša kot prvo omenjene. V Sloveniji je 
domači kostanj drevesna vrsta, ki v splošnem poseljuje 
tla s kislo reakcijo, z ozkim razponom tolerance pH 
vrednosti tal v območju pH od 4,0 do 6,0. 
Kostanjev rak (Cryphonectria parasitica (Murrill) M. 
E. Barr), kostanjeva šiškarica (Dryocosmus kuriphilus 
Yasumatsu (1951)) in črnilovka pravega kostanja 
(Phytophthora cambivora (Petri) Buisman) so škodl-
jivi organizmi, ki lahko povzročijo hiranje ali pro-
padanje pravega kostanja. Zaradi bolezni je v letu 
2020 sanitarni posek domačega kostanja obsegal 
18 % skupnega poseka. Prevladujoči vzrok za njegov 
posek je bil kostanjev rak, medtem ko so poškodbe, 
ki jih povzroča kostanjeva šiškarica po namnožitvi 
parazitoidne osice Torymus sinensis, ki zajedajo 
kostanjevo šiškarico in tako pomembno omejujejo 
škodo, v zadnjih letih postale manjše.
Na trgu je les domačega kostanja na voljo v glavnem 
kot žagan les in furnir. Mehansko ga je mogoče dobro 
obdelovati, ravno tako cepiti, stružiti in rezbariti. Suši 
se dobro, a počasi in je nekoliko nagnjen k zvijanju. 
Ravno tako sta uspešna lepljenje in površinska 
obdelava. Pri povečani lesni vlažnosti lahko ob stiku 
s kovino nastanejo  obarvanja. Les je biološko aktiven 
in povzroča dermatitis. Za hlode so značilne naslednje 
rastne posebnosti: zvitost, necentričnost, kolesivost, 
razpoke zaradi zmrzali, nepopolna ojedritev (t.i. lunini 
obroči), oksidativno obarvanje, okužbe z glivami, rovi 
insektov. Jedrovina domačega kostanja je relativno 
dobro odporna proti razkroju gliv, zato je primerna 
za uporabo na prostem; glede naravne odpornosti 
je uvrščen v razred 2 (-4) po standardu EN 350-2. 
Kostanjevino uporabljajo v mizarstvu, za pohištvo, 
stavbno pohištvo, gradbeni les, tudi za uporabo 
v vodi, v ladjedelništvu, za pode, opaže, stopnice, 
parket, doge za sode, za glasbila ter za pridobivanje 
čreslovin. Izvlečke iz kostanjevega lesa uporabljajo 
v usnjarstvu, za izdelavo izdelkov, namenjenih kot 
prehranski dodatek za živali, za veterinarska zdravila 
ter v zadnjih letih tudi za ekstrakcijo učinkovin oz. 
antioksidantov, ki so v uporabi v prehrani ljudi.
ISSN 2536-264X
MAKROSKOPSKI OPIS
Domači kostanj prištevamo med venčasto porozne 
listavce, za katere je značilno, da so traheje ranega 
lesa razporejene v vencih in znatno večje od trahej 
kasnega lesa, zato so vidne s prostim očesom. Njihov 
premer je več kot 200 µm, premer trahej kasnega 
lesa je okoli 50 µm. Velike traheje ranega lesa dajejo 
na radialni površini progast videz, na tangencialni 
pa plamenast. Traheje ranega lesa so v starejših 
branikah oz. prirastnih plasteh zatiljene, kar je še 
posebno opazno v jedrovini. Tile so vrastki sosedn-
jih trakovnih, redkeje aksialnih parenhimskih celic 
skozi piknje v lumen traheje, s čimer lahko deloma 
ali povsem blokirajo pretok vode skozi lumne trahej. 
Razporeditev trahej kasnega lesa je vrstno specifična. 
Pri domačem kostanju so razporejene v radialnih 
GozdVestn 80 (2022) 2
nizih, kar se na prečnem prerezu kaže kot plamenasta 
struktura. Branike so razločne, prehod med ranim 
in kasnim lesom je oster. Trakovi so enoredni, ozki 
in nerazločni. Domači kostanj ima obarvano jedro-
vino oz. črnjavo, ki je v svežem stanju sivo rumena, 
pozneje potemni do svetlo oz. temno rjave barve. 
Beljava je ozka, umazano bele do rumenkaste barve. 
Jedrovinske snovi so najpogosteje različni nizkomo-
lekularni polifenoli, ki se vgradijo v celično steno 
in prispevajo k večji dimenzijski stabilnosti lesa ter 
večji biološki odpornosti proti lesnim škodljivcem. 
Zato ima jedrovina visoko cenovno vrednost. Les je 
trd in srednje gost (gostota absolutno suhega lesa 
r0 = 530–590 kg/m3). Z večanjem širine branik se 
povečuje delež kasnega lesa in posledično narašča 
gostota.
ISSN 2536-264X
Slika 1: Makroskopska (a, c, e) in mikro-
skopska (b, d, f) zgradba lesa domačega 
kostanja: (a) venčasto porozna vrsta z 
razločnimi prirastnimi plastmi ali brani-
kami (B). S prostim očesom je viden rani 
les (RL) z vencem trahej ranega lesa. V 
kasnem lesu (KL) so traheje posamične in 
manjše od 100 μm. Letnice (L) so zaradi 
strukturnih razlik med RL in KL izrazite. 
(b) Pod mikroskopom lahko opazimo, da 
traheje ranega (rT) in kasnega lesa (kT) 
obdajajo tankostene vazicentrične traheide 
(VT). Za kostanj je značilen enoredni trak 
(Tr). Debelostena libriformska vlakna (LV) 
so dobro vidna. (c) Zaradi izrazitih trahej 
ranega lesa (rT) so s prostim očesom tudi 
na radialnem prerezu dobro vidne branike 
(B) in letnice (L). (d) Pod mikroskopom 
lahko na radialnem prerezu opazimo 
relativno kratke trahejne člene (Tč). (e) 
Podobno kot na radialnem prerezu so 
tudi na tangencialnem prerezu vidne 
markantne traheje ranega lesa (rT). (f) 
Pod mikroskopom je razvidno, da so 
trakovi (Tr) relativno nizki in enoredni. 
V radialnem in tangencialnem prerezu so 
dobro vidne kratke in tankostene aksialne 
parenhimske celice (Foto: G. Skoberne, 
P. Prislan).
GozdVestn 80 (2022) 2
MIKROSKOPSKI OPIS
Domači kostanj spada med evolucijsko srednje 
razvito lesno vrsto, kar se odraža v relativno kratkih 
trahejnih členih, pretežno enostavnih perforacijah v 
končnih stenah trahejnih členov (tj. ena odprtina v 
perforirani ploščici) ter v različnih tipih vlaken, in 
sicer vazicentričnih traheid in libriformskih vlaken. 
Aksialni parenhim ni v stiku s trahejami (t.i. apotra-
healen aksialni parenhim) in je dokaj redek.
Velike traheje ranega lesa so razporejene v značilnih 
vencih in so praviloma obdane z vazicentričnimi 
traheidami, ki s trahejami sodelujejo pri prevajanju 
vode. Za starejše traheje ranega lesa je značilna pri-
sotnost til v celičnih lumnih, ki deloma ali povsem 
blokirajo pretok vode skozi lumne trahej. Traheje 
kasnega lesa so posamezne in skupaj z vazicentričnimi 
traheidami, ki jih obdajajo, tvorijo značilne radialno 
usmerjene plamene. Intervaskularne piknje, ki so v 
bočnih stenah trahej in povezujejo sosednje traheje 
med seboj, so izmenične (alternirajoče).
Osnovno tkivo je sestavljeno iz skupkov vazicen-
tričnih traheid, ki še sodelujejo pri prevajanju vode, 
ter skupkov libriformskih vlaken, ki opravljajo 
izključno mehansko funkcijo. Libriformska vlakna 
praviloma niso v stiku s trahejami in imajo v primer-
javi z vazicentričnimi traheidami debelejše celične 
stene in zelo reducirane obokane piknje. Povezava 
prevodnega sistema prek letnic naj bi potekala prek 
vazicentričnih traheid. 
ISSN 2536-264XGozdVestn 80 (2022) 2
Slika 2: Mikroskopska zgradba lesa domačega kosta-
nja. (a) Prečni prerez s trahejami ranega lesa (rT) 
premera do 250 μm, ki jih obdajajo vazicentrične 
traheide (VT). Osnovno tkivo so libriformska 
vlakna (LV) s celično steno srednje debeline in z 
zelo reduciranimi piknjami. Trakovno tkivo (Tr) 
je izključno enoredno. V lumnih trahej so pogosto 
prisotne tankostene tile (T). (b) Prečni prerez s 
trahejami kasnega lesa (kT). Med debelostenimi 
libriformskimi vlakni je opazen apotrahealen aksi-
alni parenhim (AP), ki je večinoma difuzen ali v 
kratkih tangencialnih skupkih. (c) Na radialnem 
prerezu so dobro vidni kratki trahejni členi (Tč) z 
enostavnimi perforacijami. Trakovno tkivo (Tr) je 
homogeno s trakovnimi celicami enakih oblik in 
velikosti. Tankostene vazicentrične traheide (VT) 
z vidnimi piknjami pomagajo pri prevajanju vode. 
(d) V kasnem lesu so trehejni členi (Tč) nekoliko 
daljši v primerjavi s trahejnimi členi ranega lesa. 
Med libriformskimi vlakni (LV) so vidne tankostene 
aksialne parenhimske celice (AP). (e) Po navadi je 
trak (Tr) na tangencialnem prerezu visok do 500 μm. 
Intervaskularne piknje so izmenjajoče s povprečnim 
premerom od 5 do 7 μm. (f) Piknje v vazicentričnih 
treheidah (pVT) (Foto: P. Prislan).
Pri domačem kostanju so trakovi izključno enoredni 
in homogeni, tj. sestavljeni Ie iz enega tipa parenhim-
skih celic, kar je razvidno v radialnem prerezu. Piknje 
med trakovi in trahejami so bodisi velike in režaste ali 
velike in okrogle (vidno v radialnem prerezu). Aksialni 
parenhim je pretežno apotrahealni, in sicer difuzen 
ali difuzen v skupinah (vidno v prečnem prerezu). 
Prisoten je tudi v enorednih tangencialnih nizih, 
dobro vidnih v kompleksih libriformskih vlaken.
Slika 3: Različno široki letni lesni prirastki pri domačem kostanju. Širina ranega lesa je razmeroma konstantna, medtem ko je širina kasnega zelo spre-
menljiva in odvisna od širine branike. Na lastnosti lesa poleg deleža kasnega lesa vplivajo tudi lesno-anatomske posebnosti (npr. debelina celičnih sten 
libriformskih vlaken). (a) Za široke branike je značilen velik delež kasnega lesa z majhnimi trahejami, razporejenimi v diagonalne, radialno usmerjene 
pasove, obdajajo pa jih debelostena libriformska vlakna. (b) V prikazani srednje široki braniki imajo libriformska vlakna tanjše celične stene. (c) Ozka 
branika, kjer je delež ranega lesa več kot 50 % branike. Posledično je gostota lesa manjša (Foto: P. Prislan). 
ISSN 2536-264XGozdVestn 80 (2022) 2
Zahvala
Preparati so bili pripravljeni v Laboratoriju za lesno anatomijo na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Za podporo v laboratoriju se zahvaljujemo Gregorju 
Skobernetu, Poloni Hafner in Luki Krajncu. Pripravo prispevka so omogočili Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS), 
raziskovalni program P4-0430 in projekti: V4-2017, V4-2016, J4-2541 in J4-9297.
Slika 4: Razlika med makro-
skopsko (a, b) in mikroskopsko 
(c, d) zgradbo lesa domačega 
kostanja (a, c) in hrasta (b, 
d). Pri hrastu in kostanju so 
traheje poznega lesa razpore-
jene v bolj ali manj poševnih 
radialnih pasovih. Hrastovino 
od kostanjevine lahko ločimo 
predvsem po širokih trakovih, 
ki so vidni s prostim očesom v 
vseh treh ravninah (Foto: G. 
Skoberne, P. Prislan).
LOČEVANJE KOSTANJEVINE OD DRUGIH VRST LISTAVCEV
Viri
Čufar, K. 2006. Anatomija lesa. Univerzitetni učbenik. Univerza v Ljubljani, 
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana.
Fernández-López, J., Alía, R. 2003. Tehnične smernice EUFORGEN za 
ohranjanje in rabo genskih virov: evropski pravi kostanj (Castanea 
sativa). 6 str. Prevod: Bajc M., Zveza gozdarskih društev Slovenije in 
Silva Slovenica, Ljubljana.
Grebenc, T., Grecs, Z., Jurc, D. Brus, R. 2011. Tehnične smernice za ohranjanje 
in rabo genskih virov: Evropski pravi kostanj v Sloveniji – tehnične 
smernice za ohranjanje in rabo genskih virov ter vpetost v okolje. 
Zveza gozdarskih društev Slovenije in Silva Slovenica, Ljubljana, 8 str.
Grosser, D. 1977. Die Hölzer Mitteleuropas - Ein mikrophotographischer 
Lehratlas. Springer-Verlag, Berlin, Heidelberg, New York.
IAWA Committee. 1989 IAWA list of microscopic features for hardwood 
identification. IAWA Bulletin n.s. 10: 219–322.
Jurc, M. 2009. Evropski pravi kostanj. Žuželke na poganjkih in listih. 
Dryocosmus kuriphilus. Gozdarski vestnik 67: 349–364.
Kos, K., Trdan S. 2010. Biotično zatiranje kostanjeve šiškarice (Dryocosmus 
kuriphilus Yasumatsu, Hymenoptera, Cynipidae). Acta agriculturae 
Slovenica 95: 89–96.
Mrak, T., Gričar ,J. 2016. Atlas of woody plant roots. Morphology and 
anatomy with special emphasis on fine roots. 1st edition. The Silva 
Slovenica Publishing Centre, Ljubljana.
Richter, H. G., Oelker, M., Koch, G. 2018. macroHOLZdata: descriptions, 
illustrations, identification, and information retrieval. In English and 
German. Version: 07-2018. delta-intkey.com.
Wheeler, E. A., Baas, P., Gasson, P. E. 1989. IAWA list of microscopic features 
for hardwood identification. IAWA Bulletin 10: 219–332.
Schweingruber, F. H. 1990. Microscopic wood anatomy, Mikroskopische 
Holzanatomie. Eidgenössische Anstalt für das Forstliche Versuchswesen, 
Birmensdorf.
Torelli, N. 1990. Les in skorja. Slovar strokovnih izrazov. Univerza v Ljubljani, 
Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana.
Torelli N. 1991. Makroskopska in mikroskopska identifikacija lesa (ključi). 
Univerza v Ljubljani, Biotehniška fakulteta, Oddelek za lesarstvo, 
Ljubljana.
Varstvo gozdov Slovenije. https://www.zdravgozd.si/
Wagenführ R. 1996. Holzatlas. 4. neuarbeitete Auflage. Fachbuchverlag 
Leipzig. Carl Hanser Verlag, München Wien: 688 str.
Žlahtič Zupanc, M. 2017. Vpliv izbranih okoljskih dejavnikov na dinamiko 
vlaženja lesa: doktorska disertacija. Univerza v Ljubljani, Biotehniška 
fakulteta, Oddelek za lesarstvo, Ljubljana.
trakove, ki jih s prostim očesom ni mogoče videti. 
To je ključni razločevalni znak med obema vrstama.
Les domačega kostanja je zelo podoben lesu hrasta 
(doba in gradna), le da ima prvi samo enoredne