DVA SONETA MICHELANGELU
BRANKO  RUDOLF
I
O Michelangelo, z močjo v življenju orjaške misli si dognal v oblike; oči in ust izraz iz tvoje slike pa pravi o porazih in trpljenju.
Ogromen še v naporih in borjenju si svojim dvomom stavil spomenike, profete in sibile, ki velike razjedajo se v notranjem gorenju.
Lepo je, genij, kakor ti hoteti in zase, kot za vzvišeno zabavo se svoji lastni sili pokoriti.
V trpljenju, v grozi svojo pot hoditi, se v močnih delih verno razodeti in tvegati s ponosom — lastno glavo.
II
O, da je v meni senca tvoje sile oblikoval bi vse, kar me teži, ko zatopljeni v mrak brezupnih dni trpimo v sponah, ki so nas ovite.
Saj more tvojih »sužnjev« kri so pile, ne sila, groza jih brez rok drži;
— le rahlo jih oklepajo vezi, pa so jim le obsodbo izpolnile.
Ko v gledanju me je prevzel trepet postav, ki z dletom si jih vzel iz skale, še mene, revo, mikal je polet.
O, da bi misli svojo moč spoznalef
bi vsi šli v svet, v vseh dušah spone stret
—  nato roke bi delo dokončale.
MS