270
Pogovori s Kandidom
Mirko Zupančič
PRVIČ:
MOŽNOST LJUBEZNI
Bila je v svetišču deklica mlada. In star svečenik, v brado skrit. Deklica mlada, lepa deklica je molek prebirala. V očeh je deklica bisere zbirala. Sredi prsi razgaljenih, sredi nedrij razžarjenih so cvetela tulipani in zlatice
Pogovori s Kandidom
271
in vetrnice . . .
Stopil je fant
v svetišča hlad
in mrak dobrodelni.
Skrita prgišča
skrivnosti so ga povabila.
In spomin mlad
z željami odet,
različnimi smisli usode,
koprene mikavnih,
nespoznavnih stvari.
Padel je z deklice
cvet tulipanov
in zlatice
in vetrnice.
Veliko cvetja
se je okoli deklice
položilo.
Bila je luč,
ki je fanta poklicala.
Čudež neznanega,
vse, kar bo skrito
na dnu studenca.
Fant je rožo pobral,
životu deklice
jo je dal.
Zganil se je svečenik
kamniti.
In so valpti prihiteli,
so fanta vzeli,
ga bili,
na križ pribili.
V svetišču, na kamnu
je deklica obležala;
molčale so
štiri četrtine neba.
Le nekaj opic žalujočih
je še v pragozdu pobralo.
272
Mirko Zupančič
DRUGIČ: RAFFAELOVA SOBANA
Sredi trga prostranega,
sredi vijug ljudi
je stal berač
pajčevinast popotnik. —
To bil je Martin,
sin izgubljeni;
teman kvadrat
in dva zoba,
na levo dva,
na desno dva.
Kot vrag črn klicaj,
same podrte poti,
same vešče nore
ob polnoči.
TRETJIČ: NEZNAN ČLOVEK
Iz pene je vstala deklica ozaljšana. Na pomagaj je brata Raffaela poklicala. Da bi rešil, kar se rešiti da. Da bi umil modrine neba. Da bi na mizi bilo lepo, da bi bil prostor za veliko ljudi.
Bila je le prostornina
neba. Neizmerna.
V njej neme sobane.
Poniknila je deklica
nazaj
v dno jezera.
V Kandidov vrt je stopil človek neznan. Za vse oropan,
273                                                                                                            Pogovori s Kandidom
prevaran,
v nič zaklet.
Izgubljen na poti
samih davnin,
dežel prostranih,
umnih gostij. —
Bogato obokan
je bil vrt,
obut z barvami
rodnimi.
Človek neznan
je mirno stal,
visoko je zrastel
nad oboke.
Iščoče oči
so se prižigale,
ustnice neme
so se pregibale.
Roka je zbrano
kroge risala,
jih v daljavo pošiljala.
Spoštljivo so ptice
plahutale,
vabljivo so njive
čakale.
Človek neznan
je nit obokov prerezal,
ni pogledal domov;
čisto sam
je izbo iskal . . .
ČETRTIČ:     Ena sama pot, MOŽNOST IZBE     ena sama steza
pod mahom skrita pelje v Izbo. Izba je sadež izbranih tišin, je vrt očem zastrt.
Je dom Burnika
in Kmetice
in otrok cvetne nedelje
Pod skalo začarane praproti, pod okovjem zvezdnih konic, pod jadri ptic v noč šumečih — je Izba shranjena.
Daleč v noč
Moč kriči,
zaman
Izbine dveri
s pohlepom meri.
Svet, ki ga ni v Izbi živi. Kot ptič svilen, sestavljen iz možnosti: Možnosti upanja nikoli končanega, nikoli resničnega. Možnosti neznanega, nikoli odkritega, neizgovorjenega. — Svet matere neme v brezno potisnjene. Svet visokih gora in bliskavice očiščujoče. Svet, ki ne bo nikoli iz vulkanov iztisnjen.
Tisto najlepše, vse, kar v pozabo smrt potisne, je skrivnost Izbe. Nikoli, nikoli,
274
Mirko Zupančič
275                                                                                      Pogovori s Kandidom
povedano,
dorečeno.
Nikoli v resničnosti
bivajoče.
Kot siromak veliko upanje.