Opis
Z izstrelitvijo satelita Sputnik I leta 1957 je prvi vesoljski objekt dosegel vesolje. Sledili so mu še številni drugi, danes pa vesoljske objekte obravnavamo kot nepogrešljiv del našega vsakdana. Satelite in podatke, ki jih zagotavljajo, uporabljamo za spremljanje okolja s pomočjo opazovanja Zemlje, urejanje podnebja in upravljanje naravnih nesreč, pa tudi za gospodarske dejavnosti, denimo kmetijstvo, promet, komunikacije in še številne druge. Kljub številnim koristim pa vesoljski objekti pomenijo grožnjo človeškim življenjem v vesolju, v zračnem prostoru in na Zemlji. Tehnološki napredek 21. stoletja, še zlasti čedalje pogostejša uporaba umetne inteligence, je vzbudil upanje, da bodo te grožnje zmanjšane, omiljene ali celo v celoti odpravljene. Avtor v članku presoja, ali je tako upanje razumno in upravičeno. Najprej opredeli nekaj primerov groženj človeškim življenjem, ki izhajajo iz vesoljskih objektov, ter navede primere, ko so se te grožnje že uresničile v praksi. Drugič, predstavi veljavni pravni okvir in ga nato v tretjem koraku oceni ter pokaže, da ne zadošča za obravnavo omenjenih groženj. V četrtem delu prikaže, kako je predvidena uporaba umetne inteligence za omilitev teh groženj. V petem delu oriše nekatere nove pravne izzive, ki bi se lahko pojavili ob taki uporabi umetne inteligence, in na tej podlagi končno presodi, ali bo taka omilitev groženj s pomočjo umetne inteligence res tako učinkovita, kot se trenutno napoveduje.