. 1 . . . :
BOŠTJAN KIAUTA . .
NETOPIRJI V LOŠKIH JAMAH • '
Med vsemi sesalci so netopirji (Chiroptera) najpogostejši in najbolj značilni
prebivalci jam. Po J. R. Schinerjevi^ razdelitvi jamskega živalstva, ki jo
je kasneje izpopolnil M. Pavan, lahko prištevamo jamske vrste netopirjev v
skupino tako imenovanih trogloksenov, t. j . med živali, ki so nagnjene k začasnemu
življenju v jamah ali pa so tu vsaj slučajnostni prebivalci, z mnogimi
življenjskimi potrebami pa so vezane na izvenjamsko okolje (n. pr. glede
prehranjevanja itd.). Zlasti v času zimskega spanja se zadržujejo nekatere
vrste netopirjev redno v jamah, nekatere pa prežive v podzemlju tudi čas
dnevnega počitka, medtem ko druge v jame le redko zaidejo ali pa sploh ne.
V raznih letnih časih se zadržujejo v jamah različne vrste netopirjev.
Prav tako pa se z letnimi časi spreminja tudi številčno stanje živali v posameznih
jamah. Vrste, ki živijo pozimi v velikih kolonijah — v loških jamah
je tak primer mali podkovnjak (Rhinolophus hipposideros Bechst.), — se
poleti zadržujejo v jamah cesto le posamično, ali pa so živali, ki so bile na
Krasu opazovane v kolonijah, zastopane n. pr. v gorenjskih jamah le posamezno.
Prav tako je možno seveda tudi obratno.
Pri študiju načina življenja (ekologije) naših jamskih netopirjev je zelo
važno opazovati, ali nastopajo živali v jamah posamejno ali v različno velikih
kolonijah, oziroma v katerih letnih časih posamezno in kdaj v kolonijah.
Važna je ugotovitev, ali so kolonije vrstno, starostno in spolno mešane, kakšne
živali so v njih zastopane in v kakšnem številčnem razmerju. Pomembni so
tudi podatki, na kakšni višini od tal, pri kakšni temperaturi, strujanju zraka,
svetlobnih razmerah in oddaljenosti od vhoda se zadržujejo posamezne živali.
Med najvažnejšimi činitelji pri naseljevanju netopirjev v jamah pa je seveda
relativna jamska vlaga, kajti v času zimskega spanja izgublja žival skozi kožo
in pljuča znatne količine vode, kar lahko povzroči v primeru, da netopir
zaide na presuho mesto, njegovo popolno izsušitev in smrt. Zato se zadržujejo
netopirji le v jamah z razmeroma visokim odstotkom zračne vlage. Z zbirannjem
vseh teh podatkov se bo sčasoma nabralo gradivo za osvetlitev niza še
nepojasnjenih problemov v zvezi z življenjem naših trogloksenih netopirjev.
Jamska favna na loškem ozemlju je vzbudila zanimanje strokovnjakov
in ljubiteljev že v klasični dobi slovenske biospeleologije v sredi 19. stoletja.
Tu je bila odkrita vrsta novih in le na ozko omejenem ozemlju živečih (endemnih)
jamskih živalskih oblik, predvsem med členonožci (Arthropoda),
medtem ko so biologi favno malih sesalcev (Micromammalia) domala zanemarjali.
Pričujoči prispevek skuša to vrzel v poznavanju živalstva loškega
podzemlja vsaj deloma izpopolniti.
Dosedanji favnistični podatki o netopirjih v gorenjskih jamah, ki jih navajajo
H. Freyer* ter po G. Josephu' in F. Megušarju* B. WoIf,' se nanašajo
12* 179
le na vrsti: mali podkovnjak — Rinolophiis hipposideros Bechst. (Kevderc na
Lubniku, kat. št. 3:" opuščeni rudarski rovi pri Knapovžah; Ajdovska jama
na Babni gori v Bohinju, kat. št. 1737; Jama na Junčenci v Bohinju, kat.
št. 382; Častitljiva jaum pri Radovljici, kat. št. 395) in dolgokrili netopir —
Miniopterus schreibersi Kuhi. (Matjaževa jama na Šmarni gori, kat. št. 69.)
Najstarejši in doslej edini tiskani podatek o netopirjih na loškem ozemlju
je beležka kustosa ljubljanskega muzeja Henrika Freyerja,' ki navaja v svojem
seznamu kranjskih vretenčarjev »Lebnik Grotte ober Laak 1841«, t. j .
Kevderc na Lubniku kot najdišče za malega podkovnjaka. To je v slovstvu
obenem sploh prvi podatek o loških jamah.
V letih 1959 in 1960 smo sistematično obdelali netopirsko favno v jamah
na loškem ozemlju. Zbrano gradivo se nahaja v muzeju v Škofji Loki in v
Inštitutu za raziskovanje krasa SAZU v Postojni. Živali so preparirane deloma
suho, deloma v formolu in alkoholu.
Za edino doslej znano vrsto je bilo na loškem ozemlju ugotovljenih več
novih nahajališč in novih ekoloških opazovanj, ki se deloma razlikujejo od
navedb drugih avtorjev, obenem pa sta bili najdeni v loških jamah še dve vrsti,
ki sta obe novi za jame na Gorenjskem, ena pa za jame Jugoslavije sploh.
Od blizu trideset jam in brezen, ki so doslej znana na loškem ozemlju,
smo iigotovili netopirje v naslednjih: Marijin brezen (kat. št. 6), Gipsova jama
(kat. št. 386), Migutov brezen (kat. št. 5), Kevderc na Lubniku (kat. št. 3), Lubniška
jama (kat. št. 4), Jama za Hudim lazom v Poljanski dolini pri Todražu
(kat. št. 2041) in Slugov brezen na Puštalu nad Trnjem (kat. št. 2062)."
Favnistični pregled s plošnimi biološkimi in ekološkimi opombami
Od 17 družin netopirjev s 150 rodovi so v Evropi zastopane le tri družine
z deset rodovi. Od tega je bilo doslej znanih iz slovenskih jam le pet rodov
z devetimi vrstami. Pričujoči prispevek dopolnjuje podatke za nov rod in
novo vrsto.
V jamah na loškem ozemlju sta ugotovljeni obe družini, ki živita v evropskih
jamah: Rhinolophidae (krponosi netopirji) in Vespertilionidae (gladkonosi
netopirji) z dvema rodovoma in tremi vrstami, medtem ko sta bili doslej
znani, kot je razvidno iz zgornjih navedb, iz jam na Gorenjskem le dve vrsti
in od tega le ena z loškega ozemlja.
K r p o n o s i n e t o p i r j i ali p o d k o v n j a k i (Rhinolophidae Gray 1866)
Ti netopirji so izraziti prebivalci južnih in toplih pokrajin Starega sveta;
pa tudi v mediteranskih in njim bližnjih predelih Slovenije jih živi več vrst,
medtem ko je bil iz gorenjskih jam znan doslej le mali podkovnjak {Rhinolophus
hipposideros Bechst.).
Za podkovnjake je značilen kožni nastavek na nosu, po katerem se ločijo
od vseh drugih vrst domačih netopirjev. Sestavljen je iz podkve, sedla in
lancete ter jim služi kot pomožni organ pri orientaciji. Med letenjem oddajajo
namreč skozi nos ultrazvočne valove s frekvenco do 120.000 nihajev v sekundi,
kožni nastavek pa jim služi pri tem kot megafon. S pomočjo sprejetih, od
raznih predmetov v okolici odbitih odmevov, se živali orientirajo v prostoru
in se tudi v popolni temi izogibajo celo najmanjšim zaprekom. Zanimivo je
180
opazovati budne in vznemirjene podkovnjake, viseče n. pr. na jamskem stropu,
kako intenzivno obračajo glave v vse smeri ter z oddajanjem in sprejemanjem
ultrazvočnih valov iščejo, v kateri smeri bi bila prosta pot. S poizkusi so
namreč ugotovili, da ima vid pri netopirjih v primerjavi s sluhom popolnoma
podrejeno vlogo, kar je pri nočnih in trogloksenih živalih seveda razumljivo.
Tako se n. pr. netopirji z zakritimi očmi kljub temu zelo okretno gibljejo,
medtem ko z zamašenimi ušesi povsem izgube zmožnost orientacije.
Značilna za podkovnjake je zgradba ušes. Ta se koničasto končujejo in
jim manjka tako imenovani ušesni poklopec, ki je značilen za druge naše
netopirje.
Krila so precej široka, zato so podkovnjaki razmeroma slabi letalci. Značilna
je zanje drža kril med spanjem. Z njimi se namreč popolnoma ovijejo,
za razliko od drugih naših netopirjev, ki jih zlagajo ob strani telesa. Način
zlaganja kril med spanjem ima brez dvoma precejšnjo vlogo pri regulaciji
prekomernega izhlapevanja telesne vlage.
V e l i k i p o d k o v n j a k (Rhinolophus ferrujn-equinuTn Schreber 1774)
je ugotovljen na loškem ozemlju le v Marijinem breznu in Kevdercu na Lubniku
(od tod le en primerek, ki se nahaja v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani).
S temi najdbami je ta vrsta dokazana tudi za jame na Gorenjskem, kjer
doslej še ni bila znana, medtem ko je v jamah na Notranjskem dokaj pogostna.'
Na vseh mestih smo opazovali le posamezne primerke, kot navaja za jame
na Notranjskem tudi B. Dulic," medtem ko nastopajo v okolici Zagreba v
večjih, deloma celo mešanih kolonijah skupno z vrsto Rk. hipposideros Bechst.
in Rh. hipposideros minimus Heugl." V večjem številu smo ga opazovali v
jamah le v poznojesenskem, zimskem in zgodnjepomladnem času, poleti le
redko in izključno posamezne, večinoma mlade primerke. Leta pozna zvečer
in vso noč v približni višini 0,5—3 ra.
Mali p o d k o v n j a k {Rhinolophus hipposideros Bechstein 1800). Od
evropskih oblik te vrste prideta za Slovenijo v poštev samo podvrsti Rh. hipposideros
hipposideros Bechstein 1800 in Rh. hipposideros minimus Heuglin
1861. Njihovo razlikovanje je možno le na podlagi biometričnih meritev. Po
primerjavi z merskimi podatki, ki jih po Andersenu navaja G. Miller," se je
izkazalo, da gre na loškem ozemlju za podvrsto hipposideros. Originalno najdišče
(locus classicus) te oblike je Francija, njeno naselitveno področje pa zajema
srednjo Evropo severno od Alp in sega na vzhodu do Himalaje, oblika
m.inimus, ki je bila opisana iz Etiopije, pa živi v sredozemskem področju. Ta
podvrsta je bila ugotovljena tudi v okolici Zagreba" in v Bujah" ter je verjetno,
da se bo našla tudi v Sloveniji.
Mali podkovnjak je najpogostejši netopir v jamah na loškem ozemlju.
Za Kevderc na Lubnikn ga navaja že H. Freyer." Nova najdišča so: Lubniška
jama, Marijin brezen. Gipsova jama. Migutov brezen. Jama za Hudim lazom
in Slugov brezen.
V jamah smo ga opazovali od oktobra do maja, vendar v jesenskih in pomladnih
mesecih le redko in izključno posamezne primerke. V jamah ta vrsta
le prezimuje in ga v poletnih mesecih tam ni, kot enako navaja B. Dulič" za
jame v okolici Zagreba. V nasprotju z njenimi opazovanji v naših kraških,^'
B. Lanza'* v toskanskih ter F. Trombeja" v francoskih jama, smo ga opazovali
enaka, kot navaja M. Eisentrauf za nemške jame. pozimi v Marijinem breznu
v srednje velikih kolonijah 60—100 primerkov obeh spolov različne starosti,
181
v medsebojni razdalji 5—10 cm in na višini 2—3 m. od tal. V začetku aprila je
ista kolonija štela le še 11 primerkov. Številnejše posamezne živali in manjše
kolonije smo našli od decembra do aprila tudi v Kevdercu na Lubniku. Živali
so visele na stenah ali stropu večinoma posamezno ali v redkih skupinah
4—8 primerkov, ki so bili med seboj oddaljeni 1—3 m, skupine pa 6—8 m in
v višini 0,4—5 m od tal. V ostalih jamah smo opazovali le posamezne primerke,
večinoma v temi in globlje v jami, redkeje v prostorih do koder sega še dnevna
svetloba od vhoda in se pod vplivom zunanjih činiteljev v večji meri spreminja
tudi temperatura (Kevderc, Jama za Hudim lazom). V naših jamah
na Krasu je bila ta vrsta vedno najdena v globljih delih jam," medtem ko
navajata B. Lanza in K. Kowalski^ za Toskano in Poljsko tudi najdbe v bližini
vhodov.
Leta pozno zvečer in vso noč v višini 1,5—5 m. V letu je precej hitrejši
od prejšnje vrste.
G l a d k o n o s i n e t o p i r j i {Vespertilionidae Gray 1821)
V to skupino spada večina naših netopirjev, vendar je bila v loških
jamah ugotovljena le ena vrsta.
Zastopniki te družine imajo gladek, mišjemu podoben gobec in je s tem
v zvezi tudi način njihove orientacije nekoliko drugačen kot pri podkovnjakih.
Ultrazvočni valovi dosegajo frekvenco 45.000—50.000 nihajev na sekundo.
Oddajajo jih skozi usta, zaradi česar imajo med letom gobec vedno odprt.
Zdi se, da se nekoliko slabše orientirajo kot podkovnjaki ter se j im zato, ako
so budni, laže približati kot slednjim.
P o z n i n e t o p i r (Eptesicus seroiinus S c h r e b e r 1774) je bil ujet v edinem
primerku oktobra 1959 v kaminu vhodnega rova v Kevderc na Lubniku,
sam, v višini okrog 4 m od tal, v spanju, v mraku.*' Brez točnejše oznake najdišča
navaja to vrsto za Slovenijo že F. Kos," primerki z lokaliteto Sv. Miklavž
pri Ormožu pa se nahajajo v zbirki Martino v British Museum of Natural
History v Londonu.^' Z našo najdbo je bila ta vrsta prvič ugotovljena za jame
Slovenije in Jugoslavije sploh. Pozni netopir je znan tudi drugod iz jam
(Madžarska,*' Alžir,*' Poljska"), vendar so najdišča v jamah za to vrsto razmeroma
redka.^
O p o m b e
1. Schiner J. R., Fauna der Adelsberger-, Lueger- und Magdalenen-Grotte (apud
Schmidl A.: Die Grotten und Hohlen von Adelsberg, Lueg, Planina und Laas), Wien
1854, str. 240. — 2. Freyer H., Fauna der in Krain bekannten Saugethiere, Vogel, Reptilien
und Fische, Laibach 1842, str. 1. — 3. Joseph G.. Systematisches Verzeichnis
der in den Tropfstein-Grotten von Krain einheimischen Arthropoden nebst Diagnosen
der vem Verfasser entdeckten und bisher noch nicht beschriebenen Arten. Bul. Ent.
Ztschr., 26 (1882), str. 49. — 4. Megušar F., Oekologische Studien an Hbhlentieren.
Carniola V (1914), Ljubljana, str. 78, 80. — 5. Wolf B., Animalium Cavernarum Catalogus,
Berlin-s'Gravenhage 1934—38, str. 329, 350, 336. — 6. Označitev jam po zaporednih
številkah speleološkega oddelka Katastra kraških objektov Inštituta za raziskovanje
krasa SAZU v Postojni. — 7. Freyer H., o. c , str. 1. — 8. Karta topografske
lege, načrti in opisi jam: Kiauta B.-Leben F., Sistematski opis jam v okolici Škofje
Loke, Loški razgledi VIL 1960. — 9. Dulic B:. O šišmisevima iz nekih pečina
Slovenije. Naše jame I (1959). št. 1, str. 10. — 10. O. c, str. 12. — 11. Dulič B.,
Sišmiši pečina zagrebačke okolice. Speleolog I (1953), št. 1, str. 24; ista. Prilog poznavanju
faune Chiroptera zagrebačke okolice. Glasnik biol. sekc. Hrv. Prir. dr., ser. II/B,
182
7, Zagreb 1955, str. 133. — 12. Miller G., Catalogue of the Mammals of Western
Europe (Europe exclusive of Russia) in the Collection of the British Museum. London
1912, str. 150—154. — 13. Dulic B., Speleolog I (1953), str. 23; ista, Izveštaji i neki rezultati
prvog prstenovanja Chiroptera na teritoriju N. R. Hrvatske. Larus 1957, str. 209.
14. Gulino G. e Dal Piaz G. B., I Chirotteri Italiani. Boli. Mus. Zool. Anat. Comp., 47,
Torino 1959. — 15. Freyer H., o. c , str. 1. — 16. Dulic B., Speleolog I (1953), str. 24. —
;?. Dulic B., Naše jame I (1959), str. 12. — 18. O. c. — 19. Trombe F., Traite de speleologie.
Biblitoheque scientifique. Pavot, Pariš 1952, str. 33. — 20. Eisentraut M., Aus
dem Leben der Fledermause und Flughunde. Jena 1957, str. 45. — 21. Dulic B., Naše
jame I (1959), str. 12. — 22. O. c. — 23. Kiauta B., Eptesicus serotinus Schreber 1774 —
nova vrsta netopirjev v jamah na Slovenskem. Naše jame II (1960), 1. — 24. Kos F.,
Vodnik po zbirkah Narodnega muzeja v Ljubljani. Prirodopisni del. Ljubljana 1933,
Str. 107. — 25. Martino V. and E., Preliminary Notes on Five new Mammals from
Yugoslawia. A. and M. of Nat. Hist., Ser. XI, 5, London 1940. — 26. Wolf B., o. c,
str. 725. — 2?. Chodorowski A., Les etudes biospeleologigues en Pologne (Biospeleologica
Polonica II). Speleologia I, 5, Warszawa 1959, str. 151. — 28. Eisentraut M., Die
deutschen Fledermause. Eine biologische Studie. Monographien der Wildsaugetiere, II,
Leipzig 1937, str. 97; Brink van den F., Die Saugetiere Europas westlich des 30. Langengrades.
Hamburg-Berlin 1956, str. 62.
' .•i'^"'
R e s u m e •. ••'
LES CHAUVES-SOURIS DANS LES GROTTES DES ENVIRONS DE ŠKOFJA LOKA
L'auteur presente les donnees fauniques et ecologiques des grottes dans les environs
de Škofja Loka qui concernent les chauves-souris (Chiroptera) suivantes: Rhinolophus
ferrum-equinum Schreb., Rh. hipposideros Bechst. et Eptesicus serotinus Schreb.
L'espece Eptesicus serotinus Schreb. n'a pas 6te encore constatee dans les grottes
yougoslaves.
Le materiel qui a ete reuni en 1959 et en 1960 se trouve dans les collections du
Musee de Skofja Loka et de ITnstitut pour rexploration du karst a Postojna.
183