Grobarjeva pesem.
Stanujem let nad trideset
Ob grobih v hiši sam.
Z lopato ostro na grobišči
Izkojial sto sem jam.
In sam sem jokal marsikdaj,
Gledaje bol sirot,
Gledaje trudnega zemljana
Pod grudo zadnjo pot.
Ce jamo kopat kdo veli
In joka brez miru,
Jaz hladen zasadim lopato,
Xc menim se, komu.
I.e časih, kadar postojim
Xa tihih grobih sam,
Srce zapolje čudno v prsih —
Povedati ne znam.
In zdi se mi. da bi zagnal
Jled grobi jok glasen,
Ko mogle iz očij bi mračnih
Vzkipeti solze ven.
Pri jamah sem' stoterih stal.
Poslušal bridek jok
Očetov, mater, bratov, sester
In starcev in otrok.
Otrpnilo mi je srce.
Solza usajinil vir :
I-'očasi je zavladal v metli
Ledenomrzel mir. J
Ko svečenik izgovori
Po.slednji blagoslov.
Poslušam hladen črne rušnje,
(irmeče na pokrov.
In pusta, prazna se mi zdi
Vesoljna  zemlja ta
1 n prazno vse ži\]jenje
In pena — sreča vsa.
Izkopal, sem že mnogim grob,
Le sebi ga ne bom ;
V mladosti sem sočutne solze
Rosil za marsikom.
Kdo bode jokal za menoj,
Ko vgasne mi oko,
Ko ležem k svojcem davno mrtvim — ?
Xa zemlji vsi — nikdo. ^
Anton Medved.