• PRED IZIDOM ROŽANČEVEGA ROMANA »LJUBEZEN«
Pišem, ko me prisili notranja nuja
Marjan Rožanc, slovensld pisatelj in dramatik — njegova najnovejša knjiga z naslovom Ljubezen bo v teh dneh izšla pri založbi Mladinska knjiga — pojmuje literaturo nekoiiko dni-gače kot je ustaljeno pri Slovendh. Vsaj tako meni sam. Pravi, da so vsa naša prizadevanja, tako naroda kot posameznika, usmerjena v uveljavtjanje moči, dokazovanja samega sebe ozi-roma kolektivne in osebne učinkovitosti; umetnost in literatura kot del nje pa je tista, ki vidi človeka tudi takrat, ko je nebogljen in v stiski. Ne kaže nam rešitve, izhoda, oe razrešuje naših pro-blemov, razkriva pa nam nesmisle življenja, pripoveduje o stva-reh, ki jih vedno ne razumemo in smo ob njih dostikrat brez moči.
Literatura je za Roeanca sestavni del Ijubezenske, strpnejše strukture sveta in ne sestavni del afirmadje nekega naroda; jemlje jo kot neko odprtost, ki ji ni dosti do velikih stvari. V vsakem družbenopolitičnem sistemu so nekatera človeška vprašanja in problemi, ki s sistemom samim nimajo nič skup-nega in so zato značilna za katerokoli družbeno ureditev. Družbene strukture skušajo, po Rožancu, literaturo vpreči v svoj voz. Od tod tudi konflikti. Literatura prikazuje položaj človeka v njegovem tragičnem nerazrešljivem položaju in je po-trjevanje nečesa, kar hočemo pozabiti in največkrat tudi pozab-Ijamo...
Marjana Rožanca ni potrebno še posebej predstavljati, saj rednim bralcem Nsk njegovo ime ni neznano. Že s svojim dose-danjim delom si je zagotovil tudi mesto v slovenski književno-sti. Njegovi odgovori na naša vprašanja naj ga predstavijo kot pisatelja, obenem pa naj nekaj povedo tudi o romanu Ljubezen, ki opisuje dogodke iz vojnih dni v Zeleni jami.
Če se prav spomnim, že dalj časa niste izdali nobene knjige. Zakaj tako dolg literarni molk?
Da nisem objavljal niti v revijah niti izdal nobene knjige, še ne pomeni, da ta čas nisem pisal. Ta molk je bolj posledica mo-jega odnosa do literature. Vlislim, da literatura in pisanje nista tržno blago, nistain tudi ni potrebno, da sta vsak dan navzoča v človekovem življenju. Ljudje pač morajo literaturo sami od-krivati, ne da bi se jim ponujala z reklamo, niti je avtor ne more ponujati sam. Sicer pa sem v tem času poleg Ljubezni napisal še tri knjige, ki bodo — upam — izšle prihodnje leto: zbirka esejev o slovenskih mitih Iz mesa in krvi, zbirka novel in roman Hu-dodelec.
Napisali ste več dramskih kot proznih del, saj ste se od leta 1959 ukvarjali predvsem z dramatiko. Po tem, kar ste prej dje-jali, sodim, da se ponovno vračate k noveli, eseju in krajšemu romanu.
Skoz delovni proces sem prišel do spoznanja, kako se naju-strezneje izražati. Dramski poskusi — to so bila pač tipanja v neko smer. Pri noveli in eseju pa se počutim doma, kajti drama in klasičen roman zahtevata večje spoznavanje objektivnega sveta in oseb, ki v njem nastopajo — za to pa nimam posebnega talenta. Moj svet je intima, je dogodek v človeku, ne pa človek v dogodku.
Janez Mušič, urednik pri MK, ugotavlja, da je vaše novo delo vsebinsko povezano z novelistično zbirko Mrtvi in vsi osta-li, ki je izšla leta 1959. Gre za nadaljevanje, dopolnitev ali za povsem novo gledanje na nekatere stvari, ki jih pač danes, po dvajsetih letih, dojemate in ocenjujete drugače?
Mrtvi in vsi ostali so bili bolj začetek mojih literamih priza-devanj. Kasneje sem šel skozi proces literaraega ustvarjanja, ki je zahtevalo poglobljeno razmiiljaiije, in po izletu na pot v stran sem se spet vrnil, obogaten z življenjskimi izkušnjami dvajsetih let, h klasični pripovedi.
Novinarka Naše skupnosti v pogovoru z Maijanom Rožancem
Literarni zgodovinarji pravijo, da zanemarjate oblikovna iskanja in več pozornosti namenjate vsebini. Se vi s to ugotovi-tvijo strinjate? Menite, da je to v novi knjigi Ljubezen drugače?
Moj, rekel bi, malomaren slog, je bolj posledica vsebinskih iskanj kot kaj drugega. Ker nisem bil kos vsebini, se nisem mogel bolj posvečati slogu.
Res pa je, da pisem v vsakdanjem jeziku. Nikoli ne napišem besede, ki je nisem slišal y pogov oru ali kako drugače osvojil. Literarni jezik pač ni izumileljstvo. Seveda pa tak način pisanja ne bogati jezika z melafo-rami.
Ljubezen, to je neusahljiva tema pesnikov, pisateljev in drugih umetnikov. Ljubezni je več vrst: ljubezen med žensko in moškim, Iju-bezen do otroka, do rože, živali... V Književnih listih ste ob napovedi vaše knjige skušali pojasniti, kaj vam pomeni beseda Ijubezen nasploh. Zakaj je vaši knjigi naslov Ljubezen in za kakšno vrsto ljubezni gre?
Na to, kar ste povedali, me je že opozoril urednik pri MK. Vendar sem ta naslov namenoma ohranil, ker je to nova in drugačna inlerpreta-cija Ijubezni. Pojmovanje Ijubezni, kot se pojavlja v lej knjigi, je v bistvu sprejemanje odprtega, nedefiniranega sveta, sposobnost poistovetenja z vsem in z vsakim, skratka, sposobnosl, ki je značilna bolj za otroški svet kot za razvito, zrelo osebo, ki vidi le samega sebe. To ljubezen oz-načuje radovednost, hrepenenje, iskanje... tudi Ijubezen med moškim in žensko. • ¦ zato je ne moremo dcliti, ločevati na posamezne Ijubezni, izražamo jo s svojim celovitim odnosom do sveta.
Pri Slovanu delate kot organizacijski sekretar. Kako se to dvoje, na-mreč delo na športnem področju in pisanje literature, ujema?
Petnajst let sem živel kot poklicni pisalelj. Zdaj, ko sem se zaposlil in vezal tudi na drugo delo, je moj odnos do literature bolj pošten. Za stroj sedem, ko me prisili notranja nuja. Tudj pisanje samo mi zato ne pov-zroča več težav. Knjigo Ljubezen sem na primer napisal v enem mese-cu, ker sem jo že prej — tudi med svojim delom pri Slovanu — temeljito dognal.
Z Marjanom Rožancem bi se lahkoše dolgo pogovarjalao umetnosti in o njegovem delu. Prav nič nestrpnosti ni bilo v njegovem govorjenju in nobenih dvomov ni biločutitioizrečenih mislih. Kerse vsakdrugače odzivamo svetu, v katerem živimo, bo tudi knjiga Marjana Rožanca odmevala v nas z različnim zvenom. Vsakemu bo z istimi besedami spregovorila drugače. Pa ne le o vojnih dneh, temveč o življenju nas-P|oh-                                                                  DARJA JUVAN