CVETKO GORJANČEV:
Jernejevo.
 rn  Št. Jerneju  imajo za patrona sv. Jerneja,  po kate-            rem je gotovo dobila vas tudi svoje ime. In na Jer-
             nejevo je v Št. Jerneju velik semenj.                  (
                    Moj klobuk se  je bil  tedaj že postaral,  osiveti
             seveda ni mogel, ker ni imel las, no, ostarel je pa le;
            barvn je čistn  izpremenil,  krajevci so se mu pohe-
            sili globoko pod moja ušesa,  trak krog njega je bi'
             že tudi, da se Bog usmili čezenj, tako da je mama
             res prav pametno ukrenila, ko je sklenila, da mi je
              treba novega klobuka.
Mama in brat sta že zjutraj rano peljala na semenj pujske, jaz sem šel od doma malo pred devetimi. Ce-sta od Prekope do Št. Jerneja je bila čisto nabasano polna goveje živine. Bilo je lepo jutro.Nekako prijetno mi je bilo krog srca in spominjal sem se: Oj, kako lepo je bilo. Majhen sem bil. Sejma v Kostanjevid ali Št. Jer-neiu sem se veselil skoro kakor godu, ker sem tedaj vedno dobil kaj no-vega: sedaj klobuček, sedaj suknjico, spet drugič čižemce... A če ne kaj takega, sem dobil konjička ali — pipec, Iep rdeč, z belimi pasovi. Mama je znala vedno izbrati naiboljšega, ki je imel najhujšo ostrino. Z veliko sveča-riostjo sem ga potem krstil s križcem. Da bi ga ne bil izgubil, sem ga s kraja navezal na kak motvožček krog vrata.—Pa ne zato, ker je bil pipček tako pripravno orodje, za vsako delo dober, sem ga imel tako rad, ampak za nekaj drugega. Rajna mati ¦— o, ona tudi ni bila nikoli brez njega! — ie pravila, da ima marsikak pipec čudno moč. Ce je narejen iz smrekovega lesa, ki je zrastel iz zrna, ki je padlo ravno opolnoči na božični večer iz stožca, ima tako moč,da se izpremeni črn kruh v belega,bel v potico,potica v torto in bogve, kaj še, če se z njim reže. Ali če se reže z njim les, se iz-premene vse odpadle treščice čez tri dni v — zlato. Hej, brž sem tekel vse-lej k mami: »Mama, kruha!« Dobil sem dobršen kos črnega kruha. Hitro sem urezal. E, črn kos je ostal črn, pa naj bi bil naredil, kar bi bil hotel! Pa bi bilo vendar tako lepo, če bi se hotel ta kos izpremeniti v belega in potlej
-••    210   • <—
obadva hlebca v omari v bela.Bela bi se izpremenila potem v potico, potica v ... ah, tako dobro, tako dobro! Ah, tako bi imeli potlej kakor tfsti gospo-ski otroci, ki samo zajokcajo, pa že prinese mamica krožnik belega kruhca, atek krožnik potičke, babica cukrčka, in otroček potem papca in papca tako lepo! ...
V sladkih mislih sem se kar preveril, da imam v roki tisto sladko, s cukrčkom potreseno potičko in ugriznil — pa bil je le oster črn kruhek, Rogu hvala, da sem itnel takega, tudi ob njem sem zrastel dosti velik!
Šel sem rezljat kak klinček. Trščice sem spravil v zabojček od cikorije pod pod, da bom videl tretji dan, ee se morda ne požlahte. Obe noči sem presanjal, hrepenenje mi je prineslo tiste sladke sanje, ki sem bil v njih ves srečen. Tretji dan zjutraj pa sem zgodaj vstal. Ravroo je posijal solnček na zabojček. Stekel sem k njemu, ga potegnil ven, odprl, pogledal: jej, kako se je zableščalo v očesu. Poinencal sem si očka. Morda pa ne vidim prav? Seveda vidim, saj tudi tipljem. Seveda, seveda! Čuj, kako lepo zveni, če se trčita dva zlatka! Hitro zabojček v roke, pa hajdi: otroci, otroci! Olejte, ^lejte, cekinčki, cekinčki, jej, vsi zlati, lepi, žvenkljajo ... Tekel sem na vso raoč, da pokažem čudeči se deci čudež. Moj pipček, moj pipček! — Lop! Padel sem, da sem videl vse polno zvezd, cekinčki so se zakotali po poti, iz nosu mi je udrla kri, zajokal sem in se zbudil...
Tako čudno mi je bilo, da bi bil res zaplakal, sam ne vem, zakaj! Hitro sem vstal. Solnček je sijal že visoko. Skočim pod pod. Odprem zabojček. Ne, nič ni, nič, samo treščice; te so bile oni dan vsaj bele, danes so pa že temne, črne, namesto da bi bile zlate!
.  Bil sem nesrečen, ker se mi niso uresničile sanje, bajke!
Nič nisem imel do pipčka več takega spoštovanja. Mogoče sem ga iz maščevanja celo snel z motvožčka ...
Tudi oni dan sem si kupil pipček, pa ne samo jaz, veliko se nas je bilo zbralo tam okolo pipčkov, pač ne, da bi bil kdo zadel tisti čarobni pipček, ne, ker zdavnaj nam je že vera v bajke preč, ampak v spomin, da je človek najsrečnejši v hrepenenju, dokler hrepeni, in nesrečen, ko vidi, da se mu hrepenenje ne lzpolni, pa četudi vč, da se mu ne more izpolindti.