PLANINSKI VESTNIK
SIMON RUTAR — EDEN IZMED PRVIH SODELAVCEV PLANINSKEGA VESTNÍKA
NA VISOKIH GORAH
Profesor zgodovine in zemljepisa Simon Rutar (1851—1903) je bil plodovit pisec strokovnih knjig in člankov v zadnji četrtini prejšnjega stoletja. Leta 1882 je objavil prvo regionalno zgodovino in geografijo svoje rojstne tolminske dežele. Bil je med prvimi člani Slovenskega planinskega društva, ustanovljenega leta 1893. Že tega leta je v Slovenskem narodu objavil svoj potopis Iz Bohinja čez Komarčo v Sočo, naslednje leto pa v istem časniku planinski članek Črna prst. Te objave dokazujejo, da je bil res že čas, da se ustanovi planinska revija.
Ko je leta 1895 končno začel izhajati Planinski vestnik, je Rutar za prvi letnik napisaI članek Črez Ture, ki je izšel v 7. In 9. številki. V letniku 1899 je v 12. številki objavil potopis Iz Bohinja čez Komno v Sočo, vendar je ta prispevek le ponatis članka iz Slov. naroda 1893. Članek Rakovska dolina in Cerkniško jezero pa je objavil v letniku 1900 v 3., 4. in 5. številki. Žal je maja 1903 tragično končal svoje življenje — ob sveči se mu je vnela obleka in je umrl zaradi opeklin. V njegovi, pred desetimi teti še neurejeni zapuščini v NUK sem našel dokončan planinski članek Na visokih gorah in si oskrbel njegovo fotokopijo. Ne vem, zakaj ga ni objavil; mogoče ga je prehitela smrt. Naj pa bo objavljen na 100-letnico PV, saj je bil najbrž njemu namenjen. Objavljen naj bo brez popravkov, čeprav se je naš knjižni jezik od tedaj zelo spremenil. Članek je Rutar napisal iz opazovanja ptanšarskega življenja na domačih krnskih planinah, a tudi iz občudovanja Zfato-rogovega kraljestva na Komni, ki ga obdajajo vrhovi Tičarice, Kanjavca in Vršaca, nad katerimi kraljuje očak Triglav. Naj bo ta objava tudi v spomin človeku, ki je stal ob zibelki našega planinskega glasila.
Janez Dolenc
Blesteča zvodljivka
NEŽA MAURER
Skalnat žleb — navpik kot lestev. Vabi.
Klini in jeklenice — belo zlato. Žled je skoval krog njih prstane, ogrlice.
Pozvanjajo, blestijo. «Za vedno« svistijo skalnate čipke v strastnih izdihih ledenega vetra. »Za vedno« zastane noga.
Božidar Jakac: Simon Rutar
SIMON RUTAR: NA VISOKIH GORAH
Visoke gore imenujemo tiste, ki se v zdi gaj o nad mejo drevja in gozdov, torej po naših deželah nad 1600 m. Navadno so mecesni tista drevesa, ki rastejo najvišje gori po nepristopnih obronkih ter se bore z viharjem in plazom za svoje življenje, oklepaje se neplodnih pečij. Nad njimi se le še borno ruševje oprijema skopih tal po strmih obronkih. Še višje gori se nahajajo planinski pašniki z lepo dišečimi in živo barvanimi planinskimi cveticami. Po njih so postavljene kolibe in staje, v katere zaganjajo planšarji svojo živino v poletnih nevihtah. Sredi staj je postavljena večja, zidana koča, «stan« ali »tarnar« imenovana, v kateri pastirji prenočujejo ter »mlekar« sir, maslo in skuto (excoctum, Schotten, Topfen) dela in spravlja v zaklenjene shrambe. Marsikatero teh koč je snežena teža že podrla in samo njeni zidovi mole še po koncu. Še več pa se vidi takih podrtih kolib, v katerih so nekdaj pastirji stražili, ko so še medvedje in volkovi po naših gorah gospodarili ter s svojimi deročimi zobovi nedolžni čedi ovac ali koza pretili.
Najbolj poetična in najbolj znana mej vsemi planinami je postala Komna, odkar je slutni nemški pesnik Baumbach s svojim »Zlatorogom« Triglavovo »visoko pesem« zapel in njegovo slavo po širnem svetu raz nese I, Komna se imenuje vsa gorska planota med kranjsko-goriškim mejnim pogorjem na zahodu in grebenom Tičarice na vzhodu, od škrbine Velika vrata pa do go-rostasa Kanjavca (2570 m), s katerega se vživa skoro ravno tak razgled, kot s Triglava samega. Pred vsem se vidi ž njega široka skalnata piramida Triglavova, ki se ponosno in gospodujoče vzdigne nad strahovito kameno planoto proti sinjemu nebu. Zlasti pogled rta lo puščobno planoto mej Kanjavcem, Triglavom, Mišljem
65
PLANINSKI VESTNIK
in Debelim vrhom opazovalca tako zgrabi, da pozabi na vse lepote v daljavi stoječih velikanov. S Kanjavca vidijo se vse Trentarske gore lepo v polo krogu razvrščene in tako blizu, da bi jih človek kar z roko prijel. Posebno značajno so osenjene Bohinjske gore, katere od juga prihajajoče megie vedno bolj zakrivajo. Popolnoma prost pa ostaja pogled na planoto sedmerih triglavskih jezer, katere potovalci ne morejo zadosti prehvalitl (Frischauf, 7 Seen des Trigiav, Jahrbuch des ost, Tour Clubs, XII). Čim višje prideš, tem bolj se svet odpira in pogled v globoko doli stoječe doline se razširi. Nešteto gorskih velikanov obdaja te krog in krog in trdnjava za trdnjavo prikazujejo se tvojemu začudenemu pogledu. Okolu in o kolu vidiš gole skalnate stene, kakor bi se nahajal v kakem veličastnem amfiteatru. Ravno nasproti ti moli rtast vrhunec in nizko doli pod njim opaziš globoko zarezano škrbino, čez katero lezejo drzni trentarski lovci, še nižje doli pa je prilepljena kaka planina pod skalnato steno, kot tičje gnezdo. Obdajajo jo smaragdno zelen i sočna t pašniki In kakor široki trakovi vlečejo se travnati obronki visoko gori pod gole vrhunce. Poleg »planinke« (pečnice) je še posebno "Campanula Zoysii« značilna za naše visoke gore. Od ločnice večnega snega pa sko-vo do najvišjih ostrcev vzpenjajo se mate zelenice saxi-frag, silen in majčkinih checlerla otočičev, ki so kot obliži na strme skale prilepljeni. Poleg teh pa nahajamo še vse polno bomejših cvetek, ki se dobivajo le na najvišjih gorah Julijskih Alp, posebno ta ko imenovan a "Triglavska roža«, katera je po Baumbachu daleč zaslula. Kakor gledališčne kulise vrste se skalnata pogorja jed-no za drugim, vzdigujejo se svetio blesteči stolpi s svojimi pomoli, mostovži in zobčastimi robovi. Malo dalje pokaže se šiljast, drzovit rog, ali pa pili podobni naostreni zobje njegove sosede. Ta se vzdiga kakor vitek stolp ali mogočen grad nad brezmemimi plazovi grušča, drugi 1) kaže svojo trdo, resno ali celo čmerno glavo, da te kar groza obhaja pred njim Tu pa tam vidiš kak osamljen vrhunec, ki se neposredno vzdiga iz globoke doline in njegova suha rebra porašča temno-zeleno rušovje. Najbliže pred seboj pa imaš dvo In tro-glave orjake, ki se skoro popolnoma navpično vzdigajo in katerih obronki so na bolj ravnih mestih z večnim snegom poštreani.
Pri vsakem koraku, ki ga storiš navzgor, spuste se vedno niže in niže velikanske skalnate pregrade in za njimi se razvijajo nova pogorja, novi vrhunci in zobje se pokažejo na obzorji, ki v brezkončni mnogovrstnosti proti nebu strte. Vedno večji in vedno lepši postaja košček zemlje, ki se pod našimi nogami razprostira in njegova razsvetljava se vedno v novih barvah spreminja. Ko vzhajajoče solnce pozdravi gorske velikane, tedaj so vse doline s plamtečo rudečino in zlatnino prevlečene, potem jih krasno jutro zavije v blestečo paro, a jasno poludne jih napolnuje s pekočimi solnčnimi žarki, v katere ne more dolgo gledati človeško oko. Mnogokrat je treba laziti čez gruščeve plazove, n.pr. če se hoče z Malega Triglava k jedinemu ledeniku (ljudstvo ga imenuje -zeleni sneg«) v Julijskih Alpah, Na takih mestih je vse trhleno In grezljivo. Velikanski tra-66
kovi rahlo nasutega grušča se spuščajo niz strmih Ziebln in če z okovano palico vanje suneš, ali pa z dobro podkovanimi čevlji na nje stopiš, tedaj najedenkrat ožlve, vse se začne premikati in mesto da bi storil korak navzgor, prideš za dva navzdol. Pa tudi sam po sebi, vsled svoje lastne teže, sproži se mnogokrat ka-menen plaz. Kakor pred sneženim plazom žvižgajoča sapa veje, tako se sliši pred gruščevim plazom neko posebno zveketanje in brušenje, ki se v kratkih pavzah ponavlja in najedenkrat zdrči brenčeč in žvižgajoč manjša aii večja množina peska in proda mimo nas tje doli na plazov sipec.
Zaradi tega grušča, ki je povsodi na vseh gladkih obronkih, v vsaki drči in žlebini čisto rahlo nasut, treba je hrlbolazcem zelo previdnim biti, ker so drče mnogokrat pretrgane po propadnih robovih. Ko prileti piaz do takega roba, smukne po tihem čez-nj In še le čez dolgo časa se zasliši iz globočlne zamolklo pokanje in Topotanje. Poleg grušča prožijo se tudi debelejše skale pod hribolazčevimi nogami in lete v velikanskih skokih v meglene nižine, iz katerih njih udarjanje in pluskanje še dolgo odmeva. Iz tega se lahko preračuni, kako visoko gori se kdo nahaja, ker pogled navzgor je zelo omejen in človeku se vedno zdi, kakor bi sredi oblakov visel, ali pa kakor bi po krhki lestvici čez zevajoče propade k zvezdam gor plezal.
Najveličastnejši utis napravi na človeka gromenje in bliskanje na visokih gorah. Gromovo bobnenje, ki votlo odmeva od gore do gore. ne da se nikakor s peresom popisati. Strela udarja za strelo kot plamteči jeziki skozi
PZS ni članica športnega in olimpijskega komiteja_
Upravni odbor Planinske zveze Slovenije je na seji 10, decembra lani v prostorih PZS v Ljubljani sprejel sklep, da je treba odložiti vsakršno odločanje o vstopu ali nevstopu v novo osrednjo organizacijo športa v Sloveniji, Športni in olimpijski komite Slovenije, dokler ne bodo temeljito razčiščeni osnovni pomisleki. Ta čas je treba izmenjati o tem mnenja z drugimi organizacijami, predvsem množičnimi, raziskati možnost ustanovitve ohlapne oblike sodelovanja, povezovanja in koordinacije skupnega nastopa do oblastnih organov ter zavarovati interese Planinske zveze Slovenije, ki Izvirajo iz njenega dosedanjega članstva v Športni zvezi Slovenije. Planinska zveza Slovenije bi seveda lahko postala članica novega Športnega in olimpijskega komiteja Slovenije, osrednje nevladne organizacije športa v državi, kot dosedanja članica Športne zveze Slovenije in Olimpijskega komiteja Slovenije, če bi le podpisala pristopno izjavo. Prvi pomislek o vstopu PZS v novo organizacijo je določilo listine Mednarodnega olimpijskega komiteja, da morajo imeti v sestavu skupščine, najvišjega organa te organizacije, večino predstavniki nacionalnih športnih zvez
PLANINSKI VESTNIK
črne oblake in neprenehoma ropoče grom, da se celo gorski velikani pred njim tresejo. Kmalu se usuje dež, kakor bi iz škafa tilo, in mej njim padajo debela zrna toče, ki bijejo hribolazcu v obraz, da jedva nekaj korakov pred seboj vidi, a intenzivno bliskanje mu popolnoma vid jemlje. Tedaj je pač najbolje pod kako skalo pritisniti se in počakati, da nevihta preide. K sreči tako treskanje mej gorami nikoli dolgo ne traja, ampak mine precej hitro, in kakor bi trenil, razkoijejo se oblaki, solnce prodere zmagajoče skozi nje in hribolazec nadaljuje svojo pot.
Veliko truda in znoja stane pot na visoke gore. ali razgled z njih, ako je nebo čisto, poplača obilno vso prestano muko, na katero se hitro pozabi. Velikanska divfjina obdaja nas okoli In okoli. Zveneča dolomitna tla so razbeljena od pekočega solnca, a nebo širi se nad nami višnjevo in svetlo, kakor jeklo. Bele in vid jema-joče kamenene gromade obdajajo nas okolu in okoiu, gorski velikani kopičijo se pred nami v svoji polni svetlobi in sijajnosti, in ker ne vidimo njih podnožja, zdi se nam, da kar v zraku visé. In ako obrnemo svoje oči navzdol, odpre se nam strahovit prepad z navpičnimi stenami. Vržen kamen potrebuje deset sekund, predno prvikrat na steno zadene. Mnogokrat se nahajajo poprečne police, ki so kot baldahin obokane nad prepadom, toda le divji kozi je mogoče skakati po njih. Ali tak pogled nas kmalu pretrese in radi obrnemo svoje oči proti bolj oddaljenim krajem. Na jedni strani leži pred nami meglena ravnina, iz katere se vzdigajo pojedini griči z nejasnimi obrisi. Ali koj zraven zapazi-
oiimpijskih športov, čeravno je bilo v skupščini izmed približno 80 delegatov tudi 13 predstavnikov drugih nacionalnih športnih zvez, kamor sodi tudi PZS. Vendar je treba vedeti, da je status UIAA (mednarodne planinske organizacije) v tej zvezi začasen, s spremembo statusa UIAA pa bi se lahko spremenil tudi status PZS. Načelno je vprašljivo konstituiranje krovne organizacije, kjer merila za položaj organizacije določajo drugi, v tem primeru Mednarodni olimpijski komite. Temeljni cilj mednarodnega in nacionalnega olimpijskega komiteja je namreč po statutu priprava, izvedba in poslovna uspešnost olimpijskih iger in temu so podrejene vse aktivnosti. Cilji in prednosti Planinske zveze Slovenije pa se precej razlikujejo od teh prednosti, zato je vprašljivo vstopati v organizacijo, kjer bodo cilji in naloge PZS odrivani na obrobje oziroma bi morala PZS vložiti precej energije za spreminjanje položaja. Najbolj očitna je neenakopravnost članov nove slovenske športne zveze v tem, da se kakšna polovica članic skupščine statutarno odreka pravici, da so izvoljeni v vse organe svoje organizacije, kajti skupščina voli predsednika in podpredsednika obvezno iz vrst nacionalnih športnih zvez olimpijskih športov, kamor pa planinstvo seveda ne sodi. Glede na statut nove organizacije PZS ne more računati niti z nikakršnimi denarnimi sredstvi iz skupne blagajne nove^športne organizacije.
mo dolgo vrsto snežnikov, ki nam sicer pol obzorja prikrivajo, a vendar se čudimo njih drzovitim oblikam. In zopet splava naš pogled na širno ravnino, ki je pa dobro razsvetljena in s premnogimi belimi vasmi oživljena. Vse se nam zdi tako blizu, kakor bi pod našimi nogami ležale. Kakor široki beli tokovi vlečejo se peščene struge lijakov od podnožja gora pa do sinjega morja.
Zastareli izrazi (arhaizmi)
deroči zobovi — zobje zveri, ki odirajo kožo in meso
slutni — sloveči, slavni
gorostas — velikan
ose njene gore — osenčene gore
trdnjava— trdna (kamnita) gora
vrhunec — vrh gore
ostre — oster kamnit vrh
jedno za drugim — drug za drugim
poštrean — poškropljen (Plet,: poštrkan)
jedini — edini
blesteča para — svetleča se sopara poludne — poldan žiebina — poglobitev, jarek kamenen — kamnit
plazov slpec — droben pesek (Plet.: mehliger Sand)
čez-nj — čezenj
pluskanje — butanje
propad — prepad
divljina — divjina
Kot je bilo razloženo članom upravnega odbora PZS. bo tako postavljena organizacija planinski zvezi onemogočala izražanje in uveljavljanje njenih interesov, ker bodo vsebinske prioritete nove organizacije povsem različne od ciljev in prioritet planinskih organizacij in ker PZS svojih interesov ne bo mogla uveljavljati, saj bodo o vitalnih zadevah, tudi o razporejanju proračunskega denarja, odločali organi (predsedstvo), v katerih planinci ne bodo imeli svojega predstavnika, ali pa bodo interesi planinske organizacije spoznani za obrobne in tako preglasovani.
Kot je bilo na seji upravnega odbora PZS razloženo članom, je položaj množičnega športa v Sloveniji, katerega izvajalec je tudi Planinska zveza Slovenije, nezadovoljiv, saj je Ze dosedanja Športna zveza Slovenije izvajala pritisk na državne organe, da so namenjali pozornost in sredstva pretežno vrhunskemu Športu. Ker je PZS organizacija množičnega športa, daje taki politiki tudi legitimnost. «Krog je s tem sklenjen,« je zapisano v obrazložitvi, zakaj naj PZS ne bi pristopila k novi slovenski krovni športni organizaciji, »saj dokler bomo znotraj organizacije, ni videti poti, da bi spremenili položaj, ker ta organizacija preprosto nima posluha za interese in potrebe manjšine.«
67