Proslava ob zaključku šolskega leta na osnovni šoli Majde Vrhovnik v Ljubljani
Grozeča zanka
V junijskih dneh je bilo nič koliko takih ali podobnih proslav; in vendar je bila proslava na osnovni šoli Majde Vrhovnikove v Ljubljani nekaj posebnega. Mor-da ne toliko zavoljo proslave same, čeprav je bila tudi ta izredna, kot zavoljo samega položaja, v katerem se šola nahaja.
Na Slovenskem je še precej šolskih poslopij, ki imajo tem-ne in tesne učilnice iz katerih, kljub vztrajnemu zracenju, zle-pa ni moč pregnati zatohlega vonja, značilnega za stare zgradbe. In vendar večina teh šol še nima predvidenih možno-sti za skorajšnjo preselitev v druge, bolj svetle in pTimernej-še prostore.
V osnovni šoli Majde Vrhav-nikove v Ljubljani pa že zdaj razpolagajo z velikimi in pro-stornimi učilnicami. šoja je le-pa in sodobno urejena. Novej-šega tipa, kot praviimo, na kar opozarja že velika avla in še posebej telovadnica, na katero bi bili lahko ponosni, ne samo na Slovenskern, ampak kjerko-li. Vse pa kaže, da bo šola mo-rala zapustitd svoje sedanje do-movanje. Ali bolje rečeno: nad moderno in lepo urejeno lju-bljansko šolo, v nekoliko stis-njeni Gregorčičevi ulici, visi ne-kaj temnega, kot grozeči vrvi podobnega. šola je postavljena v položaj obešenca, ki ne ve, ali mu bodo zadrgnili zanko okoli vratu ali ne.
Se je ta mora, ki visi nad šo-lo, čutila že na sami proslavi? Ne! Proslava je imela delovni značaj. Lahko bi rekli, da je bil to predvsem obračun, bogata žetev vztrajnih prizadevanj pe-dagogov in pridnosti učencev. Težko, skoraj nemogoče je na-šteti vse dejavnosti in ušpehe, ki so jih dosegli samo v leto-šnjem šolskem letu, kd se je pravkar zaključilo.
šola je imela cel bataljon značkarjev, tri pevske zbore, izdajali so svoje glasilo, števil-ni krožki interesnih šolskih de-javnosti so bil4 ;^"Pdno aktiv-ni, učenci so tekmovali s pio-nirji — nu^iuarji v republi-škem merilu. Med člani maite-matičnega krožka je bilo veliko nagrajencev — dofoitnikov Vego-vih priznanj. Šola Majde Vr-hovnikove je, ob tekmcwanju, ki ga je razpisal Pionirski list, dala republiško prvakinjo. Na-grade in poihvale so prejeli šte-vilni pevoi šolskega združenega zbora. člani šolskega športnega društva so nosilci številnih di-
plom in pokalov, društvo samo pa je kot najboljše ŠŠD preje-lo obcinsko priznanje. števil-nim uspehom pri raznih krož-kili so se pridružile še razne humane akcije, ko so učenci zbirali sredstva za. vietnamske otroke, ko so izvedli akcijo za pomor  '-             --vadetim po
potresu, lco so za mladinsko u.
revau_._               _ L uču vneto
prodajaii zuncKe ipd.
Zvrstili so se novi nagrajen-ci, člani likovnega in literar-nega krožka. Ob koncu prosla-ve so našteli odličnjake, ki so prejeli medalje. Še posebne-ga priznanja pa so bili deležni tisti, ki so bili vseh osem let šolanja najboljši — odlični.
Dvorano so polnili ubrani glasovi združenih pevskih zbo-rov, ko nam je pogled obvisel na ravnatelju šole. Stal je ob steni in na obrazu mu je leb-dela čudna zmes ostro naspro-tujočih ai čustev. Bilo je očitno, bil je srečen, ponosen, a hkra-ti pretresen in žalosten. Znova smo pomislili na sestanek, na katerem je bilo jasno in glas-no rečeno: »Obstoj osnovne šo-le Majde Vrhovnikove v Gre-gorčičevi ulici je na kocki. Za-voljo pomanjkanja zunanjih ig-rišč in zelenic. Zavoljo stolpni-ce, ki naj bi jo zidali domala ob boku šolske zgradbe. Stolp-nica bo prinesla nekaj luksuz-nih stanovanj,« je bilo rečeno, »zato pa bo ogrozila obstoj šo-le«.
Nič novega ni bilo povedane-ga. Problem osnovne šole Maj-de Vrhovnikove se vleče že ne-kaj let. Zastavljeno je bilo vprašanje, ali se tega problema, v zvezi s šolo, dejansko ni za-vedal nihce, ko so pričeli kopa-ti temelje stolpnici? Urbanisti in načrtovalci so sicer natanko vedeli, da šola (zlasti sedaj, ko se ji obeta uvedba celodnev-nega pouka) mora imeti zele-nice in zainanja igrišča in ven-dar so stolpnico načrtovali. Pri tem pa so igrišča in zelenice predvidevali na nasprotnd stra-ni šolskega poslopja, na žalost tam, kjer zemljišča ni. Vsaj prostega ne. Tam so zsasebni vrtovi.  Velik  del zemljišča   (v
urbanističnem načrtu prav ta-ko namenjenega šoli, za igri-šča in za zelenice) pa zavzerna-jo »Rimljani« s svojimi izkapa-ninami. In kaj ostane šoli? Nič! Pod takimi pogoji pa, naj je še tako sodobno in lepo ure-jena (nemara je bilo tudi v to urejenost vloženih ogromno sredstev in ne nazadnje tudl ogromno truda), dejansko ne bo imela možnosti za obstoj. V mnoigih slovenskih šolah so ternne in tesne učilnice. Osnov-na šola Majde Vrhovnikove razpolaga z velikimi in svetli-mi prostoni. Jih bodo preuredili v pisarne? V trgovine? V skla-dišča? In kje se bodo šolali otrooi, ki živijo v okolišu te og-rožene šole?
Pravijo,   da   se  je   kolektiv šole že od vsega začetka boril
proti zidavi stolpnice. Očdtno brez uspeha. Pet ali več let je minilo od takrat, ko je bila za-sajena prva lopata, jabolko spora pa še ni odstranjeno. Ne-mara bi bilo brez haska iskati krivce, a vprasanja se kljub vsemu grmadijo.
Ce bomo sedanjo šolo uki-nili ali bomo pričeli z gradnjo nove šolske zgradbe? Kdaj in kje? Morda pa bomo prizadete otroke spremenili v vozače? Če je tako: ali bo ta načrt veljal tudi za najmlajše? Za prvošol-6ke in drugošoldke? Ta rešitev bi bila do neke mere sprejem-ljiva, vendar le za otroke tistih staršev, ki imajo a^tomobile, pa gospodinjske pomočnice ali vsaj babice — upokojenke, ki so dandanašnji res pravo zlato. In kako je zamišljena rešitev problema večine otrok, katerih starši nimajo niti avtomobila, niti gospodinjske pomočnice in so celo za babioo prikrajšani, ki bi bila voljna vodibi maloke na prvo pot učenosti? K temu dodajmo še to, da je med slednjimi starši, ki so v večini, precej takih, ki morajo že v zgodnjih jutranjih urah na de-lo, že pred šesto ali celo pred peto uro? So urbaniisti in načr-tovalci razmišljali tudi o tem? Morda bo šola Majde Vrhov-nikove ostala in bomo zausta-
vdii gradnjo stolpnice, kljub dejstvu, da je ta pogoltnila že lepe vsote denarja, še prej ko je s svojimi zidovi pričeaa ra-sti v višino.
Bo morda obveljala tretja možnost, da bodo podrli hdše, odkupili zasebne vrtove, prese-lili rimske izkopanine, s čimar bi šoli omogočili ureditev tistih zelenic in zunanjih igrišč, ki j'ib je pred-videl že uirbanističind na-črt?
Odlooitev prav gotovo ne bo lahka. V vsaki od breh inačio bo ostalo nekaj grenkega. Za-kaj? Kdo bo nosil stroške? Je zdajsnji situaciji botrwala ne-premišljenost? Potrebna je M-tra odločitev, o kateri je treba takoj seznaniti tudi javnost. Ti-ho šušljanje ne rodi dobrih sa-dov. Le poštena beseda ohranja ali pa ponavno oživlja zaupa-nje v ljudeh. In naj je napaka še tako huda. bolje jo je pri-znati in odpraviti, kot pa z gla-vo trmasto siliti skoezi zdd. Nifi slabih misli ni pri tem, le tiha želja, da bi se stvari končno rešile, da bi se rešile spofrazum-no in mirno, brez novih trenj in hudih besed. Te hude besede se ne smejo in ne morejo vle-či v nedogled, saj je že Cervan-tes rekel, da celo lok ne more ostati večno napet.
Marta Grom