LETO v. ŠT. 30 (224) / TRST, GORICA ČETRTEK, 10. AVGUSTA 2000 NOVI SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LECCE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1 124 - 6596 CENA 1500 LIR/0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 SREDPOLETNA GLOSA ■ Mesec avgust je pri nas in tudi drugod že po svoji naravi mesec počitnic.Zato je prav, da se tudi mi v tej zadnji številki pred poletnim dopustom nekoliko zaustavimo ob tem. Skozi celo leto smo na teh straneh iznašali aktualna vprašanja domače, manjšinske in širše stvarnosti. Danes pa poglejmo nekoliko skozi drugačna, poletna očala. Letos smo veliko vlogo posvetili zlasti našim najvažnejšim vprašanjem. Ta zadevajo slovensko zakonsko zaščito, splošna manjšinska vprašanja, probleme Slovenije in Evrope. Vse to seveda tudi poleti ne počiva in zato tudi mi ne moremo povsem mimo. Na tem mestu pa jih zaenkrat le pustimo ob strani... Sredpoletne počitnice, italijanski “Ferragosto" (iz latinskega Feriae AugustiJ so že vsa leta nekak sinonim za razvedrilo in počitek. Naš sodelavec je v prejšnji številki lepo in domiselno orisal pomen počitnic v članku pod naslovom Otium, ki je že nekak uvod v naš sredpoletni čas. Tega se zasluženo vsi veselimo in ta čas težko pričakujemo. Radi pustimo za lep čas daleč proč od nas poklicne težave in probleme, pa še kaj zraven. Človeku dobro de, da prekine z običajno dejavnostjo in se oddahne, nasmeje (filozof Bergson lepo pravi: "Smeh je družbena gesta". Prav gotovo je to lepo znamenje simpatije do drugega, torej do sočloveka in v tem je njegov socialni pomen) in s tem sebi in drugim, zlasti bližnjemu, tudi po svoje pripomore. Življenje vse to resnično potrebuje in človek kot "razumna žival" med vsemi bitji najbolj občuti. Ljudje danes iščejo vsakovrstne oblike počitniškega razvedrila. Prevladuje prepričanje, da se mora za elitnejši oddih čimbolj oddaljiti. Pa kaj nudijo, recimo, otoki Maldive, Seychel-les itd. ? Kaj nam povedo samo dolge peščene plaže, morda palme in podobno? Osebno raje obiščem stara evropska srednjeveška oz. renesančna mesta, kot so gotski Louvaine v Belgiji, Chartres z bajno katedralo v Franciji ali našo lično in premalo upoštevano Škof/o Loko z monumentalnim srednjeveškim gradom in pisanimi hišnimi fasadami. Kdaj so pravzaprav nastale počitnice? Odgovor na to zelo banalno vprašanje (podobno onemu, kdo je izumil dežnik...) je lahko raztegnjen kot harmonika. Že Sveto pismo omenja sedmi dan, ki ga je Gospod določil počitku. Sicer pa vsa človeška zgodovina na neki način skozi posamezne dobe in običaje gotovo zaobjema tudi to letno obdobje. Ni seveda naš namen poglabljati tega vprašanja, čeprav bi lahko tudi to bilo po svoje zanimivo. Kaj še pomeni poletni oddih? Gotovo ima lahko tudi globlji značaj. Poleg golega počivanja in postopanja nam daje tudi možnost za kulturno obogatitev. To lahko izkusimo sami zase kot tudi v širšem sklopu. Poleti je marsikdaj čas večjih glasbenih ali drugih festivalov, koncertov na odprtem ali v vabljivih grajskih in samostanskih prostorih. In prav tu lahko še bolj zaživi naš stik z umetnostjo. Vsem pa želimo vesele počitnice! ANDREJ BRATUŽ Vprašali me boste: ali je mogoče danes biti sveti? Če bi morali računati samo na človeške moči, bi se podvig zdel resnično nemogoč. Dobro poznate svoje uspehe in poraze; poznate bremena, ki potiskajo človeka ob tla, nevarnosti, ki mu grozijo, posledice, ki jih povzroča greh. Kdaj pa kdaj nas lahko prevzame obup in privede do misli, da ni mogoče spremeniti ničesar ne v svetu ne v nas. Toda čeprav je pot težavna, vse zmoremo v njem, ki je naš Odrešenik. JANEZ PAVEL II.: IZ SPOROČILA MLADIM PRED SVETOVNIM SREČANJEM MLADIH V RIMU PRIMERJAVA STANJA MED MANJŠINAMI JE NUJNA ZA POŽmVNO RECIPROČNOST DRAGO LEGISA Slovenski državni zbor je v četrtek, 27. julija, skoraj soglasno odobril spremembo in dopolnilo tako imenovanega "zakona o evidenci volilne pravice" pripadnikov italijanske in madžarske narodnostne skupnosti v Republiki Sloveniji. O tem sklepu smo v našem časniku kratko poročali že prejšnji teden, a se k zadevi vračamo, saj je prav, daje naša javnost dobro seznanjena, kako mlada slovenska država ravna s svojima narodnima manjšinama, to je z italijansko in madžarsko avtohtono narodnostno skupnostjo. Samo po sebi se razume, kako se nam zdi potrebna in celo nujna primerjava s stanjem pri nas, tembolj v času, ko naj bi italijanska država bila na tem, da z zakonom zavaruje osnovne pravice naše slovenske manjšine. O čem je pravzaprav sklepal slovenski parlament konec prejšnjega meseca? Če hočemo dobiti izčrpen odgovor na to vprašanje, moramo pojasniti, da imata po slovenski ustavi obe omenjeni narodni manjšini v Sloveniji tudi pravico, da izvolita po enega poslanca v državni zbor ali parlament. To pomeni, daje vsakemu pripadniku italijanske in madžarske narodne manjšine priznana dvojna volilna pravica: splošna, kot ostalim državljanom, in posebna pravica, da v parlament izvoli kandidata italijanske oz. madžarske narodnostne skupnosti. V skladu s tem ustavnim določilom sta bila na obeh dosedanjih državnozborskih volitvah v Sloveniji (leta 1992 in leta 1996) izvoljena italijanski in madžarski poslanec. Pred dvema letoma pa je slovensko ustavno sodišče razsodilo, da so bili predpisi, ki so urejali vpis italijanskega oz. madžarskega upravičenca v volilni imenik, pomanjkljivi in neskladni z ustavo, zato je pozvalo zakonodajalca, naj do prihodnjih državnozborskih volitev (zdaj vemo, da bodo 15. oktobra letos) omenjene predpise ustrezno spremeni in dopolni. Po novem zakonu, ki sta ga predlagala poslanca obeh prizadetih manjšin, Battelli in Pozsonec, so natančno določena merila, ki jih pristojne komisije italijanske in madžarske narodnostne skupnosti morajo upoštevati, ko vpisujejo pripadnike italijanske in madžarske narodnosti v posebni volilni imenik (ta mora biti na vsakem volišču na narodnostno mešanem ozemlju). V dvomljivih primerih komisija izvede ustrezni ugotovitveni postopek, ki poteka po zakonu o splošnem upravnem postopku. Če ugotovi, da prizadeta stranka nima pogojev za vpis v volilni imenik, mora izdati posebno odločbo. Ko to pišem, mi misel venomer uhaja k znanstvenemu posvetu, ki ga je pred leti priredila Slovenska skupnost (mislim, daje potekal v Finž-garjevem domu na Opčinah) prav z namenom, da se s pravnega vidika poglobi vprašanje izvolitve slovenskih manjšinskih zastopnikov v vse italijanske zakonodajne zbore, pri čemer sta bila mišljena predvsem rimski parlament in deželni svet Furlanije-Julij-ske krajine. Slovenska skupnost je namreč dobro vedela, da se italijanski politiki temu odločno protivijo, pri čemer navajajo predvsem ustavno načelo enakosti vseh državljanov ne glede na jezik, raso, veroizpoved itd. STRAN 12 SLOVENSKI ZUNANJI MINISTER LOJZE PETERLE V STANDREZU ŠTANDREŽCI NISO VEČ SAMI ERIKA JAZBAR Štandreški ljudje so v prizadevanju za preživetje in dostojno življenje slovenskega rajona v soboto, 5. t.m., gostili uglednega gosta, in sicer zunanjega ministra RS Lojzeta Peterleta. Slovenske zunanje ministre prejšnjih vlad so sicer že vabili, da bi jim pred-očili številne probleme, s katerimi se ukvarjajo zaradi posegov, ki jih goriška občinska uprava namerava uresničiti spet na njihovi zemlji, vendar zaman. Minister Peterle pa je dva meseca po imenovanju izkoristil prvo priložnost in se napotil v Štandrež. —— STRAN 10 nprrrrrrrrrrm rm OBVESTILO 'mi ZARADI POLETNEGA DOPUSTA BO PRIHODNJA ŠTEVILKA NAŠEGA LISTA SPET IZŠLA V ČETRTEK, 31. AVGUSTA ČETRTEK 10. AVGU! 2000 Ivo Jevnikar VARSTVO ZGODOVINSKIH JEZIKOVNIH... ZANIMIV VODNIK PO GRADU KROMBERK Erika Jazbar / intervju GIORGIO BRANDOLIN Marjan Drobež USTANOVLJENA NOVA POLITIČNA STRANKA Breda Susič / pogovor ŽARKO PETAN BO GOST DRAGE MLADIH Janez Povše MED VERSKIM PRAZNIKOM IN POČITNIŠKO... ČETRTEK 10. AVGUSTA 2000 SVET OKROG NAS POMEN ZAKONA ŠT. 482/99 Medtem ko Slovenci v Italiji z mešanimi občutki nestrpno pričakujemo, da senat dokončno odobri zakonsko besedilo o varstvu naših narodnostnih in jezikovnih pravic, ki gaje izglasovala poslanska zbornica 12. julija, se nekaj premika v zvezi z uresničevanjem splošnega zakona o varstvu jezikovnih skupnosti v Italiji, ki gaje parlament odobril 25. novembra 1999. Kot zakon št. 482 z dne 15. decembra 1999 je bil z uradnim naslovom Določila glede varstva zgodovinskih jezikovnih manjšin objavljen v U-radnem listu 20. decembra lani in je stopil v veljavo 15. dan po objavi. Naš in splošni (netočno smo ga imenovali tudi "okvirni") zakon sta dolgo živela vzporedni življenji, saj je zamisel zanju nastala skoraj sočasno. Vrsto let je prevladovalo mnenje, da gre za čisto ločena ukrepa, zato se je razprava o našem zakonu redno začenjala v senatu, o splošnem zakonu pa v poslanski zbornici. V njem je dolgo tudi pisalo, da njegova določila ne veljajo za francosko, nemško in slovensko govorečo manjšino. Potem je dobil splošni zakon znaten pospešek, tako da ga je svojčas že odobrila ena veja parlamenta, ki pa je bil nato razpuščen. V seznam manjšin, za katere naj bi veljala njegova določila, pa smo prišli tudi Slovenci. V tej zakonodajni dobi se je postopek za oba zakona začel v poslanski zbornici. Prednost je dobil splošni zakon, ki ga je poslanska zbornica sprejela 17. junija 1998, senat pa, kot rečeno, 25. novembra lani. Ker smo v njem izrecno navedeni tudi Slovenci in ker ima nekaj stičnih točk tudi z besedilom "našega zakona", nam seveda postavlja več vprašanj. A začnimo z novostmi glede uresničevanja splošnega zakona. V 17. členu je rečeno, daje treba v roku šestih mesecev sprejeti pravilnik o uresničevanju določil. No, s takimi roki (v "našem zakonu" jih kar mrgoli!) je stara pesem... Vladaje po šestih mesecih šele imenovala tehnično komisijo, ki naj pripravi pravilnik. V njej so poleg predstavnikov različnih ministrstev tudi zastopniki dežel, VARSTVO 'ZGODOVINSKIH JEZIKOVNIH MANJŠIN" IN NAŠA SKUPNOST IVO JEVNIKAR pokrajin (zastopa jih predsednik goriške pokrajine Brando-lin) in občin (zastopa jih videmski župan Cecotti) ter strokovnjaki (med njimi tudi Bojan Brezigar za manjšinsko zvezo CONFEMILI). Komisija je konec julija odobrila svoj predlog. Zdaj morajo o njem izreči svoje mnenje predstavniki trinajstih dežel, v katerih živijo manjšine, dokončno pa ga mora sprejeti vlada. Če se bo to zgodilo v kratkem, bo možno izkoristiti v zakonu predvidena sredstva tudi za leti 1999 in 2000. Komisija je skušala v pravilniku razčistiti nekatere nejasnosti in okrepiti tako tolmačenje določil, ki je v prid manjšin. Za vključitev posameznih občin ali njihovih delov v območje, kjer naj veljajo varstveni ukrepi, je na primer v splošnem zakonu mehanizem, ki so ga potem vnesli tudi v "naš" zakon: zahtevo mora postaviti 15% volilnih upravičencev ali ena tretjina občinskih svetovalcev. Območje zaščite v splošnem zakonu nato določi pokrajinski svet, potem ko zasliši prizadete občine, v "našem" zakonu pa območje oblikuje paritetna komisija in ga potrdi odlok predsednika republike (torej vlada). No, tehnični odbor za splošni zakon je v predlog pravilnika zapisal, da morajo pokrajine praviloma upoštevati zahtevo in morebitno zavrnitev utemeljiti, odločiti pa se morajo v roku treh mesecev. Komisija je tudi predlagala svojo uzakonitev: tudi vnaprej naj bi zasedala vsaj dvakrat na leto in nadzirala uresničevanje zakonskih določil. Določanje območja zaščite se je sicer že začelo, čeprav še ni pravilnika. Na Goriškem so znane težave zaradi zadržanja goriške, a tudi ron-ške in tržiške občine. Iz drugih krajev, recimo iz okcitan-skih dolin v Piemontu, prihajajo dolgi seznami občin, ki so se že prijavile kot okcitanske. Za našo skupnost se je postavilo vprašanje, ali naj se naše občine prijavijo, ali pa se nas ta zakon ne tiče, ker čakamo na svojega in smo vsekakor, vsaj na Tržaškem in Goriškem, že priznani zaradi mednarodnih sporazumov, razsodb ustavnega in drugih sodišč, občinskih statutov. Dejstvo je, da se problem rešuje brez skupnega, vsemanj-šinskega stališča. Stališč tistih, ki menijo, da nam poseben zaščitni zakon ni potreben, češ da je dovolj že odobreni splošni zakon, bi tu sploh ne komentiral, saj se glavnina naše skupnosti tri desetletja utemeljeno in z najboljšimi energijami poteguje za naš zakon. Resno vprašanje, ki se postavlja, je to, ali nam lahko pride prav tudi splošni zakon, tudi če bo vendarle sprejet "naš" zakon. Z odgovorom se sicer strašno ne mudi. Počakamo lahko na razplet zakonodajne dobe in odobritev pravilnika za splošni zakon, pa vendar. V čem je splošni zakon za nas zanimiv? Prvič v tem, da nas našteva med manjšinami, ki morajo biti deležne varstvenih določil. Drugič v tem, da bi Slovenci v videmski pokrajini v odsotnosti specifičnega zakona za našo narodnostno skupnost tudi po splošnem zakonu lahko naredili pomemben korak naprej, kar zadeva šolstvo, rabo jezika v upravnem življenju in izvoljenih svetih ter v toponomastiki. Pravzaprav je treba poglobiti vprašanje, ali niso nekatera določila splošnega zakona tudi za Slovence ugodnejša od vsebine besedila, ki ga je za nas odobrila poslanska zbornica. Pri tem mislim na dvojezične krajevne napise (v splošnem zakonu se zanje lahko odloči občinski svet, v "našem" pa določi seznam krajev, ki bodo deležni dvojezičnih napisov, predsednik deželne vlade na predlog paritetnega odbora in po zaslišanju občin) in na sicer oh- NOVI GLAS UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 GORICA, RIVA PIAZZUTTA 18 TEL 0481 533177 FAX 0481 S 3 69 78 E-MAIL noviglas@tmedia.it 341 33 TRST, ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 775419 E-MAIL nglasts@tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREI BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAJATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMJAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO 5 TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIH - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENKA 70.000, INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU lapno, a bolj velikodušno napisana določila o spreminjanju imen in priimkov v izvirno manjšinsko obliko. Ravno ta člen splošnega zakona pa ustvarja tudi dvome v skladnost z ustavo. Pravica do imena je temeljna osebna pravica. V tem zakonu se manjšin-cem priznava pravica do imena v izvirni obliki, kar pa je v bistvu le podrobna razlaga enega izmed vidikov pravice do imena. Težko si je predstavljati, da je v skladu z ustavo določilo, da sme tako temeljno pravico uveljavljati le tisti, ki ne le pripada priznani manjšini, temveč ima tudi stalno bivališče v eni izmed občin, ki so vključene v zaščiteno območje. Ali član iste družine, ki je bil glede imena deležen enakega nasilja in živi v sosednji ulici, ki pripada drugi občini, te pravice nima? Splošni zakon je za nas nadalje zanimiv zaradi čl. 18, ki med drugim pravi, da ostajajo v veljavi določila za varstvo manjšin, ki že veljajo v deželah s posebnim statutom. Če pa so določila v novem, splošnem zakonu ugodnejša, se njihova uporaba določa z izvršilnimi normami za uresničevanje posebnih statutov. Posl. Čaveri je glede tega člena večkrat opozoril, da bi lahko marsikatero vprašanje naše skupnosti v Furlaniji-Julijski krajini rešili ravno z iz- vršilnimi normami za statut, kot se to dogaja v Dolini Aoste in na Južnem Tirolskem, torej brez zamudnih in "preveč odmevnih" zakonodajnih postopkov v parlamentu, le na podlagi sklepov paritetne komisije država-dežela, ki pripravlja omenjene norme. Končno naj omenim, da se "naš" zakon vsaj na štirih mestih izrecno sklicuje na splošni zakon za varstvo jezikovnih skupnosti v Italiji. V čl. 1 je med drugim rečeno, da za nas "veljajo določila zakona z dne 15. decembra 1999, št. 482, z izjemo tega, kar izrecno določa ta zakon". V čl. 5, ki govori o Nemcih (in štirijezičnosti) v Kanalski dolini, je zapisano, da je treba zanje sprejeti posebne ukrepe v okviru določil splošnega in načel slovenskega zakona. V čl. 7, ki govori o izvirnih imenih in priimkih, je (nerodno) zapisano, da se lahko po-služimo določil splošnega zakona, če po ostalih "ne pridemo skozi".ČI. 23 pa bo, če bo "naš" zakon sprejet, dopolnil z dodatnim členom splošni zakon in tako vse jezikovne manjšine v Italiji s kazenskimi določili zavaroval pred nestrpnostjo in nasiljem. "Kazenska zaščita" je bila dolga desetletja ena izmed temeljnih zahtev Slovenske skupnosti, od časa prvega deželnega svetovalca odv. Sker-ka prek svetovalca odv. Stoke do raznih osnutkov za globalno zaščito. Glede tega je bilo slišati tudi več omalovažujočih pripomb. Zdaj bi italijanski zakonodajalec to načelo rad uveljavil v korist vseh manjšin. 25 LET DEŽELNE SSK Stranka Slovenske skupnosti praznuje letos 25. obletnico delovanja v prid slovenske narodne skupnosti, ki živi v Italiji. SSk je edina slovenska stranka v Italiji. V svojem političnem delovanju si prizadeva v prvi vrsti za problematike, ki so neposredno ali posredno vezane na slovensko narodnostno skupnost. V svojih smernicah je torej sorodna ostalima dvema strankama narodnih manjšin v Italiji, in sicer Sudtiroler Volkspar-tei in Union Valdotaine, s ka- terima goji zelo dobre stike in tudi volilne povezave. V zadnjih 25 letih se je na rizo- pa- italijanskem političnem pri rišču marsikaj spremenilo, dla je marsikatera ideologija in nekoč impozantnih strank danes ni več. SSk je v vsem tem času ostala zvesta svojim idealom, svojemu simbolu in svojemu imenu, ter seveda svojim volilcem. Ostala je, to kar je vedno bila: edina narodna stranka slovenske manjšine v Italiji. ® SLOVENSKA SKUPNOST TRST - GORICA - VIDEM ob 25-letnici delovanja v naši deželi prireja 26. in 27. avgusta NAŠ PRAZNIK tned Borovci v Števerjunu Sobota, 26. avgusta: ob 18. uri odprtje kioskov; od 20. ure dalje ples z ansamblom Kraški kvintet. Nedelja, 27. avgusta: ob 17. uri odprtje kioskov; ob 18. uri koncert godbe na pihala; pozdravi in politični govor; od 20. ure dalje ples, igra skupina Ml. VABLJENI! IZRAEL-PALESTINA SE KRIZA NA BLIŽNJEM VZHODU ••••••••••••••••••* Minuli teden je Barakova vlada doživela nov potres. Zunanji minister je odstopil, parlament ji je izglasoval nezaupnico. David Levy je že dolgo napovedoval, da bo zapustil vlado. Morda zato, ker je čutil, da mu Barak prav glede zunanjepolitičnih vprašanj ne zaupa zaradi njegovih radikalnih stališč do Arafata in zaradi njegovih nacionalističnih idej. Pogajanj v Camp Davidu se ni udeležil, pa tudi na predhodnih pripravah in na pogovorih s Palestinci ni sodeloval. Njegov odstop bi ne tako odmeval in bi ne imel tako hudih posledic, če bi bila drugače Barakova vlada močna in stabilna. V resnici pa seje kriza, ki jo je pred meseci sprožil izstop treh strank ("ruskega" Israel Be Aliya, skrajno pravovernega “Shas-a" in nacionalistov) iz koalicije, zdaj še poglobila. Dvaindvaj-setčlanska vlada je ostala brez štirinajstih ministrov. Ankete so pokazale, da Barak ne uživa več podpore ljudstva in da večina misli, da bi bile primerne predčasne volitve. Kljub nekaterim nespodbudnim dogodkom, kot so bile nestrpne izjave rabina Ova-dieYossefa na eni strani in neuspešni pogovori med Bara-kom in egipčanskim predsednikom Mubarakom - ki ni hotel obljubiti, da bo Arafata pripravil na zavzemanje za zmernejša stališča-je bilo tudi nekaj pozitivnih premikov. Tako je v ponedeljek palestinski pogajalec Sajeb Erekat za izraelski radio dejal, da je mogoče, da bo ameriška vlada že v nekaj tednih sklicala novo izraelsko-palestinsko vrhunsko srečanje, na katerem bi obe strani sklenili celovit sporazum. Clinton je dejal, da bi do vrhunskega srečanja lahko prišlo deset dni po demokratski nominaciji za predsedniškega kandidata na ameriških volitvah. Clintonovo izjavo je potrdil tudi Arafat sam, tiskovni predstavnik izraelskega premiera pa je zanikal, da potekajo priprave na skorajšnji vrh, saj po njegovem na strani Palestincev še ni pripravljenosti za kompromis in za napredek v spornih vprašanjih. Isti dan je izraelski dnevnik Haaretz objavil vest, da je Arafat pripravljen na odložitev enostranske razglasitve, ki je bila napovedana za 13. september. Razlog za večjo previdnost je ugotovitev, da bi marsikatera država pod takimi pogoji ne priznala samostojnost palestinske države. Možnost za preložitev razglasitve je torej konkretna, saj se govori o 15. novembru ali celo 1. januarju, ko bo obletnica ustanovitve organizacije Al-Fatah. Če bi bila objavljena vest resnična, bi to gotovo pripomoglo k pomiritvi duhov in k večanju zaupanja med sprtima stranema. BREDA SUSIČ AKTUALNO NTERVJU / GIORGIO BRANDOLIN ALI SMO PRIPRAVLJENI NA VSTOP SLOVENIJE V EVROPSKO ZVEZO? pomoč iz evropskih ali drugih fondov? Danes razpolagamo s potrebnimi finančnimi instrumenti, ki se imenujejo v Italiji Interreg III in Phare cross border za Slovenijo. Za čezmejno sodelovanje med Italijo in Slovenijo imamo v Italiji na razpolago s strani EZ 200 milijard, za celotno območje seveda; slovenska stran pa razpolaga s 50 milijardami, kar pomeni, da je v seštevku 250 milijard. Srčno upam, da bo dežela kot pristojna ustanova za delitev in u-pravljanje omenjenih sredstev o-pravljala svojo nalogo na smotrn način; upati je, da bo upoštevala naše obmejne načrte in ne bo odgovarjala običajni logiki številk, teritorija oz. prebivalcev, temveč bo vrednotila opravljeno delo na teritoriju. Ne morem vam povedati, koliko denarja se bo streslo na naše območje. Finančna pomoč, ki jo nudita Interreg III in Phare cross border, predvideva skupni načrt, ki ga finančno skupno podpirata slovenska in italijanska stran. Na razpolago nimamo ravno veliko časa za planiranje načrtov, ki bi odgovarjali obema stranema in ki bi jih finančno podprli v manjši meri slovenska in v večji meri italijanska stran. Ob evropskih finančnih sredstvih pa mislim, da se morajo v naša prizadevanja vključiti tudi krajevne ' uprave in posamezniki oz. zasebniki. Vzemimo npr. načrt vrednotenja briškega območja: če se zanj ne bodo angažirali v prvi vrsti tisti, ki imajo v bistvu pri tem največji interes, in podprli pobudo tudi z lastnimi finančnimi sredstvi, načrt ne bo imel velike vrednosti. Poglejmo še časovne parametre: finančna sredstva so predvidena za obdobje 2000-2006, prva bodo na razpolago od leta 2001. Poseg, ki ste ga imeli na nedavni okrogli mizi o zaščitnem zakonu v Selcah, je vzburil v manjšini nemalo zaskrbljenosti. Posredovali ste namreč le tri imena občin, ki so se odzvale na vaše pismo o prisotnosti slovenske manjšine na njih teritoriju, da bi čimprej pokrajinski svet objel območje, kjer naj bi veljale zaščitne norme zakona 482/99■ Ali je naša zaskrbljenost upravičena? Zakon 482/99 zelo dobro poznam, ker sem bil sam soudeležen v državni tehnični komisiji, v kateri so bili predstavniki občin, funkcionarji ter zastopniki urada za manjšine. Zakon predvideva zaščitne norme, ki so, če povzamemo, vezane na svet šole in univerze ter pisne in ustne rabe manjšinskega jezika v javnosti oz. v odnosu s krajevno javno upravo. V naši pokrajini je glede prisotnosti slovenskih šol stvarnost precej dobro urejena (slovenske občine, Gorica, Krmin in Ronke). V goriškem primeru zakon lahko prinese zanimive novosti glede uporabe slovenskega jezika v javni upravi in z raznimi uradi, kar pomeni odprtje posebnih okenc, ki bi omogočala omenjeno pravico za tiste posameznike, ki bi po tem povpraševali. Zakon nadalje predvideva, da povpraševanje po uresničevanju omenjenih pravic pride s terena in da nato pokrajinski svet, na ERIKA JAZBAR podlagi prošenj občin, izriše območje, kjer naj bi veljale zaščitne norme. Teritorij lahko zajema celotno občino ali njen del (rajon, zaselek ipd.). Do današnjega dne sem dobil pisma treh slovenskih občin, t.j. Sovodenj, Števerjana in Doberdoba. Kar se tiče ronške občine, bi bilo nujno, da bi se občinski svet izrekel glede slovenske prisotnosti vsaj za območje Romjana. To je najmanj, kar si lahko pričakujemo. Občina Zagraj nam še ni odgovorila. Občina Tržič nam je poslala pismo, v katerem specifično ne omenja nobene manjšine, temveč govori o mul-tietničnem območju, ki je nastalo zaradi priseljevanja ljudi. Vendar moram povedati, da je omenjena občina že večkrat pokazala svojo naklonjenost in občutljivost do slovenske prisotnosti, zato mislim, da ne bo velikih problemov. Bojim se, da bo glavni problem predstavljala občina Gorica. Zato pozivam vse občinske svetovalce, naj se čimprej pozitivno izrečejo za slovensko prisotnost v občini ali delu le-te. Vsekakor pa se bom pred diskusijo v pokrajinskem svetu o pomembnem vprašanju conizacije poglobljeno pogovoril na seji pokrajinske konzulte za slovensko manjšino. Od vsega začetka ste pokazali pozitiven odnos do zakonskega predloga za zaščito slovenske manjšine v Italiji, ki čaka po mučnem postopku na končno odobritev v senatu. Ali mislite, da bo omenjeni zakon pozitivno deloval na odnose med italijansko in slovensko stvarnostjo v goriški pokrajini oziroma za njuno rast? Zaščitni zakon se v marsičem naslanja na normative zakona 482/ 99 in jih izpopolnjuje. Brez poglabljanja specifičnih členov bi rekel, da je zaščitni zakon za slovensko manjšino pomemben predvsem zato, ker se z njim končno zapira obdobje treh desetletij zahtev, ki jih je italijanska država dolžna izpolniti zadnji (kronološko gledano) narodni manjšini, ki živi na njenem teritoriju. Pomembnost dokumenta je zato predvsem v dejstvu, da italijanski parlament prizna slovensko manjšino in jo z omenjenimi normami vrednoti in ščiti. Ali je zakon dober, slab ali se lahko izboljša, to je drugo vprašanje. Ponavljam: pomembno je, da je italijanska država rešila omenjeno odprto vprašanje. Pomembnost zakona je nadalje v njegovem združevalnem momentu, objema namreč v en dokument zaščitne norme, ki jih slovenska manjšina že pozna, nudi potrebno finančno kritje ter predvideva nova poglavja zaščite. Slovenci sami bodo imeli pri izvajanju zakona veliko vlogo, saj je na njih samih, da razumejo raven zaščite, ki je primerna na danem teritoriju in se razlikuje od drugega. Na tak način ne bodo nudili zagrenjeni desnici pogojev za zlonamerne napade in instrumentalizacije predvsem v Trstu, pa tudi v Gorici, ki bi lahko zavlačevale uresničitev zaščitnih norm. Paritetni odbor mora čimprej začeti z delom. ——— STRAN 12 3 ČETRTEK 10. AVGUSTA 2000 Inženir Giorgio Brandolin, predsednik goriške pokrajinske uprave, [e v petek, 28. julija, predal predsedniško mesto Čezmejne zaveze novogoriškemu županu Črtomiru Špacapanu. Kot smo že poročali, so isti dan podpisali Protokol o sodelovanju, ki ga je tudi uradno priznala italijanska vlada. Ali ste z dosežkom zadovoljni? Seveda, saj smo v ustreznem času dosegli pomembno priznanje s strani italijanske vlade; s svojim dejanjem je obenem tudi pokazala, da pozitivno ocenjuje delo, ki smo ga doslej opravili, oz. sodelovanje med krajevnimi upravami, stanovskimi in drugimi organizacijami na obeh straneh meje. Naše obmejno območje nudi pomembne možnosti za sodelovanje, priznanje nas krepi v naših prizadevanjih. Obenem velja poudariti, da gre pri Čezmejni zavezi za prvi primer sporazuma med krajevnimi upravami dveh držav, od katerih ena pripada EZ (Italija) in druga je izven nje (Slovenija). Mislim torej, da smo lahko z dosežkom povsem zadovoljni. Kako pa naprej? Državni sekretar Republike Slovenije Zorko Pelikan se je pred številnimi prisotnimi obvezal, da se bo v kratkem času za Protokol o sodelovanju angažiral v Ljubljani. Z novogoriškim županom Špacapanom pa sva že zmenjena, da bova po 20. avgustu, t.j. po poletnih počitnicah, na obisku v slovenski prestolnici, kjer upava na potrebno priznanje slovenske vlade. Po tem bomo lahko začeli z izvajanjem vseh načrtov, za katere smo se domenili sodelujoči pri Čezmejni zavezi. Kaj se bo torej spremenilo? Sporazumi, na podlagi katerih smo doslej delali, in skupni načrti niso zaenkrat veljavni, saj ne razpolagajo s potrebnim priznanjem s strani slovenske države. To pomeni, da, če prosimo deželo ali državo finančna sredstva za ta ali oni načrt ali samo pooblastilo, ne razpolagamo s potrebnimi dokumenti, da bi lahko trenutni sogovorniki ugodili našim prošnjam. Priznanje pomeni, da vsaka naša skupna pobuda lahko postane resničnost. Poslati jo je treba v Rim in Ljubljano, in če je načrt dober in izvedljiv, ga odobrijo. S Čezmejno zavezo smo dejansko dobili način za konkretno sodelovanje ob meji, za snovanje skupnih načrtov, to pomeni tisto pot, ki nam omogoča, da se lahko naša prizadevanja uresničijo in nam obenem nudijo možnost, da lahko razmišljamo naprej v luči sodelovanja med obmejnimi ljudmi. Kaj pa pripravljate? Veliko stvari: študije za načrtovanje med mestoma Gorica in Nova Gorica, pomembne študije gradimo za vrednotenje obmejnega območja v Brdih in na Krasu. Radi bi čimprej predali smernice krajevnim u-pravam in organizacijam, ki so prisotne na teritoriju. Vzemimo npr. sodelovanje v Brdih: za načrt agro-turistične valorizacije obmejnega briškega območja odgovarjajo občine in stanovske organizacije z o-beh strani meje na podlagi skupnega načrta, za koordinacijo pa skrbi pokrajina. Druga pomembna zadeva, za katero se angažiramo že precej časa, je prošnja, ki smo jo vložili pristojnim oblastem za odprtje nekaterih mejnih prehodov našega območja 24 ur dnevno oziroma za spremembo njih kategorije z druge na prvo. S priznano Čezmejno zavezo imamo možnost, da urad-j no prosimo odprtje Škabrijelove ulice oz. spremembo mejnega prehoda pri Devetakih ali v Steverjanu v mejni prehod prve kategorije. Tisti, ki spremljajo krajevno politično dogajanje, bodo znali povedati, da si je pokrajinska uprava s predsednikom na čelu dosledno in včasih tudi osamljeno prizadevala za sodelovanje s slovensko stranjo. Kako torej pojmujete sodelovanje ob meji? S pomočjo Slovencev, ki živijo v Italiji, - pri tem bi omenil predvsem senatorja Bratino -, sem kaj kmalu razumel, da se prihodnost goriške pokrajine in Gorice igra z bližnjim vstopom Slovenije v EZ. V novem kontekstu bosta Gorica in Nova Gorica ponovno središče obsežnejšega območja, ki bo zajemal Vipavsko in Soško dolino. Rast in prihodnost omenjenega teritorija in obeh mest | pa lahko gradimo le s sodelovanjem omenjenih realnosti. Samo na tak način bomo kos izzivom. V tem čutim tudi svojo nalogo v svojstvu predsednika pokrajine, ki leži na meji. Moja naloga je, da v mejah svojih moči in pristojnosti nudim možnost sodelovanja našemu območju s slovenskim na oni strani meje. Med obema imamo mejo in državi, od katerih le ena pripada EZ, imata v resnici slične interese glede novih izzivov, ki jih ponuja skupna Evropa. Na eni strani torej goriška pokrajina, ki se je glede sodelovanja izkazala, na drugi pa nekateri italijanski podpisniki Čezmejne zaveze, ki pogosto le z besedami kažejo svojo naklonjenost do čezmejnega sodelovanja. Ali se za tem zadržanjem skriva politična računica? Nedvomno. Vsi dobroverno, da je naše območje utrpelo v prejšnjem stoletju in tudi prej težke zgodovinske preizkušnje. Zapletljaji z mejo, fašizem, fojbe, protislovenska gonja v našem mestu itd.; vse to poznamo. Nujna podlaga za čezmejno sodelovanje je najprej iskreno prepričanje. Tako prepričanje pa gradiš najprej na kulturni, politični in družbeni ravni, šele nato lahko poprimeš za gospodarstvo, strategijo in infrastrukture. Logika odnosov med našima skupnostima mora biti v premagovanju ideoloških pregrad, ki so še prisotne na naši meji. Naloga politične opcije, ki jo sam predstavljam, je v tem, da posredujem našim ljudem to prepričanje: če bo meja preživela v naših glavah, bo sodelovanje s Slovenijo nemogoče, kakršenkoli naj bo že načrt. Ob visokodonečih besedah, ki so lastne predvsem možem goriške občine (pred tremi leti so bobnali, da bodo dobili za obmejne načrte 300 milijard, medtem ko je prišlo le nekaj sto milijonov za študije), je nujno potrebno, da se same krajevne uprave angažirajo v prvi vrsti pri premagovanju političnih in ideoloških zaviralnih momentov. V tem je moja primarna naloga. Mislim, da je tudi naravno, saj večina, ki jo oblikujeta NZali MSI, gotovo ne bo gradila sodelovanja na meji med Gorico in Novo Gorico. Po dveh letih dela si lahko pričakujemo finančno 4 ČETRTEK 10. AVGUSTA 2000 KRISTJANI IN DRUŽBA SVETOPISEMSKA RAZMI S L JANJA ITURGIČNEM LETU B ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, NEDELJO Z/l NEDELJO VILJEM ŽERJAL | M A R | j | N Q V N E BO VZ ETJ E 14.8.2000 - maša zvečer: 1 Krn 15, 3-4.15-16; 16, 1-2. Ps 131. 1 Kor 15, 54-57. Lk 1, 27-28. 15.8.2000 - dnevna maša: Raz 11, 19a; 12, l-6a. lOab. Ps 44. 1 Kor 15, 20-26. Lk 1, 39-56. Opustimo premišljevanje 19. navadne nedelje, da se lahko predamo veselju velikega šmarna, poletni veliki noči. Daje Mati Božja popolnoma odrešena ali pri Bogu tudi s telesom, daje torej od mrtvih vstala in bila telesno vzeta v nebo, nas Cerkev pouči po t.i. dogmi ali slovesni razglasitvi. To je pred vsem svetom definiral v sv. letu 1. novembra 1950 papež Pij XII. Nekateri so menili, da bo to dejanje utegnilo zavirati napore in razgovore za edinost z brati evangeličani in anglikanci, ki ne poznajo sinovskega češčenja Božje Matere. V katoliškem taboru pa so nekateri imeli težave z resnico o Marijini smrti, češ da tako odlična žena ni mogla umreti. To prepričanje je zastopal npr. p.T. Gallus, madžarski jezuit. Toda prav v tistem času je več uglednih evangeličanov, celo pastorjev in teologov s celimi župnijskimi skupnostmi prosilo za sprejem v katoliško Cerkev. Med temi je izstopal znani teolog-biblicist dr. H. Schlier. Poleg tega seje cerkev za resnico o Marijinem vnebovzetju kljub vsemu opirala na trdne dokaze iz Sv. pisma, četudi neposrednih dokazov za to ni iz sv. izročila, opirala se je na cerkvene očete in na ljudsko češčenje Božje Matere. Posebno trdno versko podlago je čutila v koncilu v Efezu v Mali Aziji, sedanji Turčiji, kjer so 431. I. vsi cerkveni očetje-škofje skupaj s papežem slovesno razglasili resnico, daje Marija Bogorodica, t.j. Božja Mati. Množica vernikov je tedaj v nepopisnem veselju zavpila in slavila to ponižno ženo, ki nam je rodila Odrešenika, ki nas je rešil strahote večne, tudi telesne smrti in nam je daroval že tu na zemlji, v umiranju, v grobeh, poroštvo in upanje na celostno rešitev. Zato je kot prvo obudil iz kraljestva smrti mater Marijo, ženo sedmih bolečin. Znani mozaik v prezbiteriju sv. Marije Velike ali Snežne v Rimu prikazuje tudi prehod, t.j. smrt ali spanje Božje Matere: Kristus drži v naročju dušo, mater Marijo, kot majhno deklico. Verni ljudje niso nikoli prenehali s češčenjem Božje Matere, tudi pravoslavni bratje ne. Raslo je v prelepe, doživete načine odkrivanja vse resnice o Mariji. Toda Vnebovzetje je krona vse Marijine veličine, dasi se o Mariji ne zmore vsega povedati. Kajti to dekle, ta žena, devica in mati, ta novi človek vje-zusu, je prva za Bogom človekom, svojim Sinom, dokaz ljubezni Boga Očeta do človeka kot takega. In ker je ona tudi naša mati, strmimo v skrivnost človeka, v katero se je sam Bog zaljubil. Od vekomaj jo je načrtoval. Od vekomaj je gledal sebe v Mariji in v nas, v naši zgodovini. "Sveti Duh je napolnil najprej Božjega Sina, ko je postal Sin človekov. Hotel je, da bi se z njim privadil bivanja v človeškem rodu, da bi se odpočil med ljudmi; da bi bival v božji stvari in v njej uresničeval Očetov načrt'1 (sv. Irenej, AH 3., 17,1 -3). Po Mariji seje hotel torej privaditi na bivanje v solzni dolini, da bi nas vse dvignil v svoj načrt veselja, svobode, življenja. Sredi poletja, na veliki šmaren, množično romamo v Marijina svetišča, pri nas zlasti na Sv. goro, Barbano, Starogoro, Repentabor, v Log pri Vipavi, Strunjan, k Mariji Obršljanski in še kam. Zato ne smejo izostati sv. rožni venec, pete litanije Matere Božje z odpevi, Marijine pesmi, ki dosežejo svoj višek v evharistični daritvi, ki jo želimo obhajati po dobri spovedi in zaužitju nebeškega kruha. Kajti Marija nas vodi k cilju vsega našega bogoslužja in vsega življenja, k Bogu. Sv. leto pa naj to poživi. Jezus je kot Sin Očeta in matere Marije spolnjeval četrto zapoved: Spoštuj očeta in mater. Zato je moral poveličati svojo mater: vzel jo je v nebeško slavo. Gotovo ni krivoversko, če pridamo: vzel je v vstajenje tudi ponižnega, a junaškega krušnega očeta Jožefa. Vsi litanijski vzkliki naj najdejo odmev v našem srcu; naj preplavijo dušo z otroško vero v nebeško mater. Grešnik, bolnik, to smo vsi, najdemo v njej varstvo, spreobrnjenje, moč, zdravje za telo in dušo. Ker pa je vstajenje od mrtvih sad Jezusove pokorščine Očetu, skušamo tudi mi po Marijinem zgledu spolnjevati Božjo voljo. 'Volja mojega Očeta je namreč, da ima vsak, kdor gleda Sina in veruje vanj, večno življenje, in jaz ga bom obudil poslednji dan" (J n 6,40). Skrinja zaveze (1 Krn 15,3-4,15-16; 16,1 -2), devica mati bo nosila v telesu Boga kot zavezo novih časov, Boga, ki je zvest do konca (2 Tim 2,13). Luka podaja materni kompliment, ki ga je neznana ženska naslovila Jezusu: 'Blagor telesu, ki te je nosilo, in prsim, ki so te dojile!". On pa je rekel: "Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in se po njej ravnajo" (Lk 11, 27-28); (vse po NDM, 162 nss.). Marija, v nebesa vzeta, prosi za nas! POGOVOR / SAŠA ČERNIČ, "ZASTAVONOŠA" GORIŠKIH UDELEŽENCEV PRED JUBILEJNIM SVETOVNIM SREČANJEM MLADIH V RIMU MARTIN MARUSSI Kakor smo že poročali v našem tedniku, bo od 15. do 20. avgusta potekalo v Rimu Svetovno srečanje mladih (CMC), ki bo letos dobilo poseben pomen zaradi slavljenja jubilejnega leta. Organizatorji srečanja pričakujejo več kot milijon mladih, ki bodo v petih dneh spletli lepe prijateljske vezi in poglobili svojo pripadnost v veri. Med to množico bo tudi kakih deset slovenskih fantov in deklet iz Gorice, ki se bodo napotili v Rim že teden prej, in sicer 7. avgusta, ker se bodo postavili kot prostovoljci na razpolago za vse priprave, ki so potrebne za sprejemanje mladih. Vprašali smo Sašo Černič, doma z Vrha sv. Mihaela, zastavonošo slovenske skupine, kako bodo pravzaprav potekale te priprave. "Najprej moram povedati, da odhajamo v Rim dve vrsti romarjev: prva gre že teden prej, da bi pomagala pri pripravah, druga bo poromala v Rim za svetovno srečanje mladih s sv. očetom." Ali ste imeli kaka srečanja pred odhodom v Rim? Imeli smo tri pripravljalna srečanja bolj splošnega značaja. Pri prvem smo dobili največ informacij o tem, kaj nas čaka. Dobili smo knjižico z naslovom A, B, C prostovoljca, v kateri niso bila našteta samo praktična navodila, ampak bolj značajska navodila srečanja: razloženo nam je bilo, kaj je pravzaprav jubilej, kaj bo vsak okvirno delal, kako je potrebno sprejemati romarje in kaj sploh pomeni sprejeti nekoga. V "deka-log" dela namreč spadajo tudi: dobra volja, odgovornost, strokovnost, disciplina, pozornost in ob vsem tem tesen stik z odgovornim voditeljem. Ostali dve srečanji sta bili posvečeni bolj vprašanjem posameznikov na prebrano knjižico. Porodila so se zanimiva vprašanja: npr. kaj pa pravzaprav obleka? Kako naj bomo mi mladi prostovoljci oblečeni? Povedano nam je bilo, da smo mi v prvi "Molimo, da bi to pomembno srečanje v osrčju jubileja bilo velika priložnost za mlade z vsega sveta, da obnovijo svojo velikodušno pripadnost Kristusu." S temi besedami je Janez Pavel II. prejšnjo nedeljo povzel smisel dogodka, ki je pred nami. Na Rim naj bi od 15. do 20. t.m. navalil poldrugi milijon mladih od vsepovsod za eno od osrednjih svetoletnih pobud: 15. svetovno srečanje mladih. Brez dvoma bo to v jubilejnem letu 2000 odmeven dogodek, ki se ga bo v Večnem mestu udeležila največja množica romarjev. Samo organizatorjev bo osemsto, prostovoljnih redarjev in koordinatorjev pa kar 25 tisoč. Pol milijona mladih bo v dneh srečanja bivalo v javnih strukturah (šolah in telovadnicah), 150 tisoč v cerkvenih ustanovah, 45 tisoč v prostorih zasebnih ustanov (trgovinskih centrih), petnajst tisoč v šotori-šču, enajst tisoč v univerzitetnih strukturah in približno 30 tisoč v domovih zasebnikov. Petnajst mladih (po tri z vsake celine) bo gostil sam sveti oče v prostorih rezidence v Castelgandolfu. vrsti podoba Cerkve, ikona Cerkve in da smo zato posredovalci med romarji in cerkvenimi institucijami. Zato moramo biti pozorni, da smo v prvi vrsti mi sami kljub poletni vročini dostojno oblečeni na posvečenih krajih in da k temu obnašanju vabimo še ostale romarje in turiste. Kako boste razporejeni v Ritmi? In kje boste bivali? Ze ko smo se vpisovali, smo na prijavnem listu izbra- li, v kateri skupini hočemo delovati: prva je bolj logistične narave: prostovoljci bodo morali pripravljati izbrane prostore, graditi in pripravljati razne stojnice za informacije, prvo pomoč, material za program. Gre bolj za praktično in fizično delo. V drugi skupini je spremljanje aktivnosti romarjev: tukaj gre bolj za pomoč in oskrbo mladim invalidom, ki bodo vključeni v program. V tretji pa, kakor sem že povedala, gre za nadzorovanje obnašanja romarjev. Prostovoljci bomo bivali pod šotorom: namenili so nam kraj v Tor Vergate (nekoliko izven centra Rima), kjer je celo naselje napolnjeno s šotori, ki sprejemajo po 6 ali 8 oseb. Imenuje seŠotorišče Lombardia. Tukaj bo potekalo 19. in 20. avgusta, torej zadnja dvadneva pobude, bdenje vseh romarjev na srečanju, 13. avgusta pa bomo i- meli jubilejni dan prostovoljcev, ko se bomo še zadnjič duhovno pripravili na naše služenje romarjem. Kaj osebno pričakuješ kot mlada zamejka od tega svetovnega srečanja mladih s sv. očetom? Množična srečanja mladih me zelo nagovarjajo. Že ko smo imeli v Ogleju deželno jubilejno srečanje mladih štirih škofij, me je razveselilo videti toliko mladih, ki skupaj potrjujejo in pričujejo pripadnost krščanski veri. Tudi srečanje s sv. očetom, ki je karizmatična osebnost, je veliko pričakovanje, saj imam lepe spomine šes srečanja mladih v Postojni pred štirimi leti. Veliko sem vložila v to, da bi navdušila in prepričala tudi druge mlade; in res se nas je zbralo kakih deset, ki prihajamo večinoma iz skavtskih vrst in nekateri posamezniki iz župnij. Ko se je bližal odhod, sem malo obupala, ker mi je študij na fakulteti vzel veliko časa in sem se kmalu mislila odpovedati romanju, toda vse se je srečno izteklo. Med letom si kot edina Slovenka bila vključena tudi v škofijski odbor, ki je pripravljal srečanja mladih pod geslom Meeting Jesus. Kakšen se ti je zdel odnos, ki ga imajo italijanski verniki do slovenskih? Moram povedati, daje odnos, ki ga imajo italijanski mladi verniki do nas Slovencev, zelo odprt. Zelo se trudijo, da bi se mi čimbolj vključili v škofijsko delovanje in da bi bili čim bolj prisotni. Zdi se mi, da nas oni sami začenjajo sprejemati kot obogatitev in kot velik dar. Začutila sem prav neko pozornost, ker sem Slovenka. Skoda pa, da mi sami Slovenci zamujamo take priložnosti, da bi se jim pridružili in bi se z njimi, kolikor se da, povezali in poglobili stike. Res je, da nas je številčno malo in da zato ne bomo mogli nikoli biti povsod v veli kem številu, in vendar si moramo za to toliko bolj prizadevati. Za vse mladeSlovence, ki odhajajo v Rim, sem vesela, ker bodo tako prekoračili ozki krog domače župnijske stvarnosti in se bodo odprli svetovnemu dogajanju mladih. Velikokrat pogrešam prav to povezanost naših slovenskih župnij s škofijsko stvarnostjo. Res pa je, da manjka stalen povezovalni člen med škofijskim odborom mladih in med Slovenci. Za zadnje srečanje mladih na začetku maja so se italijanski verniki naučili celo slovensko pesem; ker pa sem jaz zbolela, je šlo vse po vodi. Kljub vsemu se mi zdi pomembno, da se je nekaj le začelo premikati, in upam, da bo naša prisotnost rasta še naprej. PODPIRAJMO JIH SE NAPREJ SLOVENSKI MISIJONARJI V ŠTEVILKAH Trenutno deluje v svetu skoraj sto slovenskih misijonarjev; točneje jih je 98. Med njimi so duhovniki, redovniki, redovnice ter laiški misijonarji in misijonarke. Ker ne gre samo za duhovnike, opravljajo različne službe od zdravnikov in medicinskega osebja do učiteljev in vzgojiteljev. Največ misijonarjev je v Afriki (58), v Srednji in Južni Ameriki jih ještirinajst, v Aziji in Oceaniji pa 24 (med te pri-| števamo tudi dva duhovnika v Sibiriji, čeprav ne gre za misijonarja v klasičnem pomenu). Prav tako najdemo dva slovenska misijonarja v Albaniji, saj je ta dežela po pol stoletnem ateističnem režimu ostala skoraj brez svojih du-i hovnikov in redovnikov. Koprska škofija ima svoj misijon na Slonokoščeni obali. Tam delujejo štirje duhov- niki: brata Ivan in Pavel Bajc s Cola, Janko Kosmač iz župnije Novaki in Aleksander Škapin iz župnije Vipava. Vzdrževanje teh misijonarjev in podpiranje njihovih projektov je ena prvih misijonskih nalog koprske škofije. Nekateri slovenski misijonarji so znani tudi v svetu. Eden najbolj znanih je Peter Opeka, misijonar na Madagaskarju, ki je zgradil celo mesto upanja za brezdomce in reveže. Zlasti | na nemškem govornem področju pa je tudi znana slovenska sestra usmiljenka, zdrav- nica v Albaniji, Mirjam Praprotnik (tudi zaradi njene pomoči kosovskim beguncem v Albaniji ob intervenciji Nata na ZR Jugoslavijo). Lepo število slovenskih misijonarjev ohranja lepe stike tudi z zamejskimi ljudmi. V pismih tukajšnjim prijateljem se pogosto zahvaljujejo za številne tudi anonimne darove velikodušnih darovalcev, za molitve vernikov in naši upravi za redno pošiljanje našega časopisa, ki - tako pišejo - jim pomeni veliko. V ČOLNU PO LETOVIŠČARSKIH KRAJIH SEVERNEGA JADRANA MATI BOŽJA Z BARBANE NA ROMANJU "Vesel sem romanja Matere Božje z Barbane, vesel sem, ker se bo okrog nje lahko zbra- lo še več ljudi in vernikov, kot bi se jih sicer zbralo v molitvi na Barbani, od koder je stari kip Matere Božje, ki danes odhaja na romanje!" je dejal go-riški nadškof v pokoju msgr. Antonio Vitale Bommarco, ko je na tiskovni konferenci 4. t.m. predstavljal v Gradežu Marijino romanje-Peregrinaf/o Mariae, o katerem smo v našem tedniku že poročali. Na dobro obiskani tiskovni konferenci, ki je bila v prostorih Ustanove za razvoj in pospeševanje turizma v Gradežu in Ogleju, je msgr. Bommarco izpostavil duhovni in verski pomen romanja kipa z Barbane, saj bo Mati Božja obiskala pet večjih turističnih središč ob Jadranskem morju v naši deželi in Sloveniji. Od 5. t.m. je kip z Barbane že v Lignanu, kamor so ga prepeljali na slovesno okrašenem čolnu, ki gaje za čas nevsakdanjega romanja dala na razpolago gradeška kapitanija. Namen jubilejnega romanja najstarejšega kipa Matere Božje z Barbane (na sliki), ki je bil narejen najkasneje v 14. stol. - nekateri trdijo, da gre iskati njegov izvor v 13. stol. - je duhovnega pomena, saj želijo organizatorji romanja spomniti množico turistov, ki se v poletnih mesecih zgrnejo v obalna mesta ob Jadranskem morju, da tudi med počitnicami ne smejo pozabiti na molitev. Msgr. Bommarco je na tiskovni konferenci tudi poudaril, da je še najbolj vesel dejstva, da bo kip Matere Božje z Barbane obiskal tudi Portorož, kjer ga bodo sprejeli verniki slovenske in italijanske narodnosti in oba koprska škofa, msgr. Metod Pirih in dr. Jurij Bizjak. Msgr. Bommarco je podčrtal združevalni pomen molitve in češčenja Matere Božje, ki je naša pripro-šnjica pri Bogu. Dodal je, da bodo med romanjem kipa prisotni tudi pridigarji, ki bodo nagovarjali vernike v treh jezikih: italijanskem, nemškem in slovenskem. Če bodo verniki po eni strani lahko spoznali kip Matere Božje z Barbane, se bodo lahko seznani- li tudi z božjepotnim središčem, je menil msgr. Bommarco, ki ni pozabil se toplo zahvaliti frančiškanom; ti namreč že stoletja zgledno skrbijo za svetišče na Barbani. Mati Božja z Barbane je torej sedaj v Lignanu, kjer bo ostala do 15. t.m., ko bodo priredili veliko slavje; zvečer bo kip s čolnom odšel v Bi-bione, kjer bo ostal do 22. avgusta. Odtod ga bodo 22. t.m. prepeljali v Portorož; v i slovenskem letoviškem kraju bo Mati Božja ostala do 27. avgusta, ko bo spet krenila na pot, in sicer v Milje pri Trstu, kjer bo ostala do 3. septembra, ko jo bodo prepeljali s čolnom v Gradež, kjer bo ostala do Malega šmarna, 8. septembra, ko se bo v sprevodu okrašenih čolnov vrnila na Barbano. Msgr. Bommarco je tudi povedal, da so se skupno s frančiškani odločili, da bo na romanje odšel najstarejši kip Matere Božje z Barbane, t.i. Madonna mora, in to pred- vsem zato, da bi med poletnimi meseci svetišče na Barbani ne ostalo brez kipa Matere Božje, novejšega, a tudi bolj poznanega, na katerega so verniki na Barbani tudi najbolj navezani. Po mnenju izvedencev naj bi bilo potovanje najstarejšega kipa Matere Božje z Barbane sicer nevarno, a so bili organizatorji vseeno mnenja, da gre na pot, in to zato, ker ni samo umetniški kip, ampak zlasti liturgična upodobitev Matere Božje, ki služi verskim namenom. Msgr. Bommarco je tudi dejal, da bo romanje starega kipa Matere Božje odlična priložnost za molitev in verske pobožnosti, romarsko pot na Barbano pa bodo lahko spoznali tudi nemško govoreči verniki in turisti, ki čez poletje napolnijo letoviščar-ska središča, v katerih bodo gostili kip Matere Božje. Organizatorji romanja so tudi povedali, da so imeli vrsto birokratskih težav, ker so morali dobiti ustrezna dovoljenja j iz Rima, da bo lahko Mati Božja z Barbane odšla v Slovenijo, obenem pa so tudi poudarili vlogo krščanske vere pri krepitvi sožitja ob meji. Msgr. Bommarco je navedel zanimiv podatek, daje sicer res, daje prva cerkev, ki je bila kdajkoli posvečena Materi Božji, cerkev Marije Snežne v Rimu, a je naglasil dejstvo, daje bila oglejska bazilika prvo središče, ki je posvečeno devici Mariji, kjer je bil nekoč sedež škofije. In prav na oglejsko krajevno cerkev so se organizatorji sklicevali, ko so se odločali za jubilejno romanje Matere Božje z Barbane. Iz Ogleja se je namreč krščanstvo razširilo tako med nem ško govoreče kot tudi med slovansko govoreče ljudi. -----------JUP SVETNIK TEDNA 18. AVGUST silvestercuk i HELENA, CESARICA Tega dne obhaja svoj godovni praznik lepo število slovenskih žena in deklet, ki jim je ime Helena, pa tudi Alenka, Ale-na, Jelka, Jelica, Ela, Elica, llonka, Lenka. Ime Helena je grškega izvora - po naše pomeni "sijajna, bleščeča", tudi "plamenica". Iz grške mitologije poznamo Heleno, hčerko najvišjega božanstva Zevsa in boginje Lede. Veljala je za poosebljeno žensko lepoto. Poročena je bila z Menelajem, kraljem izSparte. Pariš jo je zapeljal in jo odvedel v Trojo, kar je dalo povod za trojansko vojno, ki jo opeva pesnik Homer v Iliadi. Drugačno lepoto, lepoto srca in duše, je gojila Helena, mati cesarja Konstantina Velikega, ki je I. 313 dal krščanstvu v rimski državi versko svobodo. O njeni mladosti je malo znanega. Rodila se je okoli leta 255 v Mali Aziji. Menda je bila gosti-Ini-čarka, ko se je vanjo zaljubil rimski častnik Konstancij Klor. Poročila sta se v mestu Naissus (današnjem Nišu v Srbiji). Leta274 sejimaje rodil sin Konstantin. Ko je Konstancij Klor postal sovladar cesarja Maksimijana, vladarja zahodnega dela rimskega cesarstva, seje ločil od Helene ter se poročil z Mak-simijanovo pastorko Teodoro. Toda pred smrtjo je za svojega naslednika določil Heleninega sina Konstantina. Ta je poklical svojo mater Heleno k sebi na dvor vTrier v sedanji Nemčiji, ji dal sezidati lepo palačo, ji podelil naslov cesarice ter dal kovati novce z njeno podobo. Ko je Konstantin v znameniti bitki pri Milvijskem mostu pred Rimom z znamenjem križa na vojaškem praporu premagal sovladarja Maksencija, je naslednje leto dal krščastvu v rimskem cesarstvu svobodo. Njegova mati Helena je kmalu zatem prejela sveti krst, Konstantin pa seje dal krstiti šele tik pred svojo smrtjo, leta 337. Helena je po krstu živela zgledno krščansko življenje in po svojih najboljših močeh skušala vplivati na svojega sina, kije bil precej krut človek. Ko je bila že v letih, seje odpravila na romanje v Sveto deželo. Tam je ostala dve leti, hodila je po Odrešenikovih stopinjah in molila. Dala je postaviti dve cerkvi: nad votlino Jezusovega rojstva v Betlehemu ter na Oljski gori. Cesar Konstantin pa je naročil, naj na kraju Jezusovega križanja in pokopa zgradijo dve cerkvi, ki sta bili med seboj povezani s čudovitim stebriščem. Med kopanjem temeljev so našli Jezusov križ. S tem najdenjem svetega križa legende povezujejo sveto Heleno, vendar je to brez zgodovinske podlage. Zaradi te legende upodablja krščanska umetnost sveto Heleno z Jezusovim križem v rokah. Ko je cesarica Helena opravila svojo nalogo, se je vrnila v Rim k sinu Konstantinu ter živela pri njem vse do svoje smrti okoli leta 330. Pred smrtjo je Konstantina prosila, naj skrbi za Cerkev in naj vlada modro in pravično. Blagoslovila ga je in, ko je umirala, je bila njena roka v sinovi. Njeno truplo je dal Konstantin prepeljati v Konstantinopel ali Carigrad, svojo novo prestolnico - vzhodni Rim, in sicer v cerkev svetih apostolov, kjer so leta 337 pokopali tudi njega. Postavil ji je veličasten nagrobnik iz rdečega kamna s križem na vrhu. Na Vzhodu so jo kmalu začeli častiti kot svetnico. Leta 841 so zemeljske ostanke svete Helene prenesli v francosko benediktinsko opatijo Hautvilers pri Reimsu in tako se je njeno češčenje razširilo tudi na krščanskem Zahodu. Sveto Heleno upodabljajo s cesarsko krono, z modelom cerkve v roki, ki nosi križ in žeblje. Za svojo zavetnico so jo izbrali žebljarji, barvarji - je tudi priporošnjica proti blisku in gromu ter nevarnosti ognja. ČETRTEK 10. AVGUSTA 2000 ZLATA POROKA DR. BONUTTIJA ŽIVLJENJSKI JUBILEJ SLOVENSKEGA AMBASADORJA Pred dnevi je slovenski veleposlanik v Vatikanu dr. Karel Bonutti obhajal zlato poroko. Pred petdesetimi leti se je namreč poročil z goriško rojakinjo Herminko Rijavec. Sam v širšem smislu goriški rojak (doma je namreč iz bližnje Bukovice v Sloveniji) se je po vojni skupno z družino preselil v ZDA, kjer je živel v Clevelandu. Postal je univerzitetni profesor ekonomskih ved, kasneje pa je predaval tudi v Ljubljani. V dobi nove slovenske države je dr. Bonutti postal častni konzul republike Slovenije v Clevelandu, simbolični slovenski prestolnici vZDA. Nekaj let pa zasto- pa Slovenijo kot ambasador pri Svetem sedežu. Njemu in gospe izrekamo v imenu Novega glasa prisrčne čestitke! VELIKI ŠMAREN V KOPRSKI ŠKOFIJI Dne 15. avgusta, na praznik Marijinega vnebovzetja, bo koprski škof Metod Pirih ob 10. uri vodil slovesno somaševanje na največji primorski božji poti na Sveti gori pri Gorici. Pri maši bo tudi obnovil tradicionalno posvetitev Materi Božji. Posvetitev bodo opravili tudi na drugih romarskih krajih in po župnijah v koprski škofiji ter v Sloveniji. “Z Marijo smo stopili v novo tisočletje, v zavesti, da nas ona spremlja na poteh našega življenja, zato naj bo letošnja posvetitev še posebej slovesna in prepričljiva. Naša posvetitev naj bo zaveza in obljuba, da bomo škofija žive vere, svetosti in življenja", pra- vi o posvetitvi koprski škof. Na predvečer praznika Marijinega vnebovzetja, 14. avgusta, bo koprski škof Metod Pirih vodil mašo, po njej pa procesijo z lučkami v obmorski božjepotni cerkvi v Strunjanu. Koprski pomožni škof dr. Jurij Bizjak pa bo na praznik Marijinega vnebovzetja dopoldne maševal v romarski cerkvi v Logu pri Vipavi. Zvečer pa bo ob 19. uri prvič kot škof vodil slovesno somaševanje v koprski stolnici, ki je tudi posvečena skrivnosti Marijinega vnebovzetja. Kakor bo kot škof prvič vodil tudi somaševanje v koprski stolnici, podobno se bo dopoldne kot škof prvič predstavil vipavskim rojakom na božji poti, kamor je že kot otrok rad romal. SLOVENSKA MAŠA PRI MARIJI NA OTOKU Na praznik Marijinega vnebovzetja bo v torek, 15. t.m., ob 10. uri pri Mariji na Otoku (Maria VVorth ob Vrbskem jezeru na Koroškem) slovenska romarska sveta maša. To je edina maša v celem letu, ki se v tej lepi romar- i ski cerkvi bere v slovenskem jeziku. Daroval jo bo hodiški župnik Lovro Kašelj, pel pa bo zbor iz Hodiš. Vabljeni! URNIKI SVETIH MAŠ NA SVETI GORI Redne svete maše na Sveti gori so ob delavnikih ob 17. uri, v nedeljah in praznikih pa ob ob 8., 10., 11.30 in 16. uri. Za spovedovanje je v Marijinem svetišču dobro poskrbljeno, saj na delovni dan patri spovedujejo pred mašo in med njo; spovedi željni ljudje pa se lahko obrnejo na patre tudi tako, da jim pozvonijo pri vhodu v samostan. Ob nedeljah so spovedi v baziliki od 7. do 12. ure in v popoldanskem času od 14. do 18. ure. Marijanski muzej je na Sv. gori odprt ob sobotah in nedeljah od 9. do 12. ure in od 15. do 17. ure; izven tega ur-! nika pa se lahko vsakdo vnaprej dogovori za ogled. Na Sveti gori je sedaj likovna razstava z naslovom Stvar- jenje. Akvareli umetnika Branka Čušina in vezenine njegove žene Kati Čušin so na o-gled v Frančiškovi dvorani; odprta je ob nedeljah od 9. do 12. ure in od 15. do 17. ure. Izven tega časa si jo lahko o-gledate po dogovoru z brati frančiškani. OBNOVLJENA KAPELICA PRI BLEDU V naselju Zasip blizu Bleda stoji ena najbolj slikovitih slovenskih kapelic. Poslikana je s freskami sv. Uršule in sv. Blaža, v njej pa je kip Lurške Marije. Župan občine Bled Boris Malej je Novi glas obvestil, da je kapelica prečudovit kulturni spomenik, ki ga je v jubilejnem svetem letu, ko obhajamo 146-letnico proglasitve Marije za Brezmadežno in stoto obletnico obstoja kapele, temeljito obnovila priznana ruska akademska slikarka Maša Bersen. Kapelico so ob koncu obnove blagoslovili v nedeljo, 30. julija. ČETRTEK 10. AVGUSTA 2000 KNJIŽNA NOVOST PRI ZALOZBI BRANKO NARODNI DOM OSEMDESET LET KASNEJE Ob 80-letnici požiga Narodnega doma-Balkana v Trstu je izšla pri založbi Branko iz Nove Gorice lepa publikacija, ki jo je za tisk pripravil dr. Erik Dolhar v sodelovanju z absolventom na Fakulteti za arhitekturo na ljubljanski univerzi Markom Ko-rosicem. Knjigo so predstavili na nedavni slovesnosti obletnice zločinskega dejanja v Trstu in z njo med številnimi ljudmi poželi izjemen uspeh, kar je tako za avtorja kot za založnika najboljše poplačilo za vloženi trud v delo. Kaj naj rečemo o publikaciji in kaj o Narodnem domu, tem današnjem mitu in simbolu slovenstva, ki je danes s strani oblasti zamolčan, a med nami še vedno živi kot simbol trpljenja slovenskega naroda pod fašizmom in podzavestno tudi kot pomnik, ki nam nemo govori, da tudi danes ni v odnosu do slovenskega naroda v Italiji vse tako, kot bi moralo biti? O Narodnem domu seje veliko povedalo, veliko se še bo, morda pa je najbolj važno dejstvo, da spomin nanj ostaja živ in je zato tudi publikacija dr. Erika Dolharja o njem več kot samo dobrodošla, saj je narejena sodobno, ker na prepričljiv način in predvsem pa z dejstvi, dokumenti ter fotografijami govori o eni najtemnejših strani naše zgodovine. Kako globoko je ta tragedija zarezala v družbeno tkivo tedanjega časa in ljudi, si lahko samo predstavljamo; a že dejstvo, da še danes na pročelju nekdanjega Balkana ne stoji noben napis, ki bi pričal o tem sramotnem dejanju, je dovolj zgovorno; nas prav ta odsotnost vsakega obeležja uči, kako tudi danes v Trstu ni lahko biti Slovenec, kako tudi današnji Trst noče priznati svojih preteklih zmot in noče enakopravno upoštevati svojih someščanov slovenskega rodu. Dr. Eriku Dolharju gre zasluga, da nam je poklonil zbornik zapisov, razprav in izjav, predvsem pa dokumentov, ki govorijo sami zase; kratek povzetek v italijanskem jeziku, ki je v knjigi, nam govori, da je avtor odprt do italijanskega sogovornika, saj mu ponuja vpogled v dokumentacijo, ki je sicer sam v italijanskih knjigah o polpretekli zgodovini in tudi časnikih ne bi našel. Morda je največja zasluga dr. Erika Dolharja, da je organiziral ekipo ljudi, ki je bila pripravljena pri publikaciji sodelovati. Prav je, da jih naštejemo: prof. Marko Pozzetto, prof. Jože Pirjevec, zgodovinar Milan Pahor, Marko Korošic, prof. Samo Pahor, dr. Jože Škerk, dr. Davorin Devetak, dr. Marij Čuk, prof. Aleksander Rojc, prof. Bojan Pavletič, mag. Sandi Volk, dr. Dušan Jelinčič, dr. Slavko Tuta, dr. Peter Močnik, Chiara Comandi, Goran Čuk; gotovo si imenitno mesto v publikaciji zasluži stari oče dr. Erika Dolharja dr. Alojz Dolhar, čigar dnevniški zapiski so objavljeni v knjigi. Mirno lahko zapišemo, da je ta del knjige izjemno lep, saj nam kaže mladega, pokončnega slovenskega študenta, ki neposredno zapisuje svoje vtise ob požigu. Avtorje tako postavil simbolični spomenik svojemu staremu očetu in prav je tako, saj nam odkriva stran življenja dr. Alojza Dolharja, ki je do sedaj še nismo poznali. Zakaj nismo navedli vsebin zapisov in zraven še navedli, kaj vse so strokovnjaki o Narodnem domu napisali? Predvsem zato, ker gre večinoma za kratke, neposredne in slikovite zapise različnih strokovnjakov, ki si zaslužijo, da jih vsakdo pri nas prebere; pravzaprav bi morali to knji- go uvrstiti v niz šoloobveznih knjig, in to predvsem zato, ker je knjiga napisana sočno, hitro berljiva je, pregledna, polna iskrivih domislic in mnenj, napisana je neposredno, skorajda bi lahko rekli televizijsko. Ne gre torej za "Špeh", kot radi rečemo dolgoveznim knjigam, ki so sicer strašno podkovano strokovne, a ponavadi tudi zaradi tega največkrat neberljive. Tu pa gre za hitro razumljivo knjigo, ki ima še to odliko, da je dr. Erik Dolhar vanjo vključil ogromno slikovnega materiala, predvsem fotografskega in ne nazadnje tudi slik, ki so na-stale prav za to priložnost. Morda bi bilo zato več kot prav, da rečemo še besedo, dve o akvarelih Andreja Kosiča, umetniški upodobitvi Zore Koren Skerk in o upodobitvi Edija Žerjala. Vsem tem umetniškim upodobitvam je lastno predvsem to, da z odmaknjenostjo umetniškega detajla govorijo prepričljivo o veliki tragediji za ves slovenski narod, tudi za nas, ki na pogorišču Narodnega doma danes delamo v slovenski narodni skupnosti naprej, a v srcu še vedno nosimo spomin na en-kratnost in nezamenljivost Narodnega doma. Že prej smo omenili, da danes vsi, ki nam slovenska stvar kaj pomeni, pogrešamo Narodni dom. Nič čustvenega in nostalgičnega noče biti v tej trditvi. Gre preprosto za dejstvo, ki se ga zavedamo vsak dan, ko pogrešamo center, okrog katerega bi se zbirali, se v njem prepoznavali, bi v njem dihali in živeli in zrli v prihodnje dni. Zato ima prav dr. Davorin Devetak, ko v svojem zapisu v skopih, a jasnih besedah pove, da bi morali tudi danes stremeti za vsem tistim, kar je nekoč Narodni dom pomenil, da bi morali tudi danes Slovenci v Italiji združiti sile tako na šolskem, kulturnem kot gospodarskem področju, da bi si torej spet zgradili nov Narodni dom, ki bi temeljil na vzajemnosti in medsebojnem oplajanju na vseh področjih žitja in bitja slovenske skupnosti pri nas v Italiji. Dr. Eriku Dolharju naj gre javna zahvala za garaško delo, ki ga je opravil, ko je združil toliko ljudi in misli, da nam je lahko poklonil paleto mavrične in obenem harmonične ugla-šenosti, kar je Narodni dom gotovo bil. Iz preteklosti nam tako vstaja več kot le zgradba, vstaja nam simbol zduževanja in enotnosti in ne nazadnje tudi moči slovenskega naroda, ki je zmogel preživeti tudi takrat, ko je bilo najhuje. jUP POGOVOR / ŽARKO PETAN ŽARKO~PETAN BO GOST DRAGE MLADIH PRI ZALOZBI MLADIKA ODMEVNI PRIREDITVI ZBORNIK O LANSKI DRAGI Pred kratkim je pri založbi Mladika v Trstu izšel zbornik lanskih, 34. študijskih dnevov Draga 99, ki so potekali od 3. do 5. septembra lani v parku Finžgarjevega doma na Opčinah. Zbornik, katerega naslov se glasi Med zgodovino in sedanjostjo, je izdalo Društvo slovenskih izobražencev (ki je tudi organizator Drage), založila založba Mladika, uredili so ga Sergij Pahor, Saša Martelanc in Marij Maver, fotografsko gradivo so prispevali Peter Cvelbar, Foto Kroma in Marij Maver, tiskala pa ga je tiskarna Graphart. V knjigi, ki šteje 216 strani, so objavljeni prispevki predavateljev, pridiga msgr. Oskarja Simčiča pri vsakoletni maši za udeležence Drage v nedeljo, 5. septembra 1999, in posegi diskutantov na lanskih študijskih dnevih. Kot piše na začetku zbornika, so prispevki objavljeni v celoti, kot jih je zabeležil magnetofonski trak, zato ima bralec pred sabo tudi prosti govor, kot seje diskutantom spontano oblikoval ob mikrofonu. Kot znano, je Draga lani gostila okroglo mizo o prihodnosti slovenske manjšine v Italiji, na kateri so spregovorili Milan Bufon, Marko Štavar, Peter Černič in Breda Susič, nato pa še predavanje tržaškega športnega delavca in šolnika Bojana Pavletiča o Južnem Sokolu, predavanje literarnega komparativista in kritika Matije Ogrina na temo Slomškovo delo za kulturo in naš čas, na koncu pa še predavanje zgodovinarja Vaška Simonitija na temo Med zgodovino in sedanjostjo (naslov Simonitijevega predavanja je tudi naslov zbornika lanske Drage). Zbornik je izšel mesec dni pred začetkom letošnjih 35. študijskih dnevov Draga 2000, ki bodo potekali od 1. do 3. septembra letos v parku Finžgarjevega doma na Opčinah. — iž STUDIJSKI DNEVI NA OPČINAH Le' nekaj tednov pred začetkom letošnje, 10. Drage mladih in XXXV. študijskih dnevov Draga 2000, ki bodo potekali - kot običajno - v parku Finžgajevega doma na Opčinah, objavljamo njihov spored. 10. DRAGA MLADIH V četrtek, 31. avgusta, bo ob 16.45 predaval prof. Jože Pirjevec na temo: Kako smo se Slovenci ohranili do danes? Ob 20.30 gledališka predstava (dramski odsek PD Štandrež). V petek, 1. septembra, bo ob 10. uri okrogla miza na temo: Ali ima danes še smisel biti Slovenec? Sodelujejo Žarko Petan, Boris Pahor, Darja Švajger. Ob 14. uri bodo delavnice mladinske ustvarjalnosti (folklorna, obrtna, kulinarična, pevska, časnikarska). Ob 20.30 bo "fešta" narodnosti s popevkami z vseh koncev sveta, plesom, prikazom sadov delavnic mladinske ustvrjalnosti. V soboto, 2. septembra, bo ob 10. uri debata: Kaj bo jutri pomembno za naš obstoj? Sodelovala bosta u-gledna gosta iz Slovenije France Bučar in France Arhar. XXXV. ŠTUDIJSKI DNEVI DRAGA 2000 V petek, 1. septembra, bo ob 17. uri okrogla miza, pri kateri bodo sodelovali Marta Ivašič, Vojko Kocjančič in Marjan Kravos, na perečo temo Kakšno šolo želi in potrebuje slovenska manjšina? V soboto, 2. septembra, ob 16.30 bo Aleksander Zorn govoril o Težavah s slovensko identiteto. V nedeljo, 3. septembra, ob 10.30 bo govoril dr. Tone Jamnik o Spravi -procesu osvobajanja in znamenju poguma, ob 16. uri pa dr. Stane Granda o Združeni Sloveniji in slovenski državi. Ob 9. uri bo na prireditvenem prostoru daroval mašo tržaški škof msgr. Evgen Ravignani. Jr- BREDA SUSIČ "Narod si bo pisal sodbo sam - pod pogojem, da ga boste prej naučili pisati." "Slovence bolj spodbuja zavist kot zavest." "Slovenci uvažamo Bosance, jih predelujemo v Slovence in izvažamo med Nemce." "Slovenija je predpražnik Evrope; na našo srečo si večina tistih, ki vstopajo v Evropo, ne obrišejo čevljev." Prav zanimivo bo odkriti, kaj misli danes avtor teh posrečenih aforizmov o Sloveniji, narodnem ponosu njenih državljanov in o njihovem državniškem čutu. Priložnost za srečanje na to temo s pisateljem in režiserjem Žarkom Petanom bo na okrogli mizi 10. Drage mladih, 1. septembra, ob 10. uri v parku Finžgarjevega doma na Opčinah. Njegova sogovornika bosta tržaški pisatelj in publicist Boris Pahor in predstavnica mlajše generacije in mladinske umetnosti, pevka Darja Švajger. Pred septembrskim srečanjem smo se pogovorili z Žarkom Petanom, da bi predhodno izvedeli kaj malega o tem, kar bo povedal na Dragi mladih. Ste na začetku poletja morda kaj sledili evropskemu nogometnemu prvenstvu in podvigom slovenske reprezentance? Se vam zdi, da seje 'po zaslugi športa med mladimi in manj mladimi prebudilo kaj čuta narodne iti predvsem državne pripadnosti? Mislim, da že. Tem športnim dogodkom sem z velikim veseljem sledil, ker sem se tudi sam s športom veliko ukvarjal. Ne z nogometom, pač pa sem igral ping pong, bil sem reprezentant za tenis, igral sem tudi rokomet v prvem slovenskem moštvu. Vendar je treba nekaj drugega povedati. Ti športni dogodki, ki gotovo pripomorejo, da se mlada država uvelja- vi in dobi neko identiteto, vsebujejo tudi nevarnost. Nevarni so zato, ker zlasti na športnem področju lahko pride do izraza negativna plat nacionalizma. Tudi na tem prvenstvu smo videli pretepe. Nacionalizem se lahko kmalu sprevrže v šovinizem. No, jaz mislim, da so Slovenci malo imuni pred tem...Upam! Pa vendar se včasih kaj takega pokaže, kot na primer pri prvi tekmi, ko smo imeli srečo -ali pa smolo - da smo igrali z Jugoslovani. Hud preobrat, ki seje zgodil po treh slovenskih golih: mogoče se je zgodil tudi zato, da smo pridobili neko spoštovanje do Jugoslavije, glede na to da Jugoslavija nekaj pomeni v nogometu. Vsekakor sem bil po eni strani zelo vesel, da smo tako uspešno igrali, po drugi strani pa bi bil še bolj vesel, če bi zmagali. Kakšna je po vašem mnenju narodna zavest Slovencev danes? Kako gledate na mlade, ki se obračajo proti Evropi in pogosto pozabijo ali premalo cenijo lastno identiteto? Slovenci so res vedno v nevarnosti. Nismo zelo odporni proti tujim vplivom, to se kaže skoraj na vsakem koraku. Skoraj vedno se godi, da cele generacije, ki so se odselile v Ameriko ali Avstralijo, zelo kmalu zgubijo jezik - veliko prej kot npr. Italijani. Mogoče tudi zaradi tega, ker imajo ti neki smisel skupnosti. Slovenci pa se zelo hitro prilagodijo, ker so navadno zelo uspešni. In to asimilacijo štejejo celo kot nekaj dobrega. Saj v principu je res nekaj dobrega, ampak to dobro prinaša s sabo tudi kaj slabega. Toda nekaj drugega je bolj važno: zdi se mi, da v Matici malo upoštevajo enotni kulturni prostor, ki obsega veliko več kot pa meje Republike Slovenije. Pri nas v Sloveniji vedo malo ali nič o vseh slovenskih manjšinah. Govori se o tem enotnem prostoru, vendar ta še ni zaživel. Zakaj ni zaživel? Zdi se mi, daj je bil nekoč neka politična parola, vsebine pa ni bilo. In to vsebino bi moral človeku vcepiti. Dobro bi bilo, da bi - če smo že majhni - skušali vsaj priključiti naše obrobne postojanke, kijih imamo preko državnih slovenskih meja. Za konec še vprašanje, ki bo dalo naslov okrogli mizi, na kateri boste septembra sodelovali: je danes sploh še smiselno biti Slovenec? Na to vprašanje si mora vsak odgovoriti sam. Mogoče jaz sodim v tisto generacijo, ki misli, da na področju, na katerem delujem - jaz sem seveda pisatelj, predvsem pa gledališčnik -, ne morem delovati v drugem jeziku kot v svojem. Jaz sem sicer režiral v tujini, vendar so bili to nekakšni izhodi v sili, ker to niso bile čisto moje predstave. Moje predstave in moje pisanje so vezani na Slovenščino. Brez Slovenščine jaz ne morem ustvarjati. Če bi mogoče kot otrok šel kam ven, ne bi tega tako čutil, kot sedaj čutim. Ampak mislim, da bi moralo ostati neko “sidro" tudi za tiste, ki so zunaj slovenskih meja že veliko časa. Kajti človek ne more zamenjati domovine; lahko zamenja ženo - in še marsikaj drugega, domovine pa ne more zamenjati. Tudi če je ta domovina včasih - na žalost - mačehovska. NOVI MLADIKA IN RAST ZANIMIV VODNIK PO GRADU KROMBERK 0 ZAŠČITI IN ŠE MARSIČEM V začetku meseca je v Trstu izšla šesta številka revije Mladika. Platnica prinaša fotografske utrinke z nekaterih pomembnejših kulturnih dogodkov, ki so se pred kratkim zvrstili na Tržaškem (npr. desetletnice društva Cerovlje-Mavhinje, odkritja spomenika padlim pri Ferlugih in spominske svečanosti ob 80-letnici požiga Narodnega doma). Uvodnik izpod peresa Sergija Pahorja ima naslov Ni več obrabljena fraza? in se nanaša na nedavno sprejetje zaščitnega zakona za slovensko manjšino v italijanski poslanski zbornici. Nedorečenosti tega zakona po Pahorjevem mnenju niso razlog za njegovo zavračanje, saj je dejstvo, da bo manjšina dobila zakonsko besedilo, ki končno priznava vse Slovence v deželi Furlaniji-Julijski krajini kot celoto, česar se resnično veselijo ravno Benečani. Nedorečenost zakonske zaščite, nadaljuje Pahor, pomeni v bistvu preizkušnjo naše trdnosti in volje po preživetju. Še naprej se bomo morali bojevati za pravice, toda tokrat bomo imeli na voljo instrumente in vladno jamstvo. To bo v veliki meri odvisno od volje in sposobnosti slovenske manjšine. Ob tem bo nujno urediti skupnost kot enoten organ, ki zna celovito skrbeti za svoje potrebe in svoje cilje. Zato si mora manjšinska družba omisliti dolgoročno strategijo, katere glavni cilj je ohranitev slovenske prisotnosti na vsem našem teritoriju in zagotovitev take kvalitete skupnega življenja, ki bo privlačna za nove rodove in nagrada za tiste, ki bodo vztrajali. V nadaljevanju si lahko preberemo novelo Franja Frančiča Pismo, zatem peto nadaljevanje spominov Petra Merkuja na starše, drugo nadaljevanje zgodbe o pogrešanem primorskem padalcu Marjanu Fegecu ter pesmi hrvaškega pesnika Tadimi-ra Božinoviča, Dušana F. Moravca (slednji je prejel drugo nagrado na literarnem natečaju Mladike) in Katarine Fistrovič. Mladika poleg tega objavlja tudi razmišljanje Justina Stanovnika o pomenu klasične gimnazije, ki je bilo objavljeno v reviji Zaveza, članek Mitje Petarosa o izdelovanju kovancev ter več literarnih in likovnih ocen izpod peresa Magde in Martina Jevnikarja. Ciril Velkovrh pa priporoča nekaj izletniških knjig oz. vodnikov o Ljubljani, njeni okolici in Snežniku. Rubrika/^nfena prinaša tudi večje število vesti o dogajanju v matici, zamejstvu in zdomstvu, vrsto zanimivosti pa sije mogoče prebrati v rubriki Mogoče vas bo zanimalo zvedeti, da... Skupaj z Mladiko je tudi tokrat izšla njena mladinska priloga Rast, ki jo je uredila Breda Susič. Uvodnik izpod peresa Alenke Hrovatin z naslo-vom Ljubi, neljubi... napredek je posvečen razmišljanju o odnosu do novih tehnologij, sicer pa Rast ponuja v branje tudi poročila o pripravah na 10. Drago mladih, o skavtskih taborih, o Festivalu Rock Otočec in vrsto drugih prispevkov. LITERARNI NATEČAJ MLADIKE Kot smo v prejšnjih številkah že poročali, razpisuje Mladika XXIX. nagradni literarni natečaj za izvirno, še neobjavljeno črtico, novelo ali ciklus pesmi. Razpis narekuje, da je treba rokopise poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih na naslov Mladike, ul. Do-nizetti 3, 34133 Trst, do 15. decembra letos. Izid natečaja, ki je odprt vsem, ne glede na bivališče, in o katerem bo sklepala strokovna komisija, bo razglašen ob slovenskem kulturnem prazniku na javni prireditvi in po časopisju. Poleg denarne nagrade bodo izbrana dela objavljena v letniku 2001 revije Mladika. »JE, KAH JE« NEZAMENLJIVOST MUZEJA OTIUM ZA I UL1 I I K h Po daljšem obdobju je Goriški muzej izdal nov muzejski vodnik, ki obravnava vse zbirke te kulturne ustanove. Kot znano, ležijo zbirke predvsem na ozemlju zgodovinske dežele Goriške oz. v Posočju, na severu še v osrčju Alp, na jugu pa že na Krasu. Te muzejske zbirke Oz. muzejski objekti so: Trentarska muzejska zbirka na Logu v Trenti (sedaj v okrilju Informacijskega središča Triglavskega narodnega parka), rojstna hiša Simona Gregorčiča na Vršnem, grad Dobrovo v Brdih z Galerijo Zorana Mušiča in kulturnozgodovinsko zbirko, Muzejska zbirka soške fronte na Sveti gori, vila Bartolomei v Solkanu z zgodovinsko razstavo Primorska 1918-1947, grad Kromberk z lapidarijem, galerijsko in kulturnozgodovinsko zbirko ter z arheološkim in etnološkim oddelkom, Galerija Lojzeta Spacala in Kraška hiša v Štanjelu. Od Goriškega muzeja seje 1. aprila letos sicer odcepila Tolminska muzejska zbirka in sedaj deluje kot samostojni zavod z imenom Tolminski muzej, kljub temu pa Goriški muzej še nadalje ostaja vodilna muzejska institucija na tem ozemlju z izrazito pokrajinskim značajem, ki presega pomen Nove Gorice in bližnje okolice. To je navsezadnje tudi naravno in potrebno glede na soseščino z bližnjo Italijo, kjer zlasti v Gorici delujejo podobne kulturne ustanove in je dvogovor na enakopravni ravni z njimi potreben. Tako kot mnogi slovenski muzeji, ki imajo sicer kvalitetne zbirke, se tudi Goriški muzej ne more pohvaliti s pretirano visokim obiskom, saj slovenska publika v prostem času ob počitnicah večinoma ni navajena obiskovanja muzejev in galerij, kar je v tujem razvitem svetu normalno. Tudi zaradi popularizacije svojih zbirk, prav tako v pomoč ljubiteljem starin I I ter dijakom in študentom, seje Goriški muzej odločil, da izda nov vodnik v sodobni grafični opremi. Besedilo je napisala direktorica muzeja Slavica Plahuta, knjižico pa je uredil Marko Vuk. Snov je razporejena tako, da nas v poljudni besedi kratko popelje skozi vse zbirke Goriškega muzeja v različnih krajih, zato obsega knjižica njihove natančne naslove, telefonske številke in napotke, kako se v te kraje pride, pri vsaki muzejski zbirki pa je objavljen tudi njen kratki oris s podatki o vsebini razstav. Knjižica, ki nosi naslov Goriški muzej. Kratek vodnik (v italijanski verziji: Goriški muzej. Guida breve), je obogatena s 24 barvnimi fotografijami, od katerih je večina nastala prav za to priložnost in so tako prvič objavljene. Goriški muzej seje odločil, da slovensko izdajo vodnika natisne v 3.000 izvodih, italijansko pa v 1.000 izvodih (besedilo je v italijanščino prevedel Joško Vetrih). Obe knjižici je natisnila Grafika Soča iz Nove Gorice. Seveda bi ta pobuda ne bila mogoča brez finančne pomoči Mestne občine Nova Gorica. Istočasno je Goriški muzej izdal še eno podobno publikacijo, ki nosi naslov Grad Kromberk. Kratka zgodovina in opis zbirk". Gre za zloženko, natisnjeno v 10.000 izvodih z besedilom v slovenskem in italijanskem jeziku (prav tako v prevodu Joška Vetriha) in s 14 barvnimi fotografijami. Besedilo najprej na kratko predstavi Goriški muzej, nato preide na zgodovino gradu Kromberk in samega muzeja in strnjeno predstavi posamične oddelke na gradu Kromberk. Ob koncu naj poudarimo še dejstvo, da seje Goriški muzej z obema publikacijama, ki sta bogato ilustrirani, ob domiselnem oblikovanju in upoštevajoč možnosti sodobne tiskarske tehnologije, na evropski ravni želel predstaviti javnosti. ——— GM •s NASA ZAŠČITA, PETJE IN SE KAJ... Jakec: Več ku mislen, več se mi zdi, de zdej se usak hip muore zečent sreča našega naroda tle u zamejstvi. Pomisle, sezavjedeš, de končno vide-mo konec tunela, de je hlapec Jernej izterjal pravico, zdej ke je poslanska zbornica odobrila zaščitne zakon, zetu ke so za zakon glasovali poslanci levosredinske večine jen so ble glasovalne izjave v umirjenen ozračje jen so ble tude ocene u manjšini pozitivne? Mihec: Ja, jen sedaj je na vrsti senat, če vre čješ me vlejčt na dan same naslove ued našeh časnikov, ki so pi-seli ued zaščitnega zakona. Ma se ti ne zdi, de be lehko končali sez ten hvaljenjen poslanske zbornice jen zaščitnega zakona, de ne bomo zglje-deli kuker tiste kmet, ki sojga kuanja hvale, tedi če se jema ze se zvrnit u brazdo. Jakec: Pej kaj je?! Če lehko ued zeščitnega zakona jen njega uodo-britve u poslanski zbornice govorijo Budin jen Spetič ne vsjeh šagrah jen srečanjeh partje jen komunistov, ze-kej ne be tedi midva rekla kešno? Mihec: Midva gvišno, ma tedi Slovenska skupnost bi se lehko malo zbedila jen organizirala kešen sestanek sez ledmi, al pej še bulše kešen praznik, de be ledjen, tistin ki ne gre-jo na tiskovne konference jen ne ku-pavejo vsaki dan Primorskega dnevnika jen tedi ne berejo tega našga časnika, lepu jasno jen glasno povje-la, kej misle ued zaščitnega zakona jen usega, ker je blo do zdej nerjen-ga. Če ničejo uane se zamjeret kešne-mi, nej pej povabejo Cavereta, de uan povje, keku je blo na raznih se-stankeh jen sejah po ministrstveh, keder so prpravljale jen ueblale zakonsko besedilo. Prou be po muoa-jen tedi blo, de be ti politiki ued Slovenske skupnosti lepu obrazložili, keku nameravajo djeletza naprej. Anti ja ne bojo čakeli, de bojo razni Šte- Ijoti al pej Katje dajeli direktive, kej se srnje jen kej be blo prute sožitje, beri taljansken interesen. Jakec: Jest be gvišno povabo na govorniški odertedi Sergija Pahorja, sej mu kuker predsedniku SSO-ja prtiče, de nastuope tedi na tašnih praz-nikeh. Jen tedi, zetu ke, če čje, zna lepu povedet, kuker je uni tjeden u intervjuji ne trečji strani tega časnika, na vprašanje, kako naj bi se manjšina organizirala, de be ued zakona jeme-la kešno korist, jasno reko, de bo “potrebno še veliko naporov in potrpljenja, a tudi domišljije. Vsi se že dolgo zavedamo šibkih strani našega organiziranega življenja, ki je v politiki neenotno, v kulturi razparcelirano s številnimi dvojniki, ustanove zabetonirane v šolstvu brez vrhovnega šolskega organa, na cerkveni ravni brez pravega načrta itd.". Mihec: Ma, glej ti, sej prave glih isto ku mi. Kr nej čim več govori po šagrehjetopasileh. Tedizatuo, debe ga spoznali tedi navadni ledje, jen ne samo tisti, ki huedejo poslušet predavanja ued zobraženco v Drago, al pej manifestacije pred sv. Antona. Jakec: Ajs! Pesmo, de ne bo nezej kešne zamjere. Dejmo se rejše me-net ued pjetja. Sen siišo, de se nezej sestavlja an močen združen zbor, de be nastopo na spominski svečanosti ued bazoviških junahov ob 70-letni-ci ustrelitve. Končno se bo zepjelo, kuker prtiče. Mihec: Ja, ja. Tedi jest sen slišo. So tedi rekli, de se bi pjelo glih tisto, i ker so združeni zbori pjele na zborovanje na plači pred Novin sv. Antuo-nen u Trste, se prave Zdravljico ued našga rajnkiga Vrabca, (Buh mu dej nebjesa, samo njega smo jemjeli, ke nes je kej pošacol), Lipo ued Jenko-ta, Ustalo Primorsko, brez proble-mo use kitice, jen - se zna - tedi Odo radosti. Jakec: Ma, oprosti, zakej pej nezej tu Beethovnovo Odo radosti, kej čjejo, de bojo čikireli tisti sez matične domovine, de mi smo vre u Europi ueni pej še ne, jen se tedi ne zna, če kedej bojo?! Mihec: Ne, ne. Zetu ke pevci tu vre znajo. Malo se ofriša, jen bo. Ze tak združen zbor pej je samo tu, de so se organizatorji zavjeli, de nima smisla nerdet, kuker je blo za kome-moracjo ued požiga Narodnega doma, kemer se je pred uhoden zbrala tista peščica pevco, lepu u bjeleh srajce, jen je pod vodstovm ravna-teljna Glasbene Kralja se martrala sez Triglaven jen Zdravljico, nuterpej je en drugi Kralj dirigiro nezej eni drugi perščici pjevco, ki so tedi peršli v Trst u bjeleh srajceh, kuker se spo-duobe za pjeuce. Usi so se pej spra-šaveli, de kej se niso znali uštuket, jen be teku lehko rato jen spoduo-ben moški zbor, ki be snažno zepjel, ker je blo treba. Sej, če ne felin, so tisti, ki so pjele u hiše na predstavitve ued zbornika, nastopili pred Na-rodnin domem tedi za 70-ljetnico požiga. Jakec: A, dragi muj, tu nej teku lehko. Pjeuci, jen še bolj pevovodje, kuker je pravo neš ranjki Vrabec, so delikatne ledje. Jen pole se zna, de so mladi zdravo ambiciozne jen... Mihec: Ben, pestmo, pestmo... Glej, se vre veselin, de se nejdemo v Bazovici na komemoraciji, tu bo lepu! Upejmo, de bo ureme Ijepo jen fejst družba. Jakec: Ti, oprosti, ma kej so u Bazovico povable D'Alemo? Mihec: Buh pomagi! Ma si strešen. Pesti stat. Pej, gremo kej spet, če ne ne boš dal miru. Kot smo zadnjič že ugotavljali, je politika vedno bolj ločen svet, ki ima svoje težave in vprašanja, ki se pa navadnega človeka velikokrat ne tičejo. Tako je med procesom, v katerega je bil vpleten ameriški predsednik Clinton zaradi zadeve Lewinsky, ameriško gospodarstvo cvetelo kot še nikoli prej kljub hudi politični krizi. Italija je še lepši dokaz velike ločenosti med politiko in vsakdanjim življenjem. Po vsaki vladni krizi, ko je oblast prevzela kaka izmed številnih "tehniških vlad', je država še naprej živela in gospodarstvo ter vse ostalo napredovalo, morda še bolje kot prej. Takrat sem pomislil, da bi morali izumiti otok politikov in vse zapreti tja. Treba bi jim bilo zgraditi parlamente in ministrstva pa seveda fine restavracije in gledališča ter ji h potem pustiti na otoku, da se sredi udobnosti kregajo, sklepajo in rušijo koalicije, spletkarijo in počno vse možno, medtem pa naj pustijo države, da mirno živijo svoje življenje. Vendar je tudi to prepričanje zmotno, saj je politika še kako potrebna za nadaljnji razvoj držav. Sama uprava ni zmožna pripraviti sprememb in se prilagoditi novim okoliščinam. Sami politiki pa bi se morali veliko več ukvarjati s tem. Problematično je predvsem eno dejstvo: da večji del svetovne politike živi še po nekih zastarelih vzorcih, ki ne odgovarjajo vrtoglavo se spreminjajočemu svetu. Na veliko političnih vprašanj se pač ne da več odgovoriti s tradicionalnim oz. starim načinom razmišljanja. Ko je nastala politika v današnjem pomenu, še ni obstajal fenomen globalizacije in globalnih medijev. Medijske oblasti takrat še ni bilo in niso mogli upoštevati še te - zraven zakonodajne, izvršilne in sodne. Prav tako nismo še imeli izdelkov, ki bi jih ameriško podjetje sestavljalo na Madžarskem iz korejsko-japonsko-nemško-ameriško-španskih delov in prodajalo v Evropi in Afriki. In takrat še ni bilo medijev v tretjem svetu, ki bi jim ustvarili lažno podobo dobrobiti v Evropi in bi jih tako privabilo, da plačajo mafiji po nekaj tisoč dolarjev, da jih v ta televizijski raj ilegalno pripeljejo na ladjah ali v kamionih, da bi jih potem rajska policija takoj ujela in odposlala domov, ali pa bi se zadušili v zmrzovalnih kamionih. Tega še ni bilo. Zato današnji politiki ne znajo odgovarjati na ta vprašanja, ne da bi zapadali v protislovne rešitve, ki niso odgovori, temveč nesposobno jecljanje. Se hujši problem pa je, da se politiki zaradi narave politike same u-kvarjajo bolj s politiko kot pa z državo. To je kot pisatelj, ki piše o pisanju ali, še slabše, o spletkah med pisatelji, namesto, da bi pisal zgodbe. Namesto da bi se politiki ukvarjali z vprašanji, ki zadevajo vse nas, in predvsem jih reševali, velikokrat spominjajo na čvekave ženske, ki ves dan užaljeno opravljajo, češ "da je ona rekla, da sem jaz rekla, da ji je ona povedala, ker sem slišala..." Od vsega tega ni koristi, so le zamere. Predlagam torej politikom, da izkoristijo poletniotiu m zato, da se poglobijo v sama vprašanja politike in ugotovijo, kaj lahko naredijo, da bi se približali državljanu in državi - polisu - ter kaj koristnega ukrenili. Je res, da je konec velikih sprememb in si nihče več ne zna zamisliti česa korenito novega? Dvomim. Otiu m je kot nalašč za oblikovanje novih velikih misli, odličen je za snovanje revolucij ali kovanje zarot. Slednjega ne svetujem, toplo pa priporočam prvi dve. Če politiki tega ne bodo naredili, se bom morda nekega dne razjezil in stvar naredil sam ter jim začel krasti glasove. Dragi politiki, pomislite, preden bo prepozno... PETER SZABO 7 ČETRTEK 10. AVGUSTA 2000 8 ČETRTEK 10. AVGUSTA 2000 VENCA NA NARODNEM DOMU OPČINE / RAZSTAVA O TRŽAŠKIH MLEKARICAH SKRUNITEV, NA KATERO DOSLEJ NI BILO ODZIVA Le nekaj dni po svečanosti ob 80-letnici požiga Narodnega doma v Trstu se je pred Fabianijevo palačo v ulici Fil-zi ponovno zbrala množica ljudi. Tudi ti ljudje so se hoteli spomniti 80-letnice požiga Narodnega doma, vendar na svoj način. Manifestacija, ki jo je priredila tržaška Lega Na-zionale skupaj z drugimi begunskimi in desničarskimi organizacijami, je imela kot cilj počastitev spomina na žrtve incidentov v Splitu leta 1920, ki so bili povod za požig, in na poročnika Luigija Casciano, ki je umrl med požigom Narodnega doma. Ob tej priložnosti so prisotni (med katerimi so bili poslanec Nacionalnega zavezništva Roberto Menia, predsednik tržaške pokrajine Ren-zo Codarin, bivši poslanec Renzo De' Vidovich in drugi) postavili na pročelje Fabianijeve stavbe dva velika lovorova venca, ki po velikosti krepko prekašata tista, ki soju med svečanostjo ob 80-letnici požiga postavili krovni organizaciji SKGZ in SSO ter stranka Slovenske skupnosti. S tem dejanjem so mani-festanti hoteli v bistvu opravičiti požig Narodnega doma in ga prikazati kot reakcijo na umor nekaterih italijanskih vojakov v Splitu. Razen ostrih tiskovnih not Sveta slovenskih organizacij in Slovenske skupnosti, glose prof. Jožeta Pirjevca in nekaterih pisem uredništvu Pri morskega dnevnika, se na to potezo ni odzval v bistvu nihče. Kolikor nam je znano, venca še vedno "krasita" pročelje Narodnega doma. Nihče v “demokratičnem" Trstu ni izrazil svojega ogorčenja. Morda prevladuje prepričanje, da takim podvigom krajevne desnice res ni treba delati prevelike reklame (od tu zanemarljiva medijska pozornost dogodku). A vendar: 2. avgusta je minilo natanko dvajset let od strašnega pokola, ki gaje na železniški postaji v Bologni povzročila eksplozija peklenskega stroja. Pomislite, kaj bi se zgodilo, če bi danes kdo postavil na pročelje bolonjske postaje venec v spomin na tiste, ki so tja bombo podtaknili... OBISK MLADIH MANJSINCEV F RIZIJ C1 SPOZNAVAJO NAŠO STVARNOST Od sobote, 5. t.m., se na Tržaškem in Goriškem nahaja skupina trinajstih mladih predstavnikov frizijske manjšine na Nizozemskem, ki jih gostijo Mladi v odkrivanju skupnih poti. Namen tega srečanja je tako v utrjevanju in poglabljanju prijateljskih vezi, ki so nastale zlasti med delovanjem v mednarodni manjšinski organizaciji YEN kot tudi v popolnejšem spoznavanju stvarnosti slovenske manjšine v Italiji. Ravno prikaz naše stvarnosti bo namreč predmet dokumentarca oz. reportaže, ki jo na tem desetdnevnem obisku pripravljajo mladi Frizijci in ki jo bodo predvajali na svoji lokalni televiziji. Spored desetdnevnega obiska mladih Frizijcev pri nas je karseda natrpan in predvideva obisk najpomembnejših u-stanov naše manjšine. Že v soboto, ob prihodu, so jim člani MOSP-a priredili kratek sprejem v župnijskem domu Andrej Zink na Opčinah, kjer jih je v imenu organizatorjev pozdravil Tomaž Susič. V nedeljo, 6. t.m., so se odpravili v Slovenijo, kjer so si ogledali kraški biser, in sicer Škocjanske jame. Vedno v nedeljo so se gostje v Trstu seznanili z delovanjem Sveta slovenskih organizacij, Slovenske prosvete in drugih društev in ustanov, ki delujejo v njunem okviru (o tem jim je spregovoril predsednik SSO Sergij POZNAVANJE NAČINA ŽIVLJENJA OMOGOČA RAZUMEVANJE KULTURNEGA RAZVOJA Pahor). O delovanju Radijskega odra pa jim je spregovoril Marko Kandut. V ponedeljek, 7. t.m., so dopoldanski del posvetili obisku Trsta. Mlade Fri-zijce in njihove spremljevalce so sprejeli na Infopointu Euro-pa, na tržaškem županstvu pa j so se srečali z občinsko odbornico za vzgojo Mario Te-reso Bassa Poropat. Po skupnem kosilu v Dijaškem domu Srečko Kosovel so se manjšin-ci podali v Gorico, kjer so se j seznanili z delovanjem tamkajšnjih javnih uprav in ustanov slovenske manjšine in so obiskali tudi osrednje uredništvo našega časopisa (o tem poročamo na goriških straneh). V torek, 8. t.m., pa sov dopoldanskih urah obiskali tržaški Kulturni dom in Slovensko stalno gledališče, kjer jih je sprejel Marjan Kravos Sledil je obisk deželnega se deža RAI oz. njegovega slovenskega oddelka, kjer so med drugim tudi posneli intervju za mladinsko radijsko oddajo. V popoldanskih urah so bili mladi Frizijci gostje re-pentabrske občinske uprave Frizijski gostje bodo v pri hodnjih dneh na obisku še pri drugih zamejskih ustanovah podali pa se bodo tudi na slo vensko obalo, v Ljubljano in na Gorenjsko. Vsekakor pred stavlja njihov obisk priložnost za promocijo naše manjšin ske skupnosti. IVAN ŽERJAL Pred kratkim smo v našem časopisu poročali o odprtju velikih razstav o cesarici Sis-si in o habsburški preteklosti Trsta. Gre za impozanten oris, za veliko "fresko" vzpona in jadca habsburške vladavine in ne nazadnje za projekt, ki e terjal veliko profesionalnega dela, ki so ga opravili prestižni raziskovalci in oblikovalci na pobudo občine Trst. Tokrat pa bi radi spregovorili o razstavi, ki je prav tako terjala veliko dela, postavili pa so jo raziskovalci, ki kljub profesionalni ravni svojih dosežkov ne opravljajo tega po-dicno. Gre za razstavo, ki je vsekakor intimneje povezana z utripom naše skupnosti. Njen naslov se glasi Mlekarice iz tržaške okolice, odprli jaso jo v ponedeljek, 7. t.m., v Prosvetnem domu na Opčinah. Razstavo je priredilo opensko Slovensko kulturno društvo Tabor v sodelovanju z odsekom za etnologijo pri Narodni in študijski knjižnici v Trstu. SKD Tabor je, ob priložnosti istoimenske vsakoletne avgustovske prireditve, že večkrat pripravilo zanimive etnografske razstave: tako je bilo pred dvema letoma, ko je bila na ogled razstava o pomorskem ribištvu na Tržaškem, ki jo je postavil kapitan Bruno Volpi Lisjak, ali pa lani, ko smo si lahko ogledali razstavo, posvečeno 30-letnici Kraške oh-ceti. Letos je izbira padla na poklic, ki ga danes ni več, je pa bil živ še do pred tridesetimi leti in se ga zato spominja še nešteto pripadnikov starejše in srednje, v nekaterih primerih tudi mlajše generacije. Mlekarice s Krasa, iz Brega in Istre so v Trst vsak dan vozile na tisoče litrov mleka. Po podatku, ki je zabeležen na razstavi in tudi v katalogu, je leta 1950 tržaško prebivalstvo (200.000 ljudi) porabilo dnevno 47.000 litrov mleka. Od tega so 17.000 litrov prispevale mlekarice, ki so vsak dan, tudi ob največjih praznikih, hodile v Trst, natovorjene tudi z 80 litri mleka vsaka. Tržaško mesto pa tem ženskam ni bilo kdovekako hvaležno. Marsikatera, kot piše pisatelj Alojz Rebula, ki je pri- speval uvodno razmišljanje k razstavi, je morala v kaki gosposki hiši utrpeti ponižanje, da ni smela naprej od stopnic. Pa tudi drugače meščani niso radi spuščali mlekaric v svoja stanovanja. Z opensko razstavo pa so vendarle dobile delno zadoščenje. Kot je ob odprtju dejal ravnatelj NŠK Milan Pahor, je razstava živ prikaz nekega določenega poklica. Obiskovalec si ogleda panoje, dokumente, fotografije, statistike, video, spletne strani treben-ske osnovne šole, predvsem pa predmete, kot so vrči, lem-pe, merice, tablice, izkaznice, svitki, tovorna sedla, kolesa, jerbasi, golide, pribor openskega živinozdravnika dr. Ed-ka Križniča idr. Poleg tega je KULTURNI UTRIP VASI BOGATA VSEBINA 63. ŠTEVILKE GLASNIKA SKD TABOR V času, ko je v Prosvetnem domu na Opčinah na ogled razstava o mlekaricah in poteka jubilejni Tabor 2000, je prav, da se nekoliko zaustavimo tudi pri 63. številki Glasnika Slovenskega kulturnega društva Tabor in Knjižnice Pinko Tomažič in tovariši. To je že sedemnajsto leto izhajanja Glasnika (prva številka je izšla avgusta 1983), ki zvesto beleži živahni kulturni utrip na Opčinah. Da je kulturno delovanje na openskem koncu res živahno, priča že pregled dejavnosti, ki sta jih organizirala ali pri njih sodelovala SKD Tabor in knjižnica R Tomažič in tovariši: od konca marca do sredine junija letos se je zvrstilo kar 27 prireditev. Urednici Glasnika Stanka Hrovatin in Nori Jerič pa sta za to številko izbrali nekaj osrednjih trenutkov. V prvi vrsti gre tu za niz svečanosti v počastitev 55-letnice osvoboditve Opčin, ki so stekle v začetku maja letos: bralca spominja na \ ***: > i i c 'M te svečanosti bogata fotokro-nika. Če Glasnik listamo dalje, naletimo na 13. nadaljevanje pričevanj iz internacij in posebnega bataljona. Tokrat je na vrsti pričevanje znane učiteljice in narodne delavke Minke Lavrenčič-Pahor. SKD Tabor in knjižnica R Tomažič in tovariši prirejata več zanimivih večerov. V 63. številki Glasnika so zabeleženi predvsem štirje: srečanje ob predstavitvi dopolnjene izdaje knjigeS/ovensfca Istra v boju za svobodo (objavljen je poseg urednika Vida Vremca), predstavitev knjige Sandija Vol ka Ezulski skrbniki (s posegoma Borisa M. Gombača in avtorja), predstavitev knjige Bojana Brezigarja Kn//-ge v samokolnici (s posegoma Aceta Mermolje in avtorja) ter srečanje z naslovom Od Čavna tja do Nanosa ob predstavitvi knjige Franca Černigoja Znamenje na Gori (objavljen je poseg Martine Repinc). Skratka, gre za dragoceno kroniko društvenega delovanja, polno zanimivih podatkov in obogateno s slikovnim gradivom. V tokratni številki Glasnika sta objavljena tudi spored Tabora 2000 in spremno besedilo, ki gaje pisatelj Alojz Rebula napisal za zgibanko razstave o mlekaricah. 63. številko Glasnika je ra-čunalniško obdelal Devan Taučer, za tisk jo je pripravil List, tiskala pa tiskarna Atena v nakladi 250 izvodov. na voljo tudi bogat katalog, za katerega je treba odšteti le 10.000 lir. S pomočjo vsega tega človek lahko spozna, kakšen je bil ta poklic, kakšna je bila usoda vseh teh žensk, ki so dnevno hodile vTrst prodajat ne samo mleko, ampak tudi druge domače pridelke. Skozi pričevanja se seznani z načinom življenja, ki je nekoč prevladoval v tržaški okolici, seznani se z odnosom med mlekaricami in oblastmi, prej avstrijskimi, pozneje pa italijanskimi, jugoslovanskimi in zavezniškimi ter ponovno italijanskimi. Poznavanje načina življenja in usod prebivalcev pa, kot je na ponedeljkovem odprtju dejala mag. Mojca Ravnik, ravnateljica Inštituta za slovensko narodopisje pri SAZU v Ljubljani, omogoča razumevanje kulturnega razvoja nekega področja. Razstava je tako pravi poklon številnim generacijam žensk, ki so dan za dnem nahranjeva-le Trst. Vprašati se je treba, kakšno bi bilo to naše mesto, če nebi bilo odločilnega doprinosa njegovega zaledja. Raziskovalno delo in postavitev razstave so opravili Aleksej Kalc, Kristina Kovačič, Živa Pahor, Martina Repinc, Magda Starec Tavčar, Dragica Ule Maver in Bruno Volpi Lisjak. Gre za domače raziskovalce, ki opravljajo svoje delo na profesionalni ravni, čeprav to ni njihov glavni poklic. Ravno zato se pri NŠK trudijo, da bi prispeli do dveh pomembnih ciljev: do uresničitve stalne etnološke muzejske zbirke in do delovanja poklicnih etnologov v našem prostoru. Razstavo Mlekarice iz tržaške okolice, katere odprtje je popestril nastop skupine Ano ur'co al' pej dvej, si bo mogoče ogledati do 28. avgusta, pa tudi od 11. do 23. septembra z urnikom od 16. do 20. ure. Lahko pa bo na ogled tudi v jutranjih urah, in to za šole po dogovoru (telefon št. 040 213945). IZ TRZASICA KRONIKA BOGATA DEJAVNOST ZVEZE CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV POLETNI SEMINAR V ZREČAH ALI OBRAČUN DEJAVNOSTI OB SKLEPU BOGATE SEZONE V nedeljo, 13. t.m., se bo začel tradicionalni poletni'seminar za organiste, pevovodje in pevce, ki ga prireja Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta (ZCPZ). V zdravilišču Zreče pod Roglo se bo zbralo približno 130 članov in nekaj njihovih sorodnikov nepev-cev, da bi tako preživeli teden dni ob pevskih vajah in petju ter predavanjih in izletih. M