3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 Marija Lackner Kundegraber* Etnografske posebnosti v nekdanjem Kočevskem nemškem jezikovnem otoku Naselitvo območje Kočevarjev je bilo na jugu Slovenije, v tistem delu dežele, ki sega pod ime- nom Dolenjska do hrvaške meje na kraški reki Kolpi in njenem pritoku Čabranki, ki prihaja od severo-severo-zahoda. Od zunanjih poselitev, ki so po končani no- tranji kolonizaciji nastale v Srednjem veku na jugu sklenjenega nemškega jezikovnega prostora, je Ko- čevsko najmlajša in obenem najvzhodnejša, razen tega je bila največji in po številu prebivalstva naj- močnejši jezikovni otok, ki je bil ustanovljen iz- hajajoč iz bavarskega prostora. Dialektologija je že dolgo tega ovrgla napačna izročila o izvoru nase- ljencev, ki so v Kočevarjih videla potomce Gotov ali Vandalov, ki naj bi jih zaneslo sem, ali pa po- tomce 300 družin iz Turinškega, ki naj bi jih bili zaradi upornosti pregnali v te odročne kraje (HAUFFEN 1895, 8 isL). Zgodovinsko ozadje, raz- mere gospostva in maloštevilni dokumenti, ki se te naselbine dotikajo, kažejo na naseljevanje približno od leta 1320 sem in na Zahodno Koroško in Vzhodno Tirolsko kot prvotno domovino večine naseljencev (PETSCHAUER 1980, 27 isl.). Koroška grofovska rodbina Ortenburžanov je od leta 1247 posedovala velike predele na jugu Kranjske, ki jih je dobila v fevd od oglejskega patriarha. V neobljudeno, komaj prehodno ob- močje južno od Ribnice so pripeljali naseljence, najprej verjetno iz drugih lastnih predelov Do- lenjske in sosednjih področij, kot prepričljivo piše Erich Petschaeuer (PETSCHAUER 1980, 28 isl.). To pomeni redko slovensko poselitev, ki se je sprva verjetno začenjala vzdolž starejših prehodnih poti do Kolpe, kar bi lahko razložilo tudi slovenska imena krajev in področij. Pri tem je treba upo- števati, da se je jezikovna meja izblikovala bržkone zelo postopno, v nekakšnem stalnem izravnavanju. Ustrezen primer za to domnevo so krajevna imena Slovenska vas (Windischdorf) severno od mesta Kočevje in Nemška vas (Deutschdorf) južno od Ribnice. Naseljevanje nemških kmetov se je očitno začelo po sklenitvi ljubljanskega miru med Orten- buršidmi grofi in Turjačani leta 1320. Tedaj so Ortenburžani pripeljali sem naseljence iz svojih zahodnokoroških in vzhodnotirolskih posesti. Za ta izvor govori tudi kočevsko narečje, kot ugo- tavljajo jezikoslovci od konca 19. stoletja sem.^ Prvi dokument z imenom neke kočevske vasi, namreč Mooswald (Mahovnik) nosi datum 1339 in veliko pove: Mooswald namreč leži v središču nekdanjega jezikovnega otoka, v glavni dolini, skozi katero je verjetno že prej vodila tovorna pot od Ribnice proti dolini Kolpe, ki ji še danes sledi glavna prometnica proti jugu, na Hrvaško. Lega Mahovrdka je pomembna tudi zaradi preskrbe z vodo, saj skozi to osrednje področje, na katerem je nastalo tudi poznejše mesto Kočevje, teče eden od redkih vodotokov, tipična kraška reka Rinža, razen tega so na tem področju tudi izviri, ki so bili mor- da odločilni pri izbiri naselitvenega mesta: Reber- brunn, Rosenbrunn, Kaltenbrunn. Oglejski patriarh Bertrand je z listino grofu Ottu Ortenburškemu dovolil, da nastavi pri novo zgrajeni kapeli v Ma- hovtiiku kaplana in zgradi tam pokopališče, ker je župna cerkev - Ribnica - preveč oddaljena (GRO- THE 1931, 211). Druga listina v latinskem jeziku od 1. maja 1363 priča o napredovanju kolonizacije. Našteta so naselja: Gotsche, Polan, Costei, Ossiwniz et Gote- niz, prvi in zadnji kraj sta kočevski naselji v tako- imenovanem Oberlandu in Hinterlandu; razen te- ga dva gradova v bližini Kolpe, namreč Pölan (po- * Etnologinja dr. Marija Lackner Kundegraber je v letih 1955-1970 delala kot znanstvena sodelavka Öster- reichisches Museum für Volkskunde na Dunaju. Po pre- slitvi v Gradec se je posvetila postavitvi oddelka Šta- jerskega deželnega muzeja Joaneum na gradu Stainz, od leta 1981 do upokojitve pa je bila vodja Steirischen Volkskundemuseum v Gradcu. Bila je študentka Vik- torja Geramba in Hansa Korena. Med službovanjem na Dunaju se je na pobudo Leopolda Schmidta začela ukvarjati z raziskovanjem Kočevarjev. Od začetka šest- desetih let je o njih napisala vrsto razprav in člankov. Kot upokojenka živi v Ulmu in se še vedno intenzivno ukvarja z raziskavami Kočevarjev. Članek, ki ga objav- ljamo, je prevod avtoričinega članka Volkskundliche Besonderheiten in der einstigen deutschen Sprachnisel Gottschee, objavljenega v reviji Germanistische Linguistik 124-125, 1994. ^ SCHRÖER je kot prvi kritično razmišljal o izvoru naseljencev v zvezi s kočevarskim narečjem (SCHRÖER 1868, 181). HAUFFEN je že z gotovostjo domneval bavarsko poreklo naseljencev (FLMJFFEN 1894, 14). 76 43 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino zneje Vomschloß, slovensko Predgrad) in Kostel (ki se imenuje tudi Grafenwarth), ter slovenska vas Osilnica ob sotočju Kolpe in Čabranke. Za leto 1407 je izpričano, da se je augsburšld župan Burkhard Zirj<: mudil pri bratu svojega očeta, župniku "in einem dorf, genant an der Riegg" (v vasi, imenovani na reki), v "veliki, lepi vasi, h kateri spada še pet drugih, ki se imenujejo: Göttenitz, Pausenbrunnen itd. " ("groß schön dorf und gehören wol fünf ander dörfer darzu, die haißen: Göttenitz, Pausenbrunnen etc."; GROTHE 1931, 213). Torej se je naseljevanje nadaljevalo; Reka (Rieg) je bila ena od zgodnjih župnij, že leta 1375 je imenovan dušni pastir, leta 1377 mu je sledil Martin Zink iz Švabskega.^ Zal za ostala kočevska področja doslej še ni bilo najdeno ustrezno dokumentarno gradivo, da bi lahko dokazali nastanek drugih krajev v 14. sto- letju.'^ Za najvzhodnejšo dolino, Moschnitze z glavnim krajem Čermošnjice (Tschermoschnitz) se predpostavlja zgodnjo naselitev, ki sega morda še v 13. stoletje. Vasi v tej dolini z dobro zemljo nosijo slovenska imena, nemško doseljevanje se je odvijalo predvsem v višjih legah. Do širitve nase- litve v notranjosti območja, to je na področju Ko- čevskega Roga (Homwald)'* je večinoma prišlo šele v 16. stoletju, govorimo lahko o notranji koloni- zaciji v obliki zelo majhnih naselij (W1DMER 1931, 55). Dogajalo se je v času, ko so turški vpadi že ogrožali deželo. Takrat so bili zgrajeni številni ta- bori ob cerkvah in postaje za opozorilne kresove. Hudo gospodarsko in osebno obremenitev za pre- bivalce Kočevske pa tudi drugih kranjskih področij je predstavljala obveznost mejne robote na Hrvaš- kem, na območju, ki si je pridobilo neslaven sloves po takratnem dogajanju: Senj, Otočac, Brinje, Go- mirje, Tunje, Ogulin, Karlovac (WIDMER 1931, 96 isl.). 23. oktobra 1492 je cesar Friderik III izdal kroš- njarski patent, ki je - vedno znova obnovljen - ostal gospodarsko pomemben vse do konca avstro- ogrske monarhije (PETSCHAUER 1980, 57). Naj- prej je dajal pravico trgovanja z lastnimi izdelki. ^ ZINK je prišel s soprogo Friderika Ortenburžana, Mar- gareto von Teck iz Memmingena. Zdi pa se, da ni bil edini Švab, ki je prišel z Margareto (GROTHE 1931, 213). ^ Iskanje v arhivu oglejskega patriarhata, ki je shranjen v Vidmu, bi moral opraviti specialist za srednjeveško zgodovino. Zdi se mi, da bi tako iskanje lahko bilo kronano z uspehom! ^ V dokumentih iz dunajskih in graških arhivov, ki jih je objavU GEORG WIDMER, sledi, da je prott koncu 16. stoletja nastalo veliko število majcenih naselbin z eno hubo ali do tremi hubami, najprej v obliki samotnih kmetij, za katere so izkrčili pragozd. Nekatera od teh gozdnih naselij tudi v 20. stoletju niso imela več kot tri hiše (W1DMER 1931, 55). namreč s platnom in lesenimi predmeti. Potrebni les so dajali gozdovi, ki so bržkone ostali last zem- ljiškega gospoda, ki pa so jih kmetje lahko upo- rabljali v skladu z gozdnimi redovi. Deleži in gozdne pravice so bili dedni, smelo se jih je tudi prodati, zastaviti ali dati v zakup (WIDMER 1931, 19 in 29-33). Vendar se je tekom stoletij gospodarski položaj stalno slabšal, ne le zaradi stalne turške nevarnosti, temveč tudi zaradi vedno večjih zahtev menjajočih se zemljiških gospodov, kar je leta 1515 pripeljalo do vstajeP Leta 1641 je kočevska grofija prišla v posest Turjaških grofov, stare kranjske plemiške rodbine, katere matični grad Turjak (Auersperg) stoji na pol poti med Ljubljano in Kočevjem. Šele 19. stoletje je spet prineslo odločilne do- godke. Leta 1809 so na Kranjsko prodrle Napole- onove čete in zasedle tudi Kočevsko, kjer je zaradi zahtevane kontribucije prišlo do kmečke vstaje, ki je imela za posledico izropanje mesta Kočevje. Okoli sredine stoletja je število prebivalstva do- seglo najvišjo številko 26.000 oseb (SCHRODER 1868, 167). Od leta 1880 naprej se je število prebi- valstva stalno zniževalo, začelo se je namreč moč- no izseljevanje v Ameriko, obenem pa se je zaradi rudnika rjavega premoga, ki je bil odprt leta 1892, začelo doseljevanje slovenskih rudarjev v okolico mesta Kočevje. Na podlagi raznih iniciativ so nastali nemška nižja gimnazija, Id je bila od 1907 naprej kom- pletna državna gimnazija, ter strokovna šola za lesno industrijo, ki naj bi služila podpiranju in iz- boljševanju stare domače obrti. Konec prve svetovne vojne je za Kočevarje po- menil počasno izgubo skoraj celotnega nemškega šolstva in celo vrsto političnih in gospodarskih te- žav. Kljub temu pa so lahko leta 1930 v velikem okviru praznovali šeststoletnico naselitve. Leto 1941 je po vkorakanju Nemčije v Jugoslavijo z iz- selitvijo Kočevarjev prineslo začetek konca kulture, ki se je ohranjala in samostojno razvijala dolga stoletja.^ Kočevarji v stoletjih svojega življenja na Kranj- ^ Kranjski zgodovinopisec AUGUST DIMITZ je poudarjal vlogo Kočevarjev pri izbruhu nemirov ki so se z zahtevo po "stari pravdi" razširilo po celem Kranjskem in Štajerskem. Se leta 1515 je vstaja prišla do južne in vzhodne Štajerske na področju Lipnice (Leibnitz) in Gleisdorfa (DIMITZ 1875, 21 isl. PETSCHAUER, 1980, 60. POSCH, STRAKA, PFERSCHY 1976, 23). ^ Tragični potek dogajanja od nemškega napada na Jugoslavijo aprila 1941 do preselitve na slovensko Spodnjo Štajersko v naslednji zimi pretresljivo prikazuje po številnih pričanjih ERICH PETSCHAUER. Do preselitve je prišlo na podlagi "dogovora vlade nemškega reicha in italijanske vlade z dne 31. avgusta 1941", priprave nanjo so tekle že dolgo prej (PETSCHAUER 1980, 125 isl.). 77 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 skem niso samo govorili starinsko narečje, temveč so vse do 20. stoletja v svoji matenalni kulturi in v svojem ustnem izročilu ohranili srednjeveške pre- ostanke in motive. Po svojih hišah in hišni opremi se seveda niso razlikovali od svojih slovenskih sosedov. Saj so gradnjo vedno znova določali predpisi zemljiškega gospoda, razen tega so ljudje takrat gradili z gra- divom, ki je bilo na razpolago. V nasprotju z na- pačnimi razlagami pri Kočevarjih ni moč ugotoviti vzhodnoalpske črne kuhinje, temveč je bila običaj- na kmečka peč, ki sega prvotno iz veže (Vorhaus, koč. hauš), kjer je kurišče, v sobo. Ta peč služi gretju, kuhanju in pečenju in izpolnjuje vse na- mene, ki naj jih ognjišče ima. Kdaj je ta oblika nastala, je neznano. Toda nedvomno je pri Slo- vencih zelo razširjena. O tem, kakšna ognjišča so poznali Kočevarji, ko so se naselili na Dolenjskem, vemo enako malo kot o tistih, ki so jih našli pri svojih sosedih.'' Iz starih časov ni slikovnega materiala, arhivskega materiala pa do danes ni nihče iskal. Večina kočevarskih naselij je imela cerkev ali kapelo.^ Skupaj z vasmi so propadle tudi te, razen tega so tudi še po drugi svetovni vojni uničili veliko cerkva in kapel.^ Med njimi je bilo lepo število gotskih zgradb, poslikanih s freskami, opremljenih z delno bogatimi baročnimi oltarji. Po- sebna skupina vaških cerkva je imela lesene ravne stropove, ki so bili bodisi patronirani, bodisi po- slikani na baročni način. Strop v Mali Gori (Mal- gem) je bil datiran 1623, kot slikarja sta se pod- pisala Pale Melz in E. Enickmon (=Hönigmarm). Vsaj v tem primeru je bU torej Kočevar tudi eden od slikarjev. Konec petdesetih let so cerkev zažgali in povsem uničili, kot so mi ob nekem obisku prepričljivo pripovedovali ljudje. Ohranjena pa je cerkev v Klinji vasi (Klindorf) z ravnim stropom iz konca 17. stoletja. Takih lesenih stropov kot v Mali Gori je sicer v Sloveniji, pa tudi na Koroškem in Štajerskem dosti. Najstarejši patronirani stropovi Poskusila sem prikazati vprašanje ognjišča v kočevarski hiši v širši povezavi, vendar v svojem delu nisem mogla predložiti kakih trdnih rezultatov (KUNDEGRABER 1984, 328-342). ^ Zgodnja poročila o kočevarskih cerkvah ne vsebujejo umetnostnozgodovinskih podatkov. Vendar je lahko slovenski umetnostni zgodovinar MARIJAN ZADNIKAR še leta 1947 evidentiral precej veliko število cerkva. To dokumentacijo je leta 1967 izdal Urad za spomeniško varstvo v Ljubljani v hektografirani obliki. Delo je neprecenljive vrednosti, ker zajema še veliko število cerkva, ki so bile v naslednjih letih na barbarski način uničene (ZADNIKAR 1967). ^ ZADNIKAR je v svojih spominih posvetil poglavje tudi svojemu delu na Kočevskem in pri tem prikazal usodo posameznih cerkva na podlagi primerjave fotografij (ZADNIKAR 1991). imajo jasne gotske vzorce in so nastali še v 15. stoletju.lO Pri orodjih in delu Kočevarjev je v več pri- merih mogoče dokazati ohranitev starinskih poja- vov, pri čemer je določeno vlogo morda imela tudi krajina. Pri transportu sena, ki so ga pridobivali pretežno na težavnem terenu, so si pomagali s celo vrsto preprostih orodij. Vsakič so si naravnost iz narave pripravili nosilno šibo, ki so ji delno osmukali listje, jo položili na tla, obložili s senom, zvezali ali stisnili in odnesli. Nosilna palica pa je bila že pripravljeno orodje, s katerim so nosili z vrvjo zvezano seno. Podobno kot v alpskih pre- delih so poznali tudi vrv in ruto za seno. Mreža za seno je bila v starih časih spletena iz lipovega ličja. Zaradi velikega števila dolin na travnikih in seno- žetih so seno nosili vsaj do voza na bližnji poljski poti, če že ne ravno do senika. Ker so boljša tla uporabljali v prvi vrsti za njive, je bilo prido- bivanje in transportiranje sena eno najbolj težav- nih opravil kočevskih kmetov in neredko tudi kmetic (KUNDEGRABER 1968, 62 isl.). Na starejših upodobitvah Kočevarjev držijo moški v rokah takoimenovani "Putscherle", skoraj kot atribut, po katerem naj bi jih prepoznavali. Gre za sodček, zvezan iz dog ali izdolben iz enega kosa lesa z vstavljenim dnom, ki je vse do izselitve služil kot posoda za osvežilno pijačo, iz katere so tudi pili. Razen tega je ta posoda za pijačo bila eden najbolj priljubljenih izdelkov kočevarske do- mače obrti, zaradi posebne kakovosti so jo, vezano s številnimi lesenimi obroči, na veliko prodajali. Navado jemanja pijače s seboj na pot, na popo- tovanje, na romanje v majhnih sodčkih lahko za srednji vek razberemo z velikega števila gotskih, celo romanskih umetnin, recimo vidimo, da je sv. Jožef obesil tak sodček v hlevčku v Betiehemu na steno, ali ga nosi s seboj na begu v Egipt, ali vidi- mo, da iz takega sodčka pijejo spreniljevalci sv. Treh Kraljev aH ga jemljejo apostoli s seboj na pot, ko odhajajo v tujino. Valvasor, ki se mu imamo zahvaliti za naj- starejšo upodobitev Kočevarjev, v svoji "Slavi Voj- vodine Kranjske" leta 1689 moške prav tako upo- dablja s tem sodčkom kot Belsazar Hacquet okoli leta 1800. Toda slikovni viri za predmet sam segajo nazaj do 12. stoletja: na slavnih bronastih vratih bazilike San Zeno v Veroni sv. Jožef potuje s sodčkom tako kot na romanskem kasetiranem stro- pu v Zillisu v Graubündenu. Žejne spremljevalce sv. Treh Kraljev vidimo n. pr. v cerkvici sv. Cedlije Žal mi knjiga o poslikanih lesenih stropovih v Sloveniji, ki je izšla pred nekaj leti in ki upošteva primerjalno gradivo, ni dostopna. Novejše izdaje DEHIO za Koroško in Štajersko vsebujejo informacije o stanju v teh deželah. 78 J 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino Kočevska narodna noša (H. Grothe: Die Deutsdie Sprachinsel in Gottchee) pri Murauu na Štajerskem ali v cerkvi v Nadlesku na Notranjskem (Nadlesk pri Starem trgu pri Ložu). Kako zelo razširjena je bila taka posoda pri delu, nam dokazujejo tudi prizori iz znamenite knjige ur vojvode Berryja: tako pri delu v vino- gradu kot tudi pri delu na polju so delavci odložili tak sodček. Sv. Otmar, ki ga častijo predvsem v alemanskem prostoru, pa ima sodček take vrste kot atribut. Razširjenost in uporabo te starinske posode bi lahko potrdili še z mnogimi drugimi slikovnimi dokazi (KUNDEGRABER 1972, 148 isl.). Druga naprava, ki so jo Kočevarji uporabljali na razne načine in je bila tudi zelo razširjen iz- delek domače obrti, so bile nečke s tankimi ste- nami, takoimenovani "Mauterle", ki so ga izdolbli iz enega kosa bukovine. Nečke so izdelovali v različnih velikostih, velike za peko in predvsem tudi v manjši priročni obliki, z dolžino okoli 70 do 80 cm (KUNDEGRABER 1980, 32 isl.). V teh manj- ših so čistili žito, nosili kamenje, mesili manjše ko- ličine testa, mati je vanje položila novorojenca, če je prejšnji otrok še ležal v zibelki, ali pa, da ga ne bi poležala, če ga je vzela s seboj v posteljo. Navado kopanja dojenčka v nečkah pa lahko spet razberemo z gotskih tabelnih slik, n. pr. vidimo tak prizor na takoim. Albrehctovem oltarju v JQos- temeubugru pri Dunaju iz časa okoli leta 1440 (KUNDEGRABER 1991, 36). Te nečke niso le skrbno izdolbli, temveč so jih tudi bogato okrasili z vpraskanimi vzorci, v katerih so prav tako ohra- njeni stari ornamenti. Morda najbolj zanimivo in zgovorno pričevanje srednjeveške tradicije v materialni kulturi je sta- rejša ženska pražnja noša, ki so jo nosile Koče- varke vse do 19. stoletja, ko jo je počasi izpodrinil novejši kroj. Pri kočevarski moški in ženski noši je za opazovalca najprej opazno, da je skoraj bela. To je prvič povezano z dejstvom, da je razen gor- njega oblačila - pri moških in ženskah poldolge jo- pe iz zelenkstega sukna - celotna noša narejena iz nebarvanega platna. V tej zvezi bi rada opozorila na to, da belo platno nikakor ni kaka slovanska nacionalna značilnost, kot lahko včasih beremo, temveč da se je nebarvano platno pač lahko ohra- nilo na kulturnih rezidualnih področjih kot naj- enostavnejši in najprvotnejši material sploh, razen živalskih kož in volne seveda. Da nosijo sosednji Belokranjci prav tako bele noše, je pač povezano z istimi naravnimi in gospodarskimi pogoji, ki so pripeljali do podobnega rezultata. Prvotna ženska obleka je bua pravzaprav srajčna obleka, kar pove tudi narečno ime "Pfoit", ki spada, kot je znano, k značilno bavarskemu besednemu zakladu. Ta stara obleka je pri Koče- varicah ohranila kroj po modi iz časa gotike. V ne- prekinjeno rezani obleki brez šiva v pasu je v krilu enakomerno razporejeno všitih osem klinastih vstavkov, ki dajejo obleki na spodnjem robu širino skoraj osem metrov. Ker so obleko po dolžini nagubali z nešteto drobnimi gubicami, je ta zaple- teni kroj opazovalcu na prvi pogled prikrit. Pri- merjave z drugimi nošami in modami so pokazale, da obstaja samo ena pokrajina noš, kjer so ostale ohranjene podobne značilnosti, namreč pri Cičih v Istri in na bližnjem Goriškem, vendar se pojavljajo isti kroji pri moških, ženskih in otroških nošah v talnih najdbah na južnem Švedskem, Danskem in pri vikinških najdbah na Grönlandiji. Razen tega je isti kroj razviden iz mnogih slikovnih virov (KUNDEGRABER 1970, 23 isl.). Drug relikt srednjeveške mode v noši Kočevaric je prečno gubanje rokavov, ki so ga prvotno do- segli s "krišpanjem"; s tem je mišljen naguban videz, ki so ga dosegli tako, da so s še vlažnim ali mokrim kosom perila ali obleke tolkli po deski. Tudi Slovenci južno od kočevskega jezikovnega otoka v okolici Predgrada poznajo to tehniko, za katero pa je potrebna velika mera spretnosti. Preč- no nagubane so prvotno nosili tudi ženske noga- vice. Prečno nagubane nogavice, ki so običajne tu- 79 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 Lesena hiša na Kočevskem v 20. letih 20. stoletja (foto Josef Domig, privatni arhiv dr V. Michitscha, Villach /Beljak) di drugod, na primer na Tirolskem, izvirajo ver- jetno iz časa, ko so nogavice še šivali iz platna. Prečno nagubane rokave pa lahko, tako kot kroj srajčne obleke, spoznamo na mnogih upodobitvah gotskega, celo že romanskega stila (KUNDE- GRABER 1966, 40 isl.). Medtem ko lahko kroj jope, ki se nosi še danes ob slavnostnih priložnostih, izpeljemo iz baročne mode, so nosili v vzhodni dolini kočevskega nase- litvenega območja, v Mošenicah, jopo, ki izdaja svoj izvor iz enostavnega ogrinjala z odprtino za glavo, iz ponča. To oblačilo so na straneh zapirali s trakovi, čez pa so nosili usnjen pas. Pri tem opisu človek pomisli tudi na gornja oblačila menihov, škapulirje, ki imajo podoben osnovni kroj. Na vsak način imamo opravka s potomcem nekega gor- njega oblačila prastare noše. Mosenice se tudi v ženski noši razlikujejo od siceršnjih delov Koče- vske, kot je razvidno iz poročila iz leta 1838. Tam so namreč ženske nosile platneno krilo in kratko bluzo, oboje prav tako iz belega platna, vendar po kroju močno sorodno nošam Belokranjk (KUNDE- GRABER 1969, 281 isl. in KUNDEGRABER 1991, 49 isl.). Ti primeri iz kmečke materialne kulture riaj zadoščajo, kajti duhovno izročilo Kočevarjev je na- ravnost neizrecno bogato in raznoliko. Najbolj pre- pričljivo lahko to enkratno dediščino prikažemo ob ljudski pesmi, ki je zajemala vsa področja člo- veškega življenja. Ta pesem dokazuje, da ljudje čutijo potrebo, da praznovanja in slavja, pa tudi vsakdanje življenje z njegovim delom in trudom, uokvirijo s pesmijo in vsako situacijo izrazijo tudi na glasbeni način. Ta izredno veliki pomen pesmi bo verjetno tudi posledica dejstva, da v starih ča- sih na Kočevskem praktično ni bilo instrumentov; nobeno od starih poročil ne govori o instrumentih, vsa pa omenjajo veselje do petja. Na srečo so od konca stoletja, ko so na pobudo avstrijskega ministrstva za uk in bogočastje začeli z zapisovanjem pesmi, s tem delom nadaljevali mnogi zbiralci, ki so spoznali pomen kočevarske ljudske pesmi za celotno raziskovanje ljudskih pes- mi. Prvi zbiralci so seveda zapisovali ljudske pesmi že pred sredino 19. stoletja in objavljali predvsem narečne primere.^l Veliko število balad, nabožnih pesmi, pesmi iz raznih šeg ter šaljivk so zbrali Ko- čevarji, predvsem učitelji, ki so delovali kot po- močniki Adolfa Hauffna in njegovega učenca Hansa Tschinkla. Prvi veliki rezultat tega zbiranja je prišel leta 1926 v Nemški arhiv ljudskih pesmi (Deutsches Volksliedarchiv) v Freiburgu v Breis- gauu in je predstavljal vzpodbudo za pomembne ^1 RUDESH 1823, 273 isl. je objavil tri balade, med njimi tudi slavno "Schöne Meererin". Izdajatelj časopisa je povzel uvodno pripombo gospoda von Rudesha in po- zval k "nadaljnjemu raziskovanju kočevarskega jezika, kočevarskih šeg in navad, ker na dobrodošel način osvetljujejo marskikateri pogled na domačo pradav- lüno." 80 43 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino raziskave posameznih balad. Po preselitvi in begu, torej po koncu druge svetovne vojne, so spet za- čeli pospešeno zbirati. Od leta 1969 naprej so izšli trije obsežni zvezki z več kot 600 pesmimi, od teh mnoge v več, včasih mnogih različicah.^^ Tudi v ljudski pesmi se je ohranilo veliko sta- rinskega: baJadne snovi, od katerih so nekatere bile morda znane še iz prvotne domovine, stare oblike v melodiki in zgradbi, v kratkih kiticah, ozkem vodenju melodije, tonskem in pevskem načinu, ne nazadnje tudi v formulam podobnih frazah. V primerjalnih študijah niso šli vsi vedno tako daleč kot Friedrich Panzer, ki je že leta 1901 najbolj znano in v neštetih inačicah ohranjeno balado o "Schöne Meererin" povezoval s srednje- visokonemško pesmijo o Kudrun (PANZER 1901, 277, 400 isl.). Cela vrsta študij o posameznih ba- ladah Ericha Seemanna, in Zmage Kumer pa kaže na visoko starost, veliko razširjenost in v nekaterih primerih na povezave s slovenskimi pesmimi, preko jezikovnih meja. Očitno sta si obe narod- nostni skupnosti živahno izmenjevali pesemsko gradivo; v vseh primerih ni mogoče z gotovostjo ugotoviti izvora melodije in besedila. Vendar je razumljivo, da je v teku šeststoletnega sosedstva prišlo do izmenjave kulturnega blaga. Presenetljivo slabo pa so zastopane visokonemške pesmi, kljub krošnjarjenju moških, ki so na svojih potovanjih gotovo slišali marsikatero pesem. Vendar se zdi, da so izročilo ohranjale predvsem žeriske, ki pa nikoli niso zapustile svoje odročne domovine. Pogled v tri zvezke kočevarskih narodnih pesmi nam pokaže tudi, da so zapisovalci pesmi zapisovali predvsem po petju ali pripovedovanju žena in deklet! Zbiranje kočevarskega pripovedništva se je - v primerjavi z drugimi nemškimi pokrajinami - za- čelo sorazmerno pozno. Z začetki znanstvenega zanimanja za kočevarsko narečje v drugi polovici 19. stoletja je začel Kari Julius Schröer poleg ljud- skih pesmi zapisovati tudi pripovedi. Adolf Häuf- ten je v svoji monografiji o Kočevski eno poglavje posvetil "pravljicam, sagam in ljudskim pripo- vedim" in že vzpostavljal širše povezave. Wilhelm Tschinkel, sam rojen Kočevar, je dolga desetletja zbiral narodno blago in ga končno preložil v knjižni obliki leta 1932.13 1^ Žal doslej obljubljeni četrti zvezek - komentarji - še ni izšel, od njega si lahko obetamo pomembne vpoglede v razširjenost in starost posameznih pesmi. 13 TSCHINKEL 1932. Tschinklu je dal pobudo za njegovo delo njegov stric HANS TSCHINKEL, učenec ADOLFA HAUFFENA, ki je avtor "Slovnice kočevarskega narečja" (Halle na Saali 1908) in ki je vodil zbiranje kočevarskih pesmi po naročilu ministrstva za uk in bogočastje. Razen tega je bil WILHELM TSCHINKEL sodelavec časopisa za avstrijsko narodopisje na Dunaju in je v tem Poleg zelo razširjenih piipovednili motivov naj- demo motive iz alpskega prostora, motive, ki so pogojeni bodisi zgodovinsko bodisi zemljepisno. Motivi posameznih sag so ohranjeni tudi v baladni obliki; lahko bi tudi rekli, da gre za pripovedovane balade. Sage o 'belih ženah", "divjih ženah", ki živijo v jami, v "Vragnloch", prikazujejo te žene kot po- močruce pri delu, predvsem pri žetvi in pri pletju prosa. Kot plačilo za delo zahtevajo samo mleko in kruh ali snop prosa. V enem primeru se te po- močnice imenujejo "Schöpferlein", to je z imenom, ki v siceršnji kočevarski jezikovni rabi pripada sa- mo trem sojenicam, ki so prisotne pri rojstvu otro- ka in vplivajo na njegovo prihodnjo usodo (WOLFRAM 1980. 65 isl). V pripovedih igrajo kače veliko vlogo. Motivi sami na sebi so zelo razširjeni, vendar kažejo kra- jinsko pogojene elemente, torej so preneseni na krajevne razmere. Predvsem gre za motiv odre- šitve: deklico ali lepega mladeniča v podobi bele ali velike kače je treba odrešiti z udarcem s šibo, s poroko ali tako, da se kači iztrga ključ. Saga o kačjem sinu združuje več motivov. Zakonca, ki se jima želja o otrocih ne uresniči, dobita namesto otroka kačo, ki je odrešena v poročni noči. Ista zgodba je ohranjena tudi v baladi o "scheane Mare" (BREDNICH, SUPPAN 1969, 41 isl.). Dej- stvo, da je refren balade slovenski vzklik (Bog po- magaj), kaže na slovensko ljudsko pesem podobne vsebine. V nemškem jezikovnem prostoru sta znana tako kačji ženin kot tudi kačja deklica. Kača kot otrok pa se pojavlja že leta 1660 v "Historia rerum noricarum et foriouliensium" goriškega je- zuita p. Martina Baucerja, tudi Valvasor je zgodbo prevzel. Kača kot stražarka zaklada, čudežna lastnost kačje kronice in kamna "Siedelstein" so zelo raz- širjeni. Posebno vlogo igra na Kočevskem še za- khnjanje kač, pri čemer postane zaklinjalec sam na koncu žrtev kač (HAUFFEN 1895, 97 isl.). Tudi pripovedi o Turkili so spadale v pri- povedni zaklad Kočevarjev; gre za zgodbe o rešitvi iz turške stiske, z eno izjemo: zgodbo o ugrabitvi neveste, h kateri so pripadajočo balado zapisali že leta 1838. Pot bega ugrabiteljev je opisana z močno lokalno naslonitvijo, v glavnem se pokriva s staro potjo na Hrvaško. Ali je možno, da je nekoč de- jansko prišlo do ugrabitve in da je prav zato ostala v ljudskem spominu? Nemško izročilo o ugrabljeni nevesti je kot ozadje zelo neverjetno; vendar je bila ugrabitev neveste v južnih balkanskih deželah dosti običajna. Velika skupina sag o gradnji cerkva pozna del- no zelo razširjene, čudežne motive, kot je, da žival časopisu delno tudi objavljal rezultate svojega zbiranja. 81 3 KRONIKA časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 pokaže mesto ali da neka ptica izrazi željo, naj stoji cerkev na določenem mestu. S krajino tesno povezane pa so tiste sage, ki poročajo o tem, da so neko cerkev zgradili na luknji v hribu, v kateri je prebival hudič ali iz katere so prihajale hude ne- vihte. Toda kraške luknje in jame so igrale vlogo tudi v vsakdanjih pripovedih, ne nazadnje tudi v strahotah okoli leta 1945, o katerih se je vedno šušljalo, katerih dejanski obseg pa se je razvedel šele leta 1990: žal to niso sage, temveč zgodo- vinsko dejstvo, kot so pokazala časopisna in tele- vizijska poročila. Ustrezno krajinski strukturi z gozdovi pokritega krasa obstajajo tudi sage o podzemskih jezerih in vodotoldh; vsaj zadnji dejansko obstajajo in so torej resnično jedro takih zgodb. Kraški pojavi so za človeka vedno bili skrivnostni, zato ne sme čuditi, da so na primer pripovedovali, da je vo- lovski jarem, ki je izginil v ponoru reke Rinže, prišel na dan v Kolpi. Poskusi barvanja vode Rinže so potrdili to podzemsko povezavo. Skoraj povsod po Evropi je razširjena predstava o maši duhov. Na Kočevskem so zapisali štiri take sage, peto so mi pripovedovali leta 1986. V treh objavljenih in v tisti, ki sem jo slišala, so umrli brez glave; glava velja kot sedež življenja, zato je brezglavost takorekoč značilnost mrtvih, ki se vračajo. Tudi Kočevarji so imeU svoje butalske zgodbe, ki so bile locirane v vasi Rogati hrib (Homberg); naivni Pawl je bil tam neke vrste Eulenspiegel, ki je dobesedno razumel vsako naročilo. Danes je Ro- gati hrib, nekoč vas z 41 hišami in cerkvijo, izgiriil brez sledu. Veliko razširjenost zgodbic o prebi- valcih te vasi je izpričal že Hauffen (HAUFFEN 1895, 111 isl). K splošnemu pripovednemu zakladu spadajo tudi pri Kočevarjih znane zgodbe o potovanjih gospoda Jezusa s Petrom, ki jih lahko klasificiramo kot anekdotne legende (HAUFFEN 1895, 108 isl.). Richard Wolfram je po 2. svetovni vojni pred- vsem po begunskih taboriščih Kočevarjev v Avstriji nabral veliko materiala o ljudskih šegah in ga izdal med leti 1955 in 1977 v desetih sestavkih, ki so končno izšli tudi kot zbornik (WOLFRAM 1980). Primerjave z bližnjo okolico, s slovansko soseščino ter z avstrijskimi in nemškimi šegami kažejo isto, kar velja tudi za druga področja kočevarske ljud- ske kulture, zraščanje tistega, kar so prinesli s se- boj, s tistim, kar so našli pri sosedih, in tistim, kar je nanovo nastalo tekom stoletij in nosi pečat kra- jine in posebnih življenjskih okoliščin. Da je Kočevska izginila zaradi nesrečnega poli- tičnega razvoja, pomeni izgubo svojske in bogate kulture ter večjega dela tistih ljudi, ki so bili nosilci te kulture: sorazmerno majhno je namreč število tistih Kočevarjev, ki so ostali v Avstriji in Nemaji, večina je šla v Ameriko, predvsem v Združene dr- žave, pa tudi v Kanado, v Argentino in Avstialijo. Kot pridni, sposobni ljudje so si spet zgradili novo eksistenco. Njihovo staro domovino je danes delno spet prekril gozd, od mnogih vasi v goščavi komaj še najdemo zidove, na mestu drugih vasi pa mor- da še stoji kaka hiša ali hlev. Samo mesto Kočevje se je povečalo po velikosti in številu prebivalcev. Izgubilo pa je svoj stari čar. Renesančni grad, ki je bil poškodovan ob koncu vojne, je bU podrt, staro mestno pokopališče so zravnali z zernljo. Šele v Pivska sodčka (Osterreishisches Museum für Volkskunde, Wien) 82 3 3 KRONIKA 1995 časopis za slovensko krajevno zgodovino zadnjih letih so se stvari spremenile: danes negu- jejo spomin na nekdanje prebivalce, iščejo in tudi najdejo prijateljske vezi s Kočevarji. Zdi se, da se je mlajša generacija nekaj naučila iz grenkih izkušenj preteklosti. Naj bo zgodovina učiteljica tudi za bodoče dni! Prevedla: Doris Debenjak Literatura: POSCH, STRAKA, PFERSCHY 1976 = Atlas zur Geschichte des steirischen Bauerntums. Wissenschaftliche Leitung FRITZ POSCH. Kartographische Bearbeitung MAN- FRED STRAKA. Redaktion GERHARD PFERSCHY. (Veröffentlichungen des Steiermarkischen Landes- archives 8). Graz 1976. BODAMER-LACKNER 1976 = ULRIKE BODAMER-LACK- NER: Melodik im Gottscheer Volkslied. In: Gottscheer Zeitung 73 (60) Folge 1, 5-6. BREDNICH, KUMER, SUPPAN 1969, 1972, 1984 = Gottscheer Volkslieder. Gesamtausgabe. Auf Grund der Sammlung HANS TSCHINKEL und der Vorarbeiten von ERICH SEEMANN mit Unterstützung des Deutschen Volksliedarchives herausgegeben von ROLF WILH. BREDNICH, ZMAGA KUMER und WOLFGANG SUPPAN. Band I Volksballaden. Mainz 1969. Band II Geistliche Lieder. Mainz 1972. Band III Weltliche Lieder, Volkstanze, Nachträge zu Band I. Mainz 1984. DIMITZ 1875 = AUGUST DIMITZ: Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813. Mit besonderer Rücksicht auf Kulturentwicklung. Zweiter Theil: Vom Regierungsantritte Maximilians 1. (1493) bis zum Tode Kaiser Ferdinands I. (1564). Laibach 1875. ELZE 1861 = THEODOR ELZE: Gotschee und die Gotschewer. Eine Skizze. Separat-Abdruck aus dem "dritten Jahreshefte des Vereines des krain. Landes- Museums". Laibach 1861. GROTHE 1931 = HUGO GROTHE: Die deutsche Sprach- insel Gottschee in Slowenien. Ein Beitrag zur Deutsch- tumskunde des europäischen Südostens. (Deutschtum und Ausland 40/41). Münster in Westfalen 1931. HAUFFEN 1895 = ADOLF HAUFFEN: Die deutsche Sprachinsel Gottschee. Geschichte und Mundart, Lebensverhältnisse, Sitten und Gebräuche, Sagen, Märchen und Lieder. (Quellen und Forschungen zur Geschichte, Litteratur und Sprache Österreichs und seiner Kronlander 3.). Graz 1895. KLUN 1854 = V(inzenz) F(errerius) KLUN: Die Gottscheer. In: Anzeiger für Kunde der deutschen Vorzeit. Neue Folge 2. Jahrgang Nr. 3. Nürnberg 1854, 51-54. KLUN 1855 = V(inzenz) F(errerius) KLUN: Im Gottscheer Dialekte. In: Die deutschen Mundarten 2. Nürnberg 1855, 86-87. KOS 1941 = FRANC K. KOS: Ornamentika lesenih posli- kanih stropov v cerkvah na Slovenskem. Donesek k povezanosti visoke in ljudske umetnosti. Separat- abdruck aus Zbornik za umetnostno zgodovino XVI- XIX. Ljubljana 1941. (Die Ornamentik der hölzernen bemalten Decken in den Kirchen in Slowenien.) KUNDEGRABER 1963 = MARL\ KUNDEGRABER: BibUo- graphie zur Gottscheer Volkskunde. In: Jahrbuch für ostdeutsche Volkskunde 7. 1962''63, 233-272. KUNDEGRABER 1966 = MARL\ KUNDEGRABER: Zur Altersfrage der Gottscheer Volkstracht. In: Zur Kultur- geschichte Innerösterreichs. Universitätsprofessor Dr. HANNS KOREN zur VoUendung des 60. Lebensjahres dargebracht. (Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark, Sonderband 11). Graz 1966, 35-44. KUNDEGRABER 1968 = MARL\ KUNDEGRABER: Vom Heutragen und Heuziehen in Gottschee. In: Jahrbuch für ostdeutsche Volkskunde 11. 1968, 62-85. KUNDEGRABER 1969 = MARL\ KUNDEGRABER: Her- kunft und Bedeutung eines Obergewandes aus PöUandl (Kočevske Poljane). (Alpes Orientales V. Acta quintum conventus de Ethnographia Alpium orientalium tractantis. Graecii Slovenorum 29. III. 1967 - 1. IV. 1967. MILKO MATICETOV iuvante, redegit NIKO KURET. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, razred za filološke in literarne vede. Dela 24). Ljubljana 1969, 281- 288. KUNDEGRABER 1970 = MARL\ KUNDEGRABER: Die Gottscheer Frauenfesttracht, ein Relikt mittelalterlicher Mode. In: Waffen- und Kostümkunde. Zeitschrift der Gesellschaft für historixhe Waffen- und Kostümkunde 29. 1970, 19-31. KUNDEGRABER 1972 = MARL\ KUNDEGRABER: Gottscheer Putscherleinmittelalterliche Trink- und Pilgerfäßchen. In: Volkskunde, Fakten und Analysen. Festgabe für LEOPOLD SCHMIDT zum 60. Geburtstag. Im Auftrage des Vereins für Volkskunde und unter Mitwirkung von HANNS KOREN, KARL LUGMAYER, FRANZ MARESCH und RICHARD PITTIONI heraus- gegeben von KLAUS BEITL. (Sonderschriften des Ver- eines für Volks-kunde in Wien 2). Wien 1972, 143-154. KUNDEGRABER 1980 = Sonderausstellung Volkskunde der Gottscheer. Die Sammlung des Österreichischen Museums für Volkskunde aus der ehemaligen deutschen Sprachinsel Gottschee in Slowenien. Katalog: Dr. MARL\ KUNDEGRABER. Wien und Stainz 1980. KUNDEGRABER 1984 = MARIA KUNDEGRABER: Die Frage einer "Gottscheer Rauchstube". In: Heimat als Erbe und Auftrag. Beitrage zur Volkskunde und Kultur- geschichte. Festschrift für KURT CONRAD zum 65. Geburtstag. Herausgegeben von ROTRAUT ACKER- SUTTER für das Salzburger Landesinstitut für Volks- kunde und die Salzburger Heimatpflege. Salzburg 1984, 328-342. KUNDEGRABER 1991 = MARL\ KUNDEGRABER: Razvoj kočevske noše. Die Entwicklung der Gottscheer Tracht. Kočevje in Ljubljana 1991. PANZER 1901 = FRIEDRICH PANZER: Hilde- Grudrun. 83 3 KRONIKA 1 časopis za slovensko krajevno zgodovino 1995 Eine sagen- und literaturgeschichtliche Untersuchung. Halle a.d.S. 1901. PETSCHAUER 1980 = ERICH PETSCHAUER: Das Jahr- hundertbuch der Gottscheer. Bearbeitet von HER- MANN PETSCHAUER. Wien 1980. aOSEF) HERR VON RUDESH 1823 = HERR VON RUDESH: Weitere Nachrichten über die Gottscheer im Herzogthume Krain. In: Vorzeit und Gegenwart. Ein periodisches Werk für Geschichte, Literatur, Kunst und Dichtung 1. 1823, 263-278. SCHRÖER 1868 = KARL JULIUS SCHRÖER: Ein Ausflug nach Gottschee. Beitrag zur Erforschung der Gottscheer Mundart. In: Sitzungsberichte der kais. Akademie der Wissenschaften, Philosophisch historische Klasse 60. Wien 1868, 165-288. SCHRÖER 1870 = KARL JULIUS SCHRÖER: Weitere Mit- teilungen über die Mundart von. Gottschee. In: Sitzungsberichte der kais. Akademie der Wissen- schaften, Philosophisch historische Klasse 65. Wien 1870, 391-510. TSCHINKEL 1973, 1976 = WALTER TSCHINKEL: Wörter- buch der Gottscheer Mundart, 2 Bände. (Studien zur österreichisch-bairischen Dialektkunde 7). Wien 1973 und 1976. TSCHINKEL 1932 = WILHELM TSCHINKEL: Gottscheer Volkstum in Sitte, Brauch, Märchen, Sagen, Legenden und anderen volkstumlichen Überlieferungen. Kočevje 1932. WIDMER 1931 = GEORG WIDMER: Urkund-liche Beiträge zur Geschichte des Gottscheer-ländchens (1406-1627). Wien 1931. WOLFRAM 1980 = RICHARD WOLFRAM: Brauchtum und Volksglaube in der Gottschee. (Veröffentlichungen des Öterreichischen Museums für Volkskunde 19). Wien 1980. ZADNIKAR 1967 = MARIJAN ZADNIKAR: Gradivo za umetnostno topografijo Kočevske. Popisal, zbral in uredil. Ljubljana 1967. (Hektographiert) (Material zu einer Kunsttopographie des Gottscheerlandes). ZADNIKAR 1991 = MARIJAN ZADNIKAR: Z mojih poti. Spomini slovenskega umetnostnega zgodovinarja in konservatorja. Ljubljana 1991. (Von meinen Wegen. Erinnerungen des slowenischen KunsThistorikers und Konservators.). 84