ZADNJA REŠITEV ■ BRCA V RIT (stran 23) mm 8 $ Trn I *jO kIT* I ?5 s 5 K Hlfii fiT* gl | i us j« V Panorami preberite intervjuje: s Francem Miklavčičem, predsednikom Krščansko socialne unije, predsednikom uprave v Intereuropi Jožetom Kranjcem, in pravoslavnim šabsko-valjevskim episkopom Lavrentijem m 14 00 sreda NAPREDEK PRI DELITVI SINDIKALNEGA PREMOŽENJA? Komisija za delitev sindikalnega premoženja je danes v Kopru določila temeljne kriterije delitve. Na prvo mesto je postavila reprezentativnost posamezne zveze, konfederacije, sindikata dejavnosti ali poklica. Pri delitvi naj bi upoštevali tudi število članstva, število sindikatov dejavnosti ali poklicev, število sindikalnih območij ali teritorialno pokritost in sodelovanje v ekonomsko-socialnem svetu. O predlogih komisije se bodo morale najprej izreči sindikalne centrale, ki v njej sodelujejo, zatem pa še drugi sindikati. Kot je znano, sodelujejo v komisiji le predstavniki: Zveze svobodnih sindikatov, KNSS Neodvisnosti, Konfederacije 90 in Pergama. Konfederacija novih sindikatov Slovenije je prejšnji teden v javnem sporočilu izrazila podporo predlogu zakona o skupnem upravljanju sindikalnega premoženja, ki so ga oblikovali poslanci Socialdemokratske stranke Slovenije. Ker se je seje v Kopru vseeno udeležila, je očitno, da dela na dveh tirih. Vprašaj v naslovu smo napisali zlasti zaradi te sindikalne centrale. - časopis slovenskih delavcev st. 56/57 Glavni urednik Marjan Horvat Odgovorni urednik Ciril Brajer______ Telefon: 313-942 Naročnina in prodaja: 321-255 Telefaks: 311-956 Naslov: CZP Enotnost. Dalmatinova 4. Ljubljana Ljubljana, 7. decembra 1995 • letnik 54 Čeprav sta bila zatopljena vsak v svoje papirje, sta se France Tomšič in Dušan Semolič na okrogli mizi Fakultete za družbene vede o socialnem partnerstvu tudi dopolnjevala. Tomšič je tudi to priložnost izkoristil za napad na nepravno državo, »ker delavci 45 let niso bili tako malo zaščiteni«. Ker delavci v treh mesecih ne morejo priti do pravnomočnih sodnih odločb, bi marsikdo lahko sestavil dobro interpelacijo zoper predsednika vlade, je povedal, in nihče mu ni ugovarjal. Dušan Semolič pa je vladi očital, da delavkam, ki ne zaslužijo niti za preživetje, sindikalisti ne morejo zapreti ust s floskulo, da makroekonomija ne dopušča višjih plač. Po treh letih je Semolič proračun znova primerjal s striptizom politike, kar mu je Drnovšek takrat zelo zameril. Več o tem na tretji strani PETERLETOVO KUJANJE (stran 2) NEDOTAKLJIVEGA KORŽETA Direktor Sklada /;i r;i/' Peterletom kulanie Piše: Marjan Horvat Minule dni je bilo v slovenski politiki toliko spletkarjenja kot že lep čas ne. Lojze Peterle, ki sodi med mojstre političnih kuharjev, je bil s svojo poslansko skupino proti odobritvi tretjega poroštva za sanacijo Tama, čeprav so njegovi ministri v vladi bili drugačnega mnenja in se v vladi, po trditvi dr. Janeza Drnovška, konstruktivno obnašali. Peterletu, za katerega je vlada nekoliko zahtevnejše gospodinjstvo, očitno ne gre v glavo, da je vlada glede na položaj v političnem sistemu vse kaj drugega kot gospodinjstvo. Z jasno določenimi pristojnostmi in odgovornostjo se mora dogovoriti, kako bo delovala in za to odgovarjala, ne pa da bi za vsako odločitev prosila blagoslov strankarskih vodstev. Vladanje partitokracije, pogosto skregano s strokovnovno kompetenco, spada med »izkušnje«, ki jih Peterle prinaša v slovensko prakso od drugod, zlasti iz Italije, kjer pa je Dini, sedanji predsednik vlade tak model vladanja ovrgel in omogočil zdravljenje Italije z novimi zdravili, z manj stranskimi učinki. Takšno vladanje nima zveze z »zahtevnejšim gospodinjstvom«, ki ga Peterletova stranka poskuša uveljavljati tudi v svojih resorjih. »Zmenimo se, da bodo ljudje zastopili, kako bodo delovali«, bolje rečeno, trošili proračunski denar, sodi v ta sklop Peterletove politike, vendar samo do tedaj, dokler lahko potlej suvereno delaš na svojem fevdu, kar se ti zljubi. Temu po robu se je postavil predsednik vlade, ko je v ponedeljkovem nastopu na nacionalni TV bolj mimogrede omenil, da je drugi razlog razhajanj s Peterletom in SKD njegova zahteva po transparentnosti financiranja strank. Drnovškov očitek si lahko razlagamo samo na en način: SKD ima prek svojih ministrstev in paradržavnih fevdov veliko priložnost za nečisto financiranje stranke, čemur želi stopiti na prste in preprečiti financiranje in delovanje strank po italijansko. Takšna domneva je možna tudi zato, ker se Peterle na vse kriplje zavzema, da bi v parlamentu čim hitreje spravili pod streho proračun za prihodnje leto, nakar bi lahko bile predčasne volitve na način, ki ga resni svet še ni videl: da premier zahteva glasovanje o svoji (ne)zaupnici brez potrebe, kjer naj bi za nezaupnico glasovala celo njegova stranka. Zanimivo je, da se doslej v krščanskodemokratski stranki še niso odzvali na Drnovškovo trditev, da je zahteva po čistem financiranju strank lahko eno izmed jabolk spora med sredino in desnim polom vladne koalicije. Vse bolj jasno postaja, da predčasnih volitev po Peterletovem receptu ne bo. LDS ima v ognju več želez za primer, da bi moral suniti iz vlade SKD in njeno politiko sedenja na dveh stolih. Peterletovo bezljanje s predčasnimi volitvami je pač ena izmed, zanj spet škodljivih, političnih potez, ker mu vlada in predsednik Drnovšek ne dovolita, da bi vsako njeno odločitev parafiral vnaprej. Zato se vede kot užaljen otrok, ki mu starejši ne dovolijo, da bi s svojim kuhanjem umazal kuhinjo, lahko pa dogajanje v njej opazuje bolj iz kota. S takšnim kujanjem pa resna politika ni mogoča. časopis slovenskih delavcev Stvar je jasna. To je moj časopis. Zato ga naročam na naslov: Priimek in ime:...............». Naziv podjetja ali ustanove:... Naslov:., ponovitev vsebinskih, oblikovnih in sporočilnih značilnosti. Obravnava Svetega pisma pri pouku književnosti nima nikakršne povezave z verskimi vsebinami v javni šoli, kot to interpretirajo nerazgledani laiki. Slavisti Srednje gradbene in ekonomske šole v Ljubljani (Podpisi V uredništvu) Podpis naročnika: la presneti palec DE, 23. novembra 95, št. 54, rubrika Arena, palec dol S tem vašim palcem dol se ne strinjam. G. Izidor Rejc je pravilno povedal, da Slovenija nima kaj iskati v raznih mednarodnih združenjih in je potemtakem primerna samo za JUFTO. Imam dejstva in verjetnostne dokaze, da Slovenija krši ustavne pravice invalida, in vse to je že od 4. 10. 95 na okrožnem sodišču v Ljubljani. Za nameček pa sodišče zavlačuje, kot vsi vemo. Kaj pa bomo s takimi sodišči v Evropi, če pa čakalna doba znaša 5 let. Pa da ne boste mislili, da empmtidržavni element, malo poznam tudi vašega predsednika Semoliča. Sem član svobodnih sindikatov še od prej, vendar mi to nič ne koristi. Lep pozdrav! Kar se pa tiče komentarja na zadnji strani: Oja, bog že ve, da je 2,5 milijarde zunaj, to pa zato, ker Bog vse vidi. Janša je pravilno komentiral. Tomaž Loboda Vprašaple g. Lebanu V svojem pismu z naslovom »Gaber go home!*, ki ste ga naslovili na slovenskega šolskega ministra, sprašujete, če na Srednji gradbeni in ekonomski šoli skozi zadnja vrata uvajamo versko vzgojo. Če bi se potrudili in morda malo bolj pogledali vprašanja, nad katerimi se zgražate, bi ugotovili, da ne gre za nikakršno versko vzgojo, ampak za vedenje o vsebinah, ki so osnova za razumevanje velikega števila kasnejših umetniških, ne le literarnih del. (Da ne naštevam vseh učnih ciljev ob poučevanju teh poglavij učnega predmeta slovenski jezik s književnostjo). Poleg tega z zelo grdimi vzdevki obkladate učiteljico, ki poučuje vsebine po za vse srednje šole veljavnem programu (in te vsebine so v učnih programih na vso srečo že zelo dolgo). Sprašujem pa Vas, če mislite, da je primemo, da nekoga označite s splošno veljavno negativnimi označbami, kot sta »verski fanatik* in »cerkveni podrepnike, ne da bi imeli kadarkoli z njim posreden ali neposreden stik in ne da bi se o vsebini njegovega dela bolj podrobno seznanili. Andrej Berdajs, ravnatelj Srednje gradbene in ekonomske šole v Ljubljani Kal dela Biblija pri pouku slovenščine? (Ugovor vsem tistim, Uso spregledali njen splošnokulturnl In umetnostni pomen Slavisti pri svojem delu izhajamo iz učnega načrta, temelječega na katalogu znanja iz slovenskega jezika in književnosti za maturo in zaključne izpite na štiriletnih srednjih šolah, ki ga je leta 1993 izdal Zavod za šolstvo RS. Po učnem načrtu za I. letnik se Biblija obravnava kot temelj starožido-vske književnosti, ene izmed zgodnejših orientalskih književnosti, v kateri so že razvite nekatere lirske in epske literarne zvrsti, pri čemer obravnavamo predvsem zgodbo, lirsko pesem, psalm, žalostinko ter stilno sredstvo - parale ližem členov. Poudarimo tudi njen literarni pomen za razvoj kasnejše evropske književnosti. Kot temeljno besedilo krščanstva je vplivala na vse evropske književnosti v srednjem veku, pa tudi pozneje, pri čemer so se pisci literarnih del opiral na njene tekste in poustvarjali njene motive, teme in oblike. Celotna slovenska protestantska in baročna književnost se je opirala na njene tekste: teme, motive, ideje in oblike so uporabili tudi slovenski pesniki - Prešeren, Kette, Cankar, Župančič, Kocbek in drugi. Poznavanje biblijske vsebine predstavlja osnovo za razumevanje kasnejših literarnih in drugih umetniških del. , Dijaki na SGEŠ so pri prof. Justinovi za eno izmed domačih branj prebrali Zgodbe svetega pisma, torej ne Sveto pismo, kot je navedel v svojem pismu g. Ivo Leban, izdane v zbirki Klasje (DZS, Ljubljana,! 992), ki je namenjena srednješolskemu domačemu branju in v kateri so za ta namen izšla tudi druga dela. Pri razumevanju prebranega so si dijaki pomagali s spremno besedo in vprašanji v navedeni knjigi, ki jih je sestavil dr. Janko Kos. Od vseh 65 vprašanj v knjigi so dijaki morali odgovoriti na 19 vprašanj, ki pa so bila v pismu že omenjenega gospoda pomanjkljivo in napačno prikazana. Vprašanja ne zahtevajo nikakršnih verskih interpretacij, temveč ponovitev vsebinskih, oblikovnih in sporočilnih značilnosti. Obravnava Svetega pisma pri pouku književnosti nima nikakršne povezave z verskimi vsebinami v javni šoli, kot to interpretacij, temveč Kdor seje sovraštvo -tvega novo bratomorljo Za izhodišče za nekoliko daljši prispevek za spravo sem vzel pisanje gospoda Ivana Glušiča iz Mozirja. Ne soglašam z njegovimi stališči, sicer bi bila polemika odveč. Tudi njegovi argumenti so bolj na majavih podlagah, vendar se v pomanjkanju dokazov ne zatekd v zmerjanje, ki je takt) značilno za večino drugih iz njegovega tabora. V anonimkah pa se zatekajo tudi k najbolj podlim in človeka nevrednim grožnjam. Za take ljudi so vsi drugače misleči obvezno komunisti, ti pa so, po njihovem, dežurni krivci za vse zlo v preteklosti in sedanjosti. Nekaka tako, kot so bile v srednjem veku za vse krive čarovnice. Tožniki in "sodniki" so iz istega testa kot v srednjem veku. Ne vem pa, zakaj g. Glušič uporablja termin "komunistični" partizani in podoben belo-domobranski besednjak. Kaj pa, če bi tudi jaz začel za "domobrance " uporabljati termin švabobranci, ki jim v resnici pristaja. Za partizana termin komunistični ni pravi, saj je NOV sestavljala velika večina nekomunistov in vernih borcev in bork. S terminom švabobrdnci smo partizani držali domobrance in v ta namen sestavili celo zbadljivo pesem, od katere se danes spominjam le še kitice, ki se glasi: »Bela garda, švabo-branci. Kmalu vzel vas bo hudič, z vašo zmago ne bo nič.* Abotna je Glušičeva razlaga, da se imajo partizani zahvaliti Hitlerju za podporo, ki so jo uživali pri ljudeh. Po tej nelogiki bi se mi Primorci morali zahvaliti še bolj noremu Mussoliniju, da smo bili priključeni k matici, zato ker je z napadom na Jugoslavijo enostransko razveljavil rapalsko pogodbo o razmejitvi. Toda če se mi Primorci ne bi tako množično vključili v NOB in se s tem več kot le plebiscitarno opredelili za Jugoslavijo in seveda Slovenijo, bi Italija po vojni ohranila mejo na Ravbarkomandi in vrh Triglava. Brez udeležbe Slovencev v NOB bi bili Slovenci po vojni le drobiž za poravnavanje računov med velikim, kot je to bilo po prvi svetovni vojni. Če takrat ne bi imeli generala Maistra, bi ostali še brez Štajerske in verjetno tudi dela Gorenjske. General Maister in njegovi borci pa so bili po vojni namesto priznanja zapostavljeni, in to prav od tistih politikantskih slabičev, ki so v usodnih časih ovirali Maistrove borce in zagovarjali stališče čakanja, da bodo Slovence drugi osvobodili. Pri tem so se sklicevali na Wilsonovo deklaracijo o samoodločbi narodov. Kakšne nepopravljive posledice je Slovencem prinesla ta "samoodločba narodov ", vemo. Podobno ponižanja sedaj pripravljajo tudi nam borcem NOB. V obeh primerih so poniževalci iz vrst slabičev, ki so čakali, da nas bodo drugi osvobodili. Citiram Pounda, ki zagovornike čakanja ocenjuje tako: »Suženj je tisti, ki pričakuje, da ga bodo drugi osvobodili. * Še več, nas borca NOB hočejo poniževati celo tisti, ki so prisegli okupatorju, da se bodo borili proti NOV in zaveznikom. Kje je tu etika in morala teh ljudi ? To svoje početje opravičujejo z bojem proti komunizmu. Dejansko so s tem dali komunistom argumente, s katerimi so si najprej polastili politično (OF), potem pa še drugo oblast. Belogardizem (kasneje domobranstvo) se je s sodelovanjem z okupatorji sam izločil iz zavezniške zmagovite koalicije in s tem tudi kot partner pri delitvi oblasti. Tega si nisem izmislil jaz. To je splošno znano dejstvo, o katerem sta pisala tako član jugoslovanske begunske vlade Izidor Cankar kot tudi predvojni komunist in visok funkcionar NOB Dušan Pirjevec-Ahac in še mnogi drugi. Sedaj mnogokrat berem, to je zapisal tudi Glušič, da so komunisti (beri partizani) podtaknili domobrancem večino svojih zločinov, ne da bi kdo navajal konkretne primere takih podtikanj. Takim povprečnim nedokazanim obtožbam ne gre verjeti. Osebno mi tudi ni znan noben tak primer. Znano pa mi je, da so kolaboracionisti, kot so (bili) črnorokci, raztrganci, t.i. Štajerski bataljon kasneje preimenovani v legijo smrti) in podobne belo-domobranske teroristične formacije, preoblečene v partizane z vidnimi partizanskimi oznakami, počenjali hude zločine, ki so jih naprtili partizanom in celotnem narodnoosvobodilnemu gibanju. Kot dokaz citiram odlomek iz dnevnika »borke* t. i. Štajerskega bataljona Roze Uhan Silve. Glasi se: »15. junija 1942: igramo krasni igro štajerksega bataljona. Vsi nam verjamejo. Vsi nas pozdravljajo s pozdravi naših sovražnikov. S kakšnim gnusom in jezo sem si dala na glavo partizansko kapo... Njihovi (partizanski) komandanti hodijo skupaj z našimi na sejej... Danes sem bila priča prvemu umoru. Me je zelo pretreslo in kar strah me je. Ubili so enega partizanskega komandanta, ki je težko umrl. Niso ga smeli ustreliti, ampak zaklati... Danes smo spet dva... 3. julija. Danes je prvi petek Gorazd (bataljonov kurat kpalan Šinkar) je spovedla preteklo nič in zjutraj je prišel gospod kaplan Stopič in nam podelil sveto obhajilo... Pod vrhovi Gorjancev, globoko v sklanih gozdovih pride Bog k nam... 16. julija: v mraku so nas napadli (partizani). Jaz sem vsak hip pričakovala smrt... Doma me je zelo pretreslo, če sem slišala od umora, sedaj pa gledam hladnokrvno. Kdor je proti nam, naj gre rakom žvižgat... Streljamo malo, bolj pobijamo. Škoda nabojev za partizanske buče. Pred napadom nam tovariš Gorazd podeli odvezo. Svetinjice imamo vsi... Kadar hodimo po hostah, puščamo za sabo grobove. * Ta t.i. Štajerski bataljon so sestavljaliparipadniki MVAC (bela garda) in slovenski četniki. Opravljal je zahrbtne umore. Pozneje so to nalogo prevzeli črnorokci in raztrganci. Žrtve so bile večina civilne osebe. Večina umorov so opravili preoblečeni v partizane, da bi tako svoje zločine prevalili na borce NOB. Tisti, ki dvomijo v moje navedbe, naj preberejo ali vsaj prelistajo knjige: »Odstranite zavese*, prav in izpopolnjena druga izdaja, in »Korenine zla* avtorja Ivana Jana. In knjigo »Zločini okupatorjevih sodelavcev* avtorja Silva Grgiča. Čeprav se pri pisanju nisem posluževal podatkov iz teh knjig, so v njih objavljeni dokumenti, ki potrjujejo tudi moje navedbe. Neizpodbitne dokaze, ki pričajo o zločinih Štajerskega bataljona, hoče I. Korošec v svoji knjigi neargumentirano ovreči in javnost prepričati, da se je bataljon boril proti okupatorjem, tako početje bivšega pripadnika tega bataljona, s katerim hoče prikriti zločine, ki jih je počenjal ta bataljon, je še nekako razumljivo. Ne razumem pa, zakaj so se promocije te knjige udeležili tudi predstavniki slovenske rimokatoliške Cerkve. Papež Janez Pavel II. obsoja vse zločine, ne glede na to, kdo jih je zagrešil. Slovenska Cerkev pa s svojo udeležbo pri tem in podobnih dogodkih posredno odobrava take zločine. Zakaj? So mar že pozabili, kaj so zapisali v izjavi Škofovske konference leta 1990? V izjavi med drugim piše: »Odpovedati se moramo vsaki želji po obračunavanju. * Zakaj je slovenska RKC na tem ne vztraja, namesto da podpira prav tiste, ki tako obračunavanje zahtevajo. Že večkrat sem napisal, da obsojam vse zločine ne glede na to, zakaj in v čigavem imenu so bili storjeni. Borci NOB in naša organizacija priznavamo in se ograjujemo od vsega, kar je zagrešila naša stran. Tega ne poskušamo opravičevati z bojem proti neki ideologiji, kot to počne nasprotna stran, lat skuša vse svoje zločine opravičevati z bojem proti komunizmu in noče priznati svojih grehov, med katere je treba šteti že samo sodelovanje in priseganje zvestobe okupatorjem. Posledice tega so bile hude, po nepotrebnem je bilo na obeh straneh prelite veliko slovenske krvi. Neprestano ponavljanje, da so se borili le proti komunizmu, bi bilo že sme-pno, če ne bi imelo tako tragičnih posledic. Tudi če bi jim uspelo pobiti vse predvojne komuniste - pobudnike revolucije, je bilo teh, ob začetku vojne, v Sloveniji sporazmemo zelo malo, le okrog dvesto. Samo neposrednih žrtev okupatorjevih sodelavcev je bilo (po nepopolnih podatkih) najmanj 15.000, od tega padlih v bojih z domobranci okrog 5000 borcev NOV. Zakaj je moralo umreti preostalih deset tisoč ljudi? Saj niso bili ne komunisti ne borci partizani. V to število niso zajeti tisti borci in drugi domoljubi, ki so jih kolaboracionisti izdali ali izročili okupatorjem, ki so jih pobili ali pa odgnali v taborišča smrti, kjer so mnogi umrli. Trditev, da se je kolaboracija z okupatorji začela kot obramba pred terorjem OF, je bosa. Kolaboracija se je začela, še preden je prvi okupacijski vojak stopil v Ljubljano. (To sem utemeljil v daljši razpravi, objavljeni v Delavski enotnosti 2. in 9. marca 1995). To kar nam sedaj hoče vsiliti belo-domobranska stran, je antisprava. Franc blatnik to potrjuje v SP Dela z dne 11. II. 95, kjer piše, da smatra, da sprava ni potrebna in v nadaljevanju zahteva pogrome na pripadnike NOB. V tej smeri deluje tudi t.i. Pučnikova parlamentarna komisija, ki svoje delo opravlja izrazito enostransko, in zato ni in ne more biti verodostojna, kot ni nobena enostranska »resnica*. Namesto strokovnih preiskav in znanstvenih razprav o polpreteklosti se ustvarja atmosfera linča, ne pa sprave. Nerad pišem o sebi, ker pa sem bil v zadnjem času večkrat izzvan, bom reagiral na kratko. Vse sem zastavil na slovenstvo in svobodo. Imetje, zdravje in življenje. Po vojni pa še dobro službo in prostost. Izgubil sem vse, tudi prostost (za 5 let) dobesedno mi je ostalo le golo (bolehno) življenje in skromna pokojnina, ki skupaj z borčevskim dodatkom ne dosega niti višine, ko je po zakonu treba vložiti davčno prijavo. To je vse moje bogastvo, pa še to bi mi radi nekateri vzeli. So ljudje, ki si pripisujejo velike zasluge za domovino, narod in demokracijo, samo zato, ker so se proglasili za antikomuniste. Mnogi med njimi so bivši zadrti komunisti, ki so se preoblekli v »demokrate* in antikomuniste šele takrat, ko se je komunizem zaradi lastnih napak in monopolizirane oblasti sesul sam vase. Če bi bil antikomunizem merilo za demokracijo, bi bil Hitler največji demokrat vseh časov. Meni je kameleonstvo tuje. Svoje prepričanje korigiram, samo če mi kdo z dejanji in ne zmerjanji in grožnjami dokaže, da sem v zmoti. Končujem z mislijo: Ljudje, ki niso pripravljeni prenehati s sovraštvom, tvegajo, da bodo sprožili novo sovraštvo in bratomorijo. Žarko Žbogar, Piran, Grajska 18 BISTVO JE V JEDRU.... Kitajci so izumili dve kroglici, ki pri masaži dlani sproščata in s tem indirektno povečujeta delovno učinkovitost. Pri računalnikih DTK kroglic zanesljivo ne boste potrebovali, saj računalniki delajo brezhibno tudi pri največjih obremenitvah in zadovoljijo praktično vse uporabnike računalniške opreme. ■[Tone Computer It runs with NetWore PRIS £iiyeini/v Verd 100a, 61360 VRHNIKA : tel.: 061.754.175,061.755.355,061.753.181; fax: 061.754.134 Delavska enotnost je bila ustanovljena 20. novembra 1942 • DE-glasilo Svobodnih sindikatov Slovenije • Izdaja ČZP Enotnost, 61000 Ljubljana, Dalmatinova 4, poštni predal 279 • Direktor in glavni urednik: Marjan Horvat, tel. 313-942,132-61-92, faks 311-956 • Odgovorni urednik: Ciril Brajer, tel. 131-61-63, 313-942 • Novinarji: 13-16-163 • Časopis urejajo: Marija Frančeškin (Življenjska razpotja), Ivo Kuljaj (Ravbarkomanda, Najpomembnejša stran), Damjan Križnik (Sindikalni zaupnik), Franček Kavčič (Sindikati), Boris Rugelj (Na tržnem prepihu), Andrej Ulaga (Kažipot), Igor Žitnik (Kultura, šolstvo), Bora Zlobec (lektorica), Brane Bombač (eblikovalec in računalniški prelom), Sašo Bernardi (fotograf) in Jožica Anžel (tajnica), tel. 313-942,132-61-92 •Naročnina: 321-255 • Marketing: 321-255,133-52-55 • Posamezna številka stane 230 SIT • Žiro račun: 50I0I-603-46834 • Tisk: Tiskarna Ljudske pravice, Kopitarjeva 6, Ljubljana • Časopisni svet: Jernej Jeršan, Edo Kavčič, Alojz Omejc, Dušan Semolič, Ciril Urek, Mira Videčnik. SOCIALNO PARTNERSTVO OGROŽA PREMOČNA DRŽAVA Fakulteta za družbene vede je prejšnji teden organizirala okroglo mizo o socialnem partnerstvu. Povabljeni gostje so imeli zelo različna mnenja o večini vprašanj, ki izvirajo iz enoletne prakse našega tripartizroa. Več razpravljalcev je menilo, da sedanji predstavniki delodajalcev niso dovolj reprezentativni. Predstavniki gospodarske zbornice in združenja delodajalcev sojih skušali prepričati, da tega problema ni, saj menedžerji predstavljajo podjetja, ki najemajo delovno silo. Zatrjevali so, da je vseeno, ali so podjetja že olastninjena. Delodajalska stran sindikatom ni očitala nereprezentativnosti. Predstavnik znanosti je predstavil podatke o »pravem« številu članstva sindikalnih central, ki se močno razlikuje od uradniK podatkov, in je zato izzval nekaj ostrih pogledov nekaterih prisotnih sindikalistov. Povezovalec Igor Lukšičje uvodoma povedal, da so enoletne izkušnje dokazale koristnost socialnega partnerstva. Tripartitni sistem (tripartizem) seje prijel, le o njegovi izvedbi naj bi udeleženci še bili v dilemi, ki izvira tudi iz različne moči socialnih partneijev. Zaradi sindikalnega pluralizma so številni bali, da do podpisa socialnega sporazuma sploh ne bo prišlo. Obstoj ekonomsko-socialnega sveta ni vprašljiv, saj ga politične stranke pustijo pri mini. Le zakon o naj višjih plačah, ki gaje v državnem zboru uveljavil poslanec ZLSD Miloš Pavlica, je sprožil razprave o tem organu. Gospodarski zbornici je Lukšič očital, daje v zadnjih šestih mesecih zanemarila socialno partnerstvo. Boris Mazalin, iz Konfederacije 90, je menil, da načelno zavzemanje za socialno partnerstvo ne pomeni, da ga že imamo. Ker je bil ta institut velikokrat zlorabljen, je v Sloveniji težko govoriti o socialni in pravni državi. Prav slednje pa je najpomembnejša sestavina socialnega partnerstva. Neenakopravnost socialnih partnerjev je po Mazalinovem mnenju mogoče dokazati že s podatkom, da se le sindikati financirajo iz lastnih sredstev, drugi partnerji pa svojo dejavnost plačujejo z družbenim denarjem. Zaradi tega je stroka pri sindikatih prešibka. Mazalin je menil, da se bosta morali vlogi gospodarske zbornice in združenja delodajalcev dolgoročno spremeniti. Socialno partnerstvo je ogroženo tudi zaradi nespoštovanja kolektivnih pogodb. sindikati, pri katerih Goslar opaža preveč političnih vplivov. Politika pa otežkoča konsistentnost sindikalne politike. Proračun je striptiz politike France Tomšič, KNSS Neodvisnost, je najprej povedal, daje tripartizem pri nas, tako je bilo tudi v drugih deželah, potreben zaradi kriznih ražmer. Podpisani socialni sporazum je že dal nekaj pozitivnih rezultatov, čeprav gaje vlada izkoristila za nekatere svoje cilje.Tomšič je kritiziral kršitve kolektivnih pogodb in delovnopravne zakonodaje. Slovenija je zanj zelo nepravna država in »delavci 45 let niso bili tako malo zaščiteni«. Kar zadeva naj višje plače, se sindikat ne more strinjati z delodajalci. Menedžerji, čeprav so organizirani v društvu, se ne morejo obnašati kot sindikat. Državni zbor je bil »dovolj nor«, daje dogovor med menedežerji o njihovih plačah, uzakonil. Tako zgrešenega zakona, po Tomšičevem mnenju, Slovenija ne bi smela imeti. Marsikdo bi po Tomšičevem mnenju lahko sestavil dobro interpelacijo zoper predsednika vlade, saj ni naredil ničesar, da bi delavci v treh mesecih prišli do pravnomočnih sodb o svojih pravicah. Na Goslarjevo ugotovitev o vplivanju politike na sindikate pa je odgovoril, da se sindikati še razvijajo, da so »nekateri običaje podedovali« in da preoblikovanje čez noč ni mogoče. Nekateri predstavniki delodajalcev imamo res isto članstvo, je ugotovil predstavnik gospodarske zbornice Miha Potočnik, in zato so odnosi lahko zapleteni. Probleme, ki izvirajo iz tega, bi rešil zakon o reprezentativnosti delodajalcev. Thdi Potočnik je menil, daje država premočna v primerjavi z organizacijami delodajalcev in delojemalcev. Zaradi te premoči si država lahko privošči, da ne naredi niti tistega, kar je s socialnim sporazumom podpisala. -Pogoj za pravi tripartizem so trije neodvisni partnerji, med katerimi je ravnotežje, je menila tudi Meta Štoka Debevec, predstavnica ministrstva za delo. Ravnotežja moči pa ni, ker je vlada premočna. Pomembno je tudi, kaj kdo naredi za ekonomsko-socialni svet. Vlada naj bi zagotovljala le pogoje za njegovo delo. Uspeh pa je odvisen od ravnanja vseh treh partneijev. Delodajalci bi morali spoštovati obveznost izplačevanja določeni v naprej, je o plačah toliko konfliktov. Lah je v nasprotju z Miranom Goslarjem menil, da bi moralo biti bolj jasno, kdo lahko zastopa delodajalce, med katerimi bi lahko bilo tudi Društvo Manager. Po teh uvodih so udeleženci ugovarjali zlasti ugotovitvam o reprezentativnosti delodajalcev in tudi delojemalcev ter o najvišjih plačah. Miha Potočnik je dokazoval, do podjetja opravljajo vlogo delodajalca, ne glede na lastništvo. Menedžerji pa podjetja le zastopajo. Edino merilo najvišjih plač v Evropi so rezultati. FranceTomšič mu je oporekal, češ da bi visoke plače direktorjev pravim lastnikom lahko škodovale, zaradi visokih plač sedanjih direktorjev pa ni oškodovan nihče (mi dodajamo, oškodovani so le brezpravni delavci). Sedanji zastopniki delodajalcev po Tomšičevem mnenju še niso pravi, nanje bo treba počakati do konca privatizacije, torej še pet let. Igor Lukšič Boris Mazalin Miran Goslar France Tomšič Dušan Semolič Miha Potočnik Meta Štoka Debevec Miro Stanojevič Politika onemogoča konsistentnost sindikalne politike Predsednik združenja delodajalcev Miran Goslar je povedal, da so tudi delodajalci »daleč od zadovoljstva« nad rezultati socialnega partnerstva. Vse doseženo je le rezultat dobre volje udeležencev. Socialno partnerstvo bi bilo bolj trdno, če bi položaj ekonomsko-socialnega sveta uredil poseben zakon. Proračunski memorandum, ki predstavlja vladino videnje ekonomske politike, bi morala vlada uskladiti s partnerji, je menil Goslar, saj je podlaga za proračun. Nekatere postavke iz memoranduma, na primer o izboljšanju položaja gospodarstva, bi morale biti določene za več kot enoletno obdobje. * Partneiji imajo v ekonomsko-socialnem svetu po pet predstavnikov, z vladne strani pa se sej udeležuje le ministrica za delo, »drugim ministrom te seje očitno niso dovolj vredne«. Čeprav spoštujejo ljudi, ki prihajajo na seje namesto ministrov, in pravijo, da bodo predloge prenesli naprej, so seje predolgovezne. Ekonomsko-socialni svet se namreč ne sme spremeniti v debatni klub. Zakon o ekonomsko-socialnem svetu naj določi njegove pristojnosti, tudi možnost dajanja zakonskih iniciativ, sprejemanje obvezujočih sklepov, pomen zelo jasnih stališč enega od partneijev. Delodajalci nasprotujejo širitvi ekonomsko-socialnega sveta, saj bi lahko razvodenila njegovo delo. Razširitev bi zahtevala oblikovanje podteles za posamezna področja, na primer za plače. Od ohlapne vsebine socialnega sporazuma za letošnje leto je marsikaj ostalo le na papirju. Analiza bi dokazala, daje za takšno stanje kriva vlada, je menil Goslar. Pri reguliranju plač si delodajalci želijo več sprememb. Izplačevanje najnižjih plač je obveza slehernega delodajalca. Omejevanju najvišjih plač pa delodajalci nasprotujejo. Goslarje zaključil z ugotovitvijo, daje zdaj na plačnem področju zatišje in da zato dogovora o plačni politiki v prihodnjem letu ne bo mogoče sprejeti do konca letošnjega leta. To, da nimamo zakona o reprezentativnosti delodajalcev in o kolektivnih pogodbah, je po njegovem mnenju velika pomanjkljivost. Uidi brez zakona se delodajalci lažje usklajujejo kot Ivan Svetlik Štefan Skledar Velikih problemov ni mogoče reševati skozi logiko strank,je menil Dušan Semolič, in prav zato seje politika ogrela za tripartizem. V Nemčiji inAvstriji so sindikalisti povabljeni na skoraj vse pomembnejše dogodke, njihovih kongresov se udeležujejo vsi vidnejši politiki. Na vabila Svobodnih sindikatov se iz vlade odziva le ministrica Klinaijeva, enako se dogaja drugim sindikatom. V vabljenju in odzivnosti se nazorno kažejo odnosi med socialnimi partnerji. Ekonomsko-socialni svet ne sme biti zgolj zunanja fasada za demokratično držo slovenske vlade. Ne štejejo le besede, potrebna so tudi dejanja. Za sindikate je edino merilo, kaj je in koliko je boljše za delavce. Proračunski memorandum je kritična točka, »predstavlja striptiz politike«, ki sindikatom ni omogočila niti tega, da bi ob njem povedali, kakšni so njihovi minimalni cilji. Prav zato je socialni sporazum v marsičem le na papirju. Semolič misli, da morajo sindikati, če želijo biti enakopravnejši, povečati svojo moč. Izkoristiti morajo tudi poti prek državnega sveta in delegatov v treh največjih socialnih zavodih. Frane Adam najnižjih plač v višini 45 tisoč tolaijev, sindikati pa bi lahko bolje preprečevali zlorabljanje delavcev. Na vsebino socialnega sporazuma smo lahko ponosni, le pri izvajanju seje zataknilo, je zaključila Štokova. Miro Stanojevič, razi skovalec Fakultete za družbene vede, je govoril o neokorporativizmu (sociološki izraz za tripartizem), ki seje razvil v deželah, kjer vladajo socialni demokrati ali močne koalicije. Omenil je Nemčijo in Švedsko, posebno svetel primer pajeAvstrija. Če bi se Slovenija hotela zgledovati po teh deželah, bi potrebovala enotne in centralizirane sindikate. In prav sindikati so naša šibka točka. Za socialno partnerstvo ima Slovenija primerne politične razmere in gospodarstvo. Primerna je tudi ureditev, ki industrijske odnose gradi na germanskih vzorcih. Sindikalni pluralizem, kije k nam prišel z mediteranskega območja, pa možnosti tripartizma slabi. Socialni sporazum za leto 1995 je uspeh, je menil njegov kolega Marko Lah, saj je le eden od partnerjev le enkrat omenil možnost njegove odpovedi. Ker sta monetarna politika in inflacija v socialnem sporazumu Marko Lah Tildi mi bi lahko dvomili o reprezentativnosti katerega od sindikatov, pa tega ne delamo, mu je odgovoril Miran Goslar. Za izvajanje delodajalske funkcije je lastništvo povsem nepomembno. Delo namreč dajejo podjetja, ne lastniki. Direktorji imajo pravico, da se organizirajo v društvu, tudi v Managerju. To društvo pa ne more biti eden od socialnih partnerjev, kot je predlagal Marko Lah. V polemiko seje vključil tudi Ivan Svetlik, dekan Fakultete za družbene vede in povedal, daje najvišje plače treba regulirati. Te plače se namreč napajajo iz ostanka delitve, ki je pomembna podlaga za razvoj. Zakaj smo se odločili za privatizacijo, če drži, kar pravita Goslar in Potočnik, je vprašal profesor Frane Adam. Privatizacija vpliva na delodajalce in delojemalce, zato se s takšnimi mnenji ni mogoče strinjati. Štefan Skledar, predstavnik inštituta za makroekonomske raziskave, je povedal, da se nekateri novejši socialni sporazumi v evropskih deželah ne nanašajo le na plače. Nam pa vsiljujejo, naj se omejimo le na plače; obenem nam skušajo dopovedati, da makroekonomska logika višjih plač ne dovoljuje, je dodal Dušan Semolič. Tistim, ki ne zaslužijo niti za preživetje, na primer tekstilki, ki zasluži le 15 tisočakov, sindikalisti ne moremo govoriti, da makroekonomska logika ne dovoljuje več. Socialni sporazum je pomemben tudi za pravno varnost. Da nam za razvoj ni vseeno, smo dokazali s pristankom na lestvico, po kateri plače rastejo počasneje kot cene in življenjski stroški, je dodal Semolič. Nekateri udeleženci so se želeli seznaniti s podatki o predstavnikih delodajalcev in delojemalcev. Uradnim podatkom o sindikatih je Miro Stanojevič dodal še podatke iz mnenjske raziskave, ki so objavljeni v Družboslovnih razpravah, št. 17-18, kijih izdajata slovensko sociološko društvo in inštitut za družbene vede. Po tej raziskavi je od več kot 800 tisoč zaposlenih v Sloveniji v sindikate včlanjeno 477.000 ali 60 odstotkov. Svobodni sindikati naj bi imeli 230.000 članov, Neodvisnost 51.000, vsi drugi sindikati pa 110.000 Kar 77 tisoč članov pa ni znalo odgovoriti, kateremu sindikatu pripadajo. Franček Kavčič TE 7. decembra 1995 SP,MMI)NltSINI)IK jeklena konstrukcija za proizvodne hale in E i v ■ montaža. Jgf POKLIČITE HAS! 7. decembra 1995 PAMOtAMA Piše: Martin Ivanič V ZELENA ŽALOST (aH Vse m denar) Ko sem se odločil, da za izhodišče tokratnega sestavka uporabim “ta zelene", sem precej časa potratil za naslov. Zelena sramota?, beda?, revščina? Sprevidel sem, daje žalost še najbliže tistemu, kar občutim(o) ob dogajanju na slovenski zeleni sceni. Kdaj seje to začelo? Tisti hip, ko so se zeleni odločili za stranko in strankarstvo. Ker velika večina današnjih Slovencev s strankarstvom do nedavnega ni imela praktičnih izkušenj, se bržkone sprašnje, kaj in čemu stranke so. Do 1990. smo imeli eno samo stranko, ki pa je podaniki niso jemali kot stranko, temveč kot oblast. Druge množične organizacije (DOP-je)je po mojem večina sprejemala kot nekakšne pomožne službe, službe za podporo ali podobno. Sledi tega se še danes vidijo v odnosu do LDS. Še vedno me marsikdo sprašnje (zakaj mene in ne številnih veliko pametnejših Hudi?), zakaj sploh moramo imeti stranke. Odgovor lahko iščemo posredno. Vprašajmo se, kaj stranke so, in si skušajmo odgovoriti preprosto. Zapleteni odgovori so rezervirani za one, ki ne znajo ali nimajo namena odgovoriti. Načeloma stranke služijo političnemu organiziranju državljanov. Zakaj? Zato, da bi državljani (preko strank, saj z neodvisnimi kandidati danes skoraj več ni mogoče) vpli- vali na svojim pričakovanjem primemo sestavo in izvajanje oblasti. Torej je vse JasnoI Ore za svojevrstno trgovino, za mešetarjenje. Podobno je borzi. Lahko poskusimo sami, vendar smo neuki in zlahka grdo nasankamo. lahko pa se obrnemo na posrednika, ki bo pri tem nekaj zaslužil, nam zagotovil vsaj upanje, da bo tako boje, kot če bi pacali sami. Torej se bomo prej ali slej pridružili kakšni stranki, ki nam bo zagotovila utvaro, da sooblikujemo oblast. Stranke nas snubijo s svojimi programi, kjer razlagajo, za kaj se potegnjejo. V resnici so tl programi namenjeni predvsem pridobivanju strankarskega članstva oziroma volllcev in šele drugotno uresničevanju neke razvojne politike. Programje pri stranki v resnici samo v posredni funkciji. Pritegne naj članstvo, ki plačuje članarino. Pritegne pa naj tudi volilce, ki naj stranko spravijo v parlament, kjer si stranke z gentlemanskim sporazumom določijo precej visok proračunski prispevek na vsak glas, ki so ga pridobile na volitvah. Z vsem tem pa se načeloma in dejansko zagotavlja še tretji motiv. Stranka s številnim članstvom in veliko volilno podporo je dovolj interesantna tudi za različne lobje in lože (v prvi vrsti gospodarske), dajo le te tudi gmotno podpirajo, zlastlpred volitvami. Ponavljam: Strankarstvo je na videz zapletena in precej umazana trgovi- na. S tem preprostim prikazom vloge politične stranke primerjajmo prav tako poenostavljeno prikazano vlogo družbenega gi-banja, kamor bi med prvimi spadalo zeleno (ekološko, okoljevarstveno). Takšno gibanje bi po logiki stvari moralo nastati iz pristnih Interesov in v nekakšnem spopadu ozaveščenih častilcev narave z brezvestnim Industrjsko-gospodarsklm (tudi znanstvenimi) kompleksom in državo (oblastjo), ki (če) se boj uklanja profitnim interesom industrje in kapitala kakor dolgoročnim koristim naravnega in bivanjskega okoja svojih državljanov... V tem primeru je torej program gibapja (v primerjavi s programom stranke) domala svet. Ne ponujamo ga zato, da bi sl zagotovili denar, položaje ter druge strankarske in individualne koristi. Od programa ne odstopamo ali pa nas ni. To seveda pomeni, da program sprejemamo in taktično-operativno razčlenjujemo karseda realistično. Realizem in doslednost sta tako rekoč edina aduta takšnega gibanja. V njem odločajo moralni argumenti, ne pa tl. pragmatičnost, ki strankam dopušča, da se npr. danes koali c j sk o zvežemo s stranko, s katero nimamo ničesar skupnega razen sle po oblasti in gmotnih koristih. S tem sem skušal utemejiti trditev, da so bili zeleni v Slovenji okuženi tisti trenutek, ko so se namesto za značaj in vlogo gibanja odločili za vlogo in metode politične stranke. Morda je tako izpadlo preprosto zaradi nedolžne misli, daje to način, kako priti do dela sredstev za sicer koristno delovanje. Veliko boj utemejeno pa se ml zdi za takšen razplet ob- Piše: Jože Smole VELIKI stavkomml Množične stavke v Franc ji so posledica vladnega programa zmanjševanja proračunskih sredstev za zdravstvo, socialo, šolstvo in pokojnine ter naja-vjene politike omejevaija delavskih plač. Premier Alain Juppe je najav jene drastične ukrepe utemejeval s potrebo po zmanjšanju velikega proračunskega primanjkjaja, kar je Fran-cja dolžna storiti kot članica Evropske unje. Delavski sindikati so odgovorili, da ne oporekajo potrebi po usklajenem proračunu, nikakor pa se ne strinjajo, da bi to storili na račun delavcev, študentov in upokojencev. S proračunskimi primanjkjaji se ubadajo vse države, tudi naj-bogatgjše. V ZDA seje republikanska večina v kongresu vehementno zavzemala za posege, podobne Juppqjevlm, toda predsednik Bill Clinton seje temu kategorično uprl. Trenutni kompromis, kije omogočil normalno funkcioniranje zveznega državnega apa- rata, še ne daje odgovora na vprašanje, kako se bo razpletla proračunska kriza v ZDA. Vsekakor pa je zanimivo, da se politična opozicja zavzema za omejevanje socialnih pravic, vlada pa za njihovo obrambo. V Franciji pa je prav nasprotno. V Evropski unji so se že pred leti v načelu dogovorili, da je za uvajanje skupne evropske valute, prvi pogoj, da vse članice zmanjšajo proračunske primanjkljaje na določeno višino. Za zdaj ta pogoj izpolnjuje v glavnem samo Nemčija. Franc ja je v zadnjih letih malo storila v tej smeri, ker se njeni državniki niso upali ugrizniti v to “kislo jabolko”. Tudi v predsedniški volilni kampanji je bilo o tem malo govora, veliko več pa je bilo objub o zmanjševanju nezaposlenosti, o odpiranju perspektive mladim in o zagota-vjarju socialne varnosti držav-ja nov. Predsednik republike Jacque Chirac je obrnil hrbet vsem predvolivnim objubam in se pri reševanju proračunskega primanjkjaja opredelil za grob napad na vse pridobljene socialne pravice delovnih judi. Niti malo ni pomislil na zmanjšanje proračunskih sredstev za oboroževanje in je kjub protestom evropskih držav in svetovne javnosti izsilil zelo drage eksplo-zje jedrskih bomb. Politika dvojnih meril, kijih uporab ja francoska vlada - eno za drago jedrsko oboroževanje, drugo za socialno varnost - je sprožila velik stavkovni val, najboj množičen in najresnejši po študentskih demonstracijah 1968. leta. Začelo seje s splošno stavko železničarjev, ki seje kmalu razširila na zaposlene v vseh delih javnega sektorja. Stavkajočim delavcem so se pridružili študentje, ki se nikakor ne strinjajo z najavjenim zmanjšanjem sredstev za visokošolske ustanove. Paradoks svoje vrste je, daje vlada premiera duppeja za svoj program reform dobila večinsko podporo v parlamentu, v širši javnosti pa povzročila globoko krizo, vsekakor najhvjšo v zadnjih sedemindvajsetih letih. Na predsedniških volitvah je 64 odstotkov volivcev v starosti od 18. do 24. leta volilo za Chiraca, kije objubjal odpiranje novih delovnih mest, zlasti za mlade, in zmanjševanje razlik med bogatimi in siromašnimi. Piše: Drago Kuhar RETORIKA -UMETNOST GOVORENJA Ves čas večstrankarstva teče diskusja o šol1 in o njenem predmetniku, ves čas nastajajoče demokracje in pravne države debatiramo o čigav osti vzgojno-izobraževalnlh institucij, ves čas je prisoten boj za svojino in za lastnino nad otroštvom in nad mladostjo, ves čas se Igramo slepe miši in človek, ne jezi se, ker se ukvarjamo s človekom kot z najpreprostejšim orodjem. Vedemo se predmetno koristnostno in družino kot subjekt odrivamo na stranski tir, sij sta prednostna interesa: biti na oblasti in vladati za vsako ceno. Človek kot individualno kreativno in avtonomno bitje se večkrat omenja le kot fraza, kot pomagalo za doseganje parcialnih ciljev. Skratka, v vsem tem lajnarju in v dolgoveznem besedičenju sprenevedanje in licemerstvo presegata poštenost, odkritost in dobronamernost. Kot da bi narod hoteli kaznovati, ko mora iz dneva v dan poslušati ali pa samo gledati, koliko je mlatenja prazne slame na račun vzgoje, izobraževanja in šole. Popolnoma jasno je, daje šolstvo potrebno reforme kot lačen kruha, popolnoma razumljiveje, daje to pomembno in prestižno politično vprašanje, ki zahteva odgovor za vsaj nekaj jutrišnjih generacj. To je gotovo državotvorna vsebina in zgodbo o njej mora spisati edinole država brez prisklednikov, predvsem pa ne sme dovoliti prlšepetavanja in ukazovanja cerkve. Zlasti pri predmetu družba in etika, ah religologja in etika, ah religija in etika, ah moralna vzgoja, ah veroslovje in etika, ah verouk, da ne omenjamo vseh imen - bi radi imeh vsi prste zraven, ne gre pa jim toliko za modrjo in jemanje pameti v lastne roke, ampak zgolj za ozke ideologlstične amblcje in ekskluzlvizem ter napenjanje mišic za dolgoročno takšno ali drugačno ponlžnovzgojno funkcioniranje, sej je večini izobraževanje pri zgoraj omenjenem predmetu manj pomembno, če se celo vkom-promlsarstvu oblastnlško-vlada-vinarsklh interesov na znanje prepotrebnih vsebin ne bo sploh pozabilo ah pa se bo znanje pri tem predmetujavjalo le kot samodejni bliski, ki daljše življenjskosti ne bodo dočakah; torej zgodi se lahko - da bo volk sit in koza cela. Precejšen del vzgojno-izobra-ževalne stroke, predvsem pa posamezni družboslovci so že pred več desetletji čutili potrebo po uvedbiretorike kot stalnega predmeta na urniku vseh šol, se pravi od osnovne šole preko srednjih do univerze. Retorika je gotovo ena najstarejših vzgojno-izobra-ževalnlh vsebin, ki je prepotrebna za vsakega človeka, zato naj bi bil ta predmet na šolskem umiku in v razrednem dnevniku stalen in obvezen in obči. Priznajmo si, da niti natančno vsi ne vemo, kij to je retorika, ampak si to področje človekovega ukvarjanja preprosto razlagamo dolžiti na eni strani dokaj poštene naivce in na drugi strani pohle-pneže, ki sta jim dišala proračunski (in drugačen) denar, pohtična moč in osebni vpliv. Erozja, ki jo zapovrstjo doživ-Ijajo vse pojavne oblike zelenih v Sloveniji (morda je Slovensko Ekološko Gibanje prav zavoljo tega, ker ohranja značilnosti gibanja, majhna izjema), neizpodbitno kaže bedo ljudi, ki brez občutka sramu in brez kančka osebnega dostojanstva ženejo svojo od Poncja do Pilata. Kaže pa tudi več kot zaskrbljujočo raven slovenske zelene oziroma ekološke zavednosti, če dopuščamo, da se s tem načeloma mo-ralno-prestižnlm področjem kitijo in skrivajo zlagani pohtikantski parvenji, Judje, ki niso sposobni omikanega sporazuma in kompromisa, skratka značajske pokveke, ki od zelenega prizorišča odganjajo častivredne ekološke aktiviste. Da je navsezadnje vse skupaj dokaj klavrn odsev slovenske države, seveda ni mogoče dvomiti. Poglejmo primer Ljubjane: Ker seje zelena pohtična revščina tudi tu razklala na dva dela in ker hočeta oba ves denar, ki naj bi iz proračuna šel enotnim zelenim, je izvršilna oblast ukrepala v takšnem položaju edino smiselno: ustavila je Izplačila obojim. Toda lej ga, zlomkaI Razcepljeni otročaji niti v tem ne vidjo razloga, da bi se usedh in sporazumeh ah pa dosegh vsaj formalni kompromis in po nekem ključu še naprej molzh davkoplačevalce. Nel Oni gredo do konca. Župana in šefa mestne uprave denunclrajo na ustavnem sodišču. Ko tako gledam, kaj delajo z denarjem, bi skoraj pritrdil tezi z začetkov ekološkega gibanja, češ da ekologlstl posredno ogrožajo delavske plače, ker prihaja čas ekoloških davkov. Sedaj pa 2,2 mlljona francoskih študentov smatra, da so se v zadnjem času možnosti za za-• poslovanje še poslabšali. Veliki stavkovni val, ki je ohromil mnoga področja življenja, je povzročil veliko gospodarsko škodo, s tem pa še povečal proračunski primanjkljaj. Krivdo za to je treba pripisati premleru Juppeju, ki se pri pripravi programa ekonomskih reform sploh ni hotel pogovarjati s predstavniki delavskih sindikatov. če se ne bi obnašal tako samozavestno in arogantno, bi družbeno krizo v Franclji lahko preprečil. Sindikati niso nikdar nasprotovali zmanjševanju proračunskega primanjkljaja, odločno pa so se zavzemali za pošteno in enakomerno razde-Utev skupnega bremena na vse družbene sloje. Med drugim so zahtevali ostrejšo politiko progresivnega obdavčevanje, s katero bi ustrezno obremenili bogate sloje. Vlada premiera Juppeja teh in podobnih zahtev ni hotela upoštevati in je ubrala pot drastičnega naskoka na plače delavcev in na vse socialne pridobitve. Množične stavke in druge oblike demonstracij v Franclji so pokazale, da se z enostranskim krčenjem pridobljenih socialnih pravic delovnih Judi nikakor ne da uspešno reševati proračunskega primanjkjaja. To jasno opozorilo bi moralo biti poučno tudi v našem prostoru. kot govorjenje, kot govoričenje, kot govorancjo, skratka naš odnos do govorjenega izražanja je samovšečno zapostavljajoč, sij živimo v prepričanju, da se govorjenja v materinščini ni potrebno učiti. Zmotal Retorika je umetnost govorjenja Je posebna človekovajeziko-vnoizrezilne veščina in se jo je potrebno privaditi in vaditi oziroma učiti, priučiti in naučiti. Ta veščina ni prepotrebna samo govornikom, ampak vsem, ki govor jo javno. Vsak govorjeni nastop pred takšnim ah drugačnim občestvom zahteva vsaj osnovno znarje iz retorike, kar pa je pri nas redkost. Sama prirojenost “za lepo govorjenje " in nadarjenost “za govornika ” pogosto vodi v lepotičenje in izumetničenje, v odvratno jezikovno-pomensko šablonsko klčavost. Umetnost govorjenje ali retorike je državotvornega, naclonal-nozavestnega pomena, saj narodov knjižni jezik iz pisne pojavnosti transformira v govorjeno dejanskost; knjižni jezik dobi svojo govorjeno varianto: splošni pogovorni - govorjeni knjižni -jezik. Umetnost govorjenje uvedimo v vse naše šole, saj je retorika veščine, kije enakega pomena, kot sta voda in svetloba za zemsko življenje. arena Piše: Boža Gloda drToda6bodtmo z gospodom Hvalico prizanesljivi, kajti Srb? Ker so embargov^ZdiužSnih narodSjga moramo *Wak tali tal. Tod. go.pod Hytii«a,Z vali od nas. Dičnislovenski poslanec je najbrž prepričan, da na Balkanu še vedno nosijo samo opanke, daznajo šteti^amodto tri in da ne ločijo zajca odfmačke, zatoso kot nalašč za kupovanje mačka v Žaklju, si najbrž misli gospod Hvalih ne pride trnmtsel, da tudi Srbi ■Skaj je konkurenca, kaj je dobro in kaj slabo in kaki naje realna Tena enega lil drugega. Pri tem pa gospoda Hvalico prav nič ne moti, da nam Pri tem pa gospoda Hvalico prav nič ne moti, da nam drao pa BoSnl, ker m drag. reči rumalo denaH.. „J» H?? " 55! ***££ “f 5E2LS po istem receptu pa naj bo to na katerikoli strani sveto Trgovci bodo pač kupovali tisto, za kar so prepričani, da bo šlo v promet. Gospod poslanec Hvalica bi gospodarstvu naredil veliko poi‘t,ki-_________________________________________________________ —EEtž N kdobl lahko dvomdfkakden ' 2SX WŽ3E C “Sl ■Mi SEEEHSS * Minister Janko Deželak Je zelo jasno povedal, da po odpravi embarga podjetja z vseh celin drstjo protd Beogradu, ----iiV IH,,« I “ “bi . »sttiseei*61 dr4av‘v “S?=j.«bagpspod^*v»pr.pu«lttddMltv., —“ -------’-“ka pa naj ne bo boU papeška TRADICIJA SE .1E ZAREZALA V VSE PORE Tudi Idrija na Unescovem seznamu Ko so se pri Unescu odločili za razširitev seznama varovane kulturne krajine po svetu, je slovenska vlada generalnemu sekretarju te svetovne organizacije Federicu Mayorju poslala tri slovenske predloge: Idrijo, Fužinarske planine na Bohinjskem in klasični Kras. Na Unescovem seznamu je zd^j okoli 400 svetovnih znamenitosti, med njimi tudi, znamenite Škocjanske jame. Če se bo poskusni seznam spremenil v »tapravega«, potem bodo omenjene tri slovenske krajine, seveda skupaj z drugimi po svetu, dobile nekakšen podstatus svetovne znamenitosti - dobile bodo status varovane kulturne krajine. Seveda to Idriji, Fužinarskim planinam ali klasičnemu Krasu ne bo prineslo nobene finančne injekcije ali kakšne druge materialne ugodnosti, zadovoljiti se bodo morali s častnim mestom na seznamu, kar je predvsem promocijskega pomena. V pričujoči reportaži se bomo posvetili Idriji in vzrokom, ki so to mesto pripekali na omenjeni seznam. Idrija - razvoj je spodbudil škafar Območje sedapje Idrije je bilo še v 14. stoletju zelo redko poseljeno, tako da so leta 1335 tolminski grofje vabili ljudi, naj te kraje naselijo, in jim za to obljubljali posebno ugodne pogoje. Takrat v tem delu Slovenije razen gozdov ni bilo ničesar, kar bi ljudi vabilo. Cestne povezave so bile slabe, kraj je bil nerazvit, potrebe po letu pa niso bile takšne, da bi se dalo od tega živeti. Vse to se je skorajda čez noč spremenilo, ko je eden izmed redkih idrijskih škafarjev (po povesti Franca Jakliča Ob srebrnem studencu iz 1. 1927 naj bi to bil Mohor Alojna) v svojem potoku odkril živo srebro. Sprva mu je bila izjemno težka tekočina neznana in ni vedel, kaj ima v rokah. Kmalu je zvedel, da je to živo srebro (Hg), edina tekoča kovina, ki ima izjemno specifično težo (1 liter živega srebra tehta 13,56 kg) in je v svetu zelo redka in uporabna. Kmalu so to zvedeli tudi drugi in tako je znani ali neznani škafar spodbudil več kot 500-letni razvoj tega območja. Na mestu, kjer je škafar našel živo srebro, danes stoji cerkev svete Trojice. Arheologi so pri svojem delu v okolici cerkve nekoliko odškrnili vrata omenjeni legendi, saj so v kameninah pod cerkvijo našli sledi živega srebra. Čas po odkritju živega srebra pa ni bil ves čas legend, čeprav so si rudarji tu in tam s kakšno lajšali trdo življenje, ampak je bil čas trdega in vztrajnega dela in nenehnega napredovanja do zatona rudnika. Kot je najbrž znano, so rudnik opustili in zdaj rove postopno konzervirajo. Kako je nastajal tehnični fenomen Dolga je bila pot idrijskega rudnika od škafarjeve najdbe do drugega največjega rudnika živega srebra na svetu. Prvi je španski rudnik Almaden, s katerim je Idrija tekmovala polnih 400 let. Izračuni kažejo, da so v Idriji pobrali. 13 odstotkov celotne svetovne proizvodnje te plemenite kovine in da bi lahko vse živo srebro, ki so ga tod nakopali, spravili v kocko z obsegom 20 krat 20 metrov ali da bi z njim lahko napolnili dva olimpijska bazena. Sprva je bilo pridobivanje Rudarski grad Oevrerkenegg. živega srebra v Idriji primitivno. Ljudje so v plasti zlagali les in oglje in vmes dajali rudo, vse skupaj pa prekrili s prstjo. Les so zakurili, in ko je ta pogorel, so kopo razgrnili in pobrali živo srebro, kije ostalo med pepelom. To je bila prva, preprosta peč za pridobivanje živega srebra. Mrakove zidane klavže Takšen način pridobivanja je zahteval veliko lesa. K sreči so idrijski gozdovi polni kakovostnega lesa in tako je bilo za to poskrbljeno. Ker pa so bili gozdarji in rudarji že takrat deloma tudi varstveniki narave, so gozdove obnavljali. Ko so pobrali določeno količino lesa, so gozd začeli obnavljati, izsekavanje pa so nadaljevali višje Rudnik je potreboval veliko lesa, saj so ga potrebovali za kurivo, za podporo rovov in za izdelavo rudniških strojev in naprav. Tako je nastal prvi izmed številnih idrijskih tehničnih spomenikov - klavže. Kaj so to? Na kratko povedano, gre za velike jezove, ki sojih potre- bovali za zajemanje hudourniških voda. Z zbrano vodo so drvarji plavili les v Idrijo. Tam so ga lovili s posebnim jezom, prav tako iz debel, ki je bil podoben narobe obrnjenim grabljam. Prav zato so te jezove imenovali grablje. Kdo inkjev Evropi so začeli graditi klavže, ni znano. Sprva sojih gradili iz lesa, kamenja in zemlje, pozneje pa sojih zidali. Prve so bile začasne, sej so jih drvarji podrli, potem ko so na določenem kr^ju posekali gozd, in jih znova" postavili na novem sečišču. Klavže poznajo v Avstriji, Nemčiji, Švici, Češki in Romuniji. To torej pomeni, da klavže niso izvirna iznajdba idrijskih drvarjev. V Idriji so se klavže pojavile verjetno po letu 1550, ko so drvarji izsekali gozdne površine na obeh bregovih Idrijce. Takrat so zgradili tudi idrijske grablje, ki žal niso ohranjene. Tu moramo zapisati, daje bila že takrat prepovedana sečnja gozda do golega. Poleg Idrijce je gosti pragozd stiskal tudi izvira te reke, Zalo in Belco. Ker je bilo v tem delu porečja dovolj vode za plavljenje lesa le ob deževju, so začeli graditi vodne jezove - klavže. Sprva so v suhe struge sproti odlagali les in čakali na dež, ko je narasla voda deblo za deblom splavlja-la v dolino. Zaradi negotovosti, ali bo dež ali ne in ali bo v času, ko bodo v dolini potrebovali les, so morali poseči po zanesljivejši rešitvi. Ponujale sojo omenjene klavže. Te so zbirale vodo v nekakšno akumulacijsko jezero. Ko so v dolini potrebovali kaj lesa, so odprli eno izmed obeh vrat ali pa kar oboja, in tok je v dolino ponesel potreben les. Prve klavže so bile narejene na Idrijci (najbrž leta 1595), na Zali pa najbrž leta 1627. Bile so lesene, podobne zabojem, v katere so zmetali skale, pesek in zemljo. Lesene klavže je nadomestil eden izmed prvih tehničnih inovatorjev idrijskega rudnika Jožef Mrak. Njegovo najpomembnejše delo so bile zidane klavže, čeprav je v svojem življenju počel marsikaj -načrtoval železarske obrate, kartograf ir al, trasiral ceste, poslikal notranjost župne cerkve Marije vnebovzete v Spodnji Idriji, poučeval jamo-merstvo in tako naprej. Prva klavža, ki jo je postavil, je bila na Idrijci leta 1744. Postavil jo je 3270 metrov pod izvirom Idrijce, na nadmorski višini 707 metrov. Zidovje je debelo skoraj 11 metrov, zgoraj je bil zid dolg (od brega do brega) 41,4 metra. Klavže so lepo obnovljene in vidne slehernemu, ki se bo podal na pot proti izviru Idrijce. Obnovljene so tudi Belčne ali Brusove klavže na potoku Belca na nadmorski višini 475 metrov, ki pa so manjše. V ostankih so še vidne Putrihove klavže, tudi na Belci, Smrečne klavže na Zali in Ovčjaške klavže na potoku Ovčjak. Klavže so nedvomno eden najpomembnejših tehničnih spomenikov pri nas in gotovo eden izmed pomembnejših razlogov, da so Idrijo uvrstili v Unescov poskusni seznam varovane kulturne dediščine. Wasserkunst, imenovana kamšt Kot je v svoji knjigi o idrijski kamšti napisal Albert Struna, je za zgodovino tehnike in rudarska posebej pomembna voda. Uspešno rudarjenje je namreč odvisno od zanesljivega črpanja vode, kije nenehno zalivala rove. Sredi 16. stoletja so bile črpalne naprave na vodni pogon že močno razširjene. Nemški opisovalci so takšnim napravam rekli Wasserkunst - vodna umetnija. Ker je bila nemščina v naših krajih zelo domača, seje do današnjih dni ohranila idrijska inačica tega izraza kamšt. Začetek uporabe vodnih črpalk je bil zelo pomemben korak pri mehanizaciji rudniškega dela. Viri o izgradnji prve kamšti so nezanesljivi. Nekateri kažejo, da so prvo zgradili okoli leta 1596, ko so po Rakah speljali vodo iz Idrijce do Kobile in s tem dobili toliko vodne sile, daje lahko gonila velikansko vodno kolo, kije vzdigovalo vodo iz jam. Neki drugi zapisi pa kažejo, daje v Idriji verjetno delovala prva vodna naprava že okoli leta 1519, saj je bilo v Ahacovem rovu toliko vode, daje ni bilo mogoče črpati na takrat običajen način. To z drugimi besedami pomeni, daje bil idrijski rudnik že takrat v koraku s svetovno rudniško tehnologijo. Legendarni Janez Vaj- kard Valvazorje v svoji Slavi vojvodine Kranjske zapisal mnenje tujih strokovnjakov, da so v Idriji že takrat delovala največja vodna kolesa na svetu. Sredi 19. stoletja so kamšti zamenjale naprave na parni pogon. Do danes se je ohranila le ena kamšt. Ohranila seje tista, ki nosi v sebi največ simbolike. Vodno kolo ima namreč premer skoraj enak, kot je specifična teža živega srebra -13,56 metrov. Zgrajena je bila leta 1790 in je 158 let nepretrgano prečrpavala rudniško vodo iz 9. in pozneje 11. obzorja v globini 283 metrov na površje. Nazadnje so to največjo leseno vodno črpalko na svetu prenovili leta 1994 in je na ogled obiskovalcem. Idrijski muzealci pri obnavljanju rudniške tehnologije vedno poskrbijo, da vse te naprave iz preteklosti delujejo, tako tudi kamšt. Doslej smo podrobneje opisali le dve izmed tehničnih novosti, ki Idrijo uvrščajo med spomenike tehnične kulture sveta. Seveda jih je še več, saj Rudariš 18. stoletja v An tonijevem rovu. V ujem je tudi edina posvečena rudarska kapelica. Ena prvih rudarskih svetilk-geruš. je bila Idrija sredi 18. stoletja eno najpomembnejših središč znanstvenega in tehnološkega napredka. Našteta so imena uglednih svetovnih znanstvenikov, naravoslovcev, zdravnikov in svetovnih popotnikov, ki so si »to čudo tehnike« hoteli ogledati od blizu, in vsak je v njem pustil delček svojega znanja in svoje osebnosti. Frančiška in Antonij Nadaljujmo pot po muzejski Idriji. Omeniti moramo star rudarski jašek Frančiška, ki so ga zgradili leta 1792 na podlagi pogodbe med Dunajem in Madridom o velikanskih dobavah živega srebra. Po 200 letih njegovega obstoja so muzealci usposobili dve dvorani, v katerih je shranjena in obiskovalcem na ogled postavljena pomembna tehnična dediščina nekoč drugega največjega rudnika živega srebra na svetu. V avtentično okolje jaška Frančiška (nekaj časa seje imenoval tudi Borba) so med drugim vrnili tudi Kleyevo črpalko, največji ohranjeni parni stroj v Sloveniji in tem delu Evrope. V dvorišču omenjenega jaška je še nekaj rudniških naprav, ki čakajo na obnovo. Gotovo jo bodo dočakale, saj je presenetljiva dinamika, s katero Idrijci obnavljajo rudniške naprave in stavbe in jih pripravljajo za turistični obisk. Ne bo pretirano, če zapišemo, da se bo Idrija že v nekaj letih prelevila v enega izmed največjih tehničnih muzejev na prostem v svetu. Pa pojdimo dalje. Gotovo bo obiskovalec Idrije, ki ga zanima predvsem njena rudarska preteklost, še najbolj pristno občutil težo rudarskega dela z obiskom Antonijevega rova. Del tega rova so namreč predelali v izjemen rudarski muzej. Rov iz leta 1500 sodi med naj starejše ohranjene vhode v rudnik v Evropi. Vanj je mogoče priti skozi vhodno zgradbo, imenovano Šelštev. Prijazni vodniki (zvečine nekdanji rudarji ali rudniški delavci) obiskovalce popeljejo dobesedno skozi zgodovino idrijskega rudarstva. Tuje okno z rudarjem iz leta 1500, tam v opravi iz naslednjega stoletja, in tako vse do sodobnega rudarja. Pot pelje od rovov, ki so bili podprti z lesom, do rovov, ki so podprti s sodobnimi železnimi konstrukcijami. Vmes vodniki pripovedujejo o rudarskem škratu, kije kradel hrano, čeprav je bil do rudarjev prijazen, in jim je za nadomestek kazal, v kateri smeri je bogata žila. Spust v Antonijev rov je najbolj verodostojen prikaz rudarskega delovnega okolja in šele po obisku rova človek dobi pravi občutek, kaj pravzaprav pomeni rudarjenje. Grad, ki ni bil nikoli namenjen fevdalni gosposki Naše predstave o gradovih so vedno povezane s fevdalno gosposko, zato je tembolj presenetljivo spoznanje, da ima Idrija grad - grad Gewerke-negg, ki ni bil nikoli namenjen plemenitašem. Zgradili so ga med leti 1522-1533, več kot 400 let pa je bil le sedež rud- niškega upravitelja. Zato ne bogato zgodovino svojega kra-preseneča, da ga imenujejo ja. Tako se lahko ljudje v njem tudi rudniški grad. Leta 1953 poučijo o mineralih, o zgodo-so grad začeli spreminjati v vini kopanja rude, o družab-muzej. Vrnili so mu večji del nem življenju skozi rudarska prvotne podobe in vanj naselili stoletja, o življenju pomem- bnih idrijskih mož in tako naprej. Posebni zanimivosti sta dve. Prva je Živosrebrni stolp, ki so ga odprli lani in ponazarja spust v rudnik v vsemi vmesnimi postajami vred. Na dnu oziroma pred dnom visi kocka iz plastistekla, v kateri so v kroglaste oblike zajete kapljice živega srebra. Celotna kocka je težka 320 kilogramov in ponazarja živosrebrni zaklad, ki čaka, da ga bo morebiti kdo kdaj spet dvignil in koristno uporabil. To se najbrž ne bo več zgodilo, saj bodo večji del rudnika konzervirali do leta 2006. Ne gre le za pomanjkanje povpraševanja, kopanje rude j e tudi nerentabilno, saj je v cinabaritu premalo živega srebra. Druga zanimivost pa so čipke. Idrije si namreč ni mogoče zamisliti brez čipk. Ta tako dragocen in lep dekorativni element pa ni zaprt le v muzejsko zbirko grada Gewerkenegg, pač pa je še zmeraj sestavni del življenja marsikatere idrijske ženske. V grajski zbirki je delček te zgodovine, ki še traja. Idrijska čipka je sicer po definiciji pro-fesoija Bavdeža 18 med seboj kombiniranih tehnik, ki vsaka daje nešteto možnosti. V muzeju je mogoče videti tudi izjemen prt za 12 oseb (300 x 180 cm), ki gaje več čipkaric klekljalo dve leti Po enem izmed pripovedovanj je bil namenjen Jovanki Broz, ženi pokojnega predsednika nekdanje Jugoslavije Josipa Broza Tita, vendar ga ni nikoli dobila. Ker je po Titovi smrti prišla v nemilost, je naročnik preklical naročilo in ga ni nikoli plačal. Tako je ostal v lasti idrijske Čipke. Njegovo vrednost ocenjujejo na 40 do 60 tisoč nemških mark. Slovo brez slovesa Tako bi lahko zgodbo o Idriji, pjeni zgodovini in ljudeh nadaljevali in je ne bi nikoli končali. Ta pripoved namreč nima konca. Ljudje še zmeraj živyo v Idrjji in se veselijo slehernega novega dne. Iz dneva v dan na tradiciji in vsakdanjih poteh ustvarjajo novo zgodovino. Res se ne sliši več bujenje cerkvenega zvona (ob treh zjutraj), tudi ne kinkanja ali klenkarja dežurnega rudarja (udarjanje s kladivom po lesenem preluknjanem deblu ob pol štirih), tudi v Gluhi grapi se ne počutijo več zapostavljene, ker ne slišijo ne prvega ne drugega poziva v rudnik, v tipičnih rudarskih hišah (golobnjakih) ni več jutranjega živžava, smrtna ura več ne izgublja številk, in še marsičesa ni. Mesto je ponosno na svojo preteklost in jo pripravlja za druge namene (za turiste) ali pa jo ohranja (čipke, žlikrofi), našlo pa sije tudi drugačen način življenja. Tako je idrijski človek znova dokazal, da se zna hitro prilagoditi novim razmeram in da zna na najbolj učinkovit način povezati svojo preteklost s prihodnostjo. Tako je ravnal vedno v svoji zgodovini. Prav zato je slovo od Idr je slovo brez slovesa, pa tudi zato, ker je za seznarjarje z Idr j o včeraj in Idrijo danes veliko premalo ena reportaža ali en sam obisk. Besedilo in fotografije Jože Poberaj a* PRINCESA DIANA SE JE POKAZALA gg1,-. ZA OBČUDOVANJA VREDNO ZENSKO Nič ni seveda popolnoma nepredvidljivo, toda sem in tja je kakšen teden za medije enostavno - dober. Odpadejo tako mrzlično iskanje novic, vrednih objave na naslovnici, pretirana senzacionalnost kot tudi poročila z dolgočasnih in relativno nepomembnih vladnih in strankarskih srečanj. Glavne novice minulih tednov so se nasprotno kazale prelomne, senzacionalne, sočne in zanimive za praktično vse sloje. Kar se zunanjepolitičnih dogodkov tiče, so se britanski mediji posvečali zlasti podpisu mirovnega sporazuma za Bosno in Hercegovino in zmagi Kwašniewskega na predsedniških volitvah na Poljskem. Britanski novici sta bili dve. Prestolonaslednikova soproga princesa Diana je dala svoj prvi samostojni intervju, Rosemary West, stanovalko zloglasne ulice Cromwell št. 28 v Glaucesestru, pa je sodna porota spoznala za krivo umora desetih mladih deklet, vključno z njenima hčerko in pastorko. Toda princesi Diani je s svojim zelo odkritim in osebnim intervjujem uspelo zasenčiti tudi dejstvo, daje Britanija dobila svojo prvo serijsko morilko. Kdo je pravzaprav princesa Diana in kaj se dogaja z britansko kraljevsko družino? Večer 20. novembra 1995 so Britanci ln Britanke vseh slojev In statusov preživeli pred svojimi televizjskimi sprejemniki. Intervju, v katerem je princesa Diana priznala prešuštvo sije ogledalo več kot 23 milijonov ljudi, kar pomeni, da je bila visoko celjena sicer zunanjepolitična BBC-jeva oddaja PANORAMA kar petkrat boj gledana kot ponavadi, lani je intervju s prestolonaslednikom princem Charlesom na komercialni televiz ji ITN (v katerem je priznal izvenzakonsko razmerje s Camillo Parker Bowles) pritegnil pozornost “zgolj” 14 milj oni gledalcev. Da, simpatična Diana je ponovno v središču pozornosti, toda tokrat ne zaradi pričeske, garderobe ali namigov o novem skoku čez plot. Ne povsem prepričani, ali ima sploh pravico do razkrivaija svojih stališč, so Britanci vendarle želeli slišati rjeno plat meda je. Kar so videli, je bila predstavitev otožne, toda močne ženske, kije natanko vedela kaj želi povedati. Zdelo se je, da se razkriva z iskrenostjo, ki bi presenetila pri vsaki javni osebnosti, zlasti, še če prihaja iz krajeve družine. Ko je pred šestimi leti abdiciral kraj Edward VIR., so bile okoliščine popolnoma drugačne. Dolge mesece ni pravzaprav nihče vedel, kaj se dogaja. Govorice so krožile med peščico politikov, škofov in urednikov. Novice seveda ni bilo primerno razširjati, in tudi prav nobene potrebe ni bilo za kaj takega. Toda doba obzirnosti in skrivnostnosti v zvezi z vsem, kar je prihajalo z dvora, minila. Monarhja in njena družina so danes člani odprte družbe. Krajina v tem smislu sicer ni nikoli stopila s svojega prestola, toda vsi drugi govor jo, se šopirjo, jubjo in zapuščajo neposredno pred fotografskimi aparati. Toda ko je BBC sporočil, da je princesa Diana - ne da bi se posvetovala s krajico - pristala na enourni intervju, je vseeno pošteno pretresla institucijo oziroma vsaj tisti del, ki se še vedno patetično oklepa medijske nedotakjivosti krajevske družine. Najhuje je bilo, to da so se pošteno ušteli vsi tisti, ki so pred intervjujem brezbrižno zamahovali z roko, češ daje valižan-ska princesa samo osamljena in pozabljena zvezdnica, ki išče publiciteto. Drugi so ugibali, kakšno škodo bi sploh lahko napravila ženska z osnovnošolsko izobrazbo, ki seje v preteklosti vedno samo prikupno smehjala. Zmotili so se oboji. Njen nastop so časniki komentirali z besedami: »Diana je obču-dovaija vredna, intuitivno inteligentna ženska... Ob ijenih možganih se zdi Charles primitiven... Vse od veselega monarha Charlesa H. daje ni krajevske angleščine nihče govoril tako jedrnato, duhovito in dostojanstveno... Zmagovito maščevanje princese Diane... Delovala je kot človeško bitje, kar ni nikoli uspelo nobenemu drugemu predstavniku krajevske družine...« Diana je priznala malone vse svoje šibkosti, o katerih je tisk predtem le ugibal. Dejala je, da so bile bullmja, poporodna de-presja in rane, ki si jih je sama zadajala po rokah in nogah, predvsem klici na pomoč, ker se ni mogla več sama soočati s pritiski medjev in neuspele zakonske zveze. »Občutek, da v ničemer nisem bila dobra, da mi prav nič ni uspelo. »Princesa je kraljevsko družino - sicer posredno - obtožila krutosti in brezbrižnosti. Dejala je, da so prisluškovali njenim telefonskim pogovorom, prestrezali pisma. »Napravili so prav vse, da bi me zaustavili.« Na vprašanje, zakaj biji kdo želel škodovati, je odgovorila: »V taboru mojega soproga so vedno sovražili dejstvo, da sem veliko boj prijubljena od njega. Vedeli so, da sem zelo močna, in bali so se, kaj bi s to močjo lahko napravila.« Njen odgovor pravzaprav potijuje Charlesove izjave, ko seje pred leti grenko potožil, da »vse kar želijo ljudje videti je moja soproga«. Toda kljub temu, da že leta živi v nemilosti, si Diana ne želi ločitve. Zaveda pa se, daje treba napraviti kaj, kar bi razjasnilo sedanjo situacjo. Dejala je, da ne pričakuje, da bi kdaj postala da bi ga Z visoki položi selo omejeval Ne kraljica, ter da se s soprogom o ločitvi še nista pogovarjala. Na vprašanje, ali ne bi bila to navsezadrje najbojša rešitev, je odgovorila: »Ne, tega si ne želim. Kaj pa otroci? Najina dečka - to največ pomeni.« Toda poleg skrbi za otroka je povsem jasno, da si Diana nikakor ne želi biti odrirjena na stranski tir. Opozorila je, da si je v minulih petnajstih letih pridobila veliko državniških izkušenj, ter izrazila obžalovanje, da jih kraljevska družina noče izkoristiti. Britanski premier John Majorje bil praktičen in je na ogorčenje kraljevske dru-žine že zdavnaj ugotovil, kako učinkovita predstavnica države bi lahko bila princesa Diana, in jo začel pošiljati na poluradne obiske na tnje. Toda tudi pri tem seje zataknilo, je povedala princesa, ko sta s Charlesom pričela živeti ločeno življenje in so »sovražniki« poskušali blokirati njeno javno delovanje. Enako sporen je bil tudi Dianin obisk v Argentini, kamor seje odpravila le dan po usodnem intervjuju. Vlada je njeno potovanje že pred dvema tednoma napovedala kot uradno, čemur je oporekal zlasti princ Charles. Toda obisk je bil uspešen kljub temu, da so Diano poleg oboževalcev v Argentini pričakali tudi protesti sorodnikov padlih v vojni za Fal-klande. Sestala seje s predsednikom Menemom ter predstavniki številnih humanitarnih organizacij. »Argentina pozdravlja britanske korake k otoplitvi meddržavnih odnosov,« je mnenje, ki gaje izrazil argentinski politični vrh. Iz Buckinghamske palače so medtem sporočili, da so princesi Diani predlagali pogovore o njeni prihodnosti, kar utegne uresničiti njene želje, da bi postala nekakšna veleposlanica za humanitarne zadeve. Govorice o ločitvi medtem ostajajo zgolj govorice, kljub več namigom, da bi tovrstno odločitev utegnil podpreti tudi dvor. Zakonska razveza sama ustavno ni sporna. Če pa bi se želel prestolonaslednik vnovič poročiti, morebiti celo s Camillo Parker Bowles, ki je seveda že poročena - bi se stvari zakomplicirale. Kar pa še ne pomeni, da se cerkev, ki v primeru razveze sicer prepoveduje cerkveno poroko - ne bi bila pripravljena prilagoditi, glede na to, daje anglikanstvo izšlo iz kaprice monarhov in jih spremljalo. Iz vsega tega sledi, daje panika verjetno odveč. Če ne Charles, bo pa princ VVilliam sedel na kraljevski prestol. Kot je namignila Diana, kiji položaj kraljice matere zagotovo ne more uiti, bi njen soprog celo s težavo prenašal kraljevsko žezlo. Najnovejše zgodbe z dvora so zlasti dramatično vplivale na vse tiste, ki menijo, daje konec monarhije tik pred vrati. »Še en podoben škandal in krone ne bo več«, naivno upajo nekateri republikanci. Toda že analogija s politiko kaže, da to sploh ni nujno. Britanski parlamentarci še nikoli niso bili v tako neprijetnem položaju kot zadije čase, pa zato nihče niti pomisli ne, da bo parlamentarna institucija kar odmrla. Monarhija je v podobnem položaju. Prav vsak se lahko naslaja nad umazanimi podrobnostmi, ki pricurljajo v javnost. Toda kot je zapisal Guardianov komentator Hugo Young: »Ta konzervativna država ne bo nikoli dovolila propada monarhije, vsaj ne samo zato, ker je ena izmed njenih članic s spretnimi manipulativnimi prijemi prepričala javnost.« Ksenija Horvat 7. decembra 1995 Jože Kranjc, predsednik uprave v Intereuropi, o špediterskem tr2u in še posebej o vloži Intereurope V VSEH REPUBLIKAH BIVŠE JUGOSLAVIJE SMO OHRANILI PREMOŽENJE. ZDAJ PA ČAKAMO NA MIR Intereuropa ie na vseh mejnih prehodih • V driavah. ki so nastale iz bivše Jugoslavije, imamo hčerinske firme • Prek osemsto pravnih subjektov ie pri nas registriranih za špeditersko dejavnost • Z osamosvojitvijo ie slovenski trg postal premajhen • Mali delničarji večinski lastniki Intereurope • Plače in dividende • Težavne naloge delavskega direktorja Panoram*: Kaj je Intereuropa v primerjavi a prejšnjim obdobjem ? Kaj je vplivalo na njeno transformacijo, kaj je a obsegom dela, a tržiščem itd. ? Kranjc: Pred osamosvojitvijo Slovenije je bila Intereuropa drugi, po nekaterih podatkih pa tudi prvi špediter v takratni Jugoslaviji. Z bivšim Transjugom iz Reke smo si po različnih podatkih, s katerimi spremljamo dejavnost špediterjev, delili prvo mesto. Po tonaži odpravljenega blaga, če upoštevamo še nafto, je bil Transjug nesporno prvi. Takrat je odpremljal okoli 14 milijonov ton blaga, vjjučnjno z nafto. Brez nafte smo bili po tonaži približno enaki, in sicer eni in drugi smo odpremljal! v uvozu, Izvozu in tranzitu okoli 10 milijonov ton blaga. Po drugih podatkih, predvsem finančnih, pa je bila že takrat Intereuropa prvi špediter, ki je obvladoval v takratni Jugoslaviji približno 20 do 22 odstotkov blaga v prodaji. Panorama: Koliko je bilo takrat saposlenib? Kranjc: Imeli smo 2.600 zaposlenih v preko 70 poslovalnicah po vsej Jugoslaviji. Prisotni smo bili v vseh republikah in avtonomni pokrajini Vojvodini, z izjemo Kosova in Metohije, v vseh lukah, na mejnih prehodih in vseh Industrijskih centrih. Panorama: In če pogledava sedanje stanje? Kranjc: Zdaj je matična Intereuropa delniška družba uokvirjena v Slovenijo, Iger zaposluje 1650 delavcev v več kot 40 poslovnih enotah. Tudi v Sloveniji smo prisotni na vseh mejhnih prehodih in v vseh industrijskih centrih. Lahko bi zelo na kratko rekel, da sledimo organizacijsko mrežo republiške carinske uprave. Zunaj Slovenije, v republikah bivše Jugoslavije,smo pustili 600 ljudi. Za razliko pa smo zmanjšali število zaposlenih. Zaradi tržnih razmer, ki so nastale »po Cankarjevem domu«, smo bili prisiljeni našo organizacijo prilagoditi takratnim razmeram. Po tem obdobju so nam stranke predvsem iz Srbije ustavile plačevanje naših računov. V Srbiji smo imeli pri komitentih vloženih precej naših sredstev. To smo rešili tako, da smo v Beogradu in Novem Sadu z minimalnim kapitalom ustanovili dve hčerinski firmi, dve družbi z omejeno odgovornostjo, ki se v Beogradu imenuje Interjug, v Novem Sadu pa Interpan. V ti družbi smo prezaposlili vse naše ljudi, ki smo jih imeli zaposlene v naših podružnicah, poslovne prostore in skladišča smo dali tema družbama v najem. Vse naše terjatve smo dah v izteijavo tem družbam. Uspeh sta jih na svojem področju izteijati in tudi vse prenakazati matični Intereuropi. Tako da v Srbiji angažiranega denaija, ki smo ga imeli tik pred osamosvojitvijo, Intereuropa ni izgubila. Panorama: Ste eno od redkih podjetij, kjer ta raspad ni povsročil katastrofalnih posledic. Kranjc: Ostalo nam je premoženje v nepremičninah. Težko je reči, ksj je realno in ksj ocenjeno. V Srbiji imamo 1500 kvadratnih metrov poslovnih prostorov, in to lepih, na atraktivnih lokacijah, in pa 1500 kvadratnih metrov novega skladišča na Surčinu in seveda vso opremo, ki je v teh prostorih. To premoženje imata hčerinski firmi v najemu in je še vedno vknjiženo na Interevropo Koper. V postopku lastninskega preoblikovanja smo to premoženje, v skladu z veljavnimi predpisi, izločili kot poslovno nekoristno, ga formalno prenesli na le-ta za razvoj, vendar nam je Sklad s posebno pogodbo to premoženje zaupal... S srbskimi firmami zaradi embarga v zadnjih letih nismo imeli poslovnih stikov, razen občasnih telefonskih razgovorov. Mislim, da se bo po ukinitvi embarga stanje spremenilo. Vzpostavili smo prve stike, in če bo prišlo do popolne ukinitve embarga, bomo lahko ti firmi upravljali naprej. Panorama: Drugačen problem je v Bosni in na Hrvaškem. Kranjc: Isti recept smo uporabili tudi za Bosno in Hercegovino, Hrvaško in Makedonijo. Na Hrvaškem smo ustanovili štiri hčerinska podjetja z imenom Intereuropa, ravno tako v Bosni, v Sarajevu in Mostarju, in v Makedoniji v Skopju. Kar se tiče hrvaških firm, lahko rečem, da tečejo zadeve popolnoma normalno. Kot večinski lastniki te firme upravljamo po kapitalskih principih. Lahko rečem, da z izjemo Reke dokaj dobro poslujejo. Pri upravljanju dobička, plačevanju najemnin za osnovna sredstva pa se srečujemo z vsemi težavami, ki jih pogojujejo neurejeni gospodarski odnosi med obema državama. Načeloma je to vse dobro in naj bi zadeve normalno tekle, vendar je dostikrat odvisno od lojalnosti menedžmenta teh firm do matične Intereurope. Pritiske, kisov kapitalskem upravljanju v ostalem svetu normalni, je težko izvajati prav zaradi neurejenih odnosov. Še vedno smo posledično pod pritiskom vladne uredbe republike Hrvaške o prepovedi razpolaganja s premoženjem pravnih oseb, ki imajo sedež v drugih republikah bivše Jugoslavije, ker smo slovenske družbe popolnoma izenačene s srbskimi in črnogorskimi. Po tej uredbi je prepovedano kakorkoli razpolagati s tem premoženjem. Ne moreš ga prodati, odtujiti, dati v najem. Panorama: Kaj bi bilo treba spremeniti v ekonomski politiki, da bi tokovi otekli normalno? Kranjc: Med republiko Hrvaško in Slovenijo je nnjna sklenitev gospodarskega sporazuma, po katerem bi bilo pravnoformalno prosto razpolaganje naših družb v Hrvaški in obratno in prost pretok kapitala. Panorama: Verjetno ste na Hrvaškem to še predlagali? Kranjc: Pobude so bile dane preko gospodarskih zbornic, vlada se tega krepko zaveda. Vemo pa, daje to vezano na kup drugih nerešenih problemov, ki so med obema državama, zato se zadeve ne premaknejo z mrtve točke. Intereuropa Mostar »spi«, je na čakanju. Če bo mir obveljal, potem računamo na takojšnjo vzpostavitev delovanja. Prostori so v Sarajevu nepoškodovani. Osnovna ekipa ima od republike določeno delovno obveznost in je tam. Sposobna je takoj začeti delati, ko bo mogoče. V Mostarju so bili naši poslovni prostori hudo poškodovani, imamo jih nasproti severne vojašnice, Iger je bila znana eksplozija dveh cistern z gorivom. Ker so na levi strani Neretve, je dostop do njih nemogoč zaradi porušenega mostu. Naša ekipa - pet ljudi od prejšnjih 20 - dela v drugih prostorih na desni strani reke. Poslovanje smo sposobni razvijati in prilagajati bodočim potrebam. Naša firma v Skopju dela normalno. Panorama: V Sloveniji ste najmočnejši špediter. Kranjc: Tako po številu zaposlenih kot po tržnem deležu smo najmočnejši. Za upravljanje špedi-terske dejavnosti je registriranih prek 800 pravnih subjektov. Panorama: Kaj to pomeni sa kvaliteto? Kranjc: Postaviti bi morali ločnico, kaj špediter je. V praksi ločimo dve aktivnosti. Enoje ukvaijanje s carinskim zastopanjem. Teh 800 špediterjev se predvsem ukvarja s tem. To pomeni, da pripravijo vse potrebne formalnosti za izvedbo carinskega postopka. Največkrat predstavlja to izpolnitev vseh potrebnih carinskih listin in predložitev teh in blaga na carinski pregled. Tudi Intereuropa je do pred nekaj leti bila pretežno carinski posrednik oz. je pretežni del svojega prihodka več kot 70 odstotkov, ustvarila s carinskim posredništvom. Odstotek v zadnjih letih bistveno pada in se je prepolovil. Pričakujemo, da bo prihodek iz tega naslova še padal. Vzrok je deloma poenostavljen carinski postopek, pomembnejše pa je to* da so na tem področju naredili revolucijo računalniki. Danes imamo skoraj vsi carinski postopek na računalnikih, kjer je vse bolj enostavno. Posledica tega je tudi, da se je toliko pravnih subjektov registriralo za špedicijo. Veliko proizvodnih družb opravka carinski postopek sama. Pri carinskem postopku se spreminjata eden ali dva podatka, običajno količina in vrednost, in dokumenti so pripravljeni. Še bolj bo padel dohodek iz tega vira s približevanjem Slovenije k Evrop- ski skupnosti, do kraja pa z njeno vključitvijo vanjo. Intereuropa in drugi veliki špediterji smo se tega zavedali že pred leti, zato smo poskušali po vzoru zahodnih iskati nadomestila tega izpada, in sicer na področju organizacije transporta. Organizacija transporta postaja na Zahodu in pri nas osnovna dejavnost špediterja. To pomeni, da v svojem imenu za tnj račun ali pa v nekaterih primerih tudi v svojem imenu in za svoj račun organizira premik blaga od prodajalca h kupcu z lastnimi in najetimi prevoznimi sredstvi. Za opravljanje take organizacije transporta pa špediter potrebuje tudi potrebno infrastrukturo. Danes se to ne da delati samo s tujimi sredstvi. Moraš imeti lastno infrastrukturo. V mislih imam predvsem potrebno mrežo skladišč oz. transportnih terminalov. Intereuropa je tako mrežo pretočnih skladišč, ki služjjo izbiranju in odpremjarju blaga oz. sprejemanju iz tujine in distribuciji, zgradila. Razpolagamo s 4.000 kvadratnih metrov skladišč v Kopru, 7.000 v Sežani, 1.500 v Novi Gorici, 1000 v Mostu na Soči, 3.000 v Idrji, z 10.000 kvadratnimi metri v Ijubjani, 7.000 na Jesenicah, 6.000 v Velenju, 1.000 v Novem mestu. Pripravljamo še izgradnjo zadnje potrebne točke v tej mreži v Mariboru, kjer bo približno 3.000 kvadratnih metrov skladiščnih prostorov. Vse to so lastne kapacitete. Skozi ta skladišča smo sposobni v Slovenji dostaviti vsako pošiljko v 24 urah na vsako mesto. Pri republiški carinski upravi smo dosegli, da imamo dovoljenje, da manipuliramo skupaj domače in neocarinjeno blago, kar pomeni veliko racionalnost, saj v distribucjo lahko zajamemo tudi blago, kije namenjeno za tujino oz. ki prihaja iz tujine za kupce v Sloveniji. Panorama: Ali sporazumi s Cefto vplivajo na vaše poslovanje? Kranjc: Pričakujemo, da bodo vplivali, posledica naj bi bila večja blagovna menjava s članicami Cefte. V tujini, razen v bivših republikah Jugo-slavje, nimamo svojih organizac j, oz. družb, ki bi bile v naši lasti. Imamo pa Evropo pa tudi ostali svet zelo dobro pokrit z mrežo poslovnih partnerjev. To so najboljše špediterske hiše v posamezni državi. To so naši aranžmajski partnerji, ki s svojo mrežo* tako kot mi Slovenjo, pokrivajo vsako državo in nudjo blago, ki ga mi odpremi)amo v to državo, ali blago, ki ga odpoklicujemo iz posamezne države, ustrezen servis v tej državi. Panorama: Kakšna je prednost Intereurope glede na bližino Luke Koper? Kranjc: Intereuropino predstavništvo v Kopru kot operativna enota, ki izvršuje naše storitve na tem področju, še vedno pomeni za Luko naročnika za približno 40 do 50 odstotkov blaga, ki gre skozrjo.. Bližina Luke je prednost, predvsem pri tistem blagu, ki gre skozi Luko za uvoz, izvoz ali pa v tranzit. To je tranzit za Madžarsko, Slovaško in deloma Bavarsko. Ravno z osamosvojitvjo Slovenje, z razpadom socialističnega bloka nasploh je prišlo do bistvene spremembe v poslovaiju predvsem z bivšimi socialističnimi državami, to je z Madžarsko in Češkoslovaško. V bivši Jugoslavji so imele te državi klirinški način poslovaija in so s svojim tranzitom morale na jugoslovanski trg. Vprašarje je bilo samo, ali v Koper ali na Reko. Včasih smo imeli to lepo urejeno z dogovorom med lukami in špediterji. Te blagovne tokove smo zelo lahko obvladovali, posebno ker jih je imel na Madžarskem in Češkoslovaškem v rokah samo en državni špediter. Z razpadom socialističnega bloka in odpravo klirinškega poslovaija smo morali sprejeti popolno tržno konkurenco, ki vlada v teh državah in v Evropi. Češkim kupcem in prodajalcem so prisiljeni to plačevati v zeleni valuti in jim je vseeno, skozi katero luko gredo, oziroma gredo skozi tisto, ki ima najbolj konkurenčne pogoje. Tako smo luke in špediterji dobili veliko konkurenco v italjansklh lukah in špediterjih, še večjo pa v severnih lukah in špediterjih, mislim predvsem na Hamburg. Panorama: Koliko imate prevoznih kapacitet? Kranjc: Špedicija v Intereuropi predstavlja nekaj nad 80 odstotkov dejavnosti. Razpolagamo tudi z lastnimi transportnimi kapacitetami, to je z voznim kamionskim parkom. Tukag je zadeva malo drugačna. Sektor Transporta je izguba jugoslovanskega trga bistveno prizadela. Ob osamosvojitvi smo razpolagali s skoraj 300 kamioni. V bivši Jugoslaviji so slovenski mednarodni transporterji obvladovali preko 50 odstotkov jugoslovanskega mednarodnega prometa. Intereuropa med 15 in 17 odstotki. Z osamosvojitvijo je slovenski trg postal bistveno premajhen, preostale jugoslovanske republike so postale tako imenovane tretje države, za katere je trebna pridobiti posebne dovolilnice. Trg se je precej skrčil. Našo transportno dejavnost smo poskušali temu prilagoditi. Kapacitete smo zmanjšali na 200 kamionov. Tudi število zaposlenih. Najbolj seje število zaposlenih znižalo prav v sektorju Transport. Do zdaj je bila to izključno mehka varianta. Kot vsi mednarodni transporterji smo bili v situaciji, da smo bili prisiljeni imeti zelo velike vzdrževalne kapacitete. Takrat so do rezervnih delov lahko prišla samo družbena podjetja in smo morali imeti organizirano svoje vzdrževanje. V delavnicah smo imeli od 300 zaposlenih skoraj 150 teh ljudi. Danes imamo v delavnicah zaposlenih še nekaj čez 100, s tem da so jih organizirani v profitni center gospodarjema. Danes ta center že približno 40 odstotkov svojih kapacitet zaposluje na trgu, dela za druge. Kljub temu da smo zmanjšali število zaposlenih v tem sektorju, naj bi teh 200 kamionov preživljalo približno 450 ljudi. Ta številka je še vedno prevelika. Po evropskih normativih lahko en kamion preživita maksimalno dva zaposlena. Evropski transporterji iščejo ekonomičnot med 1,5 do 2 zaposlena na kamion. Ker smo mi na enakem trgu, ti normativi veljajo tudi za nas. Če bomo hoteli, da bo naš transport pozitiven, kar sedaj že nekaj let ni, potem bomo morali te normative spoštovati in se jim približati. Imamo še en program, to je Pomorska agencija, mar\jša enota s približno 30 zaposlenimi, ki se ukvarja z agencijskimi storitvami v prevozih po morju in z luškimi agencijskimi storitvami. Ta predstavlja približno dva odstotka. Panorama: Zadnja štiri leta so bila zelo naporna za vsa slovenska podjetja, tudi za vas. Srečali smo se z dvema procesoma: z zmanjševanjem trgov, kar je bil za poslovodstva že tako problem, in z lastninjenjem. Kako gledate na te procese in kje je vaše podjetje? Kranjc: Intereuropa je lastninsko preoblikovanje zaključila. S 15. septembrom letos smo bili vpisani v sodni register kot delniška družba z naslednjo lastniško strukturo: 42 odstotkov delnic ima v rokah 5.499 delničarjev - fizičnih oseb, to so zaposleni, njihovi družinski člani in bivši zaposleni ter upokojenci lastninsko preoblikovanje smo izvedli tako, da smo Ti v interno razdelitev po zakonu, 20 odstotkov s certifikati zaposlenih, 40 odstotkov delnic smo predvideli za notranji odkup, s tem da smo v prvi fazi do registracije odkupili 22-odstotni delež, kar pomeni, da teh 5499 delničarjev v tem trenutku razpolaga s paketom 42 odstotkov delnic, 18 odstotkov čaka pri Skladu za razvoj za notranji odkup na štiri leta. Tako kot predvideva program, moramo najmanj 20 odstotkov od teh 18-lh odkupiti vsako leto. Če tega ne naredimo, ostanejo v Skladu s 50-odstotnim bonusom. 40 odstotkov je bilo prenešenih na sklade: 20 na Sklad za razvoj, 10 na Kapitalski pokojninski sklad in 10 odstotkov na Odškodninski sklad. Sklad za razvoj je na dražbi 10. julija letos iz svojih 20 odstotkov naredil pet paketov delnic in jih prodal, in sicer je dva paketa ali 8 odstotkov delnic kupil mariborski Infon, 4 odstotke Krekova družba, 4 odstotke novomeška utr »-«■»>».cnn «..... ..... -............ _. » v Srbiji loOOkvaaramih meLio^ poslov^tn pi^ostorovj m to skladišča na Surčinu in sevedavsoovremo. Mie v teh orostorih. To Vlzjja in 4 koprska Modra linija. Začasna uprava je za 2. december sklicala prvo skupščino s klasičnim dnevnim redom. Na njej bo imenovan 8-članski nadzorni svet z mandatom naslednjih štirih let. Ker smo velika družba, nad 1.000 zaposlenih, polovico članov izvoli svet delavcev (ti so že izvoljeni), štiri pa bo izvolil neposredno kapital na skupščini. Nadzorni svet naj bi imenoval upravo. Po statutu imamo 5-člansko upravo, predsednika in štiri člane. Eden od teh članov je tako imenovani delavski direktor, ki ga bo izvolil svet delavcev na seji 6. decembra. Panorama: Kakšna bo struktura, ko bo odkupljenih še tistih 18 odstotkov od Sklada sa razvoj? Kranjc: Ko bo to izvedeno, naj bi udeleženci notranjega odkupa imeli 40 odstotkov delnic, 20 naj bi jih imeli delničarji iz interne delitve. To je majo širše število, ker zajema tudi družinske člane zaposlenih. Udeleženci notranjega odkupa so zaposleni in bivši zaposleni. Tukaj je bil odziv zelo velik. Preko 95 odstotkov zaposlenih in bivših zaposlenih je udeležencev notranjega odkupa. Panorama: To pomeni, da bo 60 odstotkov podjetja v rokah bivših zaposlenih. Kaj to pomeni v upravljalskem smislu ? Kranjc: V tem smislu to pomeni, da imajo že sedaj zaposleni in bivši zaposleni formalno večino, saj imajo že zdaj 42 odstotkov delnic. Skladi jih imajo samo 40. Osemnajst odstotkov, ki so pri skladu za razvoj, nima upravjjalske pravice, razen pri posebej določenih vprašanjih. Ker je 5499 udeležencev iz cele Slovenje, bi jih morali povezati v delniški sporazum, če bi hoteli svojo večino pri upravljanju uveljaviti. Za prvo skupščino nismo uspeli skleniti čvrstega delniškega sporazuma. Če bi hoteli delničarje povezati v delniški sporazum, ki bi funkcioniral dolgoročno in omogočal večino pri dolgoročnem upravljanju, potem bi se morali delničaiji odreči določenemu razpolaganju pri odtujevanju delnic. Če bi hoteli preprečiti odliv delnic izven kroga delničarskega sporazuma, potem se morajo delničarji prostovoljno s podpisom sporazuma obvezati, da bodo svoje delnice prodajali samo v okviru udeležencev delničarskega sporazuma. Pravno je to možno, ker je delničarski sporazum civilnopravna pogodba, vendar pa {jucjje take omejitve zelo težko sprejemajo in so jim dostikrat nerazumljive. Vsak težko sprejema omejitev razpolaganja s svojo lastnino. Če ni tako, potem je velika nevarnost, da bo tak delničarski sporazum kratkotrajne narave. Posledice pa bodo, da kljub formalni večini, kljub velikim naporom podjetja in udeležencev notranjega odkupa pride do tega, da delničarji na posamezni skupščini delniške družbe ne bodo sposobni uveljaviti svoje formalne večine. Panorama: Interes delničarjev in zaposlenih... Kranjc: Interes je velikokrat nasprotujoč. Vedno je interes plača - delovno mesto m dividenda. Mi smo se že na prvi skupščini srečali s temi različnimi interesi. Intereuropa je v letih 1993 in 1994, o katerih uporabi in razporejanju dobička, bo odločala prva skuščlna, uspešno poslovala. Skupščina bo odločala o uporabi nekaj čez miljardo tolarjev dobička. Že v pripravah na skupščino smo se srečali s problemom, ali so zaposleni udeleženi pri dobičku ali ne. Ker zakon o gospodarskih družbah o udeležbi zaposlenih pri dobičku delniške družbe ne govori, je po sedžj veljavnih pravnih razlagah taka udeležba možna, vendar mora biti določena v statutu. Tako kot za upravo in za nadzorni svet. Če ni določena, za kar je potrebna tričetrtinska večina vseh delničarjev, potem so v primeru, da skupščina z večino glasov odloči o tem v korist zaposlenih, možne izpodbojne tožbe tistih delničarjev, ki so glasovali proti. Prve sodbe v takih primerih so že, jih poznamo. Sodišče je odločilo v korist vlagateljev. Če bi hoteli zaposelni to uveljaviti, bi morali imeti tričetrtinsko večino, se pravi 75 Odstotkov. Take večine ni. Pri naših zaposlenih vidim tuksj veliko razočararje, posebno ker so delavci Intereurope dobivali tako imenovane akontacijske plače v malo nižji postavki, vendar so, če je bil dobiček, participirali pri dobičku. Običajni so bili trimesečni poračuni in delitev. Tega ne bo več. Treba se bo navaditi, da v kapitalizmu zaposlenim pripada plača, dobiček pa lastniku. Panorama/ Kako se bo razporedila milijarda tolarjev? Kranjc: Po odbitku davkov je to 832 miljjonov, ki bodo razdeljeni v obliki dividend, in sicer znaša neto dividenda na našo delnico 86 tolarjev. Panorama: Koliko bi dobili sedaj zaposleni? Kranjc: Težko je reči, ker imajo različno število delnic. Ker imajo delnice iz notranjega odkupa in iz certifikatov. Če oboje seštejemo, bi moral zaposleni dobiti približno 80 odstotkov povprečne plače. Panorama: Dividenda se lahko reinvestira. Kranjc: Ker so zaposleni tudi udeleženci notranjega odkupa, se dividende delnic notranjega odkupa avtomatično uporabijo za odkup naslednjega obroka delnic, ki čakajo na notranji odkup. Te dividende pa ne pokrijejo potrebnih sredstev za prvi obrok notranjega odkupa, ki ga moramo izvesti do 5. maja naslednjega leta. Vsak udeleženec notranjega odkupa bi moral za to uporabiti še dividendo iz delnic, ki jih je dobil iz interne razdelitve, pa še kljub temu nekaj zmanjka. Če bomo hoteli prvi obrok v celoti odkupiti, bo moral vsak nekaj gotovine še prinesti. Panorama: Kakšne so povprečne plače ? Kranjc: Povprečna bruto plača je 142 tisoč tolarjev. Težko govorim o panogi. Kot v prejšnjih letih, Intereuropa s plačami ni na vrhu panoge, je pa pod samim vrhom. Panorama: Ne glede na lastninsko oblikovanje imajo delavci motiv. Hočejo zaposlitev, plačo, to je primarni motiv. V podjetju imate socialni mir. Kranjc: Imamo relativni socialni mir. Čeprav je povprečna plača precej nad povprečno plačo v gospodarstvu, je relativno nižja, kotje bila v prejšnjih letih. Leta nazaj je Interevropa imela raven plač 50 odstotkov nad povprečjem gospodarstva. En vzrok je zamrznitev plač, ker jih imamo na maksimalni možni ravni. Drugo pa je, da tudi poslovni uspeh hoteli delničarje z funkcioniral dolgoročno in omogočal veči razDol£Sniuoriodtuievaniudelnic Gobi nrnofnvnlfnn onndn delničarji prostovoljno s podpisom sporazuma obvezati, da bodo ni več takšen kotje bil. Zanimivo je, da naši delavci kljub tej višini s plačami niso zadovoljni. Še hujše je, ker nam sistem zamrznitve onemogoča uporabo našega sistema nagrajevanja, kije prej temeljil na malo nižjih akontacijskih plačah in poračunih ob vsakem kvartalnem obdobju. Danes pa je sistem tak, da če vsega ne porabiš v akontaciji, potem propade. Glavni problem poračuna. Firmi gre očitno slabo, če so bili poračuni 30 let, menijo ljudje. Panorama: Ali seje vaša uprava v primerjavi s prejšnjo spremenila ? Kranjc: Zaenkrat smo v funkciji začasne uprave, kije sestavljena iz domačih ljudi. V zadnjem letu in polje umrl glavni direktor in njegov namestnik. Panorama: Prej ste veljali za trdo organizirano firmo. Vaš sistem vodenja in upravljanja je drugačen. Kranjc: Firma j e sicer veljala za trdo organizirano. Ne moremo pa tega enačiti s trdo roko glavnega direktoija. Naša firma je že dolgo časa decentralizirano organizirana. Že taka razpršenost firme, prej po celi Jugoslaviji, zdaj po Sloveniji, ne prenese štabne organizacije. Nnjnoje, da se pooblastila vodenja prenesejo na nižje nivoje. Že prej in sedaj imamo firmo organizirano v profitne centre - filiale. Imamo dva: Prevozi in Servisna delavnica. Potem je profitni center Pomorska agencija in devet filial v špediciji, ki imajo svoje sedeže po vsej Sloveniji. Vodje teh profitnih centrov imajo, kar se tiče poslovanja, vsa poslovna pooblastila in so na svojem geografskem območju popolnoma samostojni. Pri tem velja določena disciplina, ki jo določimo in sprejemamo predvsem v planskih dokumentih in tudi v nekaterih drugih pravilih obnašanja. Panorama: Ali bo uprava imenovana naprej? Pričakujete presenečenja? Kranjc: Odkrito povedano, večjih presenečenj ne pričakujem. Ve se pa ne. Sestava novega nadzornega sveta je znana. Okoli kandidiranju in izvolitvi je svet delavce, zelo resno pristopil. Kandidiranje je bilo zelo široko izvršeno. Aktivno sta se vključila oba sindikata: Sindikat špediterjev, kontrolnih hiš in agentov, ki deluje v okviru Konfederacije 90 in Sindikat cestnega transporta Slovenije, ki deluje v okviru Perga-ma. Na svetu delavcev j e bilo devet kandidatov. Izmed teh so člani sveta po dveh krogih glasovanja z večino glasov vseh članov sveta izvolili štiri predstavnike. Ena je iz Kopra, vodja finančne službe, drugi kandidat je strokovni sodelavec v filiali Ljubljana, naslednja kandidatka je iz filiale Celje, dela kot vodja referata, četrta kandidatka je iz filiale Maribor, ki naša dolgoletna sodelavka in je pomočnica vodje filiale. Gre za strokovne ljudi, imajo znanja in sposobnosti delovati. 0 ostalih štirih kandidatih bo odločila skupščina delničaijev, Ti so: dr. Divio Jakomin, znana osebnost, zdaj profesor na Visoki pomorski šoli v Piranu. Že zdaj je bil organiziran v Intereuropi kot zunarji član upravnega odbora, je tudi član začasnega nadzornega sveta, formalno tudi delničar. Naslednjije g. Igor Kragelj, direktor Primorskih skladov. Od Kapitalskega sklada je Gačnik in Nabršnik iz Infonda iz Maribora. Panorama: Dileme o delavskem direktorju... Kranjc: 0 njem bo svet delavcev odločal 6. decembra. Tudi kandidate za delavskega direktorja je zbiral svet delavcev. Svoje kandidate so predlagali sindikati. Kandidati so morali zbrati potrebno število podpisov delavcev. Po našem statutu in kriterijih, kijih je sprejel svet delavcev, je za delavskega direktoija zahtevana visokošolska izobrazba in ustrezne delovne izkušnje na tem področju. Kandidati pa so zaenkrat trije. Vsi trije so naši delavci in imajo vsi visokošolsko izborazbo. Panorama: Kakšna bo dolžnost delavskega direktorja? Kranjc: Po zakonu o soupravljanju je polnopravni član uprave. Te norme smo si tudi mi tako razlagali in smo to zapisali v statut. V upravi odgovarja za kadrovsko in socialno področje. V nekaterih teoretičnih razpravah so te zadeve sporne, ali naj bi predvsem odgovaijal ali vodil to področje ali ne. Panorama: Po eni strani je lahko to za upravo podjetja dobro, po drugi pa... Kranjc: Mislim, da bo delavski direktor imel še določen čas v praksi kar težavno nalogo, posebno ker njegova vloga ni popolnoma dorečena. V svoje delo bo moral vložiti veliko truda, znanja in spretnosti, da bo lahko na eni strani zaščitnik delavcev, na drugi pa amortizer med upravo in delavci. Marjan Horvat Bolj ali manj aktualno kramljanje X. NFMSKONACIONALNI POPULIZEM V AVSTRIJI 0 Haiderjevi svobodnjaški FPO in njenem načinu političnega dialoga je bil že govor. Za ta nagovor je, kot je zapisal Armin Pfahl-Traughber, značilna skrajna napadalnost, izražena delno tudi v obliki žaljivk na račun avstrijskih politikov in avstrijskega političnega sistema. Temelj, na katerega je postavljena politika svobodnjakov kot avstrijskih predstavnikov skrajnega desnega populizma, je podobno kot v primeru francoskih lepenovcev nacionalizem. V pozitivni obliki je izražen kot teza o pripadnosti »nemški nacionalni in kulturni skupnosti«, se pravi kot teza, ki zanikuje obstoj posebnega avstrijskega naroda. Ker pa mobiliza-torski učinki te pozitivne oblike ne zadoščajo, stranka več hrupa ustvari z negativnimi: v tradicionalni obliki zlasti na Koroškem, kije najmočnejša Haiderjeva baza, z nenehnim netenjem nemškonacionalističnih strasti in s konfrontacija nemškega nacionalizma s slovensko manjšino v Avstriji; v vsedržavnih okvirih pa je svobodnjaška stranka spričo močnih imigracij skih tokov v sedemdesetih in osemdesetih letih dobila pomembne mobilizacijske vzvode z netenjem sovraštva do tujcev in imigrantov. Med bisere njegovega političnega nagovora na tem področju sodi Haiderjevo retorično vprašanje: »Alije res treba, da imamo v državi ob 180.000 brezposelnih 140.000 tnjih delavcev?« Za Haiderjev nagovor je zato značilno pobalinstvo. Njegova ost je usmerjena proti etabliranim strankam ter posredno in tudi neposredno proti veljavnemu političnemu sistemu. Medtem ko veljajo zmerljivke, kot so »stare stranke« ali »stranke sistema« še za dovolj dostojen način izražanja pogledov, so že bliže robu civiliziranega političnega dialoga ocene, kot so »gospodarstvo prebend«, »gospodarjenje prijateljčkov«, »klikaško gospodarstvo«, »gospodarstvo s strankarsko izkaznico« in podobne, ocene torej, ki naj bi namigovale na nedopustno »prepletanje države, strank in oblasti«. Na skrbnosti iz naših domačih logov pa spominjajo izjave o etabliranih strankah, ki so »hujše od mafije«; V zgornjem se seveda skriva tudi v slovenskem političnem prostoru znana nestrpnost, ki jo desničarski populizem goji do etabliranih elit, političnih in go- spodarskih. Nasprotovanje sistemu, ki ga prej ko slej obvladujejo stare elite, izraža Haider z besedami, kot so »rdeče-črna ladja norcev« (rdeči so socialisti, črna pa krščansko-demokratska Ljudska stranka), »kartel moči«, »hladna funkcionarska država«, »operetna država« in podobnimi; to etablirano politično elito predstavljajo »nesposobni strankarski svečeniki«, »pokojninski stalinisti«, »lažnivci«, »politični narečni psi«, »vitezi privilegijev«, »samozvani inkvizitorji«, »prebrisani odpravninski milijonarji«, »roparji nogavic s prihranki«, »nedemokrati« in tako naprej. Zoper vse to postavlja Haider v svojih nastopih na spodnji ravni razmišljanja poštenost »malega človeka z ulice«, na zgornji pa »plaidoyer za tretjo republiko«. Filipike zoper državno birokracijo so v resnici filipike zoper socialno državo in državno navzočnost v gospodarstvu: svobodnjaki zagovarjajo dosledno privatizacijo državne industrije, češ da državna podjetja slabo gospodarijo in ne dopuščajo pravega razvoja zasebne iniciative; račun kajpada plačuje »človek z ulice«, ki mu različni »socialni paraziti« izstavljajo račun v obliki davkov, pri čemer sodijo v okvir državnega parazitizma tudi socialne storitve, kijih zagotavlja država. Odtod tudi Haiderjeva zahteva, da bo treba »predelati državo blaginje«. Svobodnjaki sicer ne zavračajo socialne države, vendar si jo predstavljajo bolj v Hitlerjevem duhu, to je kot »nacionalno skupnost« in brez razrednega boja, to je brez or- ganiziranih avtonomnih sindikatov. Nasploh se Haider giblje v tistem okviru, kije nasploh značilen za desni populizem, to je v socialni shemi, v kateri »narodova skupnost« (Volk-sgemeinschaft) zabriše vse druge delitve in povezovanja, razen morda delitve na družine in povezovanje vanje. Kar zadeva obračun s preteklostjo, se Haider na besedah distancira od nacizma, vendar pa ga v isti sapi tudi relativizira in opravičuje. Najbolj slovita je rjegova izjava o Hitlerjevi »razumni zaposlitveni politiki«, zaradi katere je na Koroškem postala nevzdržna koalicija, v kateri je imel Haider položaj deželnega glavarja. V opozorilo politike manj veščemu bralcu je treba povedati, da je vrsta problemov, na katere kažejo svobodnjaki - vzrok za nerentabil-nost državne industrje ni samo v tem, daje (p)ostala državna prav zato, ker je nerentabilna, marveč tudi v parazitizmu, ki se po logiki stvari koti okoli nje; prav tako v zgodovini še ni bilo sistema, v katerem politike ne bi skušali izkoristiti tudi za prvobitno akumulacijo kapitala, za hranjenje pridobitniških interesov s političnimi sredstvi in podobno -realna; vendar pa svobodnjaki podobno kot lepenovci ne nudijo rešitev, marveč probleme izrabljajo na povečevanje političnega emotivnega naboja in za polarizacijo. 0 tem, da gre v resnici predvsem za to, pa pričajo obsežne praznine v svobodnjaški programatiki. Svobodnjaška stranka je nastala leta 1956 kot naslednica Zveze neodvisnih (VdU), kije po letu 1949 skrbela predvsem za politično zaščito nekdanjih nacistov, ki seje zavzemala za integracijo nekdanjih nacistov v politično, gospodarsko in socialno življenje. Posebnih volilnih uspehov ni beležila in leta 1956 je njeno mesto prevzela Svobodnjaška stranka, kije nastopala predvsem kot stranka nemškonacionalističnega tabora. Svobodnjaki so bili dolga leta obrobna stranka, njihov vpliv seje nekoliko povečal, kosov tekmovanju med obema velikima strankama, socialnimi demokrati in ljudsko stranko, postali jeziček na tehtnici. Vendar pa je prav ta prodor v visoko družbo pospešil tudi notranja razhajanja med nemškonacionalnim, to je desnim, ter liberalnim krilom, se pravi sredinskim krilom. Ta proces liberalizacije je pripeljal tudi do tega, da so stranko leta 1979 sprejeli v Liberalno internacionalo. Poudarjanje liberalizma je imelo v prvi fazi pozitivne učinke, saj so svobodnjaki pod nosilcem te usmeritve Stegeijem leta 1983 prvič postali del vladne koalicije. Vendar pa je stranka še naprej izgubljala volilce in to je bil tudi povod, daje desničarsko nemško-nacionalno krilo Stegeija leta 1986 odstavilo in krmilo prepustilo Jo-ergu Haiderju. Stranka seje poslej utrdila v dveh smereh: po eni plati kot skrajno desna populistična stranka, v kateri javni nastopi njenega predsednika zamenjujejo progra-matiko, po drugi plati pa tudi kot stranka, ki ji je v zadnjih letih uspelo prav z desnim populizmom pridobiti na svojo stran nove dele volilnega telesa. Medtem ko je stranka leta 1983 na volitvah v državni zbor pod Stegerjem dobila 4,8 odstotka glasov, jih je pod Haiderjem leta 1990 že 16,6 odstotka. Še večje uspehe je dosegala v nekaterih zveznih deželah, zlasti na Koroškem, kjer jena volitvah v deželni zbor leta 1994 svoj delež povečala na 33,3 odstotka. Zaradi pomika na skrajno desno krilo političnega prizorišča je stranka leta 1993 izstopila iz Liberalne internacionale in se s tem izognila izključitvi, ki sojo že pripravljali. Kar zadeva organizacijsko strukturo, pa velja za avstrijske svobodnjake isto, kot za francoske lepe-novce: v praksi j e naj višja inštanca v stranki iyen vodja, kr se pri tem opira manj na zvezne organe in v večji meri na svoje najbolj številčne baze, to je še zlasti na Koroško; tudi svobodnjaki posvečajo posebno pozornost organiziranju nekaterih segmentov civilne družbe (svobodnjaška mladina, svobonjaški študenti, svobodnjaški gospodarstveniki, svobodnjaški samostojni poklici itd.) ter jih podrediti svoji strankarski politiki. (Se nadaljuje) Marjan Sedmak •unrišnifj* dmt čase, ko bomo lahko počaščeni s tako visokim obiskom. Če bi papež obiskal JugoslavijOj kateri pozitivni in kateri negativni učinki bi is tega sledili sa pravoslavje? Lavrentye: Z obiskom kateregakoli od cerkvenih poglavarjev ne more biti »negativnih« učinkov. Nasprotno. Smatram, da bi ta obisk pripomogel k odpravjaiju in zmanjševanju nesporazumov, ki so Jih neverniki desetletja vnašali med nas. Predpostavkam, da bi se našlo še nekaj takih, ki še vedno žalujejo zaradi satanskih obračunov med nami in v čigar spominih bi tedaj pokojniki oživeli. Toda če je taistim do tega, da se kaj podobnega ne bi nikdar več ponovilo ter da bi naši potomci v razumevanju in ljubezni živeli srečneje in lepše od nas, bi bilo potrebno, da le-ti »umirijo« srce in odpustno. To nam narekije tudi naš Odrešenik, kar nam je s svojim zgledom pri križanju tudi dokazal. Kdaj mislite, da boste imeli možnosti (in pooblastilo)z da vimenu SPSpripravite program krščanskega združevanja, kako bi ta izglodal in katera vprašanja bi bila prioritetna? Lavrentije: Podobno temu poteku, po katerem se sedaj odvija proces zbliževala najprej dialog ljubezni in razumevarja, šele potem dialog teologije. Najprej medsebojno sodelovapje na osnovi obojestranske materialne pomoči ter zbliževaiju. Ko se dovolj spoznamo in vzljubimo, bodo tudi teološke razlike lažje premostljive. Z začetkom brvaško-srbske vojne je bilo v časopisu »Blas Podrinja« in v nekaterih beograjskih časopisih objavljeno, daje bilo v rimokatoliški Cerkvi v duhovnikovem stanovanju najdeno orožje, vojaška oprema, zemljevidi ter seznam oseb, katerim seje pomagalo pri prebegu v hrvaške vasi v Sremu. Ali ste s tem seznanjeni in ali ste se o tem pogovarjali z nadškofom dr. Francetom Perkom? Lavrentije: Oseba, ki je vdrla v stanovanje rimokatoliškega duhovnika v Šabcu, je begunec iz Slavonije, kjer so mu porušili hišo. Za ta primer sem zvedel, ko je omenjeni begunec prišel iz svojega stanovanja v cerkev, zaklenil vrata ter tako onemogočil duhovniku opravljati njegovo delo. Pri pristojnih organih v Sabcu sem se zavzel, da so cerkev odprli in tako omogočili njeno uporabo. Osebno sem šel v spremstvu tamkajšnjega duhovnika in policista odpret cerkev. Duhovnik je ugotovil, da ni nič ukradenega, v cerkvi pa ni bilo ničesar drugega, razen cerkvenih predmetov. Še posebej ne tistih, katere navajate vi. Alije bilo kaj v duhovnikovem stanovanju, tega ne vem. Tja nisem vstopil. Pri pregledu Cerkve in župnijskega urada jp najden seznam, v glavnem prebivalcev Sabca, Srbov, ki so prešli v rimokatoliško vero. V javnosti so se širile govorice, da če bi v SFRJ ostal mir, bi bila več kot polovica mesta rimokatoliškega. Govori se, da so skoraj vsi Srbi (ne glede na spol), ki so sklenili zakonsko zvezo z rimokatoliškim partnerjem; od njega prevzeli tudi vero. Ali je to prozelitizem? Lavrentije: Ponavljam, da v župnišču nisem našel nobenega seznama, v stanovanju pa nisem bil. Po pravoslavnih pravilih, kot tudi po državnih zakonih mora soproga pri sklepanju zakonske zveze prevzeti možev priimek in vero (zaradi harmonje v zakonu). Razen seveda v primerih, ko se zakonca dogovorita drugače. Glede števila pokatoličarj enih Srbov v Šabcu pa pretiravate. Tudi če so se podobni prime- Episkop Lavrentije Lavrentije: «S častjo povišijte drug drugega nad sebe«, nam naroča Kristus. Tega načela se držijo vonje krščanskih Cerkva in to danes ni ovira za medsebojni dialog ter zbliževanje. Svetovni cerkveni svet je najboljši dokaz za to. Med 230 krščanskimi Cerkvami in organizacjami včlanjenimi v svet, imajo npr. številčna ruska Cerkev, anglikanska skupnost ali pa katera izmed verskih krščanskih skupin iz Afrike enake pravice. Ker smo pač »pred Bogom vsi enaki«. Papežev prihod vZR Jugoslavijo je aktualnejši kot kdaj prej. Kateri so argumenti Sinode srbske pravoslavne Cerkve (SPC) in episkopov, da ne dajo soglasja oblastem, ko gre za papežev obisk? Lavrentije: Ne vem na katero »oblast« mislite. SPC bi se zelo razveselila obiska poglavarja rimokatoliške Cerkve, vendar pa ocenjnje, da trenutek, zaradi sanke j ZN in državljanske vojne, ni najbolj primeren. Predvsem ne bi mogli jamčiti za papeževo varnost ter ga ne bi mogli sprejeti na njemu in naši tradicionalni gostoljubnosti dostojen način. Z velikim veseljem pričakujemo boljše Episkop Lavrentije je bil rojen 27. januarja leta 1938 v vasi Bogoštici (občina Šabac), Srbija. Po končani gimnaziji seje vpisal na teologyo, čeprav nikoli nihče iz njegove rodbine ni bil duhovnik. V tem vidi božyi klic. Po končani teologiji je v večji želji posvetiti se službi Bogu in svojemu narodu postal leta 1988 menih. Nato je osem let ekonom bogoslovnega semenišča v Beogradu, štiri leta misionar v Kupresu, tri leta učitelj bogoslovja v manastirju Krki pri Kistanju. 1967. leta je bil izbran za vikarja patriarha Germana, marca 1969 pa za prvega episkopa novoustanovljene zahodnoevropske in avstralske škofije pravoslavne cerkve s sedežem v Londonu. Leta 1973 se Lavrentije vrne iz Avstralije v London, kjer je imel medtem sedež škofije, za avstralski del škofije pa je bil izbran drugi episkop. Zaradi razmeroma velikega števila delavcev iz bivše Jugoslavije v tedanji Zvezni republiki Nemčiji je vladika prenesel sedež iz Londona v Dusseldorf. Zaradi nesebične materialne pomoči katoliške in evangeličanske cerkve v Nemčiji, je uspelo episkopu Lavrentiju odkupiti in obnoviti zapuščeno bolnišnico pri Hannovru. Tja je prenesel sedež svoje eparhijp, kjer se nahaja še danes. Po službeni potrebi gaje Cerkev leta 1980 premestila v šabsko-valjevsko eparhijo, kjer je še danes. Po nekaterih vseevropskih socioloških raziskavah ekološka religija, new age... ogroža zahodno krščanstvo. Kakšen je Vaš vtis o stanju na zahodu, ocenjevan s teoloških pozicij pravoslavja ? Lavrentije: Zahodna Cerkev se je mnogo boj kot vzhodna posvetila praktični uporabi evangeljskega nauka v živjeiju vernikov. Zdi se mi, da sta sestri Marja in Marta iz Betanje prapodobi vzhodne in zahodne Cerkve. Pričakijoč Odrešenika je Marja na svojem domu poslušala tople besede, ki so prihajale iz ust Učite J a, Marta pa je pri-pravjala hrano ter ostalo, s čimer bi čim boljše ter dostojnejše pričakali svojega ngjdrašjega Gosta. Ena je torej raje poslušala evangelj, druga pa gaje raje aplicirala. Odrešenik je ob tej priložnosti poudaril, da je pomembno oboje. Čeprav je »izbrala Marja bojši del«, pa eno brez drugega ne more prinesti odrešitve. Križ je simbol krščanske službe Bogu: vertikalna linja ponazarja molitev, medi-tacjo, bogoslužje (Mar jin del) in označije osebni stik s svojim Odrešenikom, horizontalna linja pa predstavja službo Bogu po svojih bližijih (Martin del). Zdi se mi, da vzhodna Cerkev boj potencira prvo, zahodna pa drugo. Vzhodna cerkev Jubosumno hrani čistost apostolske vere in tradieje. Zaradi tega jo nekateri zahodni teologi imemjejo »okamenela cerkev«. Zahod pa je do potankosti razdelal praktično uporabo evangelja po karitativni dejavnosti, ki je lahko v tem pogledu zgled pravoslavnim. Idealno bi bilo seveda dopolijevarje obeh praks. Zahodna Cerkev je torej s svojo humano krščansko dejavnostjo navzoča na praktično vseh področjih človeškega živjerja, od otroških zavetišč do domov za ostarele, tako da je sekularizem ne more ločiti od vernikov. New age je preveč mlado ter neizkušeno gibaije, da bi lahko škodovalo tisočletnim izkušijam Cerkve. To je samo tavanje posameznih duš, ki »blodjo po ijivah duhovne lakote«. Te duše so se oddajile od resnične vere ter se zadovojile s surogatiter s hrano, s katero seje hranil izgub J eni sin iz evangeljske prilike. Ne vedo in ne spomirjajo pa se, da že stoletja obstaja lepša in boj zdrava hrana od te. Obstaja pa še ena razlika med vzhodno in zahodno Cerkvjo: prva si prizadeva prilagoditi človeka veri, druga pa vero človeku. Oboje pa ima lahko škodjive posledice, če se razume in uporabja v večji meri kot s vetij e evangelj. Z bivanjem na Zahodu ste imeli možnosti za pogostejše stike s protestanti in rimokatoličani. Na katerem področju in s katero versko skupnostjo ste več sodelovali? Lavrentije: Z enimi in drugimi smo imeli neobičajno lepe in pristne prjatejske odnose. Upoštevajoč veliko misel papeža Janeza XXHI, da nikogar ne moremo vzjubiti, dokler ga ne spoznamo, smo se zelo pogosto srečavali na raznih ekumenskih srečarjih. Drugi k drugim smo prihajali na cerkvene slovesnosti ter se tako spoznavali in zbliževali. Poleg tega so nam, kot revnim krščanskim bratom, ki prihajajo iz komunistične in ateistične države brez kakršnekoli državne materialne pomoči, nesebično vsestransko pomagali. Ce ijihove plemenite materialne pomoči ne bi bilo, mi ne bi mogli organizirati verskega živjeija za naše pravoslavne delavce v Zahodni Evropi. Za to se jim tudi ob tej priložnosti iz srca zahvajijem. Pri tej pomoči je bilo veliko evangejskih primerov bratskega razumevaija, kot v zlatih časih svetega Makarja Velikega ter prvih stoletj krščanstva. V Zahodni Evropi je bila praksa, da rimokatoliška Cerkev v teh državah spre- jemarimokatoliške delavce iz južne Evrope. Ti so se integrirali v katoliško Cerkev dotične države, plačevali so cerkveni davek, Cerkev pa jim je omogočala vse materialne in duhovne potrebe. Zaradi tega so protestanti pomagali boj pravoslavnim in muslimanskim delavcem, ki niso imeli pravic tamkajšrjih državljanov in zato niso mogli plačevati cerkvenega davka. To pomeni, da smo bili Srbi administrativno in materialno boj odvisni od protestantske Cerkve, vendar nam je rimokatoliška Cerkev dogmatično bližja, z enimi in drugimi pa smo živeli kot bratje. Ko smo kupo- vali in obnavjali center v Himmelstieru, so nam oboji enako pomagali. Prispevali so po 25 % vrednosti celotnega projekta, ostalo polovico pa smo priskrbeli sami. Vprašanje združitve krščanskih Cerkva kot daje preloženo na neke srečnejše čase? Lavrentye: Nasprotno I Siualogi in aku-menska srečanja se praktično vsakodnevno odvjajo. Jaz sem bil na primer lani predstavnik srbske Cerkve na svetovnem molitvenem srečarju v Asizju, ki ga je organizirala rimokatoliška Cerkev. Naša delegac ja se je pred nekaj tedni vrnila s skupnega srečaija protestantov, rimo-katoličanov in pravoslavcev, ki seje odvjalo v istem mestu. Vrzel med kristjani je na žalost nastajala več kot tisočletje (od leta 1054, ko so se Cerkve ločile), tako daje sedaj ni mogoče odpraviti v nekaj letih. Prosimo tore) skupnega Odrešenika, da nam pomaga ter pospeši ta sveti proces. Božja je zamisel, da v današijem času na stotisoče kristjanov in nekristjanov z juga Evrope prihaja na ijen sever, da bi tam skupaj delali in živeli ter s tem pospešili ekumenizem in medsebojno razumevaije. Po nekaj letih skupnega živjerja se Jucje zbližajo ter vzjubjo drug drugega. To pr jate jstvo se nadajuje tudi potem, ko se kdo izmed ijih vrne v svojo prvotno domovino. Človek tako uvidi, da nas veže mnogo več skupnega, kot smo mislili v preteklosti. Kot vidite, teče proces zbliževanja s polno močjo, kajti še vedno na stotisoče pravoslavnih vernikov po Evropi zbližije delo in ljubezen z drugimi krščanskimi brati. Kaj mislite, ali je mogoče, da bi združenju krščanskih Cerkva sledilo združenje vseh verskih organizacij na planetu? Znano je namreč, da določene politične sile zagovarjajo ustanavljanje »planetarne države« ter v tem okviru eno valuto, enoten socialni sistem, vojsko ipd. ? Lavrentije: Bog daj, da to ne bi bila le »globalna« utopja. Znano je, da pravoslavni priznavajo Petrovem nasledniku prvenstvo časti, ne pa tudi oblasti. Mislite, da se krščanstvo lahko združi ob sedanjem položaju papeža ? Lavrentije. šabsko-valjevski episkop za revijo 2000 PREMISLIM! M DELOM! rl dogajali, Je to samo minus za nas pravoslavne duhovnike, ker nismo bili dovolj aktivni v svoji pastirski službi. V bistvu pa ne morete nikomur preprečevati, da spremeni svoje prepričanje. Ali Vam j e znano, koliko rimokato likov je v župnji in koko so naseljeni? Lavrentije: Ne vem točnega števila, vendar pa Jih ni veliko. Imajo svoje bogoslužne prostore v Šabcu in Valjevu. En duhovnik oskrbite obe. Zasledil sem. ds so cerkveni mediji v Sloveniji objavili nekaj vaših lajav, celo fotografijo s nadškof om dr. Perkom. V nekaterih domačih medijih pa seje pisalo o selo tesnih, skoraj bratskih odnosih med Vami in nadškofom Perkom. Vse to pa je postavljeno v kontekst, kakor da so drugi škofje SPC zeloti. Lavrentije: Nadškofa g. dr. Perka resnično cenim in spoštnjem kot brata. Pošiljava si praznične čestitke ter si tudi na druge načine izkazujeva pozornost. V januarju sem imel zadovoljstvo prisostvovati njegovi maši, ki jo je imel v Valjevu. 22 let sem živel med rimokatoličani na zahodu. V tem kulturnem in verujočem svetu so podobna srečanja najboljša manifestacija našega krščanskega in bratskega razumevanja. Četudi so med škofi SPC zeloti, sem prepričan, da so to le tisti, ki ne živijo v mešanih središčih, pa niso vajeni med-krščanskih stikov. Žarnima me, kako Vaši kolegi episkopi doživljajo Vhšo ekumensko dejavnost. Namreč, večina pravoslavnih verskih čausopisov skoraj enoglasno ocenjuje, daje bilo vse skupaj sgrešeno še na samem začetku. Danes zahodni kristjani podpirajo muslimane, ne pa tudi pravoslavnih kristjanov. Je tako? Lavrentije: Siljenje miru in dobre volje je zapoved našega Odrešenika in nikoli ne more biti »zgrešeno«. Tudi mene včasih zbega stališče posameznih kristjanov na Zahodu do najnovejših dogajanjna tleh nekdanje Jugoslavije. Prepričan sem, da so takšna stališča posledica pomanjkljive in enostranske obveščenosti. Episkopat SPC je naredil zelo malo za to, da bi obvestil svoje vernike na Zahodu o sprotnih dogajanjih, medtem ko so drugi vsakodnevno preplavljali medjje s pogosto zlonamernimi informacijami. Znano pa je, da nekajkrat ponovljena neresnica, kmalu »postane« resnica... Katoliški in protestantski teologi pravoslavnim pogosto očitajo, da preveč moljo in premalo delajo; da pravoslavje spodbuja lenobo, saj je pravoslavni koledar prepoln nedelovnih dni - po mnenju muslimani. Rimokatoličani tega niso sposobni, bodisi zaradi notranje razslojenosti, bodisi zaradi nezavedanja problema. j Protestanti pa se omenjenemu tako že od nekdaj ne upirajo. V ta namen se zavzema za dialog in sodelovanjepravoslavne in islamska religije. Nam se zdi, ds se to ne bo zgodilo v bližnji prihodnosti. Kakšni so odnosi z islamsko versko skupnostjo in ali so kakšni poskusi v omenjeni smeri? Lavrentije: Za novo svetovno ureditev je bolj zanimiva horizontalna kot vertikalna smer Kristusovega križa. Tu ponuja svoje praktično sodelovanje. Od vertikalne (molitve, post, bogoslužje) pa je dvignila roke. Odnosi med pravoslavnimi in muslimani v naši državi pa so zaradi dogajanj v zadnjih letih na žalost minimalni. Nacionalno vprašanje je še danes aktualno. V EU so do njega sprejeli rimoka toliški odnos. Tu zagovarjajo regionalizacijo. Torej smatrajo nacijo za oviro pri evropskih integracijskih procesih. Kakšen je pravoslavni pogled na to vprašanje? Lavrentije: Nacja je ovirala Kominterno pri širjenju komunizma. "V Svetem pismu pa ni zaslediti, da bi se Kristus pritoževal nad mejami med takratnimi narodi. Verske sekte so vse pogostejše v šabsko-valjevski eparhiji. Prisotni so celo satanisti. Zakaj iščejo ljudje novo versko izkušnjo? Lavrentije: Zaradi slabega poznavanja svoje lastne vere, zaradi radovednosti in interesov. V socioloških raziskavah, najpogosteje opravljenih na primeru zahodno in nekaterih celo 180 dni letno. Istočasno ti krogi trdijo, da pravoslavni nimajo izdelanega operativnega družbenega nauka. Pravoslavni pa odgovarjajo, daje jemanje politične dejavnosti in socialne politike v svoje roke izraz nevere, ne pa vere. Kakšne so Vaše izkušnje na tem področju? Lavrentije: Neki veliki mislec je izjavil: »Človek na Vzhodu zaradi silnega razmišljanja nima časa delati, človek na Zahodu pa zaradi silnega dela nima časa razmišljati...« In priporoča kombinacijo obojega; nek status, ki bi bil »nad Vzhodom in Zahodom«. Nobena izmed skrajnosti ni dobra. Potrebno Je razmišljati in delovati. V nekaterih pravoslavnih teoloških analizah se pogosto govori, daje zahodno krščanstvo »brez Kristusa«. Odkod takšni zaključki? Lavrentije: Takšna splošna razmišljanja ne zaslužijo pozornosti. Na zahodu sem srečal takšne vernike, ki so v čast in ponos vsej krščanski Cerkvi. V rim oka toliški Cerkvi nekateri teologi in publicisti trdijo, da bi rimokatolicizem izginil, če ne bi bilo politične aktivnosti Cerkve. Ce to drži, zakjpoteza pravoslavje ni izginilo? V čem je njegova moč? Lavrentije: Glava Cerkve je Kristus. Zato ji nič ne pride do živega. Tudi sami pravite, da to potijuje primer pravoslavne Cerkve. Ne moremo mimo vojne na ozemlju nekdaj e Jugoslavije. Zanima me, če je to verska vojna? Lavrentye: Vojno na nekdaj skupnem ozemlju vodijo ateisti. Ateizem je bil pri nas pol stoletja uradna religija. Generacija ki se vojskuje, je bila “uradno” vzgojena, da. ni Boga, ni duše in ni greha, če vas pri slabem početju nihče ne vidi. Kaj od takšne osebe lahko pričakujete? V neki bosanski vasici je pravoslavni duhovnik rešil svojega prjjatetJa imama in ga pospremil do muslimanske meje. Ko se je vrnil, so ga hoteli srbski vojaki ubiti. Eden mojih kolegov ugotavlja, da se vseplanetami amerikanizaciji oziroma »novi svetovni ureditvi« upirjo le pravoslavni in vzhodnoevropskega vzorca, se kaže nizka religioznost pravoslavnih, Srbi pa so na dnu lestvice. Zato nekateri rim oka toliški in protestantski teologi trdJo{ da pravoslavje nima bodočnosti m da bo v81. stole Ju popolnoma izginilo. Kakšno je Vaše mnenje o tem? Lavrentije: Religiozno vprašarje je velika skrivnost. Kajti nihče ne pozna človeka, kot le njegov duh. Nedavno sem bral pričevarje očividca, ki je v Zagorsku prisostvoval bogoslužju, potem pa je na tleh videl nekaj madežev, ki so nastali zaradi vernikovih solz kesapja. Poleg tega statistika kaže, daje danes v Franc ji desetkrat več nekrščenih kot v pravoslavni Rus ji. Krst in notranje doživjarje Boga pa se ne pokrivata vedno. Prepričan sem, da bo pravoslavje preživelo sedanje preroke, ki mu napovedujejo skorajšnje izginotje. Resje, da smo bili Srbi najbolj podvrženi ateizac ji. Vendar je v srcu našega človeka še vedno veliko nepogašene svetosti, veliko Boga. Mnogokrat so nam skozi zgodovino prerokovali skorajšnje izginotje. Celo pokopavali so nas ter nam na grobove polagali nagrobne plošče (Kosovo, Albanja, Jasenovac...). Vendar smo na začudenje vseh ponovno vstali. In na koncu, ali mogoče veste, če je med pravoslavnimi tudi k J Slovencev? Menije znano, da je bila med drugo svetovno vojno iniciativa ustvariti slovensko pravoslavno cerkev. Zakj ideja ni uresničena? Lavrentye: Ni mi znano, ali je danes kgj pravoslavnih Slovencev. Med drugo svetovno vojno je pred nacizmom v Srbijo zbežalo nekaj tisoč Slovencev. Njih sta Nedič in metropolit Josif, kije nadomeščal patriarha GavtUa med njegovo internacjo v Dachau, nastanila pri družinah v okolici Smedereva in Požarevca. Po končani vojni so v znak hvaležnosti za gosto jubje in izkazano jim prjatejstvo njihovi predstavniki prosili metropolita Josifa, da preidejo v pravoslavno vero. Starecje to zavrnil, rekoč: »Cerkev se ne želi okoristiti z vašim težkim položajem. Ko se osvobodite in vrnete na svtje domove, pa razmišjajte in se odločajte, kakor hočete«. Pogovarjal se je Zoran Miloševič SLOVENSKA RKC PRED PAPEŽEVIM OBISKOM Verjetno želi večina državljanov, vernih in nevernih, da bi obisk zadovoljil »obe strani«. Slovensko RKC pa čakajo ob tej priliki preizkušnje in pasti. Če naj obisk samo formalno uspe (z bliščem in promoc jo Cerkve, podobno promoc ji vladajoče stranke na Hrvaškem), bo dolgoročno neugoden tako za Cerkev kot Slovenjo. Odgovornost pa je boj na obnašanju Cerkve kot države. (Tako kot večinska LDS ne predstavja vseh državja-nov, jih tudi RKC kot večinska verska skupnost ne, pa naj še tako odriva ateiste m manjše verske skupnosti in se vsijuje kot najpotentnejši partner države. Dogovor o uvedbi predmeta Religije in etika ngj bi zagotovil prednosti ob volitvah za LDS. Brez širše verifikacje pa so tudi optimistične ocene tako sedanjih kot možnih prihodnjih »pogajanj« o številnih cerkvenih zahtevah dvomljive. Toliko boj, ko Cerkev napeljuje, naj država z državno prisilo za-gotavja njene zahteve. Podmena, da tudi Cerkev deluje za skupni blagor in namesto države, učinkuje ob takih prizadevanjih kot alibično norčevanje.) Cerkev v Slovenji ni v za-vidjivem položaju. Ne le zato, ker ne more preprosto zamahniti z roko, češ za nami veso jni potop, temveč tudi zaato, ker jo bremenijo pred^, med-in povojne, trenutno pa morda še najboj (ker so boj vidne in prezentne) poosamosvoji-tvene hipoteke. Za Slovenjo bo pomembno, ali bo obisk te hipoteke presegel, če jih že ne bo odpravil. Ne kaže se več sprenevedati glede tragičnega dejstva, daje slovenska cerkev, žal - kjub nekaterim popravkom in tudi pomirjevalnemu vplivu svetega sedeža -, še vedno razdvajajoč in polarizirajoč dejavnik v slovenski politiki. Druga težava izvira iz poosamosvojitvenega vmešavanja v politiko (za kar je javnost danes boj občutjiva kot nekoč). Zagovanja ga podobno kot nekateri na »katoliško akcijo« spominjajoči švicarski, nemški in avstrjski škofje. Vmešavanje pa občasno presega meje strpnega ravnanja in kaže na zmedo v cerkveni hierarhji. Vendar tehtajo za javnost in vernike dejanja, ne pa poznejše besedičenje. Ravnanja, ki spominja na križarsko ekstremno klerofašistično erlihovsko stražarske čase, ni moč opravičevati z zaletavo impulzivnostjo in sofizmi »mlajših gospodov«, ki .da še nimajo izkušenj in celostne presoje strpnejših dušnih pastirjev. Izgovori, da včasih kdo le pregrešno zapleše iz vrste ali pa se »strga z verige«, niso prepričjivi, če je tega preveč in ne gre za izjeme. (Gre za zmotno maksimiranje prenapolnjenih zahtev razraščajočih se institucionalnih struktur in za zavestno uporabo juri-šnikov v iskanju uspeha namesto potrebnih reform?) Kakorkoli že, Cerkev se ne bo mogla izogniti odgovornosti za posledice (verjetno bolj negativne zanjo), kijih lahko povzroči »permisivna praksa«. Ne bo pomagalo, v času informatike, izgovarjanje na nekakšno štuhovščino, če gre za naklepno sofisticirarje (zgodovine, zapisane v javnosti dostopnih dokumentih, ne bo več moč spreminjati, zamolčevati, falzificirati, monopolizirati ali seji odrekati). Zato je Cerkev pred težavno odločitvijo - ki jo lahko dodatno oteži še upokojitev nadškofa Šuštarja oziroma izbira naslednika -, ali nadaljevati z modrejšimi poskusi pomiri- tve in preseganja razklanosti slovenske družbe ali po ekstremnih bližnjicah na silo do nekakšnih svojih, ne preveč realnih cijev. (Dogodki na Poljskem opozarjajo, da lahko Cerkev z vztrajanjem pri preseženih družbenih razmerah, pri le verbalnem podpiranju demokracje - dokler samo zmagije - in brez posluha za Posledica je grabljenje za tudi takšnimi dejavnostmi, ki so sicer v domeni države in drugih institucij civilne družbe (tudi v domeni Cerkve, vendar le, ko ima za to svoje materialne možnosti), kar je preveč očiten poskus zagotavljanja »čvrstega« dotoka sredstev za (nerealne) načrte. Sledjo nove napake, kot apetiti za političnim vplivom in favoriziranje desno ekstremnih krogov, ki da bodo, ko pridejo na oblast, skrbeli za vse težave Cerkve. Pri vsem tem po spregledali, da se verniki, posebno mladina, odvračajo od Cerkve, ki ne upošteva realnega utripa časa. Tako so težave slovenske RKC večstranske. Izhajajo na eni strani iz nezmožnosti družbe, da bi ji zagotovila “Cerkev v Sloveniji ni v zavidljivem zato kerne mrnepiepi ga nami najbolj (ker šo boli vidne in prezentne) ce iihženelModpra vil. Ne kaže se več sprenevedati glede tragičnega dejstva, daje >jja— še vedno razdvm^jocia A ano več tednov, ena od njih pa je bila tudi gladovna; • sodelovanje z drugimi institucijami (bivšimi izvršnimi sveti oz. skupščinami občin, zavodom za zaposlovanje, območno gospodarsko zbornico, Gorenjsko banko, Skladom RS za razvoj, inšpektorati, kriminalistiko itd.); - vključevanje v vse aktivnosti, ki sojih organizirali ZSSS in posamezni sindikati dejavnosti (protestni shodi, opozorilne stavke, izredne konference, stavke ipd.). Ugled in zaupanje Z aktivnim vključevanjem v dogajanja na terenu so si najodgovornejši sindikalni delavci gorenjskega območja pridobili zaupanje med članstvom, z dobrim vodenjem sindikalnih pisarn pa tudi ugled v svojem okolju. Ljudje so se pogosto oglašali pri njih, največkrat pa so iskali seveda pravno pomoč. V teh štirih letih in pol sojo nudili več tisoč delavcem (neredko tudi tistim, ki niso včlanjeni v ZSSS!). Zavoljo težavnih gospodarskih razmer pa so odobravali tudi določena sredstva socialno in materialno ogroženim članom. »Vsekakor bi lahko bilo naše delo v preteklem obdobju še prodornejše, če bi vse institucije pravne države delovale tako, kot je opredeljeno v zakonodaji. V pogojih, ko cilj opravičuje takorekoč vsako, tudi nezakonito sredstvo, pa je učinkovitost zagotavljanja pravic iz dela zagotovo manjša, kot bi morala biti,« je Bartol opozoril še na brezpravje, ki hkrati vpliva tudi na razraščanje nezako-' nitega delovanja, nato pa svoje poročilo sklenil z ugotovitvijo: »Območna organizacija ZSSS za Gorenjsko - četrta najštevilčnejša območna organizacija v sestavi ZSSS in naj večja na Gorenjskem -je organizacijsko in kadrovsko trdna. Program dela, njeni kadri, mreža sindikalnih pisarn ter številni sindikalni zaupniki v podjetjih in družbah pa so zagotovilo, da bo tudi v bodoče kos nalogam, ki so pred njo.« D. K. moreta sprejeti sklepa, da delavcem, ki so v odpovednem roku, pripada le zajamčeni OD, razen če tudi delavci, ki delajo, glede na predpise prejemajo zajamčene OD. (Marec 1993) KAJ DELAJO Bela krajina Jožef Kočevar je novi sekretar Ta teden seje konstituirala tudi nova območna organizacija ZSSS Bele krajine, ki ima 5.000 članov. Člani konference so najprej potrdili predlagana pravila in poslovnik, zatem pa izvolili še sekretarja in nadzorni odbor. Edini kandidat za sekretarja Jožef Kočevarje bil po temeljitih predhodnih postopkih skoraj soglasno izvoljen. Udeleženci konference so največ govorili o problemih zaposlenih v tekstilni in kovinski industriji ter nestabilnosti v celotnem gospodarstvu. Novo vodstvo se bo moralo najprej spoprijeti prav s temi vprašanji. Kot nam je povedal novoizvoljeni sekretar, kije bil dozdaj profesionalni predsednik ZSSS tega območja, skušajo te dni pomagati stavkajočim delavcem dveh podjetij. Vodstvo Novosti Elitne konfekcije iz Ljubljane, za katero je predlagan stečaj, je od 16 delavk obrata v Črnomlju zahtevalo, naj delajo še naprej, ne da bi jim plačalo delo v zadnjih štirih mesecih. Ker od avgusta niso dobili plač, stavkajo tudi delavci zasebnega podjetja Tergus. Zasavje Jutri konferenca V OO ZSSS Zasavja so zaokrožili še zadnje vsebinske in organizacijske priprave na prvo konstitutivno in volilno konferenco svoje območne organizacije. Aktivnosti so tekle od aprila, ko je območni svet obravnaval poročilo o štiriletnem delu in sprejel kadrovske osnove za nosilce sindikalnih dolžnosti v Zasavju. Na petkovi konferenci Območne organizacije ZSSS Zasavja bodo poleg 29 članov konference sodelovali še člani bodočih komisij in predsedniki večjih sindikalnih organizacij iz Zasavja. Člani konference bodo obravnavali poslovnik konference in pravila območne organizacije, opravili tajne volitve za sekretarjaOO, izvolili petčlanski nadzorni odbor, imenovali sekretarje v območni organizaciji in delovne komisije. Pričakovati je, da bodo na konferenci potrdili predlagane organizacijske in kadrovske rešitve, ki sojih oblikovali in sprejeli na območnih odborih sindikatov dejavnosti. Začenja se »sezona« občnih zborov Kot poročajo predsedniki sindikatov podjetij in družb njihovi izvršni odbori za ta mesec načrtujejo letne seje in občne zbore. »Sezono« sta odprla sindikata podjetij Siporex Zagorje in RudnikaTrbovlje-Hrastnik, ki sta sklicala občna zbora in opravila volitve že v prejšnjem tednu. Ciril Urek, sekretar Dolenjska Predlog za stečaj GIP Pionir zadržan Delavski svet GIP Pionir Novo mesto seje na svoji seji v torek odločil, da »do nadaljnjega« zadrži svoj sklep izpred tedna, s katerim je v. d. direktorja Francu Papežu naložil, naj do 6. decembra sodišču predlaga uvedbo stečajnega postopka za krovno podjetje GIP Pionir. Odločitev je posledica Papeževih zagotovil, da bo do 20. februarja 1996 zagotovil denar za izplačilo nadomestil za pleče delavcem, ki so na čakanju, pr»o izplačilo plač pa 15. decembra. Delavski svet je sprejel tudi program reševanja 313 trajnih presežkov delavcev, pri čemer je pomoč obljubil tudi minister za gospodarske dejavnosti dr. Maks Tajnikar. D . K. DE kanal - DE kanal - DE kanal Smrt Jugoslavije Angleške nadaljevanke o razpadu naše nekdanje države najbrž ni treba posebej predstavljati, saj je bilo o njej v našem tisku že veliko napisanega. Omenimo naj le, da so se avtorji nadaljevanke v dveh letih pogovorili z nekaj sto ključnimi osebnostmi v »zgodbi«, kije premaknila tok zgodovine in pomeni najhujši konflikt v Evropi po drugi svetovni vojni. ODLOČBE SODIŠČ ZDRUŽENEGA DELA Vrnitev presežnega delavca Delavec, ki mu je prenehalo delovno razmerje zaradi trajnega presežka, ima pravico vrnitve v organizacijo samo v primeru, če organizacija zaposluje nove delavce, ne pa tudi v primeru, če je na njegovo delovno mesto razporejen delavec, ki je že v delovnem razmerju. (Odločba SZD RS, avgust 1993) Zagotovitev zaposlitve presežnim delavcem Zaposlitev presežnim delavcem v drugi organizaciji ali pri delodajalcu mora biti zagotovljena za nedoločen čas in ne sme biti dvomljiva glede trdnosti zaposlitve. (Odločba SZD RS, maj 1992) Trajni presežki - odpravnina Odpravnina po določbi 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih pripada tudi delavcu, kije po dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja zaradi nujnih operativnih razlogov, vendar pred izvršitvijo odločbe, sklenil z organizacijo pisni sporazum o prenehanju delovnega razmerja po 2. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. (Odločba SZD RS, september 1992) Začetek teka odpovednega roka Dokler drugostopenjski organ v podjetju ne odloči o vloženem ugovoru, šestmesečni odpovedni rok po 36. e členu Zakona o delovnih razmerjih ne začne teči, saj sklep o prenehanju delovnega razmerja še ni postal dokončen. (Odločba SZD RS, oktober 1992) V prvi od petih oddaj Smrt Jugoslavije smo videli, kako je Miloševič postal absolutni vladar Srbije in kako so njegovi pristaši s Kosova potovali v Čmo goro in mu pomagali zamenjati tamkajšnja vodstva. Ta oddaja seje zaključila z odločitvijo slovenskega in nato tudi hrvaškega vodstva, da se upreta njegovim pritiskom. Drugi del nadaljevanke Smrt Jugoslavije bo na sporedu v petek, 8. t. m. ob 20.05 naTVS 2. Ne prezrite! TE 7. decembra 1995 NA TRZNEM PREPIHI 1 Lani skorai zlom. letos dobiček JSS^Siz K4tSSvS Ovniki SS sa'dUeta vladapodrž tvtla lastniške deleže pa sta si rvddih država ,„ Petrol, ki je dobil 55-odstotni, torej večinski delež. Po letudni inpolsanac*" bo po napo ed'h Nafta Lendava letos poslovala celo ............................................p................... *« »d* I za stečaj? po ra/padu Jugoslavije zaradi pomanjkanja dela _______________________________________________________________________________________________________| izgubilo še več zaposlenih. O rasti plač je še dejal, daje le-ta slabo vplivala na velikost dobička v skladovih podjetjih, in zadovoljno dodal, daje pred vrati pogovor o kolektivni pogodbi za prihodnje leto. Sklad ima v lasti še 36 podjetij od 96, ki so premoženje prenesla nanj. Petintrideset jih je prodanih, 23 pa jih je moralo v stečaj. Sanacija se torej izteka, v prihodnjem letu bo težišče skladovega dela na privatizaciji preostalih podjetij in financiranje razvojnih projektov, pri katerih sodeluje. Sklad za razvoj je med delavstvom v Sloveniji med najmanj priljubljenimi institucijami in njen direktor Uroš Korže ena najbolj osovraženih oseb v Sloveniji. Tisti, ki ga ne marajo, so te dni dobili drobno zadoščenje. Uroš Korže je napovedal svoj odstop s prvim januarjem prihodnjega leta in po mnenju poznavalcev izbral najbolj elegantno rešitev izmed možnosti, ki jih je še imel. Odstopiti, preden te dajo na čevelj, in si s tem ne zapreti vseh vrat za prihodnje, je za človeka, ki ga že nekaj časa porivajo skozi vrata celo njegovi sodelavci (v upravnem odboru sklada), zelo ugoden izid.Tako Uroš Korže odhaja zadovoljen sam s seboj in z uspehi sklada za razvoj na nekajmesečne počitnice (kot je sam dejal), potem pa bo pregledal ponudbe ali pa se sam ozrl za novo službo. Sklad za razvoj je leta 1992 ustanovila država, in če se prav spomnimo, naj bi podjetjem, ki so zaradi tranzicijskih sprememb zašla v nepremostljive težave, pomagal na zeleno vejo. Država je skladu prvotno obljubila 5 milijard to-latjev, kar pa seje kasneje skrčilo na 900 milijonov. Jeseni 1992. leta je v sklad preneslo vse svoje premoženje 98 podjetij, že podpisovanje pogodb pa je mnogim direktorjem povzročilo prave šoke. O razvojni pomoči ni bilo zapisane niti besedice, pač pa mnogo stavkov o popolni predaji podjetij pod vodstvo in v last sklada. Pogodbe so ostro zarezale v kadrovske sestave podjetij in v plače delavcev, ki so padle pod 70 odstotkov plač po kolektivni pogodbi. Dvoje podjetij je kasneje razdrlo pogodbo s skladom. Največji šok je povzročila metoda brezkompromisnega čiščenja zaposlenih in financ podjetij. Po Koržetu naj bi ostalo od podjetij v težavah samo povsem zdravo jedro, olajšano starih finančnih bremen in nepotrebnih kadrov. Za odvečne delavce naj bi poskrbela država. Tiskovne konference lani in letos v tako očiščenih podjetjih so skušale dokazati poslovno uspešnost take vrste njihovega zdravljenja. Vik in krik, tudi sindikalni, ki seje dvignil v prvem letu delovanja tako imenovanega Koržetovega sklada zoper njegove metode, pa je počasi pojenjal. Kot da bi se drugače misleči utrudili, češ saj tako predsednik Drnovšek že ob koncu leta 1993 omenjal, da bi bilo treba v delu sklada kaj spremeniti. Konec lanskega leta je bil Uroš Korže ponovno imenovan za direktorja sklada. Medtem je postal tudi figura na politični šahovnici. Opozicija gaje poskušala letos poleti zrušiti, češ da daje zatočišče tako imenovani privatizacijski mafiji. Vladne stranke so ga takrat za las Uro! Korže: Med mano in upravnim odborom sklada za razvoj so razlike v pogledih na vodenje in delo sklada in na odnos sklada do vlade. ali tako ni mogoče ničesar storiti. In tudi res ni bilo mogoče ničesar ukreniti, saj je imel Korže navzven popolno podporo vlade, čeprav je rešile, vendar le zato, da bi z njim obračunale same. Med njim in njegovimi sodelavci so že dalj časa nastajale razlike v pogledih na vo- denje in delovanje sklada. V začetku septembra je najavil odstop in vladi obljubil, da bo še enkrat premislil. Toda poti nazaj ni bilo več. Uroš Korže, ki od svojega prepričanja ni odstopil (zato pa je moral odstopiti z mesta direktoija sklada), je novinarjem na poslovilni tiskovni konferenci o tem takole pripovedoval: »Med mano in upravnim odborom sklada so razlike v pogledih o vodenju sklada, delu sklada in odnosu med vlado in skladom. Jaz menim, da mora sklad biti samostojna in neodvisna institucija, v kateri naj bo odločanje profesionalno, strokovno. Drugi menijo, da mora biti sklad podaljšana roka vlade oziroma ustreznih ministrstev.« Korže je še dejal, da odstopa z mesta direktorja sklada za razvoj po petih letih vodenja te ustanove, kar je povsem dovolj. Poleg tega, čisto osebnega razloga je naštel še nekaj profesionalnih, kot na primer, da se končuje prva naloga sklada, to je sanacija 96 podjetij, začenja pa se privatizacija le-teh. Skratka, vloga sklada se spreminja, zato je tudi čas za zamenjavo v vodstvu. Mimogrede pa je tudi omenil, da projekt sanacije ni bil izpeljan, kot bi lahko bil, češ daje bilo na voljo premalo sredstev, pa tudi koordinacija delaje bila slaba. Na zadnjem srečanju z novinarji je Korže govoril tudi o dosedanjem delu sklada za razvoj, pri čemer ni pozabil omeniti nekaj presenetljivo dobrih rezultatov, kot so podvojitev produktivnosti, porast plač za realnih 80 odstotkov, ki da jih zdaj v skladovih podjetjih redno izplačujejo. Povedal je, daje ohranil 33.000 delovnih mest, daje bil vložek države v ta podjetja manjši kakor prispevek podjetij v proračun. Je pa pri plačah pozabil povedati, od kakšne osnove je računal njihovo 80-odstotno realno rast in zamolčal, daje produktivnost zrasla predvsem na račun izgubljenih delovnih mest. Števila le-teh sicer ni zamolčal (povedal je, daje 20.000 delavcev v skladovih podjetjih izgubilo delo), je pa kajpak bolj poudaril, koliko jih je ohranil (33.000), in da bi v teh podjetjih brez skladovega upravljanja delo RADEČ NEDOTAKLJIVEGA K0RZETA Strategija plač pri vključevanju v Evropsko unijo in strateške opredelitve v dohodkovni politiki (1) OSNOVE ZA PLAČE V KOLEKTIVNI POGODBI 96 Piše: Stane Uhan Slovenija se bo morala, podobno kot nekatere sedanje članice Evropske unije - Grčija, Španija, Portugalska, Irska - ki so imele ob sprejemu vanjo povprečne OD precej pod ravnijo drugih članic, obvezati, da bo do določenega roka raven osebnih dohodkov približala ravni, sprejemljivi za vse članice EU. Dotlej je pretok delovne sile iz teh članic na trg delovne sile Evropske skupnosti omejen. Omejitve so še drugačne vrste, še posebej, če se članica z nizko ravnijo povprečnih OD (računajo se predvsem OD na uro in tudi po posameznih dejavnostih) ne uspe v dogovorjenem roku približati predvideni ravni v uniji. Navedene članice naj bi dosegle 50-odstotno raven EU, in to do leta 1996. Za zdaj kaže glede tega najbolje Španiji. Naj o tej za Slovenijo vse pomembnejši temi pripomnimo, da pri vključevanju v evropski trg ali EU sploh ni najpomembnejše sprejemanje in izpolnjevanje - tudi vsebinsko pomembnih - obveznosti, saj so te »samo« potreben pogoj za vključitev. Zadosten pogoj pa je lahko samo naša dejanska konkurenčna sposobnost na trgu. In paradoksalno je, celo v svetovnem merilu, da imajo države z naj višjimi vrednostmi plač, bodisi na uro bodisi z deležem v cenah svojih proizvodov in storitev, hkrati najboljše zunanjetrgovinske rezultate - skratka so najbolj konkurenčne. Paradoks, če sploh lahko govorimo o njem, je v tem, da so te države svojo konkurenčnost gradile in jo še gradijo predvsem (1) na proizvodnosti dela, (2) s kakovostjo svojih proizvodov in storitev, (3) na gospodarjenju s prvinami poslovnega procesa in s kapitalom sploh, (4) zelo močno z inovativnimi dosežki vseh vrst, s čimer so pobirale smetano, izraženo z dobički iz novih proizvodov, zlasti v najbolj propulzivnih dejavnostih (npr. v elektroniki), in z relativno nizko ceno delovne sile, vendar vse bolj z delavci, ki so motivirani in tudi plač(ev)ani za dosežke iz vseh štirih prej navedenih dejavnikov.1 S predvidenim članstvom v Evropski uniji bo Slovenija privzela prost pretok blaga, storitev, kapitala in delovne sile. Zaradi nizke ravni zlasti najnižjih plač v Sloveniji obstaja bojazen, da bo trg EU zaprt za prepoceni delovno silo. Zlasti delojemalci (sindikati) v EU bodo storili vse za ohranitev ravni plač zaposlenih (svojih) delavcev. Zato bodo poslej še v večji meri kot doslej ukrepali proti socialnemu dampingu. Prizadete bodo zlasti srednje- in vzhodnoevropske države. Za individualno razmišljanje gla-snogovorcev o »previsokih« plačah pri nas pa naj služi konkurenčna sposobnost držav višegrajske skupnosti ali cele vzhodne Evrope, kjer imajo precej nižjo raven plač, kot je v Sloveniji. V primerjavi z zahodnoevropskimi državami so plače v državah vzhodne Evrope tri- do desetkrat nižje, pa zato njihova gospodarstva niso nič bolj konkurenčna s svojimi izdelki in storitvami!! Prej obratno. Tudi v tem je paradoks, če prvenstveno ne upoštevamo prej navedenih štirih dejavnikov: proizvodnosti dela, kakovosti izdelkov in storitev, gospodarjenja s kapitalom in ustvarjalnih dosežkov delavcev inovatorjev. Stroški dela Delo kot eden najpomembnejših proizvodnih tvorcev ali kar najpomembnejši, če je vanj vključeno znanje, ustvarjalnost in inovativnost, ima zelo velik pomen tudi z vidika gospodarnosti, gospodarjenja z njim. Vrednotimo ga z osebnimi dohodki. V skoraj tridesetletnem obdobju od 1960 do 1988 smo v Sloveniji v socialističnem družbenoekonomskem sistemu v okviru Jugoslavije vendarle zniževali delež OD v družbenem proizvodu. Delež osebne porabe v družbenem proizvodu je padal s povprečno letno stopnjo 0,3 odstotka, kar je za celotno obdobje »spoštljivo« znižanje za 8,1 odstotka! V zadnjih petnajstih letih se je občutno povečal delež prispevkov in davkov za javno porabo. Leta 1980 je znašal polovico neto OD, v zadnjih letih pa je celo presegel neto OD, katerih delež seje zmanjšal za 18 odstotkov. Iz analize gibanja posameznih oblik porabe, iz načrtovanja za prihodnja leta, predvsem pa iz primerjalnih podatkov razvitih držav je možno podati predlog: Delež sredstev za zaposlene v BDP naj bi se v Sloveniji (zniž(ev)al; leta 2000 naj bi se približal 55 odstotkom. Proizvodnost dela Proizvodnost delaje kazalnik gospodarske učinkovitosti družbe, podjetja in posameznika, odvisno od namena merjenja učinkovitosti. Povzemimo stališče dr. Kuzmina,2 ki seje pri nas največ ukvarjal s problematiko proizvodnosti dela iz osebnih dohodkov: »Iz ekonomske teorije je dobro poznano in utemeljeno načelo, da lahko odigra stimulacijska funkcija osebnih dohodkov svojo pozitivno vlogo v procesu družbene reprodukcije le v primeru, ko temelji relacija med proizvodnostjo dela in osebnimi dohodki na njuni usklajeni, proporcionalni rasti. Torej je rast proizvodnosti dela (oziroma odkloni od določenega povprečja), pri nespremenjenih odnosih v funkcionalni delitvi dohodka, edini pravi vir rasti osebnih dohodkov. Še več, na dolgi rok naj bi bila zagotovljena usklajena rast obeh kategorij - rast proizvodnosti naj bi torej pomenila zgornjo mejo rasti osebnih dohodkov (poudaril S. U.). V nasprotnem primeru pa prihaja v gospodarstvu do negativnih učinkov z ekonomskimi in širše družbenimi posledicami (nepravilna alokacija proizvodnih dejavnikov, inflacija, nezaposlenost itd.).« Več(deset)letni podatki kažejo zaostajanje rasti realnih OD za rastjo proizvodnosti dela. V konkretnem predlogu - za prakso - privzemamo izhodišče, da naj rast proizvodnosti dela določa zgornjo mejo rasti realnih osebnih dohodkov. Predlog V ustreznem družbenem aktu (v konvenciji, socialnem paktu, družbenem načrtu ipd.) bi kazalo zapisati določilo - pred tem pa se seveda o njem dogovoriti -, po katerem bi na primer usmerjali rast realnih OD v družbi z rastjo družbene proizvodnosti dela v določenem razmerju. To bi bilo največ 1,0 : 1,0, praviloma pa malo večje v prid proizvodnosti, npr. 0,9 : 1,0. Za vsak odstotek porasta proizvodnosti dela bi v tem primeru realni OD porasli s količnikom 0,9. Zadnji podatki kažejo3, da se letos - tako kot v preteklih dveh letih, bolj povečuje kot realni osebni dohodki. Tako kot na družbeni, makro ravni bi se morali za podoben način usmerjanja delitve OD dogovoriti tudi na ravni združbe, podjetja. 1 Še več razlogov, ki ne govorijo v prid nizkih plač, je navedenih v članku: S. Uhan: Domet politike zniževanja plač in bumeranški učinki, Organizacija in kadri, št. 7/1994, Moderna organizacija Kranj, str. 707-715. 2 F. Kuzmin: Medrepubliška analiza neusklajenega gibanja osebnih dohodkov in proizvodnosti dela, IER Ljubljana 1990, str. 4. 3 Iz jesenske analize gospodarskih gibanj v Sloveniji, kije zdaj (november 1995) v obravnavi, je med drugim razvidno, da seje oziroma se bo do konca leta 1995 družbeni proizvod povečal za 4,8 %, realni osebni dohodki pa za 4 odstotke. 26. sejem Šport in rekreacija TUDI ZA MALO DENARJA VELIKO MUZIKE Sejem Šport in rekreacija je za mnoge, ki kar ne morejo pozabiti poletja in morja, prvi znanilec zime. Glede na število prijateljev smučanja in drugih zimskih športov je razumljivo, da je prav ta sejem eden izmed najbolj obiskanih v Sloveniji. Škoda le, daje bila »največja športna trgovina« na ogled le šest dni in da je zato marsikdo zamudil priložnost, da bi svojo staro smučarsko opremo vnovčil in si omislil drugo. Nove dilce, vezi, smučarski čevlji, palice in vse drugo za rekreacijo na snegu, ni bilo poceni, zato pa je bila toliko bolj dostopna nekoliko rabljena, vendar še vedno kakovostna oprema. Teje bilo zares na pretek in za razmeroma malo denarja je bilo moč priti do dobrih dilc ali pancarjev. Ni namreč malo petičnih šminke-rjev, ki sleherno zimo kupijo vse novo, staro opremo, kije podobna novi, pa pod ceno prodajo. Zato je škoda, daje sejem že v nedeljo zaprl svoja vrata, saj so mnogi zamudili priložnost, da bi se za malo denarja opremili za prihajajočo zimo. Na letošnjem sejmu je kar 216 razstavljalcev predstavilo celotno domačo in najpomembnejšo tujo ponudbo opreme za šport in prosti čas. Prireditev namreč ni bila namenjena izključno zimski rekreaciji, temveč tudi mnogim drugim športom. Razstavljala so prišli iz dvanajstih držav: Italije, Nemčije, Avstrije, ZDA, Velike Britanije, Kanade, Francije, Norveške, Španije, Finske, Švice in Švedske. Seveda smo na sejmu videli novosti vseh firm, ki na tem področju nekaj veljajo, tudi Heada, Rossignola, Fischerja, Alpine, Elana... Razstavni program letošnjega sejma je zajel poleg opreme in pri- . bora za zimske in poletne športe tudi športno konfekcijo in konfekcijo za s ti na smučiščih, ki je star že skoraj dvajset let, ima namreč že vrsto pomanjkljivosti. Od leta 1977, ko je bil sprejet, so se naša smučišča precej spremenila, pojavili pa so se tudi novi športi, denimo snovvboarding, ki ožijo smučarske terene. Vse spremembe in novosti pa terjajo sprejetje novega zakona o varnosti na naših smučiščih oziroma posodobitev starega. Zaskrbljeni so tudi Zeleni, ki se pritožujejo nad umetnim zasneževanjem. Slabe volje pa so tudi žičničarji in upravljalci smučišč, ki naj bi bili po mnenju nekaterih dežurni krivci za nezgode na snegu. Ponesrečenci namreč nemalokrat zahtevajo astronomske odškodnine, kijih žičničarji seveda ne mo- Dohodnina 1995 Za spremembo je bilo na tem sejmu za malo denarja kar veliko muzike. prosti čas, opremo in stroje za urejanje smučišč in cest ter zimsko opremo za avtomobile, zaščitna sredstva, kozmetiko in vitaminske napitke, turistično ponudbo in ne nazadnje tudi najrazličnejšo strokovno literaturo. Kajpak so svoje najprivlačnejše programe predstavila največja zimsko-športna središča v Sloveniji in v Avstriji, za pestro obsejemsko dogajanje pa je med drugimi poskrbela Snovvboarding zveza Slovenije, ki je pripravila pester program na temo boardinga in drugih atraktivnih športov. Med zanimivimi »okroglimi mizami« v okviru sejma vsekakor velja omeniti tisto, ki je spregovorila o perečih problemih varnosti na naših smučiščih. Veljavni zakon o varno- ŠTEVILNE OLAJŠAVE ZA IZDATKE NA OSNOVI RAČUNOV rejo poravnati.Treba pa je tudi priznati, da so za kar pogoste »karambole« v veliki večini primerov krivi smučarji sami. Vsekakor bi moral novi oziroma dopolnjeni zakon o varnosti na smučiščih zelo natančno opredeliti osnovne pojme ter vlogo in pristojnosti upravljalcev in uporabnikov naših smučišč. V kratkih šestih dneh sije priljubljeni sejem ogledalo kar 76.000 radovednežev. Obisk je bil pričakovan, zelo verjetno pa ne bi bil tolikšen, če ne bi organizator sprejel modre odločitve in najmlajšim omogočil ogled vsega razstavljenega zastonj. Sicer pa smo jo tudi starejši to pot odnesli razmeroma zelo poceni: za vstopnico smo morali odriniti le 250 tolajrev. Andrej Ulaga Ključne odločbe dohodninskega zakona ostajajo tudi po uveljavitvi nekaterih sprememb oziroma dopolnil zakona od februarja letos v glavnem nespremenjene. Davčno napoved smo tako kot doslej dolžni oddati do 31. marca z uzakonjenimi izjemami vsi, ki prejemamo dohodke iz rednega, pogodbenega, honorarnega dela, iz minulega dela, iz dela v kmetijstvu, iz dobička, ki ga prinaša opravljanje dejavnosti, ali s prodajo kapitala. Breme obveznega davka, ki nam ga odmerjajo na seštevek vseh prejemkov, pa si lahko z olajšavami, kakršne so uzakonjene, kar precej zmanjšamo. Poleg splošne olajšave, s katero se nam vsem zmanjša davčna osnova za 11 odstotkov povprečne letne plače zaposlenih v Sloveniji (letošnja naj bi bila okrog-1,4 milijona tolarjev), ne smemo pozabiti na olajšave za vzdrževane družinske člane, za otroke in druge vzdrževance ter na olajšave za različne izdatke, do katerih smo upravičeni na podlagi računov. Za vzdrževanega družinskega člana je olajšava 10 odstotkov povprečne letne plače v državi. Pri otrocih je za vsakega nadaljnjega otroka za 5 odstotkov višja. Čeprav si z olajšavami za vzdrževance torej lahko kar precej znižamo davčno osnovo, pač odvisno od njihovega števila, se po izkušnjah davkarije še vedno dogaja, da ljudje pri pisanju davčne napovedi pozabijo vpisati, ali koga vzdržujejo. Osnovo za dohodnino pa si lahko zmanjšamo še za 3 odstotke, če imamo ustrezna potrdila in račune za izdatke. Kajpak pridejo v poštev samo računi oziroma potrdila z letošnjim datumom. In kateri izdatki so lahko olajšava? To so, kot je veljalo že doslej, izdatki za nakup dolgoročnih vrednostnih papirjev, ki jih je izdala država, in delnice skladov za razvoj znanosti in tehnologije. Olajšava je tudi nakup ali gradnja stanovanjske hiše, stanovanja, izdatki za vzdrževanje oziroma prenovo stanovanja, hiše oziroma bivalnih prostorov (barvanje, pleskanje, nakup peči, grelcev, termostatov ipd.), za odpravo arhitekturnih in komunikacijskih ovir za invalida v teh prostorih in izdatki za obnovo v denacionalizaciji vrnjenega premoženja. Med že doslej veljavnimi olajšavami pa ostajajo še izdatki: za vzdrževanje kulturnih spomenikov in naravnih danosti, za nakup likovnih del, leposlovnih knjig ter plošč umetniške vrednosti, za nakup učbenikov in druge strokovne literature. Novo paje, da lahko kot olajšavo uveljavljamo tudi izdatke za nakup programske opreme. Olajšava so, kot že doslej, tudi plačane šolnine, denimo podiplomsko izobraževanje, jezkov-ni tečaji, glasbeno izobraževanje, šoferski izpit in podobno. Olajšava so tudi plačani prispevki in premije, namenjene za povečanje socialne varnosti zavezanca za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, za zdravstveno varstvo in zaposlovanje, toda le, če so plačani pravnim osebam v Sloveniji. Tudi prostovoljni denarni prispevki in vrednost daril v naravi za humanitarne, kulturne, izobraževalne, znanstvene, raziskovalne, športne, ekološke in religiozne namene so lahko olajšava, če so plačani oziroma nakazani osebam, ki so v skladu s predpisi organizirane za opravljanje takšnih dejavnosti. Sem sodijo tudi prispevki oziroma darila invalidskim organizacijam in evidentiranim beguncem. Mnogi davčni zavezanci bodo uveljavljali kot olajšavo tudi izdatke za nakup zdravil, za zdravstvene in ortopedske pripomočke (očala, slušni aparati, ortopedska obutev, invalidski voziček, ako-stimulator, merilci krvnega pritiska ipd.). Ne smemo pa pozabiti tudi na plačane prispevke za gradnjo ali obnovo komunalne infrastrukture (vodovod, kanalizacija, plinska napeljava), ki se gradijo na podlagi veljavnih upravnih dovoljenj. Seveda so priznana olajšava tudi izdatki za nakup izdelkov, ki zmanjšujejo porabo pitne vode ali električne energije. Ob vseh omenjenih olajšavah ne gre pozabiti še na plačane članarine političnim strankam in sindikatom, na plačane samoprispevke, pa na denarna vplačila za lastniške deleže podjetij. S spremembami zakona o dohodnini (veljajo od 5. februarja letos) niso več obdavčene državne nagrade, uvedene z zakonom, kot so Prešernove nagrade ali Bloudkove nagrade in priznanja. Odpustek velja po novem tudi za prejemke za občasno ali začasno nego in pomoč invalidom, kijih posamezniki izplačujejo invalidskim organizacijam za plačila pri opravljanju javnih del, za razliko med dejansko plačano in izhodiščno plačo, ki bi jo prejeli ob upoštevanju določb kolektivne pogodbe dejavnosti, v postopku prisilne poravnave paje bila zamenjana za delnice oziroma deleže dolžnika. Na novo pa so obdavčene vse jubilejne nagrade, odpravnine ob upokojitvi in enkratne solidarnostne pomoči nad višino, ki je določena s predpisom vlade. Boiza sindikalnenaturizma BORZNO SPOROČILO ŠTEVILKA 47 ATRIS - BORZA SINDIKALNEGA TURIZMA, Ljubljana, Dalmatinova 4, sprejema ponudbe prostih počitniških možnosti, posreduje proste zmogljivosti, organizira zamenjavo, nakup ali prodajo počitniških objektov, stanovanj, bungalovov, prikolic in drugih možnosti. Pišite nam ali telefonirajte na 061/131 00 33, int. 384, 385, 061/326-982 ali 322-975; naš telefaks je 061/326-982 ali 317-298, žiro račun 50101-601-92077 - Atris. Poslovni čas za stranke vsak delovnik od 9. do 15.30 ure. A. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI VAM JIH NUDIMO 1. BOHINJ-počitniški hišici v UKANCU-za 6 oseb-tri spalnice, kuhinja, dnevna soba, kopalnica, 150 m od jezera. Cena 90 DEM. Termini do 22. 12. 2. ROGAŠKA SLATINA - privatna hiša, kuhinja, tri dvoposteljne sobe, TWC. Cena za 4 osebe 50 DEM, za 6 oseb 80 DEM, turistična taksa ni vključena. 3. VRSNO, gostišče GREGORČIČ - dvoposteljne sobe, sedemdnevni paketi ali vikend program, cena polpenziona 3.300 tolarjev, polnega pa 3.600 tolarjev. 4. VELIKE BLOKE - počitniški dom s 105 ležišči, štiriposteljne sobe. Cena polnega penziona je 25 DEM. Popusti za skupine. Prosto še za šolske počitnice. 5. BLED - HOTEL JELOVICA - dvo- in triposteljne sobe, polpenzion 44 DEM, doplačilo za polni penzion 12 DEM. Popusti: otroci do 2 letgratis, od 2 do 12 let 30% popusta. Zelo ugodni pogoji za seminarsko delo. 6. ROGLA- garsonjera oz. dvosobno stanovanje, 55 oz. 65 DEM dnevno -termini do 18. 12. 7. KOPE - garsonjera za 4 osebe, cepa 52 DEM dnevno - termini do 23. 12. 8. KRANJSKA GORA - garsonjere za 4 osebe, cena dnevnega najema 65 DEM. 9. RADOVLJICA - počitniški dom za ca. 40 oseb, dvoposteljne sobe, polpenzion 3.950 SIT, možnost za šolo v naravi. 10. KRANJSKA GORA- PENZION SATURN - nad jezerom Jasna, dvo-, tri- ali štiriposteljne sobe, TWC, polpenzion 39 DEM. 11. ČATEŽ - POČITNIŠKE HIŠICE - od 4 do 5 oseb, termini od 24.11. do 22. 12., cena od 72 DEM dnevno. - počitniška hišica za 4 osebe, termini do 23.12., cena 60 DEM na dan. 12. MORAVSKE TOPLICE - bungalov za 4 osebe, v času do 20. decembra, enotedenski paketi - cena 54 DEM na dan. 13. MORAVSKE TOPLICE - zasebna hiša, 2-, 3- in 4-posteljne sobe. Cene: nočitev z zajtrkom 1.700 SIT, polpenzion 2.600 SIT, polni penzion 2.950 SIT 14. PODČETRTEK - Atomske toplice - apartma za 4 osebe, prosto v času od 24. 11. do 22. 12. in od 12. 1. 1996 dalje. Cena najema 65 DEM (vključuje 2 vstopa v bazen). 15. POKLJUKA - DVO ALI ŠTIRIPOSTELJNI APARTMAJI - spalnica, kuhinja, kopalnica. Cena dnevnega najema 55 oz. 72 DEM. 16. POKLJUKA - počitniška hiša za 5 oseb, kuhinja z jedilnico, dve spalnici, kopalnica, 500 m od ŠPORT hotela. Dnevni najem 110 DEM. Prosto od 24. do 29. 12. 17. BOVEC - Kaninska vas - garsonjere oz. enosobna stanovanja, cena 55 oz. 72 DEM. 18. VELIKA PLANINA - planinske koče za 4 ali 8 oseb, cena od 50 do 85 DEM. 19. KRVAVEC - garsonjera, dnevni najem 50 DEM, ali apartma za 5 oseb, najem 70 DEM. Cene veljajo do 22. 12. 1995. 20. RATEČE - PLANICA - počitniški dom s 23 ležišči, cena polpenziona 35 DEM, polnega penziona pa 41 DEM. Termini od 27. 11. do 28. 12. 1995. Možnost bivanja za novo leto. 21. NOVIGRAD-trisobno stanovanje, možnost bivanja za 5 oseb. Termini po 20. novembru, cena 45 DEM. POČITNIŠKE ZMOGLJIVOSTI, KI JIH POTREBUJEMO 1. Počitniške hišice v Čatežu, Atomskih toplicah ali Moravskih toplicah, Banovcih, Ptujskih toplicah, Rogli, Krvavcu, Kaninu, Bohinju ali Kranjski Gori za vsa obdobja. 2. Lastnike počitniških domov v slovenskem Primorju ali v hrvaški Istri, ki bi dali objekte v najem, vabimo, naj nam posredujejo ponudbe tudi že za leto 1996. B. SINDIKALNI IZLETI Sindikalne organizacije ali kar tako oblikovane skupine vabimo, naj nam posredujejo svoje želje za družabni ali strokovni izlet ali potovanje doma ali v tujino. Možnost plačila v 2 obrokih. 1. BUDIMPEŠTA - tridnevni izlet za vikend ali pa kar tako za skupine 40 do 50 oseb. Avtobusni izlet v Budimpešto, ogled znamenitosti madžarske prestolnice, poldnevni obisk tipične kmetije v madžarski stepi z družabnim delom izleta, tretji dan na povratku v Ljubljano ali v kraj, od koder je skupina, kosilo v čardi. Cena 245 DEM, plačljivo v dveh obrokih. 2. ENODNEVNI IZLET PO BELI KRAJINI preko Muljave in Žužemberka, objsk metliške kleti, naselja Adlešiči, kosilo na poznani kmetiji pri ŠKALOVjH v Cerovcu. Idealno za 45 oseb. 3. OTOČEC-hotel Šport-posebni programi oddiha in rekreacije.Teniška igrišča, jahanje, čolnarjenje, gorska kolesa, ribolov, rafting, plavanje, plesne zabave in igralnica. Tridnevni program s polnim penzionom 200 DEM, štiridnevni pa 245 DEM. 4. VIPAVA - ogled Vipavskega križa, Biljanskih vinogradov, grobnice Burbonov. Doživeli boste gostoljubnost domačinov in njihovih bogato založenih kašč in kleti. Po večerji odhod proti domu. Cena 2.500 tolarjev na osebo brez prevoza. 5. KOČEVSKA REKA - prijeten izlet na nekdaj zaprto območje, program oblikujemo po željah skupine. 6. GOSTILNA PRI TONETU - Breg na Ptuju, možnost nočitve za 24 oseb, odlična gostinska ponudba tudi za večje skupine. Pokličite 062/772-376. 7. LETUŠ - Šmartno ob Paki - gostišče PIRNAT - ugodni meniji za izletniške skupine. Telefon 063/885-143. 8. ŠPANIJA za mlade - LLORET DE MAR - cena polnega penziona 18 DEM. Termini od 1. do 30. aprila 1996. Primerno za maturantske ali sindikalne skupine, bivanje v večposteljnih sobah. C. ORGANIZACIJA SEMINARJEV Posebna ponudba ATRISA in Hotela KOMPAS v Bohinju. Organiziramo eno- ali večdnevne seminarje za 15 do 70 udeležencev. Cena penziona 4.500 tolarjev. Tehnična oprema je zagotovljena. E. NAJEM ALI NAKUP POČITNIŠKE ENOTE 1. Za več let najamemo počitniški dom v slovenskem Primorju, na Gorenjskem ali v hrvaški Istri. 2. Kupimo počitniško stanovanje v Strunjanu, Simonovem zalivu ali v Luciji pri Portorožu. F. REZERVACIJE AVIONSKIH ALI LADIJSKIH VOZOVNIC G. VELIKA POTOVANJA- Evropa, Azija, Daljni vzhod, Srednja Amerika. 1. ZAHODNI PACIFIK-LOS ANGELES, HAVAJI, NOVA ZELANDIJA, FIDŽI in TAHITI. Potovanje traja 25 dni, odhod 27. decembra, cena na osebo 7.500 DEM. 2. JUŽNA AMERIKA - PERU, BOLIVIJA in BRAZILIJA. Potovanje traja 16 dni. Odhod 20. decembra, cena 4.300 DEM na osebo. H. POSEBNA POSLOVNA POTOVANJA - organiziramo ob skupni pripravi vašega osebnega programa. I. SILVESTROVANJE 1. Silvestrovanje v Savudriji-tridnevno bivanje v počitniškem domu - trije penzioni in silvestrska večerja 11000 SIT. 2. Organiziramo Silvestrovanje v Pragi, Budimpešti, New Yorku in Parizu. J. SMUČANJE 1. VALTHORENS-apartmaji za 2,4 ali 6 oseb, cena petdnevnega najema in avtobusnega prevoza 440 do 580 DEM. Termini od 10. do 17.12. 1995. 2. BAD-KLEINKIRCHHEIM - najem apartmaja za 3 dni, cena na osebo od 1.530 do 2.100 šilingov, vključena tridnevna smučarska karta in uporaba ogrevanega bazena. Termin 14. do 17. 12. 1995. Informacija gostom Atrisa PLAČILNI POGOJI: Ob potrditvi rezervacije zahtevamo plačilo 40% celotnega zneska. Pri odpovedi nad 20 dni pred odhodom za že rezerviran termin zaračunamo stroške poslovanja in druge stroške; najmanjši znesek stroškov odpovedi je 4.000 tolarjev, pri krajši odpovedi zaračunamo stroške in 30% celotnega zneska. Cene veljajo le za že v celoti plačane aranžmaje, če se te ne spreminjajo za več kot 7%. Po plačilu gostje prejmejo našo napotnico. V primeru, da naše napotnice ne prejmete 7 dni pred odhodom, nas nujno pokličite. Pri posebnih akcijah z znižano ceno aranžmajev je potrebno takojšnje 10% plačilo, ki se obravnava kot kavcija, ob odpovedi se znesek ne vrača. Programe v tujini obravnavamo v skladu s splošnimi navodili potovalne agencije, ki je organizator potovanja, in jih gostje prejmejo ob prijavi. Prijava je sprejeta, ko je vplačanih 30% cene aranžmaja. Reklamacije v skladu s turističnimi uzancami rešujemo sporazumno. ATRIS je povsod, kjerkoli ste. Metod Zalar, direktor borze Skoraj polovica zaposlenih v Sloveniji dela v neugodnih ali celo zelo neugodnih in zato zdravju škodljivih delovnih razmerah. Večina zaposlenih delavcev je v nižjih plačilnih razredih. Petina zaposlenih opravlja dela, pri katerih je zelo velika verjetnost nesreč oziroma so zdravju zelo škodljiva. Slaba četrtina zaposlenih opravlja fizično zelo naporna dela. Povsem nenevarnih del sploh ni... SIVINA SLOVENSKEGA VSAKDANA Stavkovni odbor Fidesa, sindikata Ovnikov in zobozdravnikov * to >to»om«ili 7 , ten* U ......... zdravnikov ter upravičene zahteve za njegovo izboljšanje. . ■5 To je le nekaj izsledkov raziskav Kakovost življenja v Sloveniji v letu 1994, ki jo je te dni obelodanil Center za proučevanje družbene blaginje pri Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Raziskovanje kakovosti življenja poteka že več kot deset let. Zadnji podatki so bili zbrani lani na vzorcu 1806 oseb v starosti 18 let in več. Delovno življenje na psu Raziskovanje kakovosti življenja opredlljujejo trije kazalci zadovoljevanja potreb: imeti (gmotni viri, delovne razmere, zdravje, izobrazba), ljubiti (stiki z drugimi ljudmi, odnosi v družini in na delovnem mestu) in biti (vključenost v družbo, politična dejavnost, preživljanje prostega časa). Pri tem je pomembno, da rast družbenega proizvoda ne pomeni nujno kakovostnejšega življenja ljudi. Pomembnejše je, za katere namene se novo ustvarjena vre- dnost uporabi in kako je porazdeljena med prebivalstvo. Kakovost življenja ni odvisna le od sredstev, ki jih imajo ljudje na voljo, temveč tudi od tega, kako ta sredstva trošijo. Meri pa se tudi s takimi vatli, kot so znanje, zdravje in zaposlitev, ter z zadovoljevanjem nematerialnih potreb, kot so potrebe po varnosti, po pripadnosti in po samouresničevanju. Urejenost delovnega življenja je eden izmed nosilnih stebrov kakovosti življenja. Raziskava je pokazala, da je kakovost delovnega življenja zaposlenih zelo slaba. Delavci danes ne odločajo praktično o ničemer. Kar dve tretjini zaposlenih ni vključenih v odlo-čanje.Tudi medebojni odnosi niso najboljši, saj ima več kot 60 odstotkov zaposlenih spore na delovnem mestu. V kakšnih delovnih razmerah si služijo kruh slovenski delavci, pove tudi podatek, da ima več kot dve tretjini zaposlenih psihično zelo naporno delo. Več kot polovica zaposlenih je malo samostojna pri delu. S plačo ni nihče zelo zadovoljen Ena od pomembnejših ugotovitev raziskave je, daje med zaposlenimi v Sloveniji zadovoljstvo z delom na splošno veliko, čeprav so kazalci delovnega življenja neugodni.To pomeni, da Slovencem delo že samo po sebi veliko pomeni. Poseben vidik zadovoljstva na področju delaje tudi zadovoljstvo s plačo. Vendar s plačo ni nihče zelo zadovoljen. Nezadovoljih je kar 27 odstotkov zaposlenih, zelo nezadovoljnih pa 11 odstotkov, skupaj torej kar 38 odstotkov zaposlenih. Plača spodbuja k delu le kakšno tretjino zaposlenih. Sicer pa Slovenci črpamo zadovoljstvo z življenjem iz dokaj tradicionalnih virov: iz zdravja, iz urejenih odnosov v družini in iz dela. Nizko kakovost življenja ima približno deset odsotkov prebivalcev. To pomeni, da odnosi v njihovih družinah niso dobri, da je njihovo telesno in zdravstveno počutje slabo, da imajo nizke do- hodke v gospodinjstvu in da so tudi z življenjem nasploh nezadovoljni. Skupina z nizko kakovostjo življenja je zelo nezadovoljna ter se lahko zelo burno odzove na svoj položaj in zahteva korenite družbene spremembe, ocenjuje dr. Ivan Svetlik. Na svojo stranjo zlahka pridobijo stranke, ki zagovaijajo politične prevrate. Visoko kakovost življenja ima približno tretjina ljudi.To so predvsem mladi in srednje stari moški z višjimi stopnjami izobrazbe, ki živijo v mestu. Slabšo kakovost življenja pa imajo starejše, manj izobražene ženske, ki živijo na podeželju. Izobraževanje kot vir neenakosti Sodeč po podatkih, ki so na voljo, bo izobraževanje v Sloveniji v prihodnje pomenilo dodaten vir neenakosti, saj so tisti, ki bi potrebovali največ izobraževanja, od njega najbolj odrinjeni. Najmanj se namreč izobražujejo tisti, ki so že zdaj najslabše izobraženi, in ljudje brez zaposlitve, med zaposlenimi pa delavci na najmanj zahtevnih delovnih mestih in zaposleni v industriji. Ob delu se izobražujejo le tisti, ki imajo lažji dostop do denarnih virov, boljše stanovanjske razmere in razpolagajo z dobrinami, ki označujejo pripadnost višjim družbenim razredom. Izobraževanje v odraslosti tako prej prispeva k povečevanju izobrazbenih in kvalifikacijskih razlik med različnimi skupinami prebivalstva kot pa k njihovemu zmanjševanju. Rezultati analiz so pokazali, da večina žensk (87 odstotkov) in moških (85 odstotkov) ne skrbi ustrezno za svoje zdravje, saj imajo vsaj po eno zdravju škodljivo navado. Med temi navadami je najpogostejša neredna telesna aktivnost, sledita kajenje in pitje alkohola. Pri moških so ugotovili večje kopičenje zdravju škodljivih navad kot pri ženskah. Pri nastajanju bolezni je tako zelo pomemben spol, sledita pa mu starost in izobrazba. Slabše zdravstveno stanje je značilno predvsem za starejše, manj izobražene, revnejše oziroma tiste, ki imajo manjši dohodek na člana gospodinjstva. Slovenci brez prostega časa V študiji so tudi ugotavljali, kako preživljajo prosti čas ljudje z različnim socialnim položajem. Rezultati so porazni. Skoraj vsaka druga oseba ne preživlja kakovostno prostega časa ali pa ga sploh nima. Večina anketiranih preživi naj večji del svojega prostega časa doma, pri sorodnikih ali prijateljih. Nekateri tudi vrtnarijo, berejo knjige, hodijo na sprehode in izlete. Čim višji je socialnoekonomski položaj, tem pestrejši je način preživljanja prostega časa. Za Slovence je problematičen predvsem čas in minimalna izkoriščenost različnih kulturnih virov. Vsak peti brez kopalnice V kakovosti življenja posameznika igra pomembno vlogo tudi stanovanje. V zadnjih desetih letih je prišlo v stanovanjski preskrbi prebivalstva do večjih sprememb. Izboljšala se se je komunalna opremljenost stanovanj, nekoliko tudi stanovanjska površina. Kljub takšnemu splošnemu napredku pa ostajajo nekatere skupine prebivalstva bolj prikrajšane od drugih. Tako je med anketiranci z naj nižjo izobrazbo še vedno vsak peti brez kopalnice. Po drugi strani pa tudi tretjina anketirancev v starosti od 25 do 34 let ne presega vrednosti 15 kvadratnih metrov povprečne stanovanjske površine na osebo. V zadnjih desetih letih seje med mladimi zelo povečal odstotek tistih, ki nimajo svojega lastnega stanovanja, ampak prebivajo pri starših in drugih sorodnikih. Leta 1984je med anketiranci, starimi od 25 do 34 let, živelo pri starših in sorodnikih 30 odstotkov mladih, lani pa že kar 41 odstotkov. To kaže na izrazito zmanjševanje možnosti, da bi mladi dobili svoje lastno stanovanje, si ustvarili družino in se odločili za otroke. Brez načrtov za prihodnost Zanimivi so tudi podatki o kakovosti življenja v različnih življenjskih obdobjih. Zgovoren je predvsem podatek, da ima le 44 odstotkov anketirane populacije načrte za prihodnost, usmerjajo pa jih predvsem na gmotno področje in bolj v izobraževanje otrok kot v svoje. Po materialni plati je obdobje starševstva najkritičnejše. Starši s predšolskimi otroki so bili leta 1994 v najslabšem položaju tako glede stanovanjskega standarda kot povprečnega dohodka na člana gospodinjstva, čeprav sta običajno oba starša zaposlena. Ta skupina s svojimi plačami veliko prispeva, dobiva pa zelo malo. V zelo slabem položaju so tudi starši, ki imajo otroke, stare nad 15 let. Odnosi med možem in ženo spadajo med najpomembnejše kazalce kakovosti življenja. Dobri medosebni odnosi so namreč pomemben vir duševnega in telesnega zdravja. Pomemben kazalec demokratizacije odnosov v družini je delitev dela. Kulture delitve dela v družini pri večini ni, posebej to velja za gospodinjska opravila. Rezultati pri negi in vzgoji otrok so pozitivnejši, saj je na tem področju več sodelovanja med možem in ženo, še posebej pri tistih, ki imajo predšolske otroke. Kar 65 odstotkov anketiranih v tem obdobju je izjavilo, da si približno enako porazdelijo nego in vzgojo otrok. Kakovost partnerskih odnosov je odvisna predvsem od občutljivosti dvojice za občutja in probleme drug drugega. Delež tistih, ki menijo, da so odnosi med spoloma slabi oziroma niti dobri niti slabi, s starostjo narašča: od 6 odstotkov pri starših s predšolskimi otroki do 12 odstotkov pri partnerjih, starih več kot 65 let. Po vseh navedenih podatkih bi lahko sklepali, da ima kakovost življenja v Sloveniji precej sivih odtenkov in da nam še veliko manjka do bogatejših barv. Morda fasada navzven deluje urejeno, toda za njo je najti pomanjkljivosti ne le pri standardu, ampak tudi pri izobraževanju, kakovostni izrabi prostega časa, stanovanjski oskrbi, medsebojnih odnosih in predvsem pri ciljih za prihodnje življenje. Marija Frančeškin Knjigo lahko naročite po telefonu na 061/321-255 ali telefaksu 311-956 Pr i CZ? Enotnost je izšlo obsežno delo znanega pedagoškega in raziskovalnega delavca dr. Milana Divjaka z naslovom »Šola, morala, cerkev«. Gre za del obširnega raziskovalnega projekta, ki obravnava razvoj laičnega, moralnega in družboslovnega pouka na Slovenskem od začetka do danes. * V PRAZNIČNEM DECEMBRU NE POZABITE?* NA NOVO PEDIATRIČNO KLINIKO! otroci jo potrebujem01 PRISPEVAJTE PO SVOJIH MOČEH! Prispevek sodi med olajšave pri odmeri dohodnine. Žiro račun: 50101-654-41037. Hvala. , -—Objave o prispevkih preberite c'Ub I j OV v reviji Otrok In družina. 03 ] 7. decembra 1995 MARKOMA M Direktor Tovarne rezalnega orodja na Prevaljah si ne pusti gledati pod prste Zgodba