Razvoj stanovanjskega gospodarstva od osvoboditve
Ko prehajamo v drugo mandatno obdobje delegatske skupščine samoupravne stanovahjske skupnosti me-nimo, da fe potrebno delovne Ijudi in občane v glav-nih obrisih seznaniti z dosedanjim razvojem na sta-novanjskem področju od osvoboditve dalje.
Znano je, da je stanovanje temeljno življenjsko vpraša-nje vsakega delovnega člove-ka. Veliko stanovanjsko sti-sko vsi priznavajo, družba se je tega zavedala.
Prvo obdobje je od osvobo-ditve do leta 1955, ko je bila obnova dežele prva naloga. V tej dobi so sredštva stano-vanjske izgradnje bila admi-nistrativno odmerjena in tudi relativno skromna. Stano-vanjski problem tega časa je bil velik socialnoekonomski problem.
Za obdobje od 1955 do 1959 je značilna ustanovitev in de-lovanje   stanovanjskih   skla-
dov, ki so imeli precejšen ad-ministrativni značaj in je bil premajhen materialni interes stanovalcev. V letu 1960 se prične uveljavljati in izvajati stanovanjska reforma in se z njo poveča vloga stanovanj-skih skladov in je dana osno-va za aktivnejše vključevanje občanov v gradnjo in uprav-ljanje s stanovanjskim skla-dom.
Po letu 1970 se v sistem sta-novanjskega gospodarstva in izgradnje stanovanj vgrajuje načelo vzajemnosti in solidar-nosti pri reševanju stanovanj-skih problemov delovnih lju-di in občanov, pri čemer se
vzpostavlja poseben sistem pomoči tistim, ki zaradi niz-kih osebnih dohodkov ne mo-rejo sami reševati svojega sta-novanjskega           problema.
Ustrezen razvoj stanovanjske-ga gospodarstva oziroma sta-novanjske politike pospešuje razvoj industrijske proizvod-nje in drugih gospodarskih ter negospodarskih dejavno-sti in je znak gospodarskega napredka in pospeševalec ekonomske rasti. Prav tako je tudi razvoj stanovanjskega gospodarstva in reševanje sta-novanjskih problemov odvi-sen od ravni izgradnje samou-pravnih socialističnih od-nosov. To trditev lahko pod-premo z dejstvom, da vedno večja industrializacija dežele pospešuje preseljevanje pre-bivalstva in tako ustvarja pri-tisk, da se v novih mestih bi-
vanja zagotove vsaj osnovni pogoji za življenje.
Posledica pa je v zaostre-nem položaju na področju sta-novanjskega in komunalnega gospodarstva in stalno po-manjkanje stanovanj.
Kategorija stanovanje
Stanovanje je trajna dobri-na osebne potrošnje in je bla-go, ki ima vrednost in uporab-no vrednost ter pripada pred-vsem področju družbene po-trošnje. Je neobhodno v re-produkciji ljudi in proizvod-nji materialnih dobrin.
V svojem razvoju je stano-vanje prešlo dolgo pot od naj-preprostejše oblike naravne-ga zavetišča pred vremenski-mi nevšečnostmi do današ-njih velikih, sodobno oprem-ljenih stanovanj. Stanovanje
je namenjeno predvsem za za-dovoljevanje osebnih in druž-benih potreb, kot mesto pre-hrane, počitka in vzgoje otrok, pa tudi za kulturno in družabno življenje ljudi. Kljub temu, da je stanovanje namenjeno posamezniku in njegovi družini, je vključeno v mrežo komunalnih in dru-gih naprav v naselju.
Pravno opredelitev stano-vanja daje Zakon o stanovanj-skih razmerjih, ki pravi, da se za stanovanje šteje skupina prostorov, namenjenih za sta-novanje, ki so praviloma gradbena celota in imajo po-seben vhod. Zakon pri tem izključuje prostore, ki se le v sezoni ali od časa do časa upo-rabljajo za počitek ali oddih, pa tudi prostore, ki so name-njeni za začasno prebivanje (začasna delavska stanovanja
na stavbiščih ipd.) in prostore v atavbah, ki so zgrajene za nastanitev posameznikov (samski domovi, domovi za upokojence ipd.). Za razliko od poslovnih prostorov, ki so namenjeni izključno za oprav-ljanje določene proizvodne ali neproizvodne   dejavnosti.
Stanovanje postane kapital-na dobrina, kakor hitro prina-ša dejanski dobiček. To velja za lastnika, ki pobira špekula-tivno visoko stanarino in za nosilca stanovanjske pravice, ki izkorišča podnajemnika. Prav tako je stanovanje kapi-talna dobrina, če se v njem opravlja pridobitvena dejav-nost (obrt ali podobno). Kot potrošna dobrina pa nastopa z vključevanjem stanovanjske dejavnosti v potrošnjo.
Zvezna   ustava   obravnava
stanovanje kot potrošno do-brino, ki je lahko v lasti obča-na, ta pa ga sme uporabljati za pridobivanje dohodka le pod pogoji, ki jih določa Zakon o stanovanjskih razmerjih.
Občani so izenačeni v mož-nosti pridobitve stanovanja v najem ali graditvi oz. pridobi-tvi stanovanja v last.
Občan ima lahko v lasti naj-več dve stanovanji ali tri manjša stanovanja in z njimi svobodno razpolaga tako v pogledu dajanja stanovanja v najem, kakor tudi sploh v pravnem prometu.
Zadovoljivo rešeno stano-vanjsko vprašanje pomeni to-rej delovnemu človeku in ob-čanu socialno varnost in ena-kopravni položaj v organizaci-ji združenega dela, delovni skupnosti in v družbi. Pro-
blem stanovanja ni samo pro-blem človeškega standarda, ki se lahko izrazi z nekim koe-ficientom.
Obdobje po osvoboditvi do leta 1955
Med drugo svetovno vojno je stanovanjski sklad v naši državi izredno trpel. Od skup-nega števila stanovanj iz leta 1941 je bilo porušenih in po-škodovanih 20,5% stanovanj. Tako spada Jugoslavija med dežele, ki so utrpele največjo izgubo v stanovanjskem skladu.
Zato je bila obnova stano-vanjskega sklada po koncu vojne ena izmed prednostnih nalog nove države. Stanovanj-ska izgradnja je bila usmerje-na z državno investicijsko po-litiko po planski delitvi sred-stev in gradbenega materiala. Obdobje do leta 1955 lahko imenujemo tudi administra-
tivno proračunsko, ker je bil obseg stanovanjske izgradnje odvisen od razpoložljivih sredstev proračuna družbeno-političnih organizacij na ra-zličnih ravneh. 2e od leta 1951 začnejo v financiranju stano-vanjske izgradnje v skromnih merah sodelovati tudi delov-ne organizacije.
Intenzivna izgradnja indu-strijskih centrov in s tem prekvalifikacija kmečkega prebivalstva v industrijske delavce sta povzročili večje povpraševanje po stanovanjih v mestih in tako še večjo sta-novanjsko stisko. Zato je bil stanovanjski sklad v mestih postavljen pod administrativ-ni nadzor države. Organi na-rodne oblasti so po določenih merilih delili stanovanja, ne glede na to, ali je bilo stanova-nje v družbeni ali v privatni lastnini. S tem so se izboljšali pogoji stanovanja največjega dela delovnih ljudi na račun
tistih, ki so imeli pred vojno višji ali visok stanovanjski standard. Hudo stanovanjsko stisko so skušali omiliti tudi s tem, da so ob tem, ko so de-lavci gradili tovarne, z razni-mi prostovoljnimi akcijami gradili tudi stanovanjske hiše.
Bistvo tega sistema je bilo v omejevanju delovanja eko-nomskih zakonitosti. Značil-na je bila neenotna, neplan-ska, neracionalna in delno tu-di nestrokovna gradnja, kar je imelo za posledico nekomu-nalno opremljena zemljišča, čezmerno trošenje gradbene-ga materiala, zidavo zasebnih hiš na zemljiščih, kjer bi bile lahko večje soseske ipd. Pri skupnih naporih za zmanjše-vanje stanovanjske stiske je močno izstopala tovariška po-moč in udarniško delo, kot nadaljevanje izročil iz naro-dnoosvobodilnega boja.
Prihodnjič bomo objavili obdobje od leta 1955-1965.
Berta Malovrh Olup