Kaja Širok PREDMET IN SPOMIN POGLED NA MUZEJSKE ZBIRALNE POLITIKE IN PRIDOBIVANJE HISTORIČNEGA GRADIVA ZADNJEGA ČETRTLETJA Izvleček Avtorica obravnava preoblikovanje poslanstva in zbiralne politike muzejev po letu 1991. Posveča se reinterpretaciji tistih muzejev, ki so pred osamosvojitvijo Slovenije bili v svojem poslanstvu vezani na pripoved in pridobivanje gradiva, ki je tematiziralo zmagovito drugo svetovno vojno in življenje v socializmu. Muzej novejše zgodovine Slovenije kot naslednik Muzeja ljudske revolucije Slovenije je primer, kako so javne institucije ohranjanja spomina preoblikovale svoje poslanstvo in razširile svoje polje preučevanja ter zbiranja gradiva. Preobrat ni bil samoumeven, temveč je potreboval konsenz in politično voljo države, da se kontinuirano delo ohranja in razvija naprej v širše zastavljenih družbenih ter političnih tematikah. Ključne besede stalna razstava, muzeologija, osamosvojitev Slovenije, zbiralne politike 110 V pričujočem prispevku se bom ukvarjala s poskusom analize preoblikovanja slovenskih muzejev po letu 1991 in na primeru Muzeja novejše zgodovine Slovenije razkrila pogled na problematiko zbiranja in interpretiranja historičnega gradiva. Analiza je del širše raziskave o vlogi in razumevanju občasnih in stalnih razstav v kontekstu (re)interpretacije nacionalne zgodovine od prve vojne do danes, s posebnim poudarkom na valorizaciji zgodovine zadnjega četrtletja. Osredotočila se bom na teme, povezane z razumevanjem politizacije muzejev in muzejsirih vsebin ter posledično mediatizacijo spominskih naracij skozi razstave, ki tematizirajo dogodke polpretekle zgodovine. Pri tem ni nepomembno, kako so hranjeni predmeti (in zbirke) postali predmet reinterpretacij za potrebe potrjevanja novih političnih diskurzov, ki so imeli bodisi funkcijo varovanja vrednot in pomenov narodnoosvobodilnega boja v Sloveniji bodisi njihovo popolno strokovno diskreditacijo. Muzealije so postale predmet »boja spomina« in nosilke tistih interpretacij, ki utrjujejo izbrane podobe o preteklosti. 201 Revizije in ustvarjanja novih dominantnih naracij202 o razumevanju nacionalne zgodovine se danes zrcalijo v predstavljenih muzealijah in pomenu, ki je tem pripisan na razstavah. V svoji definiciji muzeji opravljajo javno službo ohranjanja nacionalne kulturne dediščine. Glede na zbiralno politiko institucije so njihove naloge evidentiranje, zbiranje, popisovanje, ohranjanje, raziskovanje in valorizacija. Opravljenemu delu se dodaja še načrtni plan restavriranja in konserviranja, ki mora potekati v skladu z najvišjimi standardi hrambe nacionalne dediščine. Nesporno se ta kratka opredelitev funkcije muzeja lahko razumeva zelo enolično, a verjetno je to odvisno od dej stva, kakšna sta zbiralna politika posameznega muzej a in kontekst, v katerem je muzej nastal in se preoblikoval po letu 1991. Težko si predstavljamo, da lahko arheološka najdba v centru Ljubljane dobi toliko različnih interpretacij svojega pomena, kot jih je dobila prva slovenska zastava, ki je junija 1991 zaplapolala na takratnem Trgu revolucije, danes Trgu republike. Prvič, ker o zastavi in dogodku proglasitve vemo veliko več, in drugič, ker je za razumevanje narodne enotnosti in ustvarjanje novih državnih simbolov zastava bistvenega pomena. Zato ni presenetljivo, da so v letošnjih proslavah ob petindvajsetletnici osamosvojitve ravno njeni simboli 203 igrali pomembno vlogo v podajanju interpretacij in emocionalnih vrednotenj zadnjega četrtletja. Ob priložnosti je bilo pripravljenih več občasnih 201 T. i. images of the past, acts of remembrance. 202 Dominant narrative, tudi »uradni spomin« (official memory), Misztal opredeljuje kot spomin v rabi političnih elit, popravljeno in dopolnjeno nacionalno zgodovino, s katero elita oblikuje (in ohranja) želeno podobo preteklosti. Ta se izraža s spomeniki, učbeniki, javnimi komemoracijami dogodkov. Gl. Misztal, Theories of social remembering, str. 160. 203 Simboli slovenstva, http://www.slovenija25.si/simboli-slovenstva/ . Širok: Predmet in spomin in tematskih razstav na temo osamosvojitve, objavljale so se fotografije in bralce se je nagovarjalo k pisanju osebnih spominov ter pošiljanju zgodb, deljenju izkušenj in vtisov ob nastanim nove države ter občutkov do dogodkov, ki so sledili le nekaj ur po slovesnosti. 2“4 Kljub iskanju kolektivnega spomina in konsenza o dogodkih pa se javnost ni zmogla otresti občutka, da so isti dogodki izpred četrt stoletja v svoji historični interpretaciji danes veliko bolj kompleksni kot takrat, ko so se vršili. Če so pred 25 leti bili vsi enotni v izražanju volje po samostojni državi, se danes v iskanju junakov in krivcev pišejo drugačna, velikokrat diametralno nasprotna tolmačenja časa. Bitka nad prevlado spomina in interpretacije se danes selijo v politične in medijske diskurze, ki velikokrat črpajo iz potreb sedanjega časa v poskusu interpretacij preteklega. Mesta in simboli kolektivnih spominov postanejo sporni takrat, ko je treba akt spominjanja razumeti večplastno, kot produkt med seboj konkurenčnih diskurzov. Ti dokazujejo, da kolektivni spomin ni omejen zgolj na preteklost, ld je med člani skupnosti deljena, temveč vključuje tudi podobe o preteklosti, ki se vzpostavljajo in ohranjajo znotraj različnih kulturnih praks, še posebno vezanih na komemoracij ske rituale in simbole spomina. 2“5 Muzeji so kot institucije hranjenja spomina povezani z evidentiranjem in hranjenjem tiste dediščine, ki oblikuje naracijo o podobi, ki jo narod mora poznati in spoštovati. Velik poudarek je pri tem namenjen vizualnim prezentacijam, torej razstavam in predmetom, ki so postavljeni v osrednjo vlogo pričevalcev. Bistven pomen pri razumevanju vloge po osamosvojitvi preoblikovanega Muzeja novejše zgodovine Slovenije in njegove zbiralne politike gre iskati v vsebinah nove stalne postavitve Slovenci v XX. stoletju. 2“6 Če je bila vloga Muzeja ljudske revolucije Slovenije pomembna pri ohranjanju interpretacij vladajoče ideologije do osemdesetih let, je na novo preoblikovani Muzej novejše zgodovine Slovenije svojo zbiralno politiko razširil do »včerajšnjega dne« in s tem postal nacionalni kolektivni narator ter zbiralec vizualnega gradiva o 20. stoletju. Lahko govorimo o enotnem kolektivnem (collective'} nacionalnem spominu ali je slednjega bolje razumeti kot zbrane (collected) kolektivne spomine? Historiat postavljanja stalne razstave (in določenih občasnih) nam namreč razkrije kritične in zelo različne poglede na razumevanje nacionalne preteklosti ter na napore pri iskanju kolektivnega konsenza o predstavljeni naraciji. Menjave * * * 204 25 Zet, http://25let.si. 205 Misztal, Theories of social remembering, str. 13-15. 206 Preoblikovanje Muzeja ljudske revolucije v Muzej novejše zgodovine je potekalo že med obnovo matične stavbe muzeja na začetku devetdesetih let, uradno se je nov javni zavod ustanovil 19. 5.1944. 112 vodstva muzeja pa so se odražale v popravljanju/umikanju/postavljanju novih vsebin, ld so ustrezale tedanjim političnim oblastem in njihovim naporom, da se polpretekla zgodovina razume v novi luči historičnega revizionizma ter enakovrednega razumevanja totalitarnih režimov pred in po drugi svetovni vojni. 207 Nova stalna razstava je bila na ogled postavljena junija leta 1996, ob petletnici osamosvojitve Slovenije. Kljub konceptualno širše zastavljeni vsebini je razstava požela veliko kritik in negodovanj, 2“8 predvsem v delu razstave, ki je nosil ime »Dežela delavcev in kmetov«. Leteli so očitki, da se stroka še ni rešila prijemov starega režima in ni sposobna predstaviti kritične interpretacije svoje polpretekle zgodovine. V zvezi s temo se je takrat oglasil tudi pisatelj Drago Jančar z besedami, da razstava »prikriva temno stran slovenske zgodovine po letu 1945 in lakira totalitarni sistem«.2“9 Kritike so leta 1998 vodile k odprtju nove občasne razstave »Temna stran meseca«, ki jo je s sodelavci pripravil prav Drago Jančar. Razstava prikritih in zamolčanih zgodb je jasno predstavila drugo zgodbo o razvoju povojne Slovenije in komunističnem nasilju ter, kot se je izrazil kasnejši direktor Muzeja novejše zgodovine Slovenije, ustvarila »izreden premik pri umeščanju Slovenije v evropski civilizacijski prostor«. 210 Kljub pričakovanju, da se bo ob desetletnici obstoja samostojne Slovenije muzej aktivneje pripravil na obeleženje dogodka, posebne razstave v muzeju ni bilo, pred petimi leti postavljena stalna postavitev pa kljub kritiki ni doživela sprememb. Večjo vrednost so pridobivale občasne tematske razstave, ki so vključevale novo pridobljene zbirke211 in nova preučevanja kustosov v muzeju.212 Revizije stalne postavitve in občasnih razstav so nastopile po letu 2005, ko je vlada Janeza Janše imenovala novega direktorja zavoda. V petletnem mandatnem obdobju se je temeljito prenovila ne samo sporna soba stalne postavitve o povojnem življenju, temveč tudi stalna postavitev o življenju v osemdesetih in nastanku samostojne države. Nove preureditve stalne razstave so preoblikovale dojemanje vsega povojnega obdobja, v legitimizaciji enačaja nasilja druge vojne s povojnim nasiljem in razumevanjem obdobja skozi enotno prizmo življenja v 207 Pišek, Spopad brez imena, str. 16. 208 Durjava, Muzej novejše zgodovine, str. 7. Tudi STA: SlovencivXX. stoletju, https://www.sta.si/2150g6/ slovenci-v-xx-stoletju-nova-stalna-razstava-v-cekinovem-gradu. 209 Žajdela, Dva svetova Slovenije, str. 18. 210 Dežman: Avtoiji razstave Temna stran meseca, http://siol.net/novice/slovenija/dezman-avtorji-razstave- temna-stran-meseca-so-postavili-mejnike-366797 . 211 Leta 2002 je muzej otvoril razstavo »Od brezove metle do srebrnega krožnika«, ld je na ogled postavila novopridobljeno zbirko protokolarnih daril predsednika RS Milana Kučana. 212 Večjo pozornost so pridobivali preučevanje prve svetovne vojne, teme domobranstva, izseljenstva, vračanja v domovino itd. Širok: Predmet in spomin 113 totalitarizmu do osamosvojitve Slovenije. Ob petnajstletnici samostojnosti države je muzej postavil občasno razstavo »Enotni v zmagi - Osamosvojitev Slovenije«. Leto kasneje so razstavo z istim imenom, v širšem konceptu sodelovanja z drugimi muzeji, postavili na Ljubljanski grad. Nekaj dni po otvoritvi so razstavo zaprli in odstranili. 21’ Oktobra istega leta so jo kot del stalne postavitve umestili v matično hišo muzeja.213 214 Razstava je bila v javnosti problematizirana, predvsem razumevanje dogodkov, ki so privedli do osamosvojitve in njenega poteka, ter sami vzroki zaprtja razstave. Pri podajanju strokovnih interpretacij o kakovosti razstave se je ta povezovala z vladajočo politično opcijo in manj s profesionalnostjo ter strokovno utemeljenim historiatom dogodkov. 215 S tem se zgodba o stalni razstavi še ni zaključila. Ob dvajsetletnici samostoj ­ nosti se je na novo oblikovala soba, ki tematizira osamosvojitev Slovenije od leta 1991 do predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije leta 2008.216 V razstavni koncept je bila vključena tudi zgodba o izbrisanih prebivalcih, o vstopu v EU in dosežkih na področjih kulture ter športa. Pregledani historiat postavljanja stalne razstave in umeščanja predmetov v naracije časa izkazuje težave skupnosti pri interpretaciji polpretekle zgodovine in jasne napore političnih strank, da s pomočjo tolmačenja preteklosti pridobivajo javni konsenz volivcev. Pri oblikovanju stalne postavitve in preučevanju zgodovine Slovenk in Slovencev v 20. stoletju se je pozornost prevečkrat namenjala poli ­ tičnemu oziroma ideološkemu dojemanju razstave in manj procesu dolgoročnega oblikovanja vsebin, ki bi morale vključevati vse državljane. Tako so iz glavnih vsebin odpadle skupine, ki jim dominantna naracija ni podala nobene posebne vloge v razvoju države. V stalni postavitvi gre iskati kulturno in politično vlogo žensk, zgodbe tistih, ki po koncu vojn niso bili opaženi (npr. invalidov), tistih, ki bodisi zaradi svoje provenience (priseljenci iz bivših republik Jugoslavije) bodisi stereotipnih podob (romska skupnost) niso bili sprejeti kot enakovredni državljani. Istočasno se, kljub vedno aktualni debati o naši polpretekli zgodovini, naracija o slednji še vedno poenostavlja na dvopolni sistem rdečih in črnih, herojev in sovražnikov, partizanov in domobrancev, žrtev in krvnikov ... Brez 213 O razstavi »Enotni v zmagi« je bilo veliko napisanega in glede na orientiranost medijev tudi povedanega. O zapisanem Škerl, Razstava o osamosvojitvi, str. 4. Pišek, Spopad brez imena, str. 16. Žajdela, Dva svetova Slovenije, str. 18. 214 Enotni v zmagi, http://www.rtvslo.si/lmltura/razstave/enotni-v-zmagi-nasli-novo-domovanje/152580 . 215 Pišek, Spopad brez imena, str. 16. 216 Razstava vključuje tudi muzealije iz zbirke »Predsedovanje Slovenije Svetu EU«, ki jo je muzej dobil v dar leta 2008. Avtorica postavitve razstavne sobe je Nataša Strlič, kustosinja, zaposlena v Muzeju novejše zgodovine Slovenije. kontekstualizacije obdobja in razumevanja časa v kontekstu razumevanja stoletja. O krhkosti spomina in njegovi subjektivnosti priča tudi dejstvo, da akterji sami spreminjajo svoje poglede na polpreteklo zgodovino in drugače tolmačijo dogodke, ki so jim bili sami priče. Upogibanje oziroma prilagajanje akta spominjanja trenutnim potrebam, ki so velikokrat politične narave, izkazuje željo po ohranjanju samega sebe skozi čas in potrjevanju politične moči. Ravno (re) interpretacije osebnega spominjanja doživetega pa nam dajo vedeti, da smo pri tolmačenju naše polpretekle zgodovine podvrženi problematiki časovne distance in verodostojnosti publiciranega gradiva na temo. Viri in literatura 25 let. Zgodbe, ki jih je pisala osamosvojitev Slovenije. Dostopno na: http://25let.si (6. 6. 2016). Dežman: Avtorji razstave Temna stran meseca so postavili mejnike - siol.net (18.12.2008). Dostopno na: http://siol.net/novice/slovenija/dezman-avtorji-razstave-temna-stran- meseca-so-postavili-mejnike-366797 (7. 6. 2016). Durjava, Iztok. Muzej novejše zgodovine - njegova prihodnost. V: Urbanc, Nataša (ur.). Muzej novejše zgodovine. 1948-1998. Zbornik. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine, str. 7-9- Enotni v zmagi našli novo domovanje: Prvi interaktivni multimedijski portal, MMC RTV Slovenija (n. 10. 2007). Dostopno na: http://www.rtvslo.si/kultura/razstave/enotni-v- zmagi-nasli-novo-domovanje/152580 (7. 6. 2016). Misztal, Barbara A. Theories of social remembering. Maidenhead: Open University Press, 2003. Pišek, Mojca. Spopad brez imena - 1941 ali 1991?. Dnevnik, 16.10. 2007, str. 16. Simboli slovenstva. Dostopno na: http://www.slovenija25.si/simboli-slovenstva/ (6. 6. 2016). STA: Slovenci v XX. stoletju - nova stalna razstava v Cekinovem gradu. Dostopno na: https://www.sta.si/215o96/slovenci-v-xx-stoletju-nova-stalna-razstava-v-cekinovem- gradu (6. 6. 2016). Škerl, Uroš. Razstava o osamosvojitvi deli zgodovinarje, Dnevnik, n. 20. 2007, str. 4. Žajdela, Ivo. Dva svetova Slovenije, Družina, 18. 3. 2007, str. 18.